<<< Mednarodni festival mladih - Medjugorje <<<

<<< Nazaj - Potopisi <<<

...

>>> Camino - Santiago de compostela 2015  -  slike, potopis >>>

>>> Sporedi naših romanj >>>

>>> Camino di Assisi 2013  -  slike, potopis >>>

...

>>> Camino - Santiago de compostela 2012  -  slike, potopis >>>

>>> Camino di Assisi 2010 - Staša Lepej - potopis >>>

>>> Peš v Medžugorje 2011  -  slike, potopis >>>

>>> Peš v Medžugorje 2013 - Rupar Jože -  potopis >>>

>>> Camino - Santiago de compostela 2010  -  slike, potopis >>>

>>> Peš v Medžugorje 2003 - Mojca, Matej, Veronika -  potopis >>>

>>> Peš v Medžugorje 2007  -  slike, potopis >>>

Camino - Santiago de compostela
(Španska Jakobova romarska pot - potopis 10. junij - 4. julij 2008)

>>> Slike iz mojega romanja v Santiago de compostela leta 2008, 2010 in 2012: - 1.200 slik >>>
   >>> Ostali podatki, zemljevidi,  profili poti, povezave, webcami, povezave, priporočila, itd... >>> 

Za romanje v Španijo sem se odločil že eno leto prej, jeseni, na predlog prijateljev. Sem pa tisto leto (2007) opravil tudi peš romanje v Međugorje in Camino je bil naslednji izziv. Nameraval sem iti en mesec kasneje, a je bil splet okoliščin tak, da sem šel prej, kar se je potem izkazalo, kot dobra odločitev. Start Camina je v južni Franciji v vasi Saint Jean pied de port. Pot vodi čez Pireneje v Špansko pokrajino Navarro, Sledi ji Castilja in Galicija, ki je najzahodnejša pokrajina v Španiji, ob Atlantiku. Cilj romanja je Santiago de compostela, kjer je pokopan apostol Sv.Jakob veliki, eden od dvanajsterice apostolov, ki je oznanjal Jezusov nauk v Španiji. Pot je dolga ~824 kilometrov. Večina poti poteka po ravnini, trikrat pa prečka gorske vrhove.

Nedelja 8. 6. 2008
Kmalu po polnoči me odpelje sosed na železniško postajo v Ljubljano. Ker je časa še dovolj, nekaj časa še sedim zunaj na tleh in klopi, potem pa počasi k železniškemu tiru. Ob 2:22 odpelje vlak za Benetke. Med vožnjo malo zadremam. Ob pol osmih pride vlak v Mestre, kjer izstopim. Vlak za Milano bi moral iti ob 7:55, a je zaradi železniške stavke in pomanjkanja potnikov odpovedan. Gre pa vlak ob 8: 15 za Torino in grem na tega. Ta vlak odpelje s 15 minutno zamudo. Vožnja je dolgočasna, ker vlak ustavlja skoraj na vseh postajah. V Milano pridem ob 11:15. Vlak za Nico ima odhod ob 11:05, a je k sreči tudi ta imel zamudo in odpelje šele ob 11:30. Mislil sem si, da je končno skrbi s tem konec, a sem se zmotil. Vlak pelje mimo Genove in ustavi na eni majhni postaji Arco Morron in rečejo nam še redkim potnikom, naj gremo dol in poskušamo nekako priti do Ventimiglije, od koder naj bi ob pol sedmih šel drug vlak za Nico. Na sporedu je bilo napisanih več vlakov za Ventimiglio, a so vsi odpovedani. Hotel sem že iti pogledat, kdaj gre kakšen bus, a ravno takrat po zvočniku povedo, da gre vlak za Torino, ki ima vmesno postajo tudi Ventimiglio. V dobri minuti sem že na tem vlaku in po kratki vožnji sem že v Ventimigliji. Pa spet težave. Vlak za Nico ob pol sedmih je tudi odpovedan, prav tako ob 19:15… Na postaji nam povedo, da gre vlak za Grasso ob 19:30, ki tudi ustavi v Nici. Sploh ne vem, če je moja karta veljala za vse te vlake, rezervacije zagotovo ne, toda nihče ni niti prišel gledat kart. No, končno odpelje edini vlak za Francijo v tem popoldnevu. Sicer ustavi na vseh, tudi najmanjših postajah. Pod Monte Carlom se peljemo v tunelu. In končno pride vlak v Nico ob 20:35. Po prejšnjem načrtu, bi moral v Nici čakat dobre 4 ure za nočni vlak za Bayon, za katerega sem imel rezervacijo. Najbolj me je skrbelo, če bi zamudil ta vlak v Nici. To bi pomenilo dodatne stroške in noč čakanja na železniški postaji v Nici. Tako pa sem prišel v Nico le 20 minut pred odhodom tega vlaka. Hitro se namestim v vlak in vlak kmalu odpelje. S tem je mojih skrbi v zvezi s tem resnično konec. V tem sem nekako videl tudi to, da je Božja volja taka, da grem na to romanje. Bilo je toliko takih trenutkov, ko na železniških postajah nisem vedel, kaj je najboljša izbira, a vselej mi je nekako uspelo najti pravi vlak bolj po »srečnem slučaju«, kot pa po svoji pameti. Bila je ravno ta dan v Italiji železniška stavka. Počasi zaspim.

Ponedeljek 9. 6. 2008
Zjutraj se zbudim na vlaku. Vlak je celo noč vozil po Franciji. Noč sem trdno prespal in se ne spominjam ničesar. Skozi okno ogledujem pokrajino. Sem eden izmed redkih potnikov, ki so še ostali na vlaku. In ob 10h pride vlak v Bayon, kjer izstopim. Imam dve uri časa, do odhoda vlak za Saint Jean. Grem v trgovino, pa malo si ogledam mesto, ki je majhno. Ob 12h odpelje vlak za Saint Jean in po urici počasne vožnje v dolini med hribi pride vlak na končno postajo. In tu se moje romanje začne. Opazil sem, da je bilo na tem vlaku še nekaj romarjev z nahrbtniki, ki gredo po strmi stezi navzgor v mesto. Grem za njimi. Mestne ulice so ozke, torej je to staro srednjeveško mesto. Pridemo do nekega urada, kjer odložimo nahrbtnike. Vstopimo in pri mizah sedijo štirje uradniki. Vsak od romarjev se vsede k enemu in jaz počakam na drugo rundo, da vidim, kako to sploh gre. Kmalu sem na vrsti. Dobim vprašalnik, ki ga moram izpolnit, to je, naslov, od kje prihajam, kakšen je motiv za to, da grem na romanje. Izberem verski motiv. Ko izpolnim papir, dobim »Credencial de peregrino«, to je knjižica, ki je najpomembnejši dokument vsakega romarja. Brez tega dokumenta ne moreš v prenočišča, ponekod imaš popust v gostilni, itd… Dobim tudi manjši zemljevid poti in natančen spisek vasi, skozi katere bom šel, oddaljenost v kilometrih med njimi in spisek trgovin, gostiln in prenočišč za romarje ob poti. Skratka zelo uporabni papirji. S seboj sem imel tudi knjigo o tej romarski poti. V tem uradu so mi tudi priporočili prenočišče v Saint Jeanu. Grem tja in se namestim v sobo. To so večje sobe s pogradi. Odložim nahrbtnik in grem malo v mesto. V trgovini si nabavim hrano, ki pa se mi je zdela dosti poceni, predvsem sadje. Malo opazujem napise in table in vidim, da ljudje tukaj zelo cenijo svoje Baskovsko poreklo. Nekoč naj bi bil Saint Jean celo prestolnica Baskovske pokrajine v Franciji. Pogledat grem v Cerkev in pri Mariji prižgem 2 svečki, eno za svojo pokojno Mamo, drugo pa po namenu tega romanja :) Popoldne grem v park nad mestom in si malo ogledujem lepo naravo, zvečer pa k Sv.Maši. Potem pa počasi spat. Ura je 21:30 a sonce še kar sveti – res nenavadno.

Torek 10. 6. 2008
Vstanem ob 6h in malo pred sedmo grem na pot. Spustim se po cesti v center mesta in mislim iti še malo v Cerkev, a so vrata zaprta. Grem skozi mestna vrata in kmalu se pot obrne desno in začne se vzpon. Ozka asfaltna cesta me vodi mimo posameznih hiš dokaj strmo navzgor. Nebo se je pooblačilo. Po nekaj urah hoje dohitim nekega Francoza, ki tudi roma v Santiago. Nekaj časa greva skupaj, potem grem naprej. Začne deževati. Oblečem si dežni plašč. Ob cesti so pašniki, kjer v nižjih predelih pasejo krave, višje pa ovce. Odpira se lep razgled na Pireneje, v dolino pa se zaradi megle žal ne vidi dosti. Vrhovi Pirenejev večinoma niso poraščeni z gozdom, so prav lepo zeleni. Nekateri imajo prav nenavadno obliko, kot v ameriških kavbojskih filmih. Na pašnikih se pase nešteto ovc. Pri Križu s školjko zapustim cesto in se po blatni stezi odpravim proti vrhu. Pot je obupna. Toliko je blata, da se mu komaj umikaš. Počasi pridem do vodnjaka, kjer je Francosko-Španska meja. Nikjer nikogar, kaj šele, da bi bili policaji in cariniki. Nekaj časa gre pot po gozdu. Blata je toliko, da se ne morem nikamor več umikat in veselo grem po blatu, ki mi seže krepko čez stopala in robove čevljev. Imam polne čevlje blata. Počasi preneha deževati. Pridem pa tudi na neko kolikortoliko suho makadamsko cesto. Srečam nekega starejšega romarja, ki je bil prav zanimivo oblečen. Še malo, pa sem na vrhu Pirenejev. Hladno je in piha močan veter. Zaradi megle ni nobenega razgleda. Do Roncessvalesa grem raje po cesti, ker je po stezi zaradi blata prenevarno. Umazan sem kot prašič. Po nekaj kilometrih pridem do kapelice, kjer se malo ustavim in zmolim kakšen očenaš. Sem pa med potjo zjutraj zmolil cel Rožni venec (vse 4 deli in Rožni venec Božjega usmiljenja), kar mi potem postane vsakdanja naloga. Pri kapelici pridem na široko glavno cesto in po slabe pol ure sem že v Roncessvalesu. Imel sem srečo, da je bil urad za romarje takrat še odprt, ker ga popoldne ponavadi za nekaj ur zapro. Žigosat dam »credencial« in se zmenim za prenočišče v zavetišču, ki je neki star hlev preurejen v ta namen. Po namestitvi se najprej stuširam in preoblečem. Operem cunje in jih dam sušit. Zunaj začne močno deževati, zato do večera počivam. Kljub slabemu zunanjemu izgledu, je kar prijetno. Imajo celo prostor za sušenje cunj s toplim zrakom in tudi internet, ki pa trenutno ni deloval. Zvečer grem k Sv.Maši, potem pa v gostilno na romarski menu. Hrane je bilo veliko in se prav lepo najem. Kot dodatek dobim še liter vina, ki mi je prav lepo pasal... Ko sem šel nazaj proti zavetišču, se mi je rahlo vrtelo v glavi, a sem zato celo noč prav lepo prespal, da nisem slišal prav ničesar. V zavetišču je bilo malo romarjev, le tu in tam kakšen, čeprav je prostora za več kot 100 ljudi.

Sreda 11. 6. 2008
Ob 6h nas zbudijo in prižgo luči. Šele sedaj sem spoznal kvaliteto španskega vina – prav nobenega glavobola ali slabosti po včerajšnjem večeru… Zunaj še rahlo dežuje. Oblečem dežni plašč in veselo na pot. Pri izhodu iz vasi me pozdravi tabla z napisom, da je do Santiaga samo še 790 kilometrov. No, saj ni več tako daleč, kot je bilo še včeraj. Pot se kmalu obrne v gozd. Spet samo blato. Nekaj časa se umikam, potem pa vidim, da mi ne bo uspelo in spet imam polne čevlje blata. Grem skozi nekaj vasi in potem delno po cesti, delno po gozdu se spustim v dolino. Spet sem ves umazan. Vasi so tukaj bogato okrašene s cvetjem. Počasi preneha deževati. Opazujem nenavadne cvetoče grme, pa povsod je polno pušpana, ki tukaj raste skoraj povsod kot neki divji grm. Pa še ena zanimivost: v Pirenejih so v gozdovih sami listavci, največ je hrasta, ni pa niti ene smreke ali kakršnegakoli iglavca. Zato tamkajšnji gozdovi nimajo nobenega vonja. Končno pridem v neko večjo vas Zubiri, kjer je trgovina in se tam pošteno najem in nekaj vzamem še za s seboj. Hrana je tukaj draga, predvsem sadje, Izjema je kruh, ki je pol cenejši, kot pri nas… Pred trgovino srečam nekega Italijana, romarja. Z njim grem potem skupaj do Larasoanje. Popoldne se je začelo celo malo jasniti. Pot je ponekod še vedno precej blatna. Greva mimo nekega velikega industrijskega centra pri Zubiriju. In končno prihod v Larasoanjo. To je večja vas s prenočiščem za romarje. Najprej žigosanje »credenciala«, potem pa namestitev, umivanje, pranje cunj. Imajo celo delujoči internet. Zvečer grem v gostilno na pico in pol litra vina. Tukaj v Cerkvi ni vsakodnevne Sv.Maše, zato danes ostanem brez duhovne hrane. Seveda sem prej že zmolil mojo vsakodnevno molitev. Zvečer grem spat.

Četrtek 12. 6. 2008
Kot ponavadi vstanem ob 6h in malo pred sedmo grem na pot. Zdaj grem naprej sam. Italijan si je našel neko romarko iz Nemčije… Prvi del poti je lep. Vreme se je izboljšalo. Ni več dežja. Po kakšni uri hoje po gozdu, gre pot nekaj časa ob cesti, potem pa se dvigne desno nad cesto v hrib in spet samo blato. Prvič opazim iglasta drevesa – borovce. Na levi, na nasprotni strani doline gradijo neko novo naselje. Spustim se do ceste in pod njo je prehod na drugo stran, kjer grem po borovem gozdu nad cesto vse do Vilave – predmestja Pamplone. Vstop v mesto je čez kamniti most čez reko. Grem po ozki ulici do trga, kjer v trgovini kupim nekaj hrane, grem v Cerkev malo molit in po krajšem počitku naprej po drevoredu do prave Pamplone. Vstop v mesto je skozi mestna vrata. Pamplona je znana v svetu predvsem po bikoborbah, ki tam potekajo. Tokrat ni bilo bikov na ulicah, vsaj tistih ne s štirimi nogami… Drugače pa mesto, kot vsako drugo, brez kakšnih velikih posebnosti. Nabavim nekaj hrane, prijateljem pošljem nekaj razglednic, grem malo v Cerkev in veselo dalje. Kmalu pridem do naselja Cizor Menjor, kjer je samostan in romarsko zavetišče. Ker je še zgodaj, ni nikogar tam in grem dalje. V daljavi je po hribih polno veternic za pridobivanje elektrike. V Španiji je to na vseh hribih, kjer le kaj piha. Vetrnice so razporejene po vseh grebenih. Pot nadaljujem po stezi, ki se začne vzpenjati proti Vrhu odpuščanja (Alto de perdon). Piha močan veter, da že kar zebe. Ker pa je vzpon kar strm, tega mraza ne občutim. Vreme je sončno. Spodaj v ravnini so žitna polja. Grem skozi manjšo vas in počasi pridem na vrh. Ob poti je polno raznega cvetja. Šele tukaj vidim, kako ogromne so te veternice, ko grem mimo ene. Na vrhu najdem tri italijanske romarje, ki me tudi slikajo. Tu stoji spomenik romarjem. To so železni romarji na konjih, oslih in peš. Še zadnji pogled nazaj proti Pamploni in spustim se po stezi navzdol. Lepa, zanimiva razgibana pokrajina, ravnina in grički, povsod so sama žitna polja. Ob poti je polno cvetočih grmov šipka in drugega cvetja. Nebo je kristalno jasno, na njem so lepi beli oblaki. Sveti sonce, piha hladen veter, tako, da je bilo prav prijetno za hojo. Kljub pozni popoldanski uri, je sonce še visoko na nebu. In kmalu sem občutil posledice tega nič kaj preveč toplega sonca. Po rokah in nogah postanem rdeč in začne me močno peči… Kmalu pridem v Urtego in kasneje v Obanos, kjer grem v prenočišče. To je manjše prenočišče in nas je bilo tam samo nekaj. Operem cunje, grem večerjat , pa k Sv.Maši in spat.

Petek 13. 6. 2008
Vstanem ob 6h. Zunaj se začne komaj svetlikat. Naprej grem ob 7h, kot ponavadi. V Španiji to ni pozno, ker takrat šele vzide sonce, ko je dan najdaljši. Še malo poti med grički in pridem v mesto Puente la Reina, ki je znan po dolgem mostu čez reko. Od tu naprej se pot nadaljuje po borovih gozdičkih do ravnine, kjer so sama žitna polja. Prijeten vonj po iglavcih. V daljavi vidim na hribčku strnjeno vas Ciraqui. Vse hiše se držijo skupaj, posameznih hiš tukaj ni. Po kakšni uri pridem v to vas. V trgovini kupim hrano, malicam in udarim žig v romarsko knjižico. Spustim se v dolino in spet je gozdnata pokrajina. V zraku je vonj po nekih neznanih rastlinah. Pot me vodi skozi manjše vasi po precej valoviti pokrajini do mesta Estella. Skozi to mesto teče velika reka. Ob vhodu v mesto je Cerkev, na kateri so kipi 12ih apostolov. Nad mestom je neka večja skala. Grem v prenočišče, pa po hrano. Časa je še dovolj in ogledam si mesto. Operem cunje in v prenočišču imajo celo internet. Zvečer grem še k Sv.Maši v samostan nad mestom, kjer je tudi lep križni hodnik. Sv.Maša je v cerkvi Sv.Petra, ki je v samostanu. Po Maši prejmemo romarji še posamezno poseben blagoslov in nas vprašajo od kje je kdo. Ker vsi niso vedeli, kje je Slovenija, sem rekel, da je to del Jugoslavije in od takrat naprej sem vsakemu tujcu, ki me je vprašal, od kje sem, rekel, da sem Jugoslovan… Za Jugoslavijo so vedeli vsi. Nazadnje zapojemo še pesem: »Na poti skozi življenje…«, ki je sicer prevedena v Španski jezik, a je melodija naša. V tej Cerkvi so tudi lepa barvna okna. Po Maši grem spat.

Sobota 14. 6. 2008
Vstanem ob 6h in v prenočišču nam dajo tudi zajtrk. Odhod ob 7h. Pot me vodi med polji pšenice, vinogradi in nasadi oljk po rahlo valoviti pokrajini. Sem kar precej opečen od sonca. Kljub temu, da sem se namazal, sem po rokah in nogah imel mehurje. Na poti me spremlja kar veliko romarjev. Skoraj vsi so Španci. So pa Španski romarji precej nedostopni, s tujci se ne menijo. So bolj sami zase, oz se družijo samo med seboj. Zato mi je bilo kljub temu kar precej dolgčas. Kmalu pridem do samostana Irache, kjer je znameniti vodnjak z vinom, kjer si lahko zastonj natočiš en deci vina. To lahko sicer tudi nekajkrat ponoviš, a ne preveč, da lahko greš še dalje… Zgodaj popoldne pridem v mesto Los Arcos. Skoraj vsi drugi romarji so šli tam v gostine in se vpisali v prenočišče. Grem v trgovino, kjer kupim nekaj sadja, paradižnikov in kruha in grem dalje. Na poti sem popolnoma sam. Grem po stezi med polji pšenice. Kolikor daleč se je videlo, nobenega človeka, nobene zgradbe, nobene ceste. K sreči tudi tukaj ni kač ali drugih nevarnih živali. Po nekaj urah hoje postane pokrajina bolj valovita. Sledita vasi Sansol in Torres del Rio in spet neskončna polja. Pot se vleče, sem popolnoma sam. Pozno popoldne pridem do mesta Viana. Že daleč prej sem videl, da v tem mestu veliko gradijo. Polno nekih dvigal. Sicer pa so v Španiji skoraj v vsaki vasi neki bagri, dvigala, povsod se nekaj gradi. Ker je že pozno, si najprej poiščem prenočišče. To je župnijsko zavetišče za romarje. Sprejmeta nas prijazen mlajši župnik in kuharica. Bili smo samo trije romarji: jaz, neki mlad Avstrijec in ena Španka, ki jo je Avstrijec staknil nekje med potjo. Bila sta prav smešna. Avstrijec ni znal nič špansko, Španka pa nobenega tujega jezika in sta se sporazumevala samo z rokami… Najprej gremo k Sv.Maši v cerkev, župnik nas še posebej blagoslovi in potem nas povabi na večerjo. Večerja je bila enkratna. Po kar dolgem času sem spet jedel toplo, kuhano hrano… Postreže nam z raznovrstnimi dobrotami in tudi vinom. Malo se še pogovorimo o poti in gremo spat. Spimo na tleh na gumijastih preprogah. Španka in Avstrijec sta v eni sobi, jaz pa sam v drugi. Je pa cerkev v Viani nekaj posebnega. Ogromni kamniti stebri, pa velik zlat oltar, pa manjši zlati oltarji…

Nedelja 15. 6. 2008
Vstanem ob 6h. Postrežejo nam z dobrim zajtrkom. Ob 7:30 grem na pot. Kmalu pridem do table, ki mi sporoča, da zapuščam pokrajino Navarro in vstopam v pokrajino La Rioja, ki je znana po odličnem vinu. Pot me vodi po borovih gozdičkih, mimo vinogradov po valoviti pokrajini do mesta Logronjo, ki naj bi bil glavno mesto Baskovske pokrajine. Tukaj v nasprotju s Francijo ni nikjer omenjena beseda Baskija ali Baski, po čemer se vidi, da tukaj razne narodnosti ne uživajo toliko pravic. Zemlja je v teh krajih ilovnata, kar pomeni, da je v suhem vremenu trda, kot kamen, v dežju pa se spremeni v samo blato. Zato tistim, ki nameravate prehodit Camino, priporočam, da pojdite poleti, ko ni dežja. Kajti lažje je prenašat vročino, kot pa mraz in predvsem blato. Tisti španski makadam se ob dežju prav rad spremeni v eno ogromno blatno močvirje… Ko zapuščam Logronjo, začne deževati. Pot me vodi mimo manjšega jezera in se začne rahlo vzpenjat. Na drugi strani zagledam ogromnega železnega bika, ki je postavljen na manjšem griču nad cesto. Bik je španski narodni simbol… Pridem do hribovske vasi Navarette. Večina ostalih romarjev, ki so bili tudi na poti, se tukaj ustavi in si poišče prenočišče. Ker pa je bilo za španske razmere še razmeroma zgodaj, po krajšem kosilu grem naprej, seveda sam… Pokrajina je rahlo valovita s številnimi grički, rahlimi vzponi in spusti. Ob poti je veliko cvetja, predvsem vrtnice in drugo… Postavljene so tudi majhne lesene ute za romarje, da se lahko malo v senci odpočijemo. Med potjo srečam mladega romarja, s katerim greva nekaj časa skupaj. Pove mi, da je iz Irana, Musliman in se je podal na to romanje… Njegov oče je ateist, mati pa Muslimanka. Ob pol šestih pridem v Najero. To je mesto ob reki, nad katerim se dviga kamnita stena iz rdečega kamna, takega, kakršnega najdemo tudi ponekod v okolici Žirov pri nas. Mesto je slabo označeno, markacij za romarje skoraj ni. Ker pa je mesto majhno, mi po krajšem iskanju le uspe najti prenočišče. V njem je veliko prostora, a le malo romarjev. Najprej grem k Sv.Maši, potem še v gostilno na večerjo. Za povrh mi dajo še cel liter dobrega vina, tako, da sem ob povratku spet imel malo »težav« pri iskanju prenočišča…

Ponedeljek 16. 6. 2008
Šele zjutraj sem se zavedel kvalitete španskega vina – nobenega glavobola ali slabosti, kljub pretiravanju včeraj… Ob 7h grem na pot. Pot se najprej strmo dvigne skozi borov gozd, potem pa po valoviti pokrajini skozi manjše vasi med polji krompirja, pese, žita in vinogradi. Urejeno imajo tudi namakamje, zemlja pa je sama ilovica, a zelo rodovitna. Pokrajina se mi je zdela precej podobna naši Dolenjski. Pridem do vasi Ciruenja. Ta vas je šele v gradnji. Nastajajo cele ulice popolnoma enakih hiš. Ta pojav je opaziti v vsem osrednjem delu Španije. Verjetno tukaj velike firme zgradijo celo vas, potem, ko to dokončajo, pa prodajo. Sledijo velika žitna polja, okrašena z makom. Za nas romarje je pogled na ta »cvetoča« polja prelep, za lastnike pa mak verjetno predstavlja plevel in se jim pogled na tako cvetoče polje verjetno ne zdi preveč lep… Pridem v mesto San Domingo. Tu je cerkev, kjer imajo notri živega petelina. Zakaj ga imajo, pa je že druga zgodba. Naj bi se nekoč tukaj zgodil čudež, da je že pečen petelin oživel, ko so nekega romarja po krivem obtožili kraje. Hotel sem si ga iti ogledat, a je cerkev odprta za romarje samo zvečer, podnevi pa pobirajo precej navito vstopnino in tako grem raje naprej. Pot se nadaljuje med žitnimi polji in popoldne pridem do vasi Granjon. Na nebu se na zahodu zbirajo gosti črni oblaki, pripravlja se večja nevihta. Bilo je še zgodaj, a sem rajši poiskal prenočišče, kot pa da bi silil v negotove vremenske razmere… Prenočišče je majhno, župnijsko. Spi se na tleh, lahko bi rekel na podstrešju. Vendar je bilo vse lepo urejeno. Sprejme me majhna starejša ženska, upravnica prenočišča. Ko povem od kje sem, me vpraša, če znam govorit »Hrvatski«? Pove mi, da je Hrvatica iz Korčule, ki je našla tukaj zaposlitev. Potem jo zanima še marsikaj iz »naših« krajev, pa o mojem lanskem romanju v Međugorje, itd… Kmalu pridivja nevihta. Deževalo je in pihal močan veter. Ni pa nič grmelo ali bliskalo.
Še ena španska posebnost: nevihte: bilo jih je na poti kar nekaj, a nikjer ni tako grmelo in bliskalo, kot smo to navajeni pri nas. Bil je le hud veter in dež. Tudi španske vasi so nekaj posebnega: vse so strnjene skupaj, ponavadi na hribčku ob Cerkvi, hiše se držijo ena druge. So kot nekakšna manjša mesteca. Posameznih hiš ali manjših hribovskih vasic z raztresenimi hišami tukaj ni. Tudi novogradnje so tu strnjene skupaj. Se pa v Španiji na veliko gradijo stanovanja. Na novo se gradijo kar cele vasi popolnoma enakih hiš, ki jih potem prodajo in naselijo. Kmetije imajo marsikje neurejeno kanalizacijo, gnojnica teče ponekod kar po odprtem kanalu ob cesti, pa čez cesto, itd…
Ker je zunaj nevihta, kmalu pride v naše prenočišče še nekaj romarjev. Kmalu nevihta poneha in posveti sonce. Ker je zunaj vlažno, se cunje le slabo sušijo. Zvečer gremo k Sv.Maši, po Maši je blagoslov romarjev. Ko pridemo gor v prenočišče, nas čaka okusna večerja, mešana solata, krompir, testenine, juha, vino in ostale dobrote. Pripravili smo mize in šli k večerji… Vseh romarjev nas je bilo 32. Bili smo iz raznih krajev sveta: Slovenec, nekaj Italijanov, nekaj Nemcev, nekaj Korejcev, Avstralka, Japonec, Južnoafričanka (bela) in samo en Španec, vsi mladi, starejših romarjev tu ni bilo. Po večerji nekdo še igra na kitaro. Bil je res lep večer. Spat gremo dokaj pozno.


Torek 17. 6. 2008
Vstajanje je bilo ob 7:00, ob 7:30 smo dobili zajtrk in ob 8h odhod. Marsikdo bo rekel: »zakaj tako pozno?« Za španske razmere to ni pozno, ker ob najdaljšem dnevu tukaj sonce ne vzide pred pol osmo zjutraj (so ti kraji geografsko precej zahodneje od naših). Kmalu pridem do table, ki me obvešča, da zapuščam pokrajino La Rioja in vstopam v Castiljo, ki je največja pokrajina v osrednjem delu Španije. Pot me vodi po valoviti pokrajini med žitnimi polji skozi manjše vasi do mesta Belorado. To je manjše mesto, kjer se oskrbim s hrano. V tem delu Španije nima vsaka vas trgovine, celo velike vasi so včasih brez. Še ena posebnost Španije. Tu ni povsod takih velikih trgovskih centrov, kot jih imamo pri nas. Tu predvsem po vaseh prevladujejo manjše privatne trgovinice s hrano, kjer razen hrane nimajo drugih stvari. Pa še pri hrani je zaradi omejene velikosti trgovin malo izbire. Niti pri kruhu ni posebne izbire. Običajno sta samo dve vrsti kruha: 25 dekagramska dolga štruca po 30 centov in pa polkilogramska dolga štruca po 60 centov… Je pa vse v Španiji precej dražje, kot pri nas, predvsem sadje, zelenjava in pivo. Občutno pa sta cenejša kruh in vino. Pot nadaljujem po dolgočasni pokrajini med žitnimi polji do manjše vasi Villafranca montes de oca, kjer si poiščem prenočišče. To vas je doletela huda nesreča, da leži ob neki zelo pomembni cesti, po kateri vozijo v obe smeri veliki kamioni in šleparji skoraj eden za drugim. Velik problem je včasih že iti peš čez cesto. Da o hrupu, smradu po nafti in vibracijah niti ne govorimo. Zvečer grem v manjšo trgovinico, ki jo premore vas po hrano in v prenočišče. Neki starejši nemški romarji mi dajo še nekaj za piti, potem pa spat.

Sreda 18. 6. 2008
Vstajanje je bilo ob 6h in ob 7h grem na pot. Pot sprva vodi strmo navkreber skozi hrastov in borov gozd na planoto, se enkrat spusti v dolino in spet dvigne. V gozdu naletim na dve izgubljeni ovci brez pastirja, ki mirno počivata ob poti in se ne zmenita za mimoidoče. Kmalu pridem do grebena, kjer je polno veternic za proizvodnjo elektrike. V vasi San Juan de Ortega grem v Cerkev malo molit. Tam naj bi bil pokopan nek pomemben svetnik, vsaj tako je izgledalo, ker je bila na sredi Cerkve neka grobnica. Pot se od tu naprej nadaljuje med žitnimi polji skozi vas Ages in Atapuerco. Že pred Atapuerco stoji obvestilo, da so tukaj našli najstarejše doslej znane sledi človeka v Evropi. Tu so našli neke arheološke izkopanine ljudi iz več 10 tisoč let nazaj, najstarejše v celi Evropi. Od tu naprej me vodi ozka kamnita steza na vrh nekega hriba, kjer stoji manjši lesen Križ. Prehitijo me Italijanski romarji s kolesi (kolesarska verzija romanja). Ko sem videl, kako se mučijo, sem bil kar vesel, da sem peš. Na poti je bilo ostro kamenje in skoraj vsak od njih je večkrat pristal na tleh, pa še precej navkreber je bilo… Ko pridem na vrh, jih najdem, ko počivajo pri Križu. Tam slikamo drug drugega in gremo naprej. Nekaj časa gre pot po planoti, poraščeni s travo in grmičevjem, potem pa se spusti v dolino. V ozadju že vidim veliko mesto Burgos, še prej pa je kamnolom. V neki vasi pred mestom grem zaradi hude vročine v gostilno na pivo. Tu najdem dva nemška romarja in eden mi da kavo. Malo se pomenimo o poti in povesta mi, da je eden od njiju ateist, drugi pa Evangeličan, pa sta šla na to romanje. Kmalu pridem v mesto Burgos. Mesto se vleče in vleče. Čeprav je ura že pet popoldne je zelo vroče, na neki tabli piše 39C… Ne držim se markacij in grem po svoje. Spomagam si z GPSom in se tako izognem »raznim mestnim znamenitostim«, mimo katerih običajno vodi uradna pot. To so predvsem razne gostilne in stara mestna jedra. Grem po najkrajši poti skozi center mesta do katedrale in potem do prenočišča. Burgos je po velikosti primerljiv z Ljubljano. Prenočišče je v obliki lesenih barak ob izhodu iz mesta. Imajo celo hlev za konje. Romarjev v njem je malo, so pa večinoma starejši. Ugotovil sem nekakšno pravilo, da se starejši romarji rajši ustavijo v prenočiščih v večjih mestih, mlajši pa v manjših odročnejših vaseh. Ko se stuširam, grem še v trgovino po hrano in nekaj razglednic in počasi spat. Danes je bil eden od napornejših dni, saj sem prehodil več kot 50 km, pa še sonce me je precej opeklo, kljub kremi.

Četrtek 19. 6. 2008
Vstajanje ob 6:30, odhod ob 7:30.. Nekaj časa še hodim po mestu in po rahlo valoviti pokrajini skozi nekaj manjših vasi. Med potjo slišim tudi kukavico in murne. Počasi se dvignem na planoto. Vse naokrog neskončna žitna polja. Hodim in hodim do obzorja in pogled se ponovi, pa spet ponovi. Hodim že cel dan in nikjer nikogar, nobene hiše, nobenega človeka. Vroče je in sonce močno pripeka. Danes nisem z nikomur spregovoril še niti besede. Pozno popoldne pridem v manjšo kotlinico, kjer leži vas Hontanas. To je manjša gruča hiš nagnetena okoli Cerkve. Vpišem se v prenočišče in v gostilno na večerjo. Trgovine tukaj nimajo. Ura je že več kot osem zvečer, a je sonce še visoko in vroče. Spet sem opečen po nogah in rokah kljub mazanju s kremo… Prenočišče je majhno in lepo urejeno. Bilo nas je malo in to sami mlajši. Spet sem srečal tista dva Nemca, s katerima sem pil pivo malo pred Burgosom.

Petek 20. 6. 2008
Na pot se odpravim ob 7h. Zunaj se komaj začenja daniti. Sonček še ni vstal, vsak dan je bolj len, saj se pomikam proti zahodu. Pot me vodi po ozki dolinici po gričevnati pokrajini do mesta Castrojeriz. Nekaj kilometrov pred mestom pridem na asfaltno cesto. Cesta gre celo skozi razvaline podrte cerkve Sv.Antona. Kmalu se spet dvignem na planoto. Do koder seže pogled, sama neskončna žitna polja in nobene hiše, nobene vasi, nobenega človeka… Pridem do obzorja in zgodba se nekajkrat ponovi… Hodim po makadamski stezi. Španci sploh ne vedo, kaj je dober makadam. Imajo le stlačeno ilovico, ki se v dežju spremeni v eno samo blatnato močvirje. Nasutja peska sploh ne poznajo. Pravzaprav, kje pa bodo dobili pesek, ko ni nikjer nobenega apnenca… Ob nekem vodnjaku si natočim vodo. Tam počiva tudi nekaj romarjev. Grem naprej in malo pred reko se ustavim v prenočišču, kjer dobim čaj. Ker je še zgodaj, tam samo zaprosim za žig in germ dalje. Čez dobrih 100 metrov je most čez reko Pisuerga. Prav prilega se ji tako ime, ker je zelo onesnažena. To je mejna reka med provinco Burgos in Palencijo. Na drugi strani me pozdravi napis, da sem že v provinci Palencia. Vreme je prav prijetno za hojo – jasno, toplo malo nad 30C in rahel veter. Spet neskončna ravnina, brez naselij. Kmalu pridem do neke reke, a kmalu ugotovim, da ta reka ni Božje delo, ampak sad človeških strojev… Struga reke je speljana kakšnih 10 metrov nad ravnino pokrajine v kanalu, ob njej pa številne zapornice in stranski kanali za namakanje žitnih polj. Po kakšni uri in pol hoje ob reki pridem do mesta Fromista. Po krajšem iskanju najdem prenočišče. V njem so bili večinoma starejši ljudje. Prva stvar, ki sem jo ugotovil, je bila, da voda iz pipe ni pitna. Sicer ni bilo nobenega opozorila o tem, a je voda imela izrazit »kovinski okus«, lahko bi rekel, da nekako po škropivu… Te vode niti nisem mogel piti, ker ti postane kar slabo, če jo samo poskusiš. Rajši sem šel v trgovino po liter vina in nekaj soka. Sicer pa je voda povsod v Španiji ob tej poti slaba. Je brez okusa, mehka voda, brez apnenca, ki bi ji dal dober okus, pa še polno klora je v njej. Ubogi Španci, ker morajo to piti… Zvečer grem še k Sv.Maši, v trgovino in spat.

Sobota 21. 6. 2008
Na pot se odpravim ob 6:30. Je še trda noč, na nebu sveti polna luna. Pot me nekaj časa vodi ob gradbišču nove avtoceste, kasneje ob lokalni cesti, po kateri pa skoraj ni prometa. Vse naokoli ravnina z žitnimi polji. Od mesteca Carrion dalje vodi 20kilometrov makadamske poti po planoti, brez naselij. Spet nekaj ur hoje po neskončni ravnini, nikjer nikogar, nobene hiše, nobenega avtomobila… Pozno popoldne pridem v Calzadilla de la cueza, to je majhna vas. Tam je tudi manjše prenočišče za romarje. Zunaj ga krasi lepa freska. Ko vstopim, me sprejme upravitelj – prijazen črnec. Romarjev nas je malo. Spet najdem tam tista dva Nemca, ki sta se pogovarjala z enim Japoncem. Skupaj gremo v gostilno na večerjo. Trgovine ta vas ne premore. Japonec nam je povedal, da je hodi ta Camino že drugič… Po večerji še malo popijemo in se vrnemo v prenočišče. Po videzu se spomnim še nekega para (fant in punca), ki se nista nič pogovarjala z drugimi a sem kasneje šele v Santiagu ugotovil, da sta bila Slovenca… Prenočišče je bilo majhno a prijetno. Imeli so celo bazen za kopanje, pa satelitski internet (grozno počasen, uporaben samo za poslati kakšen mail).

Nedelja 22. 6. 2008
Vstanem ob 6h, na pot grem ob 7h. Najprej grem v gostilno na kavo in skromen zajtrk, ki je sicer vštet v ceno prenočišča. Pot me vodi sprva po stezi ob cesti do nekih vasi, naprej pa po neskončni ravnini. Do tukaj so bile hiše in ostale stavbe večinoma iz kamna, od tu naprej pa je že iz opeke. Ob poti je tudi manjša sončna elektrarna, po moji oceni je največja moč okoli 150kw. Tudi ponekod po hribih imajo take elektrarne. To so velike plošče s sončnimi celicami v velikosti tudi po več 1.000 kvadratnih metrov. Med potjo srečam tudi konjske romarje. Obstaja tudi konjska verzija Camina. V neki vasi grem ob 11h k Sv.Maši. Kmalu v daljavi zagledam večje mesto Sahagun. Tabla ob poti me obvešča, da vstopam v provinco Leon. Počasi pridem v mesto Sahagun in v trgovini nabavim nekaj več hrane in še za naslednji dan. V parku si privoščim obilno kosilo. Je zelo vroče. Potem hodim naprej še nekaj uric do vasi Calzada del Coto, kjer si poiščem prenočišče. Prenočišče je majhno – majhna hišica s kakšnimi 10-imi pogradi, brez upravitelja. Naselim se. Pred menoj se je že naselil nek mlad par iz Francije. Povesta mi, da moram iti po žig v gostilno. Grem tja, pa še malo dobrega vina si privoščim… Vrnem se in operem cunje, povečerjam in spat. Tukaj smo prenočevali samo trije. Opazujem še sončni zahod – ura je skoraj 11 zvečer. To je bil eden redkih sončnih zahodov, ko je sonce imelo vsaj malo oranžne barve. Običajno je sonce v Španiji ob zahodu in vzhodu skoraj popolnoma belo, tam sploh ne poznajo takih zarij, kot pri nas. To je zaradi tega, ker Španija leži precej zahodneje od nas in vetrovi tja pač ne zanašajo toliko finega prahu iz Sahare, kot k nam ali v našo južnejšo soseščino, kjer so večerne zarje še lepše…

Ponedeljek 23. 6. 2008
Vstanem ob 6h, odhod ob 7h. Zunaj se komaj dobro svetlika. Vsi trije gremo skupaj nekajsto metrov do razcepa, kjer se pot razcepi v dve verziji. Francoza se odločita za desno pot, jaz pa za levo, ker mi je tako pred odhodom priporočil Dalmatinec iz Žirov. Pot me vodi po lepem makadamu najprej ob avtocesti, potem pa po navadni cesti, po kateri skoraj ni prometa. Postane vroče. Ob poti so nepregledna žitna polja in polja koruze. Zemlja je tukaj precej drugačna, kot prej – povsem običajna, bolj rdeče barve, ni več ilovice. Polja imajo urejeno namakanje. Ob poti naletim na grob nekega romarja. Po napisu je sem ugotovil, da je bil iz Nemčije. Malo molim zanj in grem naprej. Je pa ob poti kar nekaj grobov romarjev, ki so na poti umrli. Včasih je bilo težko za romarje. Bili so napadi roparjev, nekateri so omagali, itd… Umrle romarje so pokopali kar ob poti, kjer so umrli in postavili skromen spomenik, običajno jih niso vozili v domovino. Je pa cela pot posvečena, tako, da glede tega ni problemov. V Religosu grem na pivo, ker je huda vročina. Še dobra urica in pridem v Mansilo de las Mulas. Stavbe so tukaj iz opeke, ne več iz kamna. Tudi gradbenih strojev v teh krajih ni več toliko, kot jih je bilo v vzhodnem delu Španije. Pa tudi cvetja je manj po hišah, oz. ga skoraj ni. V Mansili grem v prenočišče. Je grozno vroče, zagotovo nad 40C. V prenočišču so večinoma starejši ljudje. Zvečer zganjajo tak hrup, da ni mogoče zaspati do 2h ponoči. Pa tudi tako je vroče, da sem bil ves moker od vročine. Take vročine ni niti v Međugorju. Slabo sem spal zaradi hrupa in vročine, ki je bila tukaj neznosna.


Torek 24. 6. 2008
Vstanem ob 6h, odhod ob 7h. Pot me vodi delno po asfaltu, delno po makadamu do velikega mesta Leon. Najprej pridem do industrijskega predmestja, ki počasi prehaja v pravo mesto. Spet grem malo po svoje in po bližnjici uberem pot do katedrale. Spomagam si z GPSom. Ravno takrat imajo pred Cerkvijo nek karneval. Počakam, da se zaključi in grem v Cerkev. V njej so prelepa barvna okna. Malo molim, malo poslikam in grem dalje. Mesto Leon je eno največjih v severni Španiji. Baje, da ima okoli 500.000 prebivalcev. Vzame mi slabe 2 uri časa… Drugače pa je to povsem običajno mesto, brez kakšnih posebnosti in ga zapustim, kakor hitro je le mogoče. Druga posebnost, ki sem jo videl v Španiji, je ta, da npr. čistijo mesto in pobirajo smeti, praznijo kante za smeti na kamione, itd. mlade punce, dobrih 20let. Pri nas v Sloveniji se tako »umazanega in nečastnega dela« nebi niti dotaknile. Ja, imajo Španci zelo pozitiven odnos do dela, precej drugače, kot pri nas… Pot nadaljujem po asfaltni cesti do vasi Virgen de Camino, kjer si poiščem prenočišče, ki je v nekakšnem parku ob robu vasi. To prenočišče je bilo pravo nasprotje s tistim včeraj. Romarjev je bilo malo in bili so mirni. Grem v trgovino po hrano in razglednice, potem pa malo počivam in spat. Vroče je.

Sreda 25. 6. 2008
Vstanem ob 6h, odhod ob 7h. Po dobrem kilometru asfalta pridem do razcepa, kjer sta spet možni dve varianti poti. Izberem desno pot. Pot vodi po ravnini, po makadamu ob glavni zelo prometni cesti, potem pa skozi vasi, po makadamski poti ob poljih koruze, pese in tudi neobdelane površine. Žita tukaj ni. Sem popolnoma sam, pot pa zelo enolična – dolgočasna. Popoldne se približujem neki vasi, iz katere pa se sliši streljanje. Počasi se približujem in vidim, da imajo nek večji krajevni praznik. Vas se imenuje Hospital de Orbigo. Vse je okrašeno, na glavni ulici je množica ljudi. V zrak spuščajo rakete. Skozi vas teče umazana reka. Poiščem prenočišče. Upravitelj je neki Nemec, ki si je tukaj našel delo. Počivam v prenočišču in slišim tri punce, ko se nekaj pogovarjajo v slovenskem jeziku. Grem zraven in vprašam, od kje so. Pravijo, da so iz Domžal in da si med potjo včasih malo tudi spomagajo s kakšnim prevozom. Meni se to ni zdelo pošteno, a sem tiho. Potem sem nameraval iti še k Sv.Maši, a je zaradi vaškega praznika ni bilo. Malo se še sprehajam naokoli, grem v trgovino in spat.

Četrtek 25. 6. 2008
Vstanem ob 6h, odhod ob 7h. Pot se začne na asfaltu, a kmalu gre po stezah skozi gozdičke, skozi vasi in po valoviti pokrajini. Večina zemlje je tu neobdelane, nekaj manjših gozdičkov, pa njive krompirja, pese in pšenice. Zemlja je tu slaba - kamenje in ilovica. Pridem do betonskega Križa, kjer se mi odpre pogled na mesto Astorga, ki leži v kotlini. Opazim tudi nasade hmelja. Grem skozi mesto Astorga, kjer si na hitro ogledam katedralo, grem malo molit v neko Cerkev, se oskrbim s hrano, potem pa hitro naprej. V mestu je tudi en zelo lep grad. Ozka makadamska pot (tukaj vsaj vedo, kaj je dober makadam) se rahlo vzpenja. Spet sem popolnoma sam že cel dan. Danes nisem še spregovoril niti besede… Pridem do hribovske vasice Santa Catalina de Somoza. To je stara srednjeveška vasica s kamnitimi hišami, ki se držijo strnjeno skupaj ob cesti. Poiščem prenočišče, operem cunje. Zvečer grem malo v gostilno in tam nekaj časa gledam na TV nogometno tekmo med Španijo in Rusijo. Potem pa spat.

Petek 27. 6. 2008
Vstanem ob 6h, odhod ob 7h. Pot se začne zmeraj bolj vzpenjat in pridem na neko planoto. V daljavi zagledam gorsko verigo, preko katere bo potrebno iti. Torej dolgočasne ravnine je vendar enkrat že konec… Pot se po nekaj urah spet začne močno vzpenjat. Pridem do gorske vasi Rabanal del Camino, a žal tukaj ni trgovine, čeprav je bila na zemljevidu označena. Ostal sem lačen, kar se je poznalo tudi pri moji hoji. Malo naprej spet spomenik nekemu romarju, ki je tukaj umrl. Pot se še vedno močno vzpenja na goro. Ob poti so lepi cvetoči rumeni grmi. Pridem še do ene gorske vasice – Foncebadon. Po še kakšni uri hoje sem na vrhu ob železnem Križu (Cruz del ferro). To je tako visoko, da se je še luna zataknila ob Križ na svoji vsakodnevni poti. Kdor ne verjame, lahko pogleda na sliko… Ob Križu je velik kup kamenja in opreme romarjev, ki so tukaj to odložili. Ta kup še vedno raste in raste. Zraven je tudi kapelica. To je tudi najvišji kraj na poti na vsem romanju Camina. Malo počivam tukaj, potem pa se pot le počasi rahlo spušča do Manjarina, kjer grem v prenočišče po žig in veselo naprej po grebenu. Manjarin je prav posebno prenočišče – ena lesena baraka, brez elektrike, brez vode. Prelep razgled na sosednje gore in hribe. Kmalu se začne pot spuščat proti strnjeni gorski vasi El Acebo. Ko pridem v vas, grem najprej v trgovino in se odločim, da bom prenočeval kar v tej vasi, saj imajo trgovino. Grem v župnijsko prenočišče. Vsega nas je bilo samo 6 romarjev. Prijazen upravitelj nam je skuhal dobro večerjo, potem pa spat. Kljub veliki nadmorski višini, je tukaj sonce ob svojem zahodu povsem belo, ni nobene zarje…

Sobota 28. 6. 2008
Oskrbnik nam pripravo dober zajtrk. Odhod ob 7:30h. Kmalu se na sosednjih vrhovih pojavijo prvi sončni žarki. Pot se dokaj strmo spušča, delno po cesti, delno po stezah. Pridem v dolino v Molinaseco. Od tam naprej pa po cesti do Ponferrade. Markirana pot zavije levo v dolino, toda jaz grem naravnost po cesti v mesto. Vklopim GPS, ki se je v takih primerih izkazal bolje od markacij… Grem naravnost proti centru mesta. S tem sem skrajšal pot za najmanj eno urico ali dve hoje. Med potjo vidim lep grad in pa grem še malo v Cerkev molit. V Ponferradi je polno raznih okrasnih vodometov. Je zelo vroče in sem precej utrujen, noge postanejo težke in ne da se mi nič več mislit. Grem v trgovino in kupim pecivo namočeno v med. V slabe pol ure me to dobro osveži in z lahkoto grem dalje kar po cesti… Nisem našel markacij, a imam k sreči GPS in sledim elektronskim navodilom. Pridem do neke naslednje vasi in tam spet najdem markacije za Camino. Kmalu se začne pot dvigat med nasadi grozdja in češenj. Eno drevo je samo od sebe raslo v obliki Križa. Kakšen kilometer pred Villafranco del Bierzo srečam tiste tri Slovenke, ki sem jih srečal pred par dnevi. Počivajo v senci in jedo češnje. Kmalu pridem do vasi Villafranca del Bierzo. Hodim malo po mestu in vidim, da tukaj ni noben pes privezan. Prosto se sprehajajo po cesti in včasih tudi ovirajo promet. Včasih se zgodi, da se pes uleže na sredo ceste in avto mora trobit, da se pes umakne. K sreči pa ti španski psi niso popadljivi, niti lajajo ne veliko, sploh pa se ne zmenijo za romarje. Včasih je treba celo pazit, da kakšnega ne pohodiš. Zvečer grem k Sv.Maši, pa malo pojest, v trgovino in spat v prenočišče.

Nedelja 29. 6. 2008
Vstanem ob 5:15h, odhod ob 6:15h. Ob odhodu je še trda noč. Ko pridem iz vasi, se pot razdeli v dve varianti, levo ob glavni cesti in desno po gorskem grebenu. Grem po desni poti. Pot de strmo dviga na visok hrib, lahko bi rekel celo na goro. Bilo je nekaj ur vzpona. Prelep razgled na dolino in sosednje vrhove. Sem popolnoma sam, danes nisem še z nikomur nič spregovoril. Kakšne dve urici hoje po grebenu in spust v dolino. Tam pa po asfaltni cesti kakšnih 10 kilometrov skozi manjše vasi in nazadnje se cesta začne strmo vzpenjat. Pred menoj je manjša gorska vasica. Ura je že pol dvanajstih, petelini pa še pojejo, kot bi bilo jutro… Grem v gostilno na pivo in sladoled, potem pa naprej. Pot se spet strmo dviga, vse naokrog pa cvetoči rumeni grmi… Prelep razgled na dolino in na sosednje vrhove. Pridem do prvega konfina, ki označuje, da je do Santiaga samo še 152,5 kilometra… Še malo, pa bo… Odslej so ti konfini ob poti na vsake pol kilometra. Kmalu pridem na vrh grebena. Tam me pozdravi betonska tabla, ki me obvešča, da sem prišel v pokrajino Galicija. Galicija je najseverozahodnejša pokrajina v Španiji. Po krajši hoji po grebenu pridem v vas O Cebreiro. Kot bo prišel v neko drugo deželo, mogoče na Irsko… Vsepovsod polno glasbe na dude. Bila je to lepa glasba, ravno prav toplo, lep sonček in vse polno gostiln in celo trgovino so imeli, pa Cerkev tudi. V gostilni je bil celo internet. Od tukaj je bil prelep razgled na Galicijske hribe. Kot bi prišel v pravljično deželo… Prijateljem pošljem nekaj razglednic, grem malo v gostilno. Spet srečam tiste tri Slovenke, ki so ravno prišle. Grem k Sv.Maši in izvem, da naj bi se nekoč tukaj zgodil evharistični čudež, ko se je kruh spremenil v meso in vino v kri. Prenočišče tukaj ni najbolje urejeno, predvsem tuši za fante, ki nimajo ločenih kabin, oz. vrat, da bi se zaprl med tuširanjem. Zato se ne tuširam in grem umazan spat. Ura je že pol enajstih in tudi sonček se pripravlja k počitku, a je popolnoma bel.

Ponedeljek 30. 6. 2008
Na pot grem ob 7h zjutraj. Pot gre najprej malo po gozdu, pa po grebenu, pa se rahlo spusti in spet dvigne skozi manjše vasi do Alto Poiyo. Tam je gostila, zraven pa je še kip Sv.Jakoba, ki gleda v smeri proti Santiagu. V dolini se prelivajo morja megle, tukaj pa lepo sveti sonček. Po bregovih se pasejo krave. Pot se začne spuščat skozi manjše gorske vasi, preko Tricastelle, po stezah v gozdu. Vasi in pokrajina so tukaj v Galiciji povsem podobne našim razmeram – hribi in doline, pa vasi so tukaj normalne, take, kot pri nas, hiše se ne držijo več skupaj, so tudi razpršene po hribih. Prav posebna pa so tukaj pokopališča. To so velikanske grobnice, visoke do 2 metra. Prav tako imajo tukaj ob hišah marsikje postavljene posebne kapelice. Kmalu v kotlini zagledam prelep samostan, okrog njega pa večjo vas. Predvsem samostan je ogromen, kvadratne oblike z velikim notranjim dvoriščem. To je vas Samos. Spustim se v vas in grem v prenočišče v ta samostan. Zvečer pridejo še eni italijanski romarji – kolesarji. Samostan ima celo svojo bencinsko črpalko. Zvečer grem še v trgovino in k Sv.Maši, potem pa spat. Tukaj imajo lepo urejene tuš kabine in se lahko v miru stuširam.

Torek 1. 7. 2008
Na pot grem ob 7h zjutraj. Pot me vodi najprej po in ob cesti, potem pa po gozdnatih stezah po hribu do mesta Sarria. Samo še 100 kilometrov do cilja! Grem naprej po stezi skozi gozd. Pokrajina je tukaj popolnoma podobna Sloveniji, je tudi občutneje hladneje, kot v Castilji. Kmalu pridem do nekega jezera, nad katerim se nahaja mesto Portomarin. Slabo se počutim, zato danes ne nadaljujem več in se namestim v prenočišče. Večerjat nisem šel in tudi spal nisem skoraj nič. Tuš kabine za fante tukaj niso med seboj ločene in izgleda prav svinjsko, ko se ljudje tam popolnoma nagi tuširajo, vsem na očeh, kot prašiči v svinjaku.... Z minimalnimi stroški bi lahko uredili vsaj zavese… Zato se danes ne grem umit.

Sreda 2. 7. 2008
Na pot grem ob 9h dopoldne. Komaj pridem do Palas de Reija, kjer v trgovini kupim nekaj hrane. Kmalu pridem do table, da sem že v provinci A Corunja, v kateri je tudi Santiago. Bilo je malo pred ciljem, a sem izgubil vso voljo, da bi še šel naprej. Včasih pride na taki poti tudi do kakšne krize… Grem še malo naprej do mesta Melide, kjer grem v prenočišče. Prenočišče tukaj je zelo neprimerno urejeno. Tuš kabine za fante niso zaprte in celo tako je urejeno, da lahko punce hodijo mimo, ko se fantje tuširajo!!! Sramota… Seveda se ne grem kopat. Danes sem prehodil malo kilometrov. Popoldne grem v Cerkev in obsedim v klopi tam nekaj ur. Pod večer je bil v tej Cerkvi en pogreb. Na koncu Sv.Maše so zapeli tudi Međugorsko pesmico Resucito, ki jo običajno pojemo na festivalu. Tudi tu so ljudje ploskali z rokami ob tej pesmi, pa čeprav je bil pogreb. Zvečer grem v gostilno in popijem veliko vina. Komaj pridem do prenočišča, a sem potem vsaj trdno prespal celo noč, zjutraj pa se že bolje počutim…

Četrtek 3. 7. 2008
Na pot grem ob 7h. Pot me vodi po cesti in stezah skozi evkaliptusove gozdove. Evkaliptusi imajo prav poseben, rahlo kiselkast vonj. Sledijo vasi Arzua, Santa Irene in O Pino, potem pa po širnih evkaliptusovih in palmovih gozdovih do Monte gosso. Tam je spomenik papežu Janezu Pavlu II, ki je nekoč obiskal ta kraj in pa spodaj kapelica. Še malo se spustim do prenočišča in grem spat. To je eno največje prenočišče od vseh, na rahli vzpetini.

Petek 4. 7. 2008
Vstanem ob 5h in še ponoči grem na pot. Pot se spušča navzdol po hribu do ceste. Vreme je slabo. Močno dežuje in piha veter. Pa še hladno je. Oblečem dežni plašč. Kmalu pridem v Santiago de compostela. Ob 7:30 sem že pri Cerkvi. Zaradi slabega vremena grem takoj v Cerkev in se vsedem v klop. Ob 9h odpro kapelo in grob apostola Sv.Jakoba. Grem v vrsto. Najprej k oltarju, kjer romarji objamemo kip Sv.Jakoba, potem pa še pod Cerkev v grobnico, kjer molim pri grobu Sv.Jakoba po namenu tega romanja. Ob 12h je bila romarska Sv.Maša. Takrat so tudi zanihali veliko kadilnico. Po Maši grem ven in prijateljem sporočim, da sem prišel na cilj. Potem grem še nekaj pojest. Vreme se še ni kaj prida izboljšalo. Malo manj je deževalo, toda veter je še vedno pihal in zeblo je. Popoldne grem na železniško postajo in kupim karte za vlak do Milana (v Italiji) za v ponedeljek popoldne. Potem začnem iskati prenočišče in ga najdem za vse 3 dni v samostanu Seminario Menjor. Grem še malo do Cerkve, pa v trgovino, si ogledam mesto in okolico Cerkve. Vse naokrog je polno ljudi, raznih stojnic, kjer ponujajo spominke in hrano. Povsod je polno glasbenikov, ki igrajo na dude in druge inštrumente, zraven pa upajo, da jim bo kdo podaril kakšen €vro. Ob 11h zvečer, ko zaide sonce, se odpravim spat.

Sobota 5. 7. 2008
Vstanem ob 7h in se odpravim na avtobusno postajo, kjer kupim karto za Fisterro. Po dveh urah vožnje prispemo na najzahodnejši del celinske Evrope. Do rta je še 3 kilometre. Grem tja. Tukaj je za spremembo od Santiaga sončno in vroče. Ko pridem do konca, vidim samo še morje vse naokoli. To je »konec zemlje«, naprej je samo še neskončno morje – Atlantik. Morje je nemirno. Visoki valovi se zaganjajo ob obalo. Bolj, ko se bližam morju, hladnejši veter piha. Pa tudi voda je tukaj precej onesnažena, ponekod je kar bela smetana gor – cvetenje morja. Zamislim se, kaj smo ljudje že naredili, da je že ocean tako umazan… Voda ni prozorna modre barve, kakršna bi morala biti, ampak bolj zelenkasta… Nekaj časa se tam sončim, ker Atlantik ni niti najmanj primeren za kopanje, potem pa se vrnem z busom nazaj v Santiago. Ob 19h grem k Sv.maši, potem še malo pojest in na ogled okolice. Zvečer pa spat. V prenočišču srečam par (fant in punca) iz Slovenije. Fant je bil iz Kranja, punca pa iz Loga pri Škofji loki. Malo se pogovorimo o poti.

Nedelja 5. 7. 2008
Danes vstanem nekoliko pozneje. Ves dan sem namenil duhovnosti in molitvi. Ob 10h in 12h grem k Sv.Maši, še enkrat obiščem grob Sv.Jakoba, grem na urad za romarje po potrdilo o opravljenem Caminu,… Danes je lep sončen dan. Popoldne malo počivam, zvečer še malo v okolico Cerkve in spat.

Ponedeljek 6. 7. 2008
Dopoldne grem še malo v mesto, kupim nekaj spominkov, predvsem kipce Sv.Jakoba. V mestu še enkrat srečam slovenski par. Pravita mi, da onadva bosta pa šla domov z avionom. Ob 12h grem še k romarski Sv.Maši, potem še enkrat na grob apostola Sv.Jakoba, k blagoslovu in odhitim na železniško postajo na vlak. Ob 15:10 odpelje vlak za A Corunjo. Po slabi uri prispem v Corunjo, točno do minute. Malo si ogledam okolico, čez dve uri pa grem že na vlak za Barcelono. Vlak je zelo dolg in kar pošteno je bilo treba hodit, da pridem do pravega vagona. Namestim se v kabino. Kmalu pride sprevodnica v uniformi in poščiplje vozne karte. Ob 22h pride še enkrat ista sprevodnica – punca dobrih 20ih let, pospravi smeti in pomete po hodniku in kabinah, potem pripravi ležišča (spusti pograde – težko fizično delo), v neki drugi sosednji kabini pomaga spraviti otroke spat in odhiti dalje. Začudil me je tak pozitiven odnos do dela. Vem, da se pri nas v Sloveniji kakšen (zavaljen) sprevodnik na vlaku niti najmanj nebi dotaknil takih del… Ura je pol 11h zvečer in sonce je zašlo. Ko se peljemo, se včasih spomnim kakšnega kraja, ko sem hodil tam mimo. Prav začudil sem se, da je sploh mogoče prehodit take razdalje… Grem spat.

Torek 7. 7. 2008
Zbudim se, vlak pa še vozi. Najprej mimo hribov, potem pa do mesta Aragona ob Sredozemskem morju. Dan se tukaj naredi že prej kot v Galiciji. Peljem se ob obali Sredozemskega morja proti severu. Skozi okno opazujem prelepe peščene plaže, posejane s palmami… Ja, Sredozemska obala je veliko lepša od Atlantske... Čez kakšni dve uri se pripeljem v Barcelono na glavno železniško postajo. Prva stvar, ki sem jo tukaj občutil je vročina. Tukaj je bilo vsaj 35C, včeraj v Santiagu pa komaj 18C. Ogromna postaja, bolj podobna kakšnemu letališču… V GPS si vstavim v spomin lokacijo postaje in potem veselo v mesto, kajti časa sem imel skoraj 9 ur, preden je odpeljal vlak za Milano. Peljem se celo s podzemno železnico. Ogledam si nekaj znamenitosti. Vse povsod polno ljudi. Ogledat si grem tudi cerkev, ki jo gradijo že več, kot eno stoletje – Sagrada Famiglia… Nameraval sem si ogledat tudi notranjost, a je zaradi previsoke vstopnine nisem. Rajši sem si namesto tega privoščil dobro kosilo, pa še za eno mi je ostalo denarja, ki bi ga tako zapravil za vstopnino… Potem grem še malo v park, pa k morju v zaliv. Ob 18h pa že odpelje vlak za Milano. V kabini sedimo trije: jaz, neki Italijan, ki se prav tako vrača s Camina in neki črnec iz Nigerije. Malo se pogovarjamo o Caminu, o naših krajih in o naših običajih. Ko prečkamo špansko-francosko mejo, pridejo na vlak francoski policaji (kljub Šengenu) in pregledajo potne liste. Midva z Italijanom sva jo odnesla brez težav, nama niso pregledali niti prtljage, niti niso spraševali, kam greva. Malo težje je bilo za črnca, ker baje ni imel nekega žiga v potnem listu. Razkopali so mu vso prtljago in ga še zunaj nekaj zasliševali, a se je vseeno vrnil v kabino in nadaljeval s potovanjem. Ko se zdani, vidim, da smo prišli v neko alpsko dolino. Vsenaokrog visoke gore, mi pa se vozimo delno po dolinah, delno po predorih. Kmalu smo v Bardonechiji, Torinu in naposled prispemo v Milano. Tam kupim karto za Benetke in še prej, kot v eni uri sem že na vlaku. Po nekaj urah vožnje sem v Mestrah in moral sem prav pohiteti, da sem še ujel vlak za Trst. Kmalu pridem na železniško postajo v Trst. Ker trenutno ni bilo nobenega prevoza do Slovenije, grem kar peš. Nekaj časa po cesti, potem pa se pot strmo vzpenja do Opčin, potem pa po cesti do Sežane. Na mejnem prehodu ni nikogar. V Sežani grem najprej v trgovino, potem pa na železniško postajo. Vlak za Ljubljano odpelje čez 3 minute, ne, da bi prej kaj računal na to… V Ljubljano, na postajo me pride iskat sosed. In tako sem zaključil romanje…

-----------------------------------------------

In če primerjam lansko peš romanje v Međugorje z letošnjim v Santiago: Napornejše je bilo romanje v Međugorje, ker je bilo treba dnevno prehodit več kilometrov. Pa tudi prenočišč tam ni bilo in sem zato največkrat spal zunaj. In za vse si se moral znajti, kakor si vedel in znal. V Španiji pa imaš vse urejeno, prenočišča, steze za pešce, romarske menije v gostilnah, markacije ob poti... Tudi hoja v Međugorje je bila napornejša, ker je tam povsod vroč asfalt, od katerega hitro dobiš žulje, v Španiji po je asfalta malo, največ je makadamskih stez. Da prometa v Dalmaciji niti ne omenjam. Je pa Španija precej dražja. In še ena zanimivost: na tem Caminu nisem dobil niti enega žulja!

L.p.


(morebitna vprašanja za tega romarja)

 


Skupaj - ogledi vseh strani:

eXTReMe Tracker