<<< Mednarodni festival mladih - Medjugorje <<<

<<< Nazaj - Potopisi <<<
>>> Camino - Santiago de compostela 2015  -  slike, potopis, zgodba >>>
>>> Camino di Assisi 2013  -  slike, potopis, zgodba >>>

>>> Sporedi naših romanj >>>

>>> Peš v Medžugorje 2013 - Rupar Jože -  potopis, zgodba >>>
>>> Camino - Santiago de compostela 2012  -  slike, potopis, zgodba >>>
>>> Peš v Medžugorje 2011  -  slike, potopis, zgodba >>>
>>> Camino - Santiago de compostela 2008  -  slike, potopis, zgodba >>>
>>> Peš v Medžugorje 2007  -  slike, potopis, zgodba >>>
>>> Peš v Medžugorje 2003 - Mojca, Matej, Veronika -  potopis, zgodba >>>

Jakobova pot - Santiago de compostela
(Španska Jakobova romarska pot - potopis 15. junij - 11. julij 2010)

>>> Slike iz mojega romanja v Santiago de compostela leta 2008, 2010 in 2012: - 1.200 slik >>>
   >>> Ostali podatki, zemljevidi,  profili poti, povezave, webcami, povezave, priporočila, itd... >>> 

Za ponovno romanje v Španijo sem se odločil zgodaj spomladi. Pred dvemi (2008) leti sem prvič šel na to romanje. Tokrat sem nameraval iti tudi do konca sveta - Finistere. Z romanjem sem začel v južni Franciji v vasi Saint Jean pied de port, nedaleč od Lurda. Pot gre čez Pireneje v Špansko pokrajino Navarro, Sledi ji Castilja in Galicija, ki je najzahodnejša pokrajina v Španiji, ob Atlantiku. Cilj romanja je Santiago de compostela, kjer je pokopan apostol Sv.Jakob veliki, eden od dvanajsterice apostolov, ki je oznanjal Jezusov nauk v Španiji. Cela pot, (s Finistero in Muxijo) je dolga ~950 kilometrov. (Saint Jean - Santiago - Muxia - Finistera). Večina poti poteka po ravnini, trikrat pa prečka gorske vrhove.

Sobota, nedelja 12, 13 . 6. 2010: - (Odhod od doma in vožnja z vlakom)
Na romanje se odpravim v soboto 12. junija. Vreme je v tem času jasno in smo sredi vročinskega vala, ko so dnevne temperature pri nas nad 30C.
Ob 22:30 zvečer pride k meni sodelovec in me odpelje v Ljubljano na železniško postajo. Tam počakam do 2:30, ko pelje vlak za Benetke. Vlak ima 10 minut zamude, ki pa se do Benetk poveča na 20 minut. Vlaka za Milano ob 8:32 nikakor ni hotelo biti in odpelje s 3/4 urno zamudo in v Milano pride eno uro prepozno. Tam zamudim vlak za Ventimiglio. Zato se odpelem z vlakom ob 13:10 do Genove in od tam naprej z lokalnim vlakom do Ventimiglie. Potem se presedem še v Monte Carlu in ob 20h sem že v Nici v Franciji. Vreme je tukaj slabše, hladnejše in oblačno. Do Milana v Italiji je bilo sončno in vroče, potem pa zmeraj manj. Počakam še eno uro in odpelje vlak za Bayon...

Ponedeljek 14. 6. 2010: - (Prihod v Saint Jean in priprava na romanje)
Zjutraj sem še eden redkih potnikov na vlaku. Večina jih je ponoči izstopila. Ob pol 11h izstopim v Bayonu. Čez dobro uro odpelje avtobus za Saint Jean. Letos tja ne vozi več vlak, ampak avtobus. Med vožnjo sem opazil, da nekaj popravljajo železniške tire, mogoče jih celo odstranjujejo... Ob 13h pride bus v Saint Jean. Ker mi je bil kraj že dobro poznan, sem takoj našel romarski urad. Bilo je kar nekaj romarjev od vsepovsod. Dobim papirje, romarsko knjižico, zemljevid, spisek krajev, trgovin, prenočišč in še prenočišče za to noč. Vreme je bilo oblačno. Malo se še potikam po mestu, kjer najdem nekaj kolegov -  skupino oslov, ki se pasejo na travi... V trgovini še nabavim hrano, zvečer grem k Sv.Maši, kjer prejmemo romarji blagoslov pred začetkom romanja. Potem pa spat.

Torek 15. 6. 2010: - (Saint Jean - Pireneji - Roncesvalles)
Vstanem ob 6h, v kuhinji nam pripravijo skromen zajtrk. Bilo nas je kar nekaj, mogoče okoli 10 od vsepovsod: Kanade, Romunije, Nemčije, Amerike, Italije. Slovenec sem bil sam. Odhod je ob 7h. Mesto še spi. Pot se na začetku strmo dviga, potem pa je bolj položna. Vreme je oblačno, a suho. Z višino pada tudi temperatura in je zmeraj hladneje. Se spomnim nekaj dni nazaj, ko se odhajal, ko je bilo pri nas kar precej vroče, tukaj pa kar mraz... Ob cesti so posamezne kmetije, a jih kmalu zamenjajo pašniki, ki so polni francoskih krav. Pot vodi po asfaltirani cesti v Pireneje. Višje pa postane megleno, zato se ne vidi prav daleč. Do določene višine so na pašnikih krave, višje pa so ovce. V Orissonu grem po žig in naprej. Na neki planoti pri Orissonu je kamnit oltar, na njem pa kip Marije, kjer se ustavim in malo molim po namenu romanja. Od tu naprej temperatura z višino naglo pada. Še malo naprej in pri Križu grem desno na stezo, ki vodi mimo "kamnitih miz" proti vodnjaku. Pot tokrat ni blatna in je blata samo za vzorec. Malo naprej od vodnjaka je francosko-španska meja. Seveda ni nikjer nikogar, le mejni kamen stoji ob poti. Še malo in bo vrh Pirenejev. Kljub sredini junija, tja še ni prišla pomlad. Ob poti so hrasti, ki so še brez listja, le tu in tam se kažejo majhni poganjki... Razgleda ni, ker je gosta megla. Na vrhu vlada še prava zima. Mrzlo je, veter, megla in začelo je rahlo deževati. Temperatura je blizu ničle, a sneži ravno ne. Ko hodiš, mraz niti ni tak problem, včasih pa pride kar prav, posebno pri vzpenjanju. Z vrha se pot spušča na špansko stran in tu je precej boljše. Vetra ni več, dež je prenehal in gozd je že normalno zelen, le hladno je še. Pri kapelici pridem na cesto in po nekaj kilometrih sem v Roncesvalesu, kjer grem v samostan po žig in se naselim v prenočišču, ki je star predelan hlev. Popoldne začne deževati, zvečer pa dež poneha. Zvečer grem k Sv.Maši in v gostilno večerjat, potem pa spat. Trgovine tukaj ni. Prenočišče se kar napolni.

Sreda 16. 6. 2010: - (Roncesvalles - Zubiri - Larrasoanja)
Ob 6h nas zbudijo in prižgejo luči. Odhod je ob 7h. Dež je ponehal. Spuščam se skozi gozd, skozi manjše vasi. Ob hišah je povsod veliko rož. V vasi Auritz-Burgette je nova trgovina in v naslednji vasi Espinal še ena. Blata tokrat na poti ni, oz. ga je samo tu in tam kakšna manjša zaplata. Od Espinala dalje se pot strmo spušča. V gozdu je polno cvetočih grmov šipka in pušpana, tako, da Špancem ni tako težko delat butar za Cvetno nedeljo. Opazim tudi nekaj smrek in slišim tudi vrane, ki pojejo. V vasi Zubiri grem v trgovino, pred kratkim pa so odprli še eno in sta zdaj tam dve. Pot vodi mimo neke velike tovarne, ob kateri je velika deponija industrijskih odpadkov, a začuda ni nobenega dima ali smradu. Ob 12h začne deževati in to kar močno, a kmalu poneha. Pot nadaljujem do Larrasoanje, kjer grem v prenočišče. Napotijo nas v sosednjo stavbo, ker je prva že polna romarjev. Operem cunje. Zunaj je kar hladno. Do večera se tudi to prenočišče napolni. Tukaj v Cerkvi zvečer ni Sv.Maše, zato ostanem danes brez duhovne hrane. Seveda pa ne pozabim na Rožni venec in še nekaj drugih molitev, ki jih molim vsak dan. Najprimernejši čas za molitev je kakšna samotna pot, česar pa je na celem Caminu v izobilju. Zvečer grem v gostilno na romarsko večerjo, pa še malo dobrega španskega vina, ki ima to dobro lastnost, da naslednji dan ne čutiš posledic morebitnega pretiravanja... V gostilni se zbere na večerji kar veliko romarjev. Srečam tudi enega Črnogorca, ki je rekel, da je prišel peš iz Črne gore. Po večerji pa grem spat.

Četrtek 17. 6. 2010: - (Larrasoanja - Pamplona - vrh odpuščanja - Puente la Reina)
Vstanem ob 6h, odhod ob 7h. Pot najprej vodi po gozdu mimo nekega gradu. V zadnjih dveh letih so to pot tlakovali, ob poti skopali jarke za vodo, tako, da na poti ni bilo nobenega blata. Pot se nadaljuje ob reki in čez cesto po pobočju manjšega hribčka nad reko. Tu in tam je manjša zaplata blata, ki se ji z lahkoto izogneš.  Tu zavoham v zraku nek poseben vonj, ki se potem izkaže, da so vzrok zanj rumene rože, ki rastejo na nasprotnem bregu. V dolini opazim veliko novo naselje, ki so ga na novo zgradili pred nekaj leti in verjetno sameva. Pot se spusti do podhoda pod cesto in po gozdni poti nad cesto do Vilave pri Pamploni. Vstop v mesto je čez most s slapom in po ozki ulici v center. Grem malo v Cerkev in trgovino in naprej. Še malo in pridem do Pamplone. Vstop v mesto je obdan z visokim obzidjem in mestnimi vrati. Pamplona je mesto z ozkimi ulicami, znano predvsem po bikoborbah. Piha mrzel veter in kljub hoji moram imeti jakno, ker je samo od 10 do 13 C. Kakor je le mogoče hitro zapustim to mesto in nadaljujem pot. Tu se odpre pogled na neskončna žitna polja in veterne elektrarne na okoliških hribih. Pot se začne rahlo dvigat, najprej do Cizur Menjorja, ki je znan po svojem samostanu Malteških vitezov, kjer je tudi prenočišče za romarje. Ker je še zgodaj, grem naprej skozi nekaj manjših vasic strmo navzgor na hrib Alto de perdon (vrh odpuščanja). Tu stojijo železni romarji z osli in konji. Ob njih počivajo neki kolesarji. Nedaleč stran so tudi ogromne veternice za proizvodnjo elektrike. Piha močan hladen veter, veternice se veselo vrtijo. Ker je bilo oblačno, je kar pošteno zeblo. Od tu je lep razgled na Pamplono, na žitna polja in neskončno ravnino na drugo stran hriba. Spustim se navzdol na drugo stran hriba po peščeni, kamniti in blatni poti skozi manjše vasi do mesta Puente la Reina, ki leži ob veliki reki. Grem skozi mesto in čez most do prenočišča na samotnem manjšem hribu, kakšne pol kilometra izven poti Camina. Prenočišče se imenuje "Santiago Apostol", leži pa v samoti izven mesta na manjšem hribu, sredi žitnih polj. Vse naokoli tišina, nobenega prometa, na nebu je sonček in pojejo številni majhni ptički. V tem času se je tudi vreme zjasnilo in tu je bilo, kot bi bil v nekakšnem raju. Zaradi odmaknjenosti nas je bilo samo nekaj romarjev. Ker je bilo že pozno, grem v restavracijo, ki je del prenočišča na večerjo in operem cunje. Po večerji se še malo sončim v travi, občudujem lepoto Božjega stvarstva, napišem nekaj kartic in grem spat. Danes sem prehodil dolgo pot, krepko čez 50 km. Ta del poti, ki sem ga prehodil danes je bil v zadnjih dveh letih precej prenovljen. Kjer je bilo prej največ blata, so pot tlakovali s kamni, vdelanimi v beton in skopali kanale za vodo.

Petek 18. 6. 2010: - (Puente la Reina - Estella - Irache - Villamayor de Monjardin)
Vstanem ob 6:30, odhod ob 7:30. Najprej se pot spusti s hriba do ceste in po daljši poti do borovega gozda, kjer pa sledi nagel vzpon in se nadaljuje po valoviti pokrajini posejani s trto in žitom, skozi nekaj manjših vasic do mesteca v obliki gobe Ciraqui, ki leži na hribu. To je ena najbolj tipičnih španskih vasi - v centru na najvišji točki je Cerkev in okoli nje se v ulicah stiskajo skupaj hiše. Tu imajo manjšo trgovino, kjer se oskrbim s hrano. Pri prehodu skozi obzidje vzamem še žig in naprej. Pot se nadaljuje ob neskončnih poljih žita in trte po valoviti pokrajini skozi manjše vasi do mesta Estella, ki leži ob veliki reki. Pri vhodu v mesto, stoji cerkev Dvanajstih Apostolov. Tudi Estella je starodavno mesto z ozkimi ulicami. Ima pa tudi novejši del. Nad mestom stoji Cerkev in samostan Sv.Petra, ki pa ga nekaj obnavljajo. Posebnost tega mesta je tudi velika skala nad mestom. Srečam skupino korejskih romarjev, ki so zaenkrat zaključili z romanjem in se vračajo domov. Pravijo, da hodijo po etapah - vsako leto en del. Vprašal sem jih, iz katere Koreje so - severne ali južne? Začeli so se mi smejati in so rekli, da seveda iz južne, ker severni Korejci ne smejo in ne morejo nikamor, po tudi drugače naj bi to bili čudni ljudje... Grem še v trgovino, da se založim s hrano in veselo naprej. Kmalu pridem do znamenitega vinskega vodnjaka Irache, kjer si vsak romar lahko zastonj natoči vina. Sicer ga lahko samo en deci, lahko pa to tudi ponavljaš... Vendar se mi je zdelo, da to vino ni bilo ravno najboljše, pa tudi poti nebi mogel nadaljevat, če bi pretiraval. Od tu se pot dvigne v gozd in nadaljuje med nasadi trte in pšenice. Namakanje imajo tu res neverjetno urejeno. Vsaka vrsta trt ima svojo namakalno cev in vsaka trta svojo cevko do korenin... Celo na pobočjih hribov so urejene terase za nasade žita in trte. Nekaj je tudi oljke. Tu je delno sončno, toda še precej hladno in na polju pojejo murni. Sonce sveti skozi visoke tanke oblake z bleščeče belo svetlobo, da sončna očala in klobuk pridejo kar prav, prav tako tudi krema za tačke. Ta del poti od Estelle naprej sem čisto sam, ker se je večina romarjev ustavila v mestu in so si tam poiskali prenočišče. Ustavim se v odmaknjeni hribovski vasici Villamayor de Monjardin, kjer grem v župnijsko prenočišče. Spimo na preprostih blazinah, ki so na lesenem odru vzdignene od tal. Na razpolago imamo tudi toplo vodo in čistilo za pranje cunj. Ker je to odmaknjen kraj, je bilo nas romarjev malo. Upravnik je zelo prijazen, za vsakega romarja si vzame čas, malo pogovori z njim, itd... Že na romanju izpred dveh let sem spoznal, da so najboljša hribovska odmaknjena prenočišča. Tu doživiš marsikaj lepega. Marsikje dobiš večerjo, zajtrk, upravniki se pogovorijo z romarji - sprejemajo te kot romarja, človeka... Pravo nasprotje so velika mestna prenočišča, kjer si le številka v množici... Pa tudi v teh manjših, odmaknjenih prenočiščih se bolj zbirajo pravi romarji, predvsem je več mladih. V mestih pa je vse mogoče, vse je bolj turistično... Zato sem na prejšnjem romanju sklenil, da bom to, kolikor bo le mogoče to upošteval pri izbiri... So pa tu precej omejene možnosti glede duhovne hrane. Ker v hribih ni župnikov, je le redkokje Sv.Maša.

Sobota 19. 6. 2010: - (Villamayor de Monjardin - Los Arcos - Viana)
Vstanemo ob 6h, upravnik nam pripravi dober zajtrk. Odhod ob 7h. Zunaj je oblačno, precej hladno in piha močan veter. Spustim se s hriba navzdol po stezah med polji trte in žita v dolino in po nekaj urah sem v Los Arcosu. To je manjše mesto, kjer se oskrbim s hrano, v knjižico pritisnem žig in naprej. Steza vodi po polju neskončne ravnine. Nikjer nikogar, ničesar, razen žitnih polj in osamelih dreves. Na nebu pa je polno malih ptičkov, ki veselo pojejo, saj imajo hrane v izobilju. Je delno jasno in topleje. Kaj bi hotel še lepšega :)  O poldne pridem v Sansol - spet tipična španska vas in dober kilometer naprej vas Torres del Rio, kjer je manjša trgovina. Od tu naprej se pot nadaljuje po precej razgibani pokrajini s samimi hribčki in dolinicami, med nasadi trte in žita do mesta Viana. Na nebu veselo pojejo majhni ptički, slišim celo kukavico. V žitu pa pojejo murni. Le kresničk pa v Španiji nisem opazil. V zraku je prijeten vonj po borovem gozdu in rumenih rožah. Že pred mestom desno stoji neka planota oz hrib, prav zanimiv in pa tam gradijo novo predmestje povsem enakih hiš. Vidim pa, da je tudi tu gradbišče opuščeno, saj ni več tiste množice gradbenih dvigal, kot pred dvemi leti. Ko pridem v Viano, grem v župnijsko prenočišče, ki je sicer manjše, a imam od tam dobre izkušnje iz prejšnjega romanja. Sprejme me upravnica, ki je doma iz Nemčije in je tu našla zaposlitev. V prenočišče prideta še dve družini iz Amerike in en Poljak - kolesar. Zvečer gremo k Sv.Maši, potem pa pomagamo pripravit skupno večerjo. Dobili smo raznovrstne solate in krompirjev golaž, pravzaprav je to bolj krompirjev pasulj, nekakšna baskovska narodna jed. Bilo je okusno in to smo zalili še z malo vina. Zunaj je postalo hladno in pihat je začel močan veter - prava burja. Šli smo spat. Zunaj na trgu se sliši močan hrup - naj bi bila neka zabava.

Nedelja 20. 6. 2010: - (Viana - Logronjo - Navarette - Ventosa)
Vstanemo ob 6h. Dobimo dober zajtrk. Nekemu romarju - Poljaku so ponoči zunaj ukradli kolo. Sicer ga je zaklenil, toda pozabil ga je prikleniti in lopov ga je enostavno odnesel... Kot sem pozneje izvedel, je romar naslednji dan kupil novega. Ob 7h gremo na pot. Zunaj je hladno in piha veter. Počasi se spuščam proti velikemu mestu - Logronjo. Na nebu so temni oblaki, vmes posveti tudi sonce. V daljavi tudi dežuje in na nebu se prikaže pisana mavrica. Pred mestom stojijo table, ki sporočajo, da se tu konča pokrajina Navarra in začne pokrajina La Rioja, kar pomeni "ta rdeča". Ime je dobila po barvi zemlje in kamenja, ki je tu še posebej rdeče barve (terra rosa). Ta zemlja vsebuje veliko železa in je idealna za pridobivanje dobrega vina, kot je npr. pri nas na Krasu Teran. Tako je tukaj vsepovsod polno vinske trte, ki ima tudi urejeno namakanje in ima zato idealne pogoje za rast. Zato lahko naredijo tako dobro vino. Ko pridem v mesto Logronjo, je celo asfalt ponekod rdeče barve... Mesto ni nič kaj posebnega in ga zapustim, kolikor je le mogoče hitro. Pot se rahlo vzpenja in kmalu sem pri jezeru. Tam me prehiti neka skupina konjenikov in kočija, na njej pa mlad par - ohcet. Bili so zelo glasni. Pri jezeru si pripravijo piknik. V jezeru pa veselo plavajo račke. Pot se začne rahlo vzpenjat in kmalu tudi spuščat. Na drugi strani zagledam v daljavi ogromnega bika, ki stoji na bližnjem hribu. Bik seveda ni nevaren, saj je iz železa. V Španiji je bik precej češčena žival. Pot poteka nekaj časa ob avtocesti. Ko pridem do bika, si ga grem še malo ogledat. Malo pred mestom Navarette stojijo ob poti ruševine neke Cerkve ali starodavnega romarskega zavetišča. V mestecu Navarette grem v gostilno na eno pašto, saj so danes vse trgovine zaprte, ker je nedelja. Pašta je edina kolikor toliko dobra hrana, ki jo lahko dobiš v gostilnah. V španskih gostilnah skoraj ni mogoče dobit takih enolončnic, krompirja ali pasulja, kot jih imamo tukaj. Ne znajo niti dobro speči mesa, ki je običajno zunaj zažgano, znotraj pa še surovo, pa da ne govorimo o ceni takega zmazka... Edino ribe in kakšne solate še znajo dobro pripravit. Ker je še zgodaj, mislim nadaljevati pot do mesta Najera. Vendar imam od prejšnjega romanja od tam slabe izkušnje - pomanjkanje oznak, prenatrpano prenočišče, hrup - pač mesto, kot mesto... Popoldne pridem v manjšo samotno hribovsko vasico z eno samo ulico in Cerkvico na vrhu. Imenuje se Ventosa. Vse naokoli so travniki, lepo diši po rožah in na nebu pojejo ptički. Kaj bi rad še lepšega. Ker je tudi tu prenočišče za romarje, ni težko spremeniti odločitve, pa še nedelja je. Zato za danes zaključim s hojo. V prenočišču nas je samo nekaj. Upravnika prenočišča sta neki upokojeni par iz Nemčije. V vasi ni niti trgovine, niti gostilne. Popoldne se malo sprehajam naokoli, grem k cerkvici, a tu ni Sv.Maše, ker nimajo župnika. Kljub soncu zvečer termometer kaže samo 12C. K sreči so v prenočišču imeli lastno trgovinico s hrano za romarje. Ker je bila tudi kuhinja, s pripravo večerje ni bilo težav. Predvsem pa je bil tu lep mir, pravo nasprotje z mesti... Tu sem spoznal, da jaz nikakor nebi mogel živeti v mestu.

Ponedeljek 21. 6. 2010: - (Ventosa - Najera - St.Domingo - Granjon)
Vstanem ob 6h, odhod ob 7h. Zunaj je jasno in kmalu vzide sonce. Veter se je polegel. Spuščam se po hribu navzdol med polji trte in neobdelane zemlje. Enkraten pogled nazaj na vas in cerkvico obsijano z vzhajajočim soncem. Zemlja je tu še posebno rdeče barve. Tudi hiše in asfalt sta v teh krajih rdečkaste barve zaradi prahu od zemlje. Zaradi tega se ta pokrajina imenuje La Rioja (ta rdeča). Ob poti povsod raste tu in tam kakšno žito, kot plevel, čeprav ga ni vsajenega v okolici. Verjetno je že zrak v teh krajih tako nasičen s cvetnim prahom od žita, da to zraste povsod, kjer je le kaj zemlje... Kmalu pridem v mesto Najera. Posebnost so kamnite pečine, ki se dvigajo nad mestom. Seveda je tudi tu kamen rdeče barve, prav takšen, kakršnega najdemo tudi v okolici Žirov pri nas. V tej kamniti steni so izdolbene votline, to so bila starodavna bivališča ljudi v davnih časih. V Najeri grem še v trgovino po hrano in čimprej naprej. Pot me vodi najprej skozi borov gozd in po valoviti pokrajini, polni vinogradov in žitnih polj. Dolgo ne vidim nobenega človeka, nobene hiše, le stezo pred seboj. To puščavo prekine le vas Azofra, ki je zgrajena iz neometane opeke, kar tu ni najbolj običajno. ker večinoma gradijo iz kamna. Sledi še gradbišče neke nove ceste. Potem pa spet samota. Ampak to je nekaj najlepšega. Povsod polno rož, od šipka, maka, rumenih rož, itd. Tu in tam osamljeno počivališče ob poti. Po nekaj urah pridem do mesta Ciruenja. To je zdaj mesto duhov - mrtvo mesto. Pred dvemi leti je tu bilo še polno strojev, ki so gradili, zdaj ni ničesar več. Na novo so zgradili celo mesto. Cele ulice enakih hiš, ulice blokov, park z bazenom, otroška igrišča, parkirišča, nova cesta. Ampak vse je prazno, na hišah spuščene rolete, prazna parkirišča, tišina. Ni ljudi. Na hišah so velike table z napisom "Se vende", kar pomeni: naprodaj. Le gostilna in trgovina sta odprti, ker gre tu skozi romarska pot. Država je zgradila to mesto z namenom, da bi se ljudje tu naselili, ampak nihče noče priti sem, ker je to na hribu, industrije pa ni ravno za prvim vogalom... Tudi drugje po Španiji opažam isto: v vaseh povečini vidim stare ljudi, mladih ni, kaj šele, da bi bili otroci... Mladi vsi tiščijo v mesta, na podeželju noče ostati nihče, pa čeprav bi se lahko vozili nekaj 10km v mesto v službo, ker so ceste dobre...
Grem naprej po samoti in po nekaj urah pridem v mesto Santo Domingo de la calzada. Najprej seveda v trgovino po hrano. Zanimivo je bilo, da sem bil celo pot kar naprej lačen. Pojedel sem veliko hrane. Doma niti pribljižno ne pojem toliko. Potem grem še v cerkev pri stranskih vratih, ker pri glavnih podnevi pobirajo vstopnino. Na steni imajo kletko, kjer sta živ petelin in kura v spomin na čudež, ko je tu oživel pečen petelin na krožniku, ki naj bi ga pojedel sodnik, ki je po krivem obsodil nekega romarja na smrt. Po obisku trgovine, nadaljujem pot po dolgem mostu čez reko in po dveh urah pridem do vasi Granjon. Še od prejšnjega romanja se spomnim, da je tu najboljše prenočišče od vseh na celem Caminu :), zato ga nočem izpustit. Naselim se tukaj in prenočišče je bilo že kar precej polno, večinoma mladih. Prenočišče je tukaj urejeno v cerkvenem zvoniku v dveh štukih, spi se pa na tleh na blazinah. Upravnica prenočišča ni več tista gospa iz Dalmacije, kot pred leti, ampak neki Španec. V prenočišču najdem tudi en par romarjev iz Slovenije. Popoldne se je zunaj kar ogrelo in na nebu ni bilo niti oblačka, zato se romarji sončimo na travi na dvorišču pred Cerkvijo, kjer beremo knjige, pišemo zgodbe, se pogovarjamo itd... Sledi še obisk trgovine in gostilne, kjer se dobi žig v romarsko knjižico.
Zvečer nam pripravijo dobro in obilno večerjo, pri pripravi vsak sodeluje. Nekateri narežejo solate, drugi pripravijo mize, itd... Pri večerji nam upravnik prenočišča še zaigra na dude. Po večerji pa si še ogledamo Cerkev, Sv.Maše pa tokrat ni, ker tu ni več župnika (pred dvemi leti je še bil). Nekateri gremo spat, nekateri pa gredo v gostilno gledat neko nogometno tekmo, ker se je takrat odvijalo svetovno prvenstvo v nogometu.

Torek 22. 6. 2010: - (Granjon - Villafranca montes de oca - San Juan de Ortega)
Vstanemo ob 7h, odhod je ob 8h. Za španske razmere to ni pozno, to je isto, kot bi pri nas vstal ob 5h, ker je Španija toliko bolj zahodno in sonček dve uri kasneje vstane, kot pri nas. Pot se vije med žitnimi polji po valoviti pokrajini, skoraj brez dreves. Pot se rahlo vzpenja. Kmalu pridem do velike table, ki oznanja, da se tu konča pokrajina La Rioja in začne Kastilja (Castilla), to je največja pokrajina v osrednjem delu Španije.  Še nekaj manjših vasi in pridem do mesta Belorado. Pred vstopom v mesto je romarsko prenočišče z restavracijo, ki ga krasijo zastave raznih dežel, slovenske pa ni med njimi. Mesto ni veliko in po obisku trgovine grem takoj naprej. Pot se še vedno rahlo vzpenja in poteka skozi manjše vasi in majhne gozdičke in žitna polja do vasi Villafranca Montes de oca. Skozi vasi se še vedno vlečejo kolone tovornjakov, kot pred leti. Ker je še zgodaj, nadaljujem pot. Tu se začne pot strmo vzpenjat na planoto Montes de Oca. Najprej je hrastov gozd, na vrhu pa se odpre pogled. Na grebenu je vse polno veternic za proizvodnjo elektrike. Pot se potem rahlo spusti in spet močno dvigne na gozdnato planoto, ker ni ničesar, razen neskončne ravne steze po grebenu, obdane z gozdom. Nikjer ni nikogar. Po slabih treh urah se pot začne rahlo spuščat do vasi San Juan de Ortega. Tu naj bi se nekoč rodil svetnik Sv.Janez, učenec Sv.Dominika, ki je tu tudi pokopan. Ko pridem v Cerkev, se Sv.Maša ravno zaključuje. Na sredini Cerkve je velika grobnica in spomenik. Namestim se tukaj v prenočišče. Čeprav je bilo prenočišče pri nekaterih romarjih na slabem glasu, sem kar presenečen. Stavba je res starejša, toda vse je tako, kot mora biti. predvsem pa mir, ki ga ponuja ta hribovska vasica. Za dobrodošlico dobimo česnovo juho, ki je bila okusna in ni prav nič smrdela, kot smo navajeni od česna... Za večerjo sem moral poskrbeti sam, operem še cunje in grem spat. Danes je bilo cel dan sončno in sem postal kar malo rdeč po tačkah, kljub mazanju s kremo. Nekoliko se je tudi ogrelo.

Sreda 23. 6. 2010: - (San Juan de Ortega - Atapuerca - Burgos - Tardajos)
Vstanem ob 6h, odhod ob 7h. Pot vodi najprej rahlo navzdol do vasi Ages. Med potjo po gozdu zaslišim tudi kukavico. Ob poti so ostanki bombaža, ki ga je prinesel veter iz bližnjih polj, kjer ga gojijo in ga odložil na travi ob cesti, da je izgledal, kot jutranja slana. Res pa je, da jutro ni bilo prav nič toplo, že zaradi precejšnje nadmorske višine (1.100m). Pot se začne zopet dvigat in pred vasjo Atapuerca stoji velika tabla, ki obvešča, da so tukaj, v jami Yacimientos našli najstarejše sledi človeka v zgodovini v Evropi. Sredi vasi stoji kip jamskemu človeku. Vas ni drugače nič posebnega. Pot zavije levo v hrib mimo ovčje farme. Ravno takrat spustijo ovce na pašo.Pot je tu kamnita z ostrimi kamni. Prehitijo me neki kolesarji... Prav vesel sem, da nisem kolesar. Kolesarit po taki poti je res prava muka. Ostri kamni hitro poškodujejo gume in tudi večina se jih slej ko prej tukaj večkrat znajde na tleh, poleg tega pa še hud klanec... Na vrhu vzpona stoji lesen Križ, obdan s kamenjem. Pot se nekaj časa nadaljuje po planoti, potem pa se odpre pogled preko roba proti Burgosu. Po spustu s planote romarska pot zavije levo skozi vasi, jaz pa grem kar naravnost mimo kamnoloma proti mestu. Tako se izognem tistim vasem in skrajšam pot za nekaj ur. Delno si pomagam tudi z Garminom. Ob poti popravljajo neki daljnovod. Steza, ki ni videti prav veliko uhojena vodi naravnost do predmestja Burgosa. Za ta del poti sem porabil slabo uro, na prejšnjem romanju pa skoraj celo popoldne, ker sem šel skozi vasi :) Opoldne sem že v Burgosu. To je veliko mesto, kot Ljubljana. Grem naravnost do centra in Katedrale, kjer dobim žig, potem pa takoj naprej, čimprej iz mesta. Pot se nadaljuje po samotni ravnini do vasi Tardajos. Tja pridem ob 5h popoldne in se prijavim v prenočišče. Zrak se je kar ogrel in sonček kar pošteno pripeka. Prenočišče je majhno in romarji smo kar precej natrpani notri. Posebnost je tudi ena slika na steni, katere pomena mi ni uspelo razvozlati. Imenuje se Millenium tree, predstavlja pa neko veliko drevo, zagotovo pa ima nek duhovni pomen. Zvečer nekateri pripravijo zunaj neko pojedino in me povabijo zraven. Ko grem spat, se mi kar pošteno vrti v glavi od dobrega vina.

Četrtek 24. 6. 2010: - (Tardajos - Castrojeriz - Puente s.Nicolas)
Vstanem ob 6h, odhod ob 7h. Sonček še ni vzšel. Vsak dan je bolj len, ker se pomikam proti zahodu. Ob 6h se komaj začne svetlikat in to v teh dneh, ko so dnevi najdaljši. Zunaj je kar hladno, saj je tudi tukaj še vedno dobrih 800m nadmorske višine. Grem na pot, ki se rahlo, a vztrajno vzpenja iz vasi proti planoti. Vse naokoli neskončna žitna polja. Pridem do manjše vasi, kjer je trgovina. Ker je to manjši kraj, znajo trgovci to dobro izkoristit in cene so tukaj vsaj dvakrat višje, kot v drugih trgovinah. Nad vrati je tabla, da je do Santiaga samo še 469km. Od tu naprej se pot dokaj strmo dvigne na planoto. Med potjo prehitim skupino starejših romarjev, ki izgledajo bolj kot turisti, saj nimajo nahrbtnikov in preveč moderno so oblečeni, pa še preveč glasni so. Po dobri uri vzpona pridem na ravno planoto, ki se vleče nekaj ur hoje. Vse naokoli so žitna polja, toda brez namakanja in temu primerno je tudi žito slabše. Na planoti je polno veternic in cvetočega šipka. Okoli poldneva se pot spusti v rahlo kotlinico, kjer leži vas Hontanas. Spomnim se s prejšnjega romanja, da je tukaj tudi eno prijetno prenočišče in pa seveda samotna vas. Ker pa je še zgodaj, nadlaljujem pot, ki se spušča po stezi in cesti v dolino. Postaja vroče. Po kar dolgi hoji pridem do ruševin Cerkve Sv.antona. Cesta gre naravnost skozi Cerkev. Po nekaj kilometrih pridem do večje vasi Castrojeriz. Pred vasjo je Cerkev, nad vasjo pa razvaline gradu. Grem v trgovino. Termometer kaže 35C in sonce močno pripeka. Vendar je zrak suh in vročine ni težko prenašat. Zunaj ni nikogar, tudi cesta je prazna. V Španiji je navada, da ljudje med 14 in 17 uro popoldne počivajo. Običajno takrat tudi zapro trgovine, razen v večjih mestih. V Castrojerizu je več večjih prenočišč za romarje in večina drugih romarjev, kar jih je bilo, je ostalo tukaj. Ker je še zgodaj, ura je šele dobrih 14, kar bi po naši uri pomenilo poldne, grem naprej. Nikjer ni nikogar, grem popolnoma sam. Ker vročino lahko prenašam, zame to ni bil problem. Napolnim si le dovolj zaloge vode. Nekaj časa pot še gre po ravnini, potem pa se strmo dvigne na planoto in po kakšni uri hoje spusti na drugo stran. Z vrha je bil enkraten razgled: vse naokoli puščava in žitna polja, in v dosegu pogleda, to je v krogu najmanj 10km ni bilo nobene hiše, nobene ceste in nobenega človeka.... Sonček močno pripeka, a sem se dobro namazal in ni težav. Tedaj pa opazim na nebu nenavaden pojav, skoraj bi rekel čudež. Pojavila se je mavrica na skoraj jasnem nebu in potem še ena, povsem ob soncu. Ne, pa nisem imel prividov, ker mi je uspelo pojav tudi fotografirat. (podoben pojav sem videl tudi potem 29.avgusta zjutraj letos ko sem šel na JS v okolici Kranja v smeri proti LJ). Ta mavrica me spremlja na poti celo uro, potem pa izgine. Moram še pripomnit, da je bilo jasno in nikjer v okolici ni bilo dežja. Po spustu v dolino pridem do vodnjaka, kjer počivajo tri starejše romarke. Grem dalje in po nekaj kilometrih pridem do reke Pisuerga, ki je mejna reka med provinco Burgos in Palencia. Tam se namestim v prenočišče. Upravitelj je neki Nemec. To prenočišče je nekaj posebnega. Je v popolni samoti in brez elektrike. Za pranje cunj uporabljamo ročno pumpo za črpanje vode. Tu smo se ustavili samo štirje romarji. Nemški upravnik nam pove, da je tukaj šele dva tedna, naslednji teden pa bo prenočišče prepustil Italijanom, ki že tradicionalno oskrbujejo to prenočišče. Pove še, da je svojo romarsko pot začel v Rimu in od tam peš prišel do tukaj in naslednji teden nadaljuje pot do Santiaga, potem pa še do Fatime. Pravi, da njemu čas ni problem, primanjkuje pa mu denarja. On tudi zatrjuje, da je tukajšnje prenočišče najboljše od vseh na Caminu, ampak to ravno ni res - Granjon je boljši... Zvečer nam upravnik pripravi dobro večerjo - pašto s tunami in mešano solato. Večerjamo ob svečah... Po večerji nas pa vodi še peš v 2km oddaljeno vas, kjer imajo vinsko klet pod zemljo. Pokažejo nam naprave in postopek pridobivanja vina. Seveda sodi zraven tudi pokušanje... :) Nazaj se vrnemo v polmraku okoli pol polnoči in takoj spat. Na planoti se vidijo veternice, na katerih utripajo lučke, v travi pa pojejo murni. Ta je bil edini večer od vseh na poti, ki sem ga preživel zunaj. Le kresničk ni bilo :(((

Petek 25. 6. 2010: - (Puente san Nicolas - Fromista - Villalcazar del Sirga)
Vstanemo ob 7h, upravnik nam pripravi še zajtrk in ob 8h je odhod. Pot začnem s prehodom mostu čez reko Pisuerga. Reka si zasluži to ime, saj je videti precej onesnažena. Na drugi strani me pozdravi tabla, ki obvešča, da sem že v provinci Palencia. Malo naprej opazim parkiran avto z ljubljansko registracijo, ob njem pa dva starejša romarja kolesarja, ki za svoje romanje nekako kombinirata kolo in avto. Grem naprej. Pot se rahlo vzpenja po enolični pokrajini s polji, kjer je povsod urejeno namakanje. Zgrajeni so tudi široki kanali in celo umetna reka je dvignjena nad raven pokrajine. Vasi ob poti so redke. Tudi romarji so redki, pešaka skoraj ne vidim, le tu in tam me prehiti kakšna skupina romarjev - kolesarjev. Sprašujem se - le kje so zdaj tisti romarji, ki jih je bilo toliko na začetku in se potem spet pojavijo na zadnjem delu poti? Odgovora na to vprašanje nikoli nisem našel... Manjše vasi, skozi katere hodim, tukaj počasi umirajo. Tu in tam srečam nekaj starčkov, mladih pa v teh vaseh skoraj ni več, kaj šele otrok. Na mnogih hišah so pritrjene table z napisom, da so naprodaj... Vidi se, da je Španija glede ljudi v hujši krizi, kor pa smo pri nas. Malo čez poldne pridem v Fromisto. To je srednje veliko mesto, nekakšna prestolnica severnega dela province Palencija. V trgovini se založim s hrano, obiščem Cerkev in veselo naprej. Kmalu se pot razcepi na dva dela - levi del gre ob cesti, desni, nekoliko daljši pa čez polja in ob gozdu. Seveda grem po desnem kraku. Po dveh urah hoje se kraka spet združita. Ob poti opazim stožec drva, pripravljen za kres. Pokrajina je tu enolična, dolgočasna brez posebnosti. Po dobri uri hoje pridem v Villalcazar del Sirga in se vselim v prenočišče. Upravnik je dokaj pust, neprijazen zavaljen starejši Španec. Celo za tuširanje nam zaračuna dodaten €vro... V prenočišču nas je malo, saj je tudi vas majhna. Večina drugih romarjev je ostala v Fromisti, nekateri pa so nadaljevali do Carriona, ki je tudi veliko mesto. Posebnost Villalcazarja je "bela Marija" v Cerkvi, ker naj bi se tukaj dogajali razni čudeži. Za vstop v Cerkev sicer pobirajo vstopnino, romarji z žigosanimi knjižicami smo bili tega oproščeni. Zvečer grem k Sv.Maši. Spredaj v oltarju je kip bele Marije. Pri Sv.Maši sem bil jaz edini od romarjev, bilo je še nekaj starejših mamic - domačink. Po Maši grem še v gostilno na pašto in dobro vino. Po televiziji prenašajo nogometno tekmo med Španijo in Čilom, a tudi tu je samo peščica mladih. Ker me šport ne zanima, grem počasi spat.

Sobota 26. 6. 2010: - (Villalcazar del Sirga - Carrion - Terradillos los Templarios)
Vstanem ob 6h, v prenočišču dobimo skromen zajtrk, odhod ob 7h. Pot vodi po stezi ob cesti do mesta Carrion. Hoditi je bilo treba kar previdno, ker so čez pot vodile številne steze mravelj. Ob vstopu v mesto je na neki hiši večja freska, ne vem pa, kaj pomeni. Na trgu srečam manjšo skupino mladih romarjev, bili so od vsepovsod, med njimi je bil tudi neki Italijan, ki je znal nekaj slovensko in je to kar pošteno mešal s hrvaščino... Nikamor se jim ni mudilo, zato grem počasi naprej. Prehiti me tudi skupina kolesarjev. Ura je pol devetih, a mesto še spi. Ulice so še prazne, trgovine zaprte, tu in tam vozijo razni jutranji dostavni avtomobili, ki zalagajo trgovine. Po prehodu čez reko opazim v vodi nenavadne lepe bele rože. Pot kmalu zavije na stezo in dreves je vse manj, prav tako žitnih polj. Vse naokoli je prazno, večina zemlje je tu suhe in neobdelane, začne se nekakšna polpuščava. Tu in tam prehitim ali mene prehiti kakšna manjša skupinica romarjev, predvsem so to kolesarji. Na nebu je tanka visoka oblačnost, tako, da ni vroče. Ta pokrajina, ravnina, sredi ničesar se vleče v dolžini18 km, to je celo dopoldne hoje. Tu in tam je ob poti preprosto počivališče za romarje s klopmi. Ob poti so preproste rože. Okoli poldneva se v daljavi na desni prikaže majhna Cerkvica, ki naznanja spremembo. Pot se rahlo spusti v kotlinico, kjer je manjša vas Calzadilla de la cueza. Tu je tudi romarsko prenočišče z značilno fresko na steni. Grem samo po žig in takoj naprej. Tu je točno polovica poti od Saint Jeana do Santiaga - polovica Camina. Še enkrat toliko, pa bom na cilju :) Pot poteka v senci manjših dreves. Nebo se jasni in postaja kar vroče. Čez nekaj časa pridem v majhno vas - Legidos, to je prav posebna vas - vse je zgrajeno iz temnordeče opeke in neometano. Tu se začne pokrajina okoli Sahaguna, kjer je v navadi tak način gradnje, baje so to v preteklosti prevzeli od Arabcev, ki so bili nekoč tukaj (Mavri). Po rahlem vzponu pridem do vasi Terradillos los Templarios. Kakšen kilometer pred vasjo, povsem na samem je veliko in novo prenočišče za romarje, ki ima velik ograjen vrt, bazen in svojo restavracijo. Naselim se tu. Lahko bi izbiral celo luxuzno varianto s svojo sobo, seveda za primerno doplačilo... Vzamem osnovni paket z doplačilom za večerjo. Romarjev je malo, prenočišče pa ima veliko prostora. Letos opažam, da je na osrednjem delu poti manj mladih romarjev. Je pa precej domačinov - Špancev in nekaj Nemcev. Močno pa je upadlo število Italijanov, ki jih je bilo še pred dvemi leti kot listja in trave. Operem cunje, potem pa malo na sonček, poslušam petje majhnih ptičkov in opazujem bele oblake, ki se podijo po nebu. Od zahoda se prične sumljivo oblačiti. Zvečer grem na večerjo in to zalijem s kakšnim litrom dobrega vina, mogoče celo malo več, kaj pa vem... Zdi se mi, da se je vse začelo malo zibati sem in tja, kot bi bil manjši potres :) Zunaj se kmalu razdivja nevihta z dežjem, vetrom in grmenjem. Grem spat, noč trdno prespim in ne vem nič, kaj se dogaja.

Nedelja 27. 6. 2010: - (Terradillos los Templarios - Sahagun - Reliegos)
Vstanem ob 6h in kljub temu, da se mi je včeraj kar pošteno vrtelo od dobrega vina, sem zjutraj popolnoma zdrav. Ko bi le imeli tako vino tudi pri nas... Verjetno je špansko vino zato tako zdravo, ker tam zaradi vročega in suhega podnebja trt ni potrebno toliko škropiti za raznimi strupi in dodajat vinu žvepla, da se ne pokvari. Ob 7h grem na pot. Nebo se je ponoči zjasnilo. Prva stvar, ki jo opazim, je polna luna na zahodu, torej je bila to noč polne lune... Sledim luni, malo jo tudi oblajam - grem proti zahodu. Pot se po rahlo valoviti pokrajini, med žitnimi polji in neobdelano zemljo vleče skozi manjše vasice priti Sahagunu. Vse te vasi so zgrajene iz temnordeče opeke in neometane. Tudi v tem delu pokrajine je tista značilna temnordeča zemlja, vendar pa zaradi pomanjkanja vode tu ni trt. Zemlja je ponekod precej ilovnata in v njej je okroglo kamenje, ki kaže na to, da je ta pokrajina bila nekoč pod vodo. Pravzaprav vsa planota od Burgosa do Astorge leži na okoli 800 metrih nadmorske višine in je obdana z gorami, potem pa se spusti v nižjeležečo pokrajino proti Atlantiku, ki je zgrajena iz apnenca. Skoraj gotovo bi se upal trditi, da je bilo pred milijoni let tu ogromno jezero. Po dobrih dveh urah pridem v mesto Sahagun. Ura je že skoraj 10 in mesto se šele prebuja. Ker je nedelja sem hotel iti tudi k Sv.Maši, a je Cerkev bila zaprta in bi moral čakat do poldneva. V slaščičarni nekaj pojem in grem naprej. Vse trgovine so zaprte. Pot najprej vodi skozi park, potem pa se nadaljuje po stezi ob eni zapuščeni asfaltni cesti. Pot je enolična - na levi strani vrsta mladih, zaenkrat še nizkih dreves, ki dajejo bolj malo sence, na desni pa prazna, zapuščena cesta, kjer skoraj ni prometa. Ob poti je kar nekaj grobov od umrlih romarjev na tej poti. Včasih so tukaj romarje napadale razne tolpe in pa tudi kakšna prometna nesreča je bila verjetno. Taka enolična pot se potem vleče celih 30km. Na tem delu poti nisem srečal nobenega romarja. Družbo mi delajo le številni majhni ptički na nebu, ki veselo pojejo. To niti ni tako nenavadno, saj so povsod sama žitna polja in imajo hrane v izobilju. Na skoraj vseh manjših cerkvenih stolpih gnezdijo štorklje, tudi po več gnezd na enem stolpu. Ponekod so celo na daljnovodnih drogovih. Vmes je kakšna manjša vas z eno samo strnjeno ulico in cerkvico na koncu. Na nebu sveti sonček in je kar pošteno vroče. Ko hodiš skozi vasi, je treba biti kar previden, da ne pohodiš kakšnega psa. Ti so tukaj vsi odvezani in tako leni, da ne vzdignejo niti glave, ko greš mimo, kaj šele, da bi zalajali... Malo pred prihodom v Reliegos se na zahodu pripravlja nevihta, a ne pride do sem. Pred vstopom v vas so nekakšne podzemne hišice, ki so tu v okolici Leona kar pogoste. Te hišice so nizke in povsem vkopane v zemljo. Iz zemlje štrlijo le dimniki. Mogoče so to imeli včasih domačini zaradi hude vročine, ki je tu poleti. V Reliegosu grem v prenočišče, ki pa ni nič posebnega.

Ponedeljek 28. 6. 2010: - (Reliegos - Mansilla las mulas - Leon - La Vigen del Camino)
Vstanem ob 6h, odhod ob 7h. Ko hodim po ravnini, vzide sonce, ki ima lepo oranžno barvo. Pot je še vedno enako, kot včeraj - steza ob zapuščeni cesti, in ob stezi vrsta dreves... Ko pa pridem do Mansille las mulas, se vse spremeni. Najprej prehod nadvoza nad cesto, pa pot skozi še speče mesto. Pot se nadaljuje ob prometni cesti, po kateri vozijo kolone tovornjakov in skozi manjše vasi ob tej cesti. Včerajšnjo tišino zamenja danes močan hrup. Po nekaj urah pridem do industrijskega predmestja Leona. Pot sicer poteka po stezi nekoliko višje desno. To so velike tovarne in gradbišča spodaj. Končno se pot spusti v dolino do glavne ceste do prav zanimivega modrega železnega mostu čez cesto, ki poteka cik-cak. Namenjen je romarjem kolesarjem in pešcem. Grem čez to čudo in se spustim v mesto Leon. To je veliko mesto s 500.000 prebivalci. Tu in tam srečam tudi kakšnega romarja, ki išče prenočišče. Večina se jih hoče pač ustavit tu in si popoldne ogledovat mestne znamenitosti. Mesto samo po sebi ni nič posebnega, je tako, kot so vsa večja moderna mesta. Le Katedrala je posebnost, znana je po svojih barvnih oknih. Ker pa je čez dan zaprta za oglede, grem naprej in čimprej iz mesta. Pot se vleče in vleče, mesta kar noče biti konec. Leon je zelo hrupno mesto, povsod je polno avtomobilov in ljudi, ki hitijo sem in tja. Današnji dan je pravo nasprotje prejšnjim, ko sem hodil po samoti in tišini. Po nekaj urah mi končno le uspe pobegnit iz Leona. Ko se dvigam po stezi, spet opazim tiste podzemne hišice, ki so ob poti. Vreme je sončno in vroče, precej čez 35C. Čez nekaj časa pridem v večjo vas Virgen del Camino. Tam grem v prenočišče, ki je kakšne 500m levo izven vasi. Je sestavni del neke večje stavbe, verjetno je to neka šola. Ima pa zunaj velik vrt, kjer smo se romarji proti večeru lahko malo sončili. Sledi še obisk trgovine s hrano v centru. To je kar velik trgovski center in cene hrane so tukaj občutno nižje, kot drugje, pribljižno iste, kot pri nas v Sloveniji. Vrnem se v prenočišče, ki je veliko in mirno. Romarjev nas je tu samo peščica, kajti večina je ostala v velikem Leonu.

Torek 29. 6. 2010: - (La Vigen del Camino - Hospital del Orbigo - Astorga)
Vstanem ob 6h, odhod ob 7h. Romarjev pešakov nas je tu malo. Prehitevajo me skupine kolesarjev, večinoma so Španci. Po vaseh so majhne cerkvice s preprostimi odprtimi zvoniki, na katerih je vse polno štorkelj, ki si tu postavljajo gnezda. Pot vodi ob precej prometni cesti skozi manjše vasi vse do mesteca Hospital de Orbigo. Posebnost tega kraja je večstometrov dolg most čez reko Orbigo. Most ravno nekaj prenavljajo. Tu grem samo po žig in v trgovino, pa takoj naprej. Pot se od tu nadaljuje po neki stari zapuščeni asfaltni cesti. Je precej vroče, nad 35C. Pot se povzpne na manjšo planoto in na koncu je kamnit Križ s pogledom na mesto Astorga. Ob Križu malo pomalicam. V tem času ne pride mimo noben romar. Spustim se v dolino v vas San Justo. Tam v bljižini je nekje prašičja farma in zaradi velike vročine se širi neznosen smrad, ki kar sili na bruhanje - ubogi vaščani, ki morajo tam stalno živeti... Po prehodu mostu se dvignem na vzpetino, kjer leži mesto Astorga in poiščem prenočišče ob Cerkvi. Tu nas je bilo kar precej romarjev. Zvečer grem k Sv.Maši in kaj sem ugotovil? Pri Maši so bile same starejše mamice, nobenega mladega, od vseh romarjev pa sem bil jaz edini... Ker je bilo prevroče za spanje, grem po Maši še malo na sprehod po mestu. Nedaleč od Cerkve je lep zanimiv grad. Ravno ta večer je bila spet ena pomembna nogometna tekma in ljudje so množično drli v gostilne, kjer so to tam gledali na velikih TVjih. Zraven so vpili, igrali na razne inštrumente,... - pravo divjanje. Počasi se odpravim spat. Smo v drugem nadstropju, pod streho neke starejše stavbe. Tu je vročina huda, zagotovo okoli 40C in temu primerno se je slabo spalo.

Sreda 30. 6. 2010: - (Astorga - Foncebadon)
Vstanem ob 6:30, odhod ob 7:30. Pot nekaj časa vodi iz mesta po in ob cesti. Kmalu zavije levo, potem vzpon navzgor po precej pusti pokrajini. Tu in tam gre manjša skupina romarjev. V tem delu Španije je tudi manj cvetja po vaseh in ob poti. Pridem v majhno srednjeveško hribovsko vas Santa Catalina de somoza. Od tu naprej pot poteka po planoti ob borovem gozdu. V ozadju se že vidijo gore, torej je ravninskega dela poti konec. Na nekaterih najvišjih hribih sem opazil še nekaj manjših zaplat snega. V manjši zapuščeni vasici El Ganso je edina naseljena hiša gostilna in prenočišče za romarje, ostalo je vse prazno. Hiše propadajo in se podirajo. Od tu naprej se pot začne strmo dvigat. Ob poti je žičnata ograja, romarji pa smo jo napolnili s številnimi preprostimi križi iz palic iz grmovja ob poti. Po kar dolgem vzponu sem v gorski vasi Rabanal del Camino. Ta vas je naseljena, ima celo trgovino, gostilno in romarsko prenočišče. Pot se nadaljuje po pokrajini, posejani z manjšim grmovjem. Odpira se lep razgled na sosednje hribe. Tu in tam so redki romarji. Kmalu sem v še eni gorski vasici - Foncebadon. Naselim se v prenočišču, ki je majhna opuščena Cerkvica. Notranjost je predelana. Za molitev je ostala samo manjša kapela. Vročina je tukaj popustila, saj je tu visoko okoli 1.600m. Pozno popoldne se od vzhoda začne oblačit, a oblaki ne pridejo sem. V prenočišču ležimo na blazinah na tleh, nekateri so na pogradih. Tu srečam tudi eno punco iz Slovenije, ki je začela z romanjem v Pamploni. Zvečer so nam pripravili dobro večerjo in še malo vina zraven. Vsak je tudi sodeloval pri pripravi. Po večerji se je pooblačilo in postalo je kar hladno, zato grem kar hitro spat.

Četrtek 1. 7. 2010: - (Foncebadon - železni križ - Ponferrada)
Zbudi me nenavaden hrup, romarji so začeli vstajat že ob 5h, mogoče nekateri še prej... To se mi je zdelo nenavadno. Najprej sem pomislil, da hitijo zato, da bi ujeli sončni vzhod pri železnem Križu, a žal ni bilo tako... Začel se je hud boj med romarji za prosta mesta v prenočiščih, predvsem v večjih krajih. Mogoče je bilo to že prej v večjih mestih, a jaz tega nisem doživel, ker sem doslej prenočeval le po hribih. Od tu naprej pa je to tekmovanje vse ostrejše: čimprej iti zjutraj na pot in čimprej priti do prenočišča in si zagotovit prosto mesto. Tako nekateri romarji zaključijo svojo hojo že ob 13h, kar bi bilo po naši uri ob 11h dopoldne, potem pa celo popoldne ležijo ali ne vedo, kaj bi počeli... To nas prave celodnevne romarje večkrat spravi v težave, zaradi zasedenosti prenočišč v zadnjem delu poti. K sreči hribovska prenočišča za romarje in "romarje - turiste" niso toliko zanimiva in tu ni teh težav. Pred dvemi leti tega ni bilo, letos je pa Jakobovo leto in pa še en teden pozneje sem šel na pot in v zadnjem delu poti je kar velika gneča, predvsem so to "romarji - turisti". To so tisti romarji, ki začno v Ponferradi ali Sarriji in prehodijo le zadnjih 100 ali 200 kilometrov. Ti so precejšnja ovira za prave romarje.
Na pot se odpravim ob 6h, zunaj je še trda tema. Med hojo so se kar občutili posamezni pasovi hladnega zraka, ki so se spuščali po nekaterih grebenih in grapah z gore. Po eni uri hoje pridem do železnega križa, ki je najvišja točka na celem Caminu, nekje 1.700 metrov visoko. Sonček še ni vzšel. Bilo je nenavadno toplo, čeprav je bila še skoraj noč. Odložim nahrbtnik in čakam na prihod sončka... Šele tu sem spoznal pravi namen tistega zgodnjega vstajanja romarjev, saj ni bilo tu, ob Križu nobenega romarja, vsi so hiteli naprej... Ob Križu raste kup kamenja in odvržene romarske opreme. Vsak romar tu nekaj malega odloži, mogoče samo kamenček. Vse naokoli je bilo polno nadležnih španskih muh, toliko, da ni bilo mogoče niti sedeti ali stati pri miru. V zraku se prav sliši tisto brnenje. To so povsem običajne hišne muhe, take, kot so pri nas, le da so bile te še bolj nadležne. Kar na hitro se zdani in vzide sonček, ki je tu, na tej višini še posebno lepe rdeče barve. Križ v trenutku spremeni barvo iz hladno-sive v toplo-oranžno. V vrh Križa se zaletava luna. Ob Križu je tudi kapelica. Zaradi muh je postalo skoraj nevzdržno in po sončnem vzhodu grem takoj naprej. Pot se rahlo spušča in odpre se lep razgled na sosednje hribe in veternice na njih. V Manjarinu je prav zanimivo prenočišče za romarje - upravljajo ga Templarji. Tu ni ne vode, ne elektrike, vse je v neki skromni leseni hišici. Zunaj je tudi smerokaz do nekaterih pomembnejših krajev na svetu. Mogoče bi bilo zanimivo tukaj ostati, a ker je skoraj jutro, ni kazalo drugega, kot iti naprej. Grem samo po žig. Pot se nadaljuje po planoti na vrhu hriba s prelepim razgledom. Nikjer nikogar. Kmalu se pot rahlo spusti v strnjeno gorsko vasico El Acebo. Posebnost te vasi so črne strehe. Namesto z običajno opeko, so pokrite s kamnitimi opekami. Grem v trgovino, toda tu so cene neverjetno zasoljene. Sledi hiter spust v dolino. Steza se strmo spušča med gostim grmičevjem. Temperatura hitro narašča in v Molinaseci postane že pošteno vroče. Ob neki hiši so bile tudi češnje. Molinaseca je manjše mestece ob reki. Pot se nadaljuje po stezi ob večji cesti do 10km oddaljene Ponferrade. Ponferrada je večje mesto. Pred vstopom v mesto zavije pot levo, skozi manjše vasi, jaz pa grem kar naravnost in prihranim kakšno uro ali dve. Poiščem prenočišče, ki je v frančiškanskem samostanu. Tu je že precej romarjev, vendar je prostora še dovolj. Kasneje so začele prihajati prave množice "romarjev - turistov", ki bodo tu začeli z romanjem. Večinoma so to osnovnošolci in srednješolci. Ker je prenočišče že polno, zunaj postavljajo šotore, spijo na tleh, na vrtu, itd... Od tu do Santiaga je ravno 200km, pa še prvega julija smo, ko so se začele šolske počitnice. Zato je množica res velika. Na sprehodu po mestu srečam zanimivo skupino menihov Templarjev z lepimi belimi oblekami z velikimi rdečimi  Križi. Zvečer grem k Sv.Maši v Cerkev, ki je sestavni del samostana. Na stropu imajo lepo sliko - fresko od Jezusa. Pred mašo nas pride pozdravit prijazen duhovnik in vsakega posebej vpraša, od kje je. Tokrat je bilo prvič na vsem tem romanju, da nam je maševal mlad duhovnik. Pri maši nas je bilo malo romarjev in niti eden od tiste množice "romarjev - turistov", ki bodo šele jutri od tukaj začeli z romanjem. Po  maši prejmemo še blagoslov, potem pa počasi spat.

Petek 2. 7. 2010: - (Ponferrada - Villafranca del Bierzo - Vega de Valcarce)
Vstajanje ob pol 6h, odhod ob pol 7h. Zunaj je še skoraj noč. Mesto se vleče in vleče in ga kar noče biti konec. Seveda je to hoja po asfaltu in še potem nekaj časa pot gre po cesti. Asfalt je precej bolj utrujajoč za hojo od makadama. Končno pot le zavije levo na makadam in v gozd in med polji trte in češenj. V Cacabelosu grem v trgovino. To je večja vas s strnjenimi hišami in cerkvijo. Od tu se pot dvigne na planoto, kjer je vse polno vinske trte in češenj. Zelo lep razgled na ta polja. Nad nami potekajo številni večji električni daljnovodi in od žic se sliši kar močno sikanje. Na poti je veliko drugih romarjev, tu skoraj nikjer več nisi sam. Srečam tudi dva policaja na konju (vsak je imel svojega konja), ki sta si ogledovala to romarsko karavano. Okoli poldneva pridem v Villafranco del Bierzo. To je mesto ob vznožju hribovja Bierzo. Pred vstopom v mesto sta dve romarski prenočišči. Pred njima čaka že kar precej romarjev, da jih bodo odprli, čeprav je šele poldne. Po obisku trgovine takoj nadaljujem pot. Je kar precej vroče. Kmalu je razcep, ko se pot razcepi na levo kolesarsko ob cesti po dolini in pešpot, ki poteka čez hrib. Ker vem, da bi mi ob tej vročini strm vzpon vzel preveč časa, grem raje po levi, kolesarski poti. Je pa ta pot napornejša zaradi asfalta in pa ni nobenega lepega razgleda, ker poteka po ozki dolini. Večina drugih romarjev je ostala v Villafranci, nekateri so šli čez hrib, drugi so daleč spredaj. Celo popoldne sem sam, ne srečam nikogar. Pot se vseskozi rahlo vzpenja, ob poti je cesta z redkim prometom in občasno je tu in tam kakšna manjša vas. Z višino popušča tudi vročina in počasi se pooblači. Je pa vsepovsod polno muh. Pozno popoldne pridem v večjo vas Vega de Valcarce. Prvo privatno romarsko prenočišče ob vstopu v vas je že polno in to večinoma teh novopečenih romarjev. Zganjajo velik hrup. To so večinoma srednješolci in osnovnošolci, vsi so domačini - Španci. V centru vasi je še državno prenočišče in tu je še prostor. Pri vstopu v prenočišče izvajajo temeljito, dvojno preverjanje dokumentov, tako potnega lista, kot romarske knjižice. Ta praksa potem sledi vse do cilja. Na tem delu so poleg pravih romarjev tudi razni turisti, nekateri goljufajo pri hoji, itd in s tem to poskušajo omejevat. Zvečer sem hotel iti k Sv.Maši, a je ni bilo, ker tudi tu nimajo več duhovnika. Zvečer se še bolj pooblači in začne deževati, zato grem kmalu spat.

Sobota 3. 7. 2010: - (Vega de Valcarce - O Cebreiro - Triacastela - Samos)
Vstajanje ob pol 6h, odhod ob pol 7h. Tudi tu nekateri romarji vstajajo zelo zgodaj, skoraj še sredi noči. Pot poteka nekaj časa še po cesti, potem zavije levo v vas Ruitelan. To je majhna vas v ozki grapi. Od tu se asfaltna cesta dviga strmo navzgor. Nad nami sta visoko, skoraj na nebu dva viadukta od avtoceste, (po kateri se potem peljem nazaj z busom, ko se vračam domov). Kmalu sem v gosti megli. Cesta se strmo dviga in ta vzpon traja kar nekaj ur. Končno je megle konec, nad menoj pa jasno nebo in sonček. Ko pogledam nazaj v dolino, vidim meglo, kot bi bilo morje... Kmalu postane kar pošteno vroče, delno zaradi vzpona, delno zaradi prave vročine zunaj. Pridem do odcepa, kjer zavije pešpot levo skozi vas La Faba. Grem kar naravnost po cesti in s tem prihranim najmanj kakšno urico hoje, pa še vzpon je bolj enakomeren. Po pobočju gore rastejo prelepe rumene rože, ki jih je toliko, da so vsi bregovi svetlorumene barve. Iz daljave gledam na sosednji hrib, kjer poteka pešpot in se zavem, koliko poti sem prihranil, ko sem šel naravnost. Po dobri uri se poti srečata v gorski vasi La Laguna, ki je zadnja vas v pokrajini Kastilja. Od tu naprej vodi na vrh samo steza. Odpre se lep pogled na sosednje hribe in pokrajino, polno rumenih rož. Kar naenkrat me preseneti konfin, na katerem piše, da je do Santiaga samo še 152,5km. Potem se ti kamni z oznakami pojavljajo vsake pol kilometra, vse do cilja. Končno pridem do vrha. Tu stoji velik mejni kamen, ki označuje, da sem prispel v pokrajino Galicija, ki je najzahodnejša v Španiji. Ljudje tukaj so potomci Keltov. Zato so tukaj dude narodni glasbeni inštrument, kot na Irskem in Škotskem. Skoraj nobene glasbe v teh krajih ni brez dud. To je napihljiv meh s piščali, na katerega igra en glasbenik. Še slab kilometer in sem na Cebreiru. O Cebreiro je majhna gorska vasica na prelazu. Tam me pa čaka presenečenje. Do tukaj je bilo jasno, sončno, zrak suh in vroč. Ko pa pridem na vrh, takoj začutim val hladnega in vlažnega zraka, ki je prišel od Atlantika. Razlika v temperaturi je vsaj 15C. In točno na vrhu se te dve vrsti zraka pomešata in rezultat je bila gosta megla, skozi katero se ni videlo 20m... Ta megla se naglo dviga in tako nastajajo oblaki, iz njih pa rahlo prši. Vsaj enkrat sem doživel, da sem bil priča nastajanju oblakov prav v centru dogajanja... Ker je iz obeh smeri! pihal veter, ni bil tukaj prav nič prijazen kraj za počitek. Srečam večjo skupino romarjev - konjenikov, ki bodo tukaj začeli svoje romanje (150km do cilja). V cerkvi jim delijo romarske knjižice. Grem v cerkev po žig in molit. Tu se je nekoč zgodil čudež: Nekoč neki duhovnik ni trdno veroval in med povzdigovanjem se je kruh spremenil v pravo meso in vino v pravo kri - nekaj podobnega, kot v Lancianu v Italiji. Tista dva psa še vedno ležita tu, kot pred dvemi leti. Po obisku trgovine grem takoj naprej. Do Alta Poiya hodim na zgornji meji megle. Na vrhu Sv.Roka stoji kip apostola Jakoba, ki gleda v smeri Santiaga. Od tu se pot spušča skozi majhne vasi v dolino. Tista megla, ki je bila na vrhu se zdaj vidi, kot običajni oblaki. Vasice ob poti so revne, predvsem pa zanemarjene, ker marsikje gnojnica iz hlevov teče kar po poti... Po pobočjih se pasejo krave. Postaja vse topleje. Popoldne pridem v Triacastelo, ki je prvi večji kraj po spustu v dolino. Tu so množice romarjev, večina od njih je novopečenih romarjev, ki so z romanjem začeli v Ponferradi, in so tu našli prenočišče. Vsa prenočišča so polna in vse gostilne so nabito polne. Hrup vsepovsod... Ker ni bilo prostega prenočišča, grem naprej v smeri Samosa. Nekaj časa pot vodi po in ob sveže asfaltirani cesti. Ko pot zavije v gozd, grem kar naravnost po cesti, da prihranim kakšne pol ure, ker sem že kar pozen, saj sem danes v enem dnevu prehodil cel gorski greben. Po dobrih dveh urah pridem v Samos. Še pred vasjo je lep pogled na samostan, ki je eden od najlepših v teh krajih. Potem še operem cunje in grem k Sv.Maši, potem še v gostilno na romarsko večerjo, ki je bila tukaj dobra, poceni in pre-obilna. To še malo zalijem z dobrim vinom... Zaradi visoke vlage se cunje niso skoraj nič posušile. Tu, v Samosu smo bili samo pravi romarji, tisti napol turisti so ostali raje v Triacasteli in Cebreiru :). Nekateri so si šli še ogledat neko nogometno tekmo, jaz pa raje spat, ker me šport ne zanima.

Nedelja 4. 7. 2010: - (Samos - Sarria - Portomarin)
Vstajanje ob pol 6h, odhod ob pol 7h. Čeprav je uradno ustajanje ob 6h, vsi vstanemo prej. Zunaj je še trda noč in tišina. Šele čez čas začnejo peti prvi ptički. Počasi se začne daniti. Pot nekaj časa poteka po in ob cesti, potem pa po stezah skozi vasi in gozdu. Naredi se dan, toda bilo je hladno in na nebu je nizka oblačnost - pravo nasprotje preteklih vročih in sončnih dni. Po nekaj urah pridem v večje mesto Sarria. Mesto se komaj prebuja. Hotel sem iti k Sv.Maši, a je bila velika Cerkev še zaprta. V eni drugi Cerkvi ujamem le zaključek maše. Na nekem parkirišču je nekaj avtobusov pripeljalo novopečene romarje, ki bodo začeli svoje romanje šele tukaj - dobrih 100 km pred ciljem. Na celi poti, pred in za menoj so množice romarjev, skoraj vsi pa so začeli šele tukaj ali pa nekaj krajev prej. Glasni so, da je le kaj. Pravih romarjev, ki hodijo celo pot, skoraj ne opazim. Pot se dviga skozi dokaj nenavadne gozdove s precej čudnimi drevesi, ki jih nisem še nikjer videl. Imajo nizke, močno razvejane košate krošnje in tudi debla posejana z listi vse od tal do vrha krošenj... Imela so nenavaden vonj, kot po kakšnem čaju. Nekaj je tudi borovih gozdov. Kmalu se ob poti prikaže kamen, ki označuje, da je do Santiaga samo še 100km. Ves je popisan... Megla se je razkrojila in postane kar vroče. Od Fereirosa se pot začne spuščat s hriba proti nekemu jezeru. Na poti je strnjena kolona romarjev. Počasi gremo čez dolg most preko jezera in po stopnicah navzgor v mesto Portomarin. To je manjše mesto ob jezeru. Skoraj vsa prenočišča so že zasedena, čeprav je ura šele 15. V tistem, kjer sem bil zadnjič je še nekaj prostora. Sanitarij še vedno niso uredili, zato mi prav pridejo kopalke, ki sem jih vzel s seboj, da sem se sploh lahko stuširal. Za majhen drobiž bi lahko nabavili zavese in tako ločili tuškabine med seboj... Zvečer je bila na trgu neka prireditev, Sv.Maše pa ni bilo v Cerkvi, ker je danes bila le dopoldne... Grem še v trgovino in spat.

Ponedeljek 5. 7. 2010: - (Portomarin - Palas del Rei - Mato Casanova)
Vstajanem ob 6h, odhod ob 7h. Sem zadnji, ki je zapustil prenočišče. Ostali so vstali že ob 4h ali 5h, to je sredi noči... Ker luči prižgo šele ob 6h, je težko spakirat prej in se uredit, zato romarji to počno z baterijami. To je medsebojno tekmovanje romarjev za prosta mesta v prenočiščih. Pred dvemi leti, ko sem bil na tem romanju še ni bilo tega. Kaj ti pomaga, če pa si potem skoraj sredi dopoldneva že v novem prenočišču in se nimaš popoldne kam dati. Vsakodnevne 15-urne hoje pa nebi nihče vzdržal, predvsem pa ne ob tako pomanjkljivi hrani. Res se na ta način izogneš močni sončni pripeki, toda s primerno opremo, kot je klobuk, primerna oblačila in sončna krema, se prav enostavno zaščitiš pred soncem. Meni bi se tak način zdel preveč naporen, tako fizično (pomanjkanje spanja), kot duševno (stalno pod neko napetostjo). To romanje so vendar počitnice, ne pa tekmovanje...
Pot se najprej spusti do železnega mostu čez jezero in se počasi dviga skozi gozdove, skozi manjše vasice. Kmalu vzide sonce in vsa pokrajina je v lepi oranžni barvi. Na poti je kar več ali manj nepretrgana kolona romarjev. Pokrajina je enolična, brez posebnosti. Ob poti rastejo cvetoči grmi španskega bezga in pa evkaliptusovi gozdovi. Če malo zmečkaš evkaliptusove liste, imajo precej močan prijeten vonj po mentolu in po raznih kremah za mazanje. Mogoče bi bilo iz njega skuhat tudi čaj, vendar tega raje nisem poskusil :). Evkaliptus v teh krajih pomeni to, kar pomeni smreka nam. V teh krajih smrek ni. Kakšen kilometer pred mestom Palas de Rei, so zgradili novo, veliko prenočišče za romarje, ki pa sameva, saj je preblizu od Portomarina in v bližini ni ne trgovine, ne gostilne. Čez en kilometer pridem v Palas de Rei. To je manjše mestece. Pot nadaljujem skozi evkaliptusove gozdove do reke. Tam je prenočišče, a je že polno, zato nadaljujem pot, ki se vzpenja. Ob poti sredi gozda, na samem stoji prenočišče Mato-Casanova. V njem je prostora samo za 20 romarjev in 4 mesta so še prosta, zato za danes zaključim s hojo. V tem prenočišču smo sami pravi romarji, ki smo prehodili celo pot, sami mladi. Smo iz različnih dežel. Prenočišče je lepo urejeno, tudi tuškabine imajo vrata. Zvečer nas s kombijem odpeljejo v nekaj kilometrov oddaljeno restavracijo, kjer dobimo poceni večerjo. Bila je kurja juha in pečeno kurje stegno, solata, krompir. To je edini primer na celi poti, da je bila hrana res odlično pripravljena. Meso je bilo ravno prav zapečeno, z lepo rjavo skorjo, nemastno in okusno. Tudi juha je bila dobra, prav tako krompir. Kjerkoli drugje tega niso znali pripravit. Meso so običajno na zunaj zažgali, znotraj pa napol surovo, enako slabo je bil pripravljen krompir... K večerji seveda sodi tudi vino. Potem nas odpeljejo še nazaj do prenočišča. Zvečer zapiha hladen veter in začne kar zebsti, zato grem spat.

Torek 6. 7. 2010: - (Mato Casanova - Melide - Arzua - Santa Irena)
Vstajanje ob pol 6h, odhod ob pol 7h. Zunaj piha močan veter, ki pa ni mrzel. Oblaki se hitro in nizko podijo po nebu. Ob pol 7h se komaj začenja svetlikat in potrebno je biti kar previden, da ne zaideš, ker se oznake v temi slabo vidijo. Pot se vzpenja in vrhu pridem v vas Ribadiso, kjer stoji kamen z oznako, da se tu začne provinca ACorunja (v katero spada tudi Santiago in vse ozemlje do Atlantika). Pot gre po evkaliptusovih gozdovih, skozi večje mesto Melide, pa spet v gozd. Ob 12h sem v mestu Arzua. Pred prenočišči že zdaj čakajo večje skupine romarjev, da jih bodo ob 13h odprli. Arzua je zadnje mesto pred ciljem, Santiagom. Tu grem v trgovino in takoj naprej. Pot poteka po mešanih gozdovih in se kar dolgo vleče po enolični pokrajini s posameznimi manjšimi vasicami. Tukaj, v Galiciji so vasi podobne našim, hiše niso več strnjene na kupu, ampak stojijo posamezno, kot pri nas. Le ta posebnost je, da je ob vsaki hiši na nakakšnih stebrih "kapelica". To pravzaprav ni kapelica, ampak shramba in sušilnica za žito in koruzo. Med potjo po gozdu grem skozi del evkaliptusovega gozda, ki ga je pred dnevi prizadel požar. Še danes je smrdelo po zažganem in vse je bilo črno. Pozno popoldne pridem v kraj Santa Irena, kjer je tudi prenočišče. Prostora je dovolj, zato ostanem tukaj. Ni pa tu ne gostilne, ne trgovine, za tuširanje pa je bila samo hladna voda. Ker sem za jutri že načrtoval prihod v Santiago, grem kar takoj spat.

Sreda 7. 7. 2010: - (Santa Irena - O Pino - Monte do Gozo)
Vstajanje ob pol 7h, odhod ob 7h. Za danes načrtujem pot do Santiaga. Pot gre skozi evkaliptusove gozdove. Ker sem bil v tem prenočišču, sem se izognil gneči tistih romarjev - turistov (ti so začeli s peš romanjem šele v Sarriji ali Ponferradi), ki so prenočevali v sosedjem O Pino-tu, kjer je večji romarski center. Malo pred osmo uro vzide sonce. Pot se tu in tam rahlo vzdiga in rahlo spušča, kakšnih hujših vzponov ni. Kar naenkrat se iz gozda na levi zasliši močan hrup in čez nekaj trenutkov se nizko nad gozdom prikaže letalo, ki je pravkar vzletelo. Še malo in grem mimo konca letališke steze. Ob poti je tu kar veliko cvetja. Malo čez poldne pridem na hrib Monte de Gozo. Na vrhu je spomenik papežu Janezu Pavlu II. Od tu se že vidi Santiago in cerkev. Malo grem v bližnjo kapelico še molit in počasi naprej proti mestu, do katerega je samo še ena ura hoje... V kapelici je kip Sv.Markota in Fatimske Marije. Spuščam se po pobočju posejanim z množico hišic - to je tamkajšnje prenočišče. Spodaj ob vhodu igra skupina glasbenikov na dude. Kar težko mi je bilo zapustit ta lep hrib in iti v mesto, zaželel sem si tudi, da bi bil nekoč pri Sv.Maši v kapelici pri spomeniku na hribu. Ne vem zakaj, toda postalo me je prav strah iti v mesto, imel sem nekakšen občutek, da je boljše, da ostanem kar tukaj, pa čeprav je bila ura šele 13 in v eni uri bi lahko že bil v Santiagu. Prav nič se nisem veselil cilja na dosegu roke. Pot mi je prehitro minila, bal sem se iti domov, vsega se mi je zdelo prehitro konec. Bil sem zdrav, brez vsakega žulja, noge me niso bolele, na poti nisem imel nobenih težav. Sicer pa sem načrtoval še pot do Atlantika. Če grem danes do Santiaga, plačam za prenočišče 12 €vrov, če ostanem tukaj pa samo 5 €vrov... V vsakem primeru pa jutri grem do Negreire. Čeprav sem za danes načrtoval pot do Santiaga, nisem šel naprej. Ostal sem tu, šel v prenočišče in se popoldne sprehajal tu in po okolici. (šele drugi dan sem ugotovil, kakšno srečo sem imel, da nisem danes šel naprej). Popoldne je sončno in vroče. Zvečer se vrnem do kapelice pri spomeniku, kjer je bila ob pol 8h Sv.Maša. Po maši grem v tukajšnjo samopostrežno restavracijo na večerjo, potem pa poslušam še živo glasbo zunaj. Vse to je v sklopu velikega romarskega centra na hribu Monte Gozo. Preden grem spat, ogledujem slike z romanja, ki so jih drugi romarji obesili na oglasno desko za spomin, delno so bile tam za vzpodbudo drugim. Opazim sliko lepe Marijine Cerkvice na kamniti pečini nad temnomodrim morjem, ob njej pa se sonči skupinica nasmejanih romarjev. V trenutku sem si zaželel iti tja. To je bila Cerkvica v Muxiji (Mušija) in do tja tudi vodi ena romarska pešpot, ki se nadaljuje naprej od Santiaga... Odločil sem se, da grem tudi tja in s tem podaljšam romanje še za kakšen dan ali dva :)

Četrtek 8. 7. 2010: - (Monte do Gozo - Santiago - Negreira)
Vstajanje ob pol 7h, odhod ob pol 8h. Pripravlja se k nevihti. Po spustu v dolino, sem po enem kilometru že v Santiagu. Mesto se kar vleče. Začne rahlo deževati. V smeri proti zahodu, oz proti Negreiri pa divja huda nevihta. Če bi torej šel včeraj naprej, bi bil danes ravno v centru te nevihte in se nebi imel kam umaknit :))) Ko pridem do cerkve Sv.Jakoba v Santiagu, dež poneha. Hočem iti noter, a je vse povsod polno policajev. Z nahrbtnikom letos ni več dovoljen vstop v Cerkev, prav tako vsakemu posebej policaj pri vhodu pregleda osebno opremo. V Cerkev je odprt samo en vhod, pred njim pa dolga vrsta romarjev. Pred dvemi leti ni bilo vseh teh neumnosti in si lahko v Cerkev vstopil kjerkoli in neovirano. Tokrat pa je treba nahrbtnike oddati (deponirat) v nekem skladišču pri romarskem uradu za plačilo seveda (1€vro). Tudi tu je precej dolga vrsta. Dolga vrsta je tudi pred vstopom v grobnico, kjer je pokopan apostol Sv.Jakob. Vidim, da bi takoj zapravil nekaj ur, če bi hotel v Cerkev, zato grem veselo naprej v smeri proti zahodu... Prvi cilj romanja sem že dosegel.
Ko zapustim mesto, gre pot po večinoma evkaliptusovih godovih po nekem hribu v popolni samoti. Nikjer nobenega romarja. Nadaljuje se skozi manjše vasi in pridem do strmega in dolgega vzpona na hrib. Ta vzpon je bil prehud zalogaj za skupinico kolesarjev, ki je na sredi klanca vsa zadihana počivala. Tudi meni pošteno zakuha in sem ves moker. Sam klanec ni bil najhujši problem, ampak je tu pred eno uro še divjala nevihta, zdaj pa je sončno in vroče in se dviga vroč zrak, ki je tako nasičen z vlago, da te prav nič ne hladi, ampak celo greje...Na vrhu klanca si vzamem nekaj časa za počitek. Sledi bolj ali manj dolga asfaltna cesta do mesta Negreira. To je večje mesto, zahodno od Santiaga. Prehodim vse mesto, prenočišče za romarje je ob izhodu iz mesta in v njem je prostora samo za 20 romarjev. Sem zadnji, ki ga še sprejmejo. Vreme je sončno in zelo soparno. Pozno popoldne grem v trgovino v mesto in zvečer si v kuhinji pripravim večerjo - makarone s paradižnikovim kečapom in paradižnikova solata + liter mleka... Zunaj se soparnost in vročina še stopnjujeta in v daljavi se že sliši grmenje neviht. K sreči sem to ne pride in zvečer grem v miru spat. Toda ponoči me zbudi močan hrup: pokalo in bliskalo se je, po zraku so letele rakete, slišali so se celo streli iz pušk... Mislil sem, da se je začela vojna, ampak je bil to le zaključek neke nogometne tekme v polfinalu, kjer so zmagali Španci. Ljudje so tukaj čisto podivjali ob teh športnih dogodkih. Temu je sledila glasba v mestu vse do jutra. K sreči je naše prenočišče bilo na robu mesta in vsaj tu ni bilo izgredov.

Petek 9. 7. 2010: - (Negreira - Olveira)
Vstajanje ob 6h, odhod ob pol 7h. Zaradi še trde noči je bilo treba biti kar previden, da nisem zgrešil poti, ker se niso dobro videle oznake. Pot se dviga skozi evkaliptusov gozd na precej visoko planoto. V megli na vrhu stojijo veternice. Od tu se pot nadaljuje po asfaltni cesti skozi manjše, revne in neurejene vasice. V njih se širi kisel smrad po razpadajoči slami in smeteh. (to ni smrad po običajnem hlevskem gnoju). Tudi okolica hiš ni kaj prida urejena... Končno se cesta spusti v dolino do mostu Olveira in pride v istoimensko vas, kjer je romarsko prenočišče. Tukaj ni mogoče izbirat prenočišč, ampak je vse določeno, kam moraš iti, ker so razporejena na dobrih 30km. Olveira je manjša vas, brez trgovine, toda imajo gostilno. Vas je slabo urejena in vsepovsod je polno muh, celo v gostilni, v prenočišču, povsod. To so seveda španske muhe, ki pa so na pogled popolnoma podobne našim. Drugače je prenočišče dobro urejeno in je dovolj prostora, toda okolica in muhe, to je pa obup. Zvečer grem v gostilno nekaj pojest in popit, pa tudi tam kar mrgoli muh. V prenočišču srečam eno romarko Slovenko, ki je bila zelo suha. Zvečer zaradi muh zapremo vsa okna in v prostoru je postalo vroče, da se je komaj dalo spati. To je bilo doslej najslabše prenočišče od vseh, vendar se mu ne moreš izognit.

Sobota 10. 7. 2010: - (Olveira - Dumbria - Moraime - Muxia)
Vstajanje ob 6h, odhod ob pol 7h. Zunaj je hladno in gosta megla. Pot se rahlo vzpenja na planoto, kjer je polno veternic. Kmalu se dvignemo iz meglenega morja in hodimo nad zgornjo mejo meglenega morja. Ob 7:45 vzide sonček in sosednji vrhovi zasijejo v lepi oranžni barvi. Na vrhu planote, nad vasjo Hospital stoji nekakšna železarna ali termoelektrarna. Iz velikih dimnikov se kadi. Kmalu pridem do križišča, kjer se romarska pot razdeli na dva dela: levi za Finistero (to je konec sveta), in desno za Muxijo (Marijina cerkvica ob Atlantiku). Odločim se, da grem desno, za Muxijo. Vsi ostali romarji pa gredo levo za Finistero. Pot poteka nekaj časa na planoti med veternicami, potem pa se spusti do vasi Dumbria. Vas ni nič posebnega, razen to, da je povsod kar precej rož in pa tudi trgovino imajo. Še malo naprej skozi manjše vasi in mešane borovo-evkaliptusove gozdove. Pot je rahlo valovita, hujših vzponov ni. Nazadnje še precej dolga pot po stezi skozi gozd in po rahlem spustu zagledam neskončno modrino - Atlantik! Še kakšna ura hoje in pridem pred mesto Muxia, ki leži na rahli vzpetini na koncu rta, vse naokoli pa je modro morje. Tu je lepa peščena plaža, na nebu sonček, a nobenega kopalca, kaj je to? Morje je tu dokaj mirno, voda čista. Sezujem si čevlje in do kolena v vodo, potem pa kar hitro ven - morje nima niti 15C, pa tudi zrak ni preveč vroč, ravno prav toplo je... Prav zanimiva je hoja po tem pesku, ki je bel kot sneg in se med hojo rahlo vdira. Kar s kopanjem ne bo nič, grem v mesto in imam kar opravit, da najdem prenočišče, ker v mestu ni nobenih oznak. Končno ga najdem, je na rahli vzpetini nad mestom. Prenočišče je veliko, romarjev pa tu skoraj ni. Bilo nas je samo kakšnih 5. Tudi tu je ob vstopu dvojno preverjanje dokumentov in še nek vprašalnik (nekakšna anketa o romarski poti) je bilo treba izpolnit. S tem sem dobil tudi prvo potrdilo o opravljenem romanju - Caminu. Popoldne grem raziskovat to lepo mesto, ki je skoraj na otoku. S kopnim ga povezuje le ozek pas z dvema cestama. Prvo vprašanje: Kje je zdaj tista Marijina cerkvica, ki sem jo takrat videl na sliki??? Ja, iz mesta se ne vidi. Potrebno je bilo iti še kakšen kilometer na skrajni konec rta in res, prav na obali Atlantika na samem stoji lepa Cerkvica z dvema zvonikoma. Ob kamnito obalo pod Cerkvico se divje zaganjajo visoki valovi Atlantika. Spustim se do Cerkvice. Kljub močnemu soncu je kar hladno. V cerkvici so bili na vseh klopeh beli okraski z rožami v obliki pentlje. Na stropu visi model ladje, v oltarju pa je Marija, ki jo nosijo angeli in še en kip fatimske Marije. Cerkvica je posvečena Mariji - "La Virgen de la barca". Po krajši molitvi grem spet za kakšno uro ven na sonček... Prostora za sončenje je tu na pretek. Po kakšni uri se do Cerkvice pripeljeta dva avtobusa ljudi, glasni so, da je le kaj, pojejo, igrajo na inštrumente. Ko gredo v cerkev, prideta za njimi še ženin in nevesta, za njima pa še dva para. Bila je nekakšna množična ohcet. Grem za njimi v Cerkvico in začne se Sv.Maša, kjer se trije pari poročijo. Med mašo igrajo na kitare, citre, dude... Ta maša je bila res nekaj posebnega, takega nisem še videl nikjer, niti v Međugorju. Ko se konča grem v trgovino, zvečer pa še enkrat sem k maši, čeprav bi lahko šel tudi v mestu, a je bilo tukaj lepše... Nazadnje se povzpnem še na majhen hribček nad mestom - Monte Corpinjo, od kjer je lep razgled na mesto, neskončni Atlantik in okolico. Počakam še na zadnjo predstavo tega dne - sončni zahod, ko sonce utone v Atlantik. Ker z Atlantika piha hladen veter, je hitro začelo zebsti. S tem sem končal drugi cilj romanja.

Nedelja 11. 7. 2010: - (Muxia - Lires - Fisterra - Finistera)
Vstajanje ob 6h, odhod ob pol 7h. Jutro je dokaj hladno, na nebu so nizki oblaki, megla in kar toplo. Na začetku imam nekaj težav, da sem našel pravo pot, ker so pomanjkljive oznake. Pot gre nekaj časa ob morju, ki je popolnoma mirno. Kmalu pa se pot dvigne skozi gozd na planoto, kjer je gosta megla. Hoja je bila kar naporna zaradi visoke vlage in hitro ti postane vroče. Nikjer nikogar. Pot je samotna, po gozdu, brez naselij. Po nekaj urah začne rahlo deževati, a po dobrih 5 minutah poneha. Pridem do večjega potoka, kjer pa ni mosta za prehod. Sezujem si čevlje in kar bos po vodi. Na drugi strani je vas Lires, kjer je treba iti v gostilno žigosat knjižico. Tam srečam dva francoska romarja in romarko z oslom. Osel jim nosi opremo. Pot se nadaljuje po samotnih gozdovih vse do mesta Fisterra, kjer poiščem prenočišče. To prenočišče je majhno in bil sem zadnji, ki so ga še lahko sprejeli. Tu dobim še drugo potrdilo o opravljenem romanju Caminu. Popoldne grem še na 3km oddaljeno finistero, kjer je konec sveta. To je najzahodnejša točka na celinski Evropi. Tu stoji svetilnik. Od tu naprej ni več ničesar, razen neskončnega Atlantika. Včasih, ko še niso vedeli za Ameriko, so ljudje mislili, da se tu svet konča. Od doma sem oddaljen 2.600km. Razgled ovira precej gosta megla. S tem sem končal tretji cilj romanja, ostane pa mi še četrti cilj, kateri pa je skrivnost... Počasi se odpravim nazaj v mesto. Zvečer se v mestu zbirajo predvsem okoli in v gostilnah množice mladih, ki so precej glasni, po cestah vozijo avtomobili s španskimi zastavami in trobijo, kot bi bila ne vem kakšna ohcet. Pač začela se je spet nogometna tekma za finale v katerem spet zmagajo Španci. Mene to ne zanima in grem rajši spat. Ponoči me spet zbudi divji hrup, ko ljudje zunaj spet razgrajajo, ko je bilo konec tekme...

Ponedeljek 12. 7. 2010: - (Povratek z busom v Santiago)
Vstajanje ob 7h, spakiram in ob 8h grem na avtobusno postajo, ki je le par korakov od prenočišča. Kar slabo sem se počutil, ker je bilo konec romanja in poti naprej ni več... Ob 8:50 s polurno zamudo odpelje bus za Santiago. Med vožnjo opazujem okolico in še zadnjič vidim Atlantik (vsaj tako sem takrat mislil:). Ob 11:30 se pripeljem v Santiago. Zunaj je hladno in rahlo dežuje, oz niti ne vem a je to dež ali je samo od megle. Počasi grem do prenočišča Seminario menjor. S potjo nisem imel težav, ker sem mesto delno poznal že od predlani. Po namestitvi v prenočišču grem še v Cerkev in obiščem grobnico, kjer je pokopan apostol Sv.Jakob. Vsepovsod okoli cerkve in v cerkvi je polno policajev in varnostnikov. Vsakemu pregledajo prtljago, nahrbtnika niti ne smeš več nesti v cerkev. Pred cerkvijo so trije večji policijski avtomobili in tudi po mestu se sprehajajo policijske patrole (kakšno nasprotje z Međugorjem, kjer komaj kdaj vidiš kakšnega policaja, pa še to le v križišču...). Popoldne grem na romarski urad, kjer dobim še tretje potrdilo o romanju. Zvečer ob 18h k Sv.Maši, potem pa počasi k počitku, ker je zunaj hladno in rahlo dežuje. Po telefonu mi sporočijo, da je ravno te dni v Santiagu skupina romarjev kolesarjev iz Sv.Duha pri Škofji loki, vozi jih pa tukajšnja turistična agencija in da imajo še nekaj prostora na busu, za prevoz nazaj... Po krajšem pogovoru se zmenim, da jih bom počakal v sredo opoldne pred cerkvijo. Pa imam preskrbljen tudi prevoz domov :)

Torek 13. 7. 2010: - (Santiago)
Zjutraj je hladno in rahlo dežuje. Dopoldne grem v cerkev k Sv.Mašam, še enkrat obiščem Sv.Jakoba v grobnici. V cerkvi trenutno ni bilo velike kadilnice, ker je bila v popravilu. Z neba visi le prazna vrv. Opoldansko Sv.Mašo sta darovala dva škofa in en kardinal. Cerkev je bila nabito polna, in k tej maši je prišla tudi neka visoka delegacija španske vlade, zato taki varnostni ukrepi... Sv.Maše, cerkvena glasba in ostalo duhovne dejavnosti se vsaj meni tukaj niso zdele tako žive in pristne, kot v Međugorju. Ni takega večernega češčenja, vse je nekako preveč togo, srednjeveško... Popoldne se vreme zjasni in postane topleje. Malo si ogledam okolico cerkve, potem pa pot pod noge in na Monte gozo do kapelice... Ena dobra urica hoje in sem pri papeževem spomeniku in kapelici. Ob 19:30 je bila Sv.Maša, ki sta jo darovala dva duhovnika - romarja. Eden je bil Poljak, drugi pa črnec, ki sta spremljala skupino romarjev iz Poljske. Po maši grem še v tamkajšnjo samopostrežno restavracijo na Monte gozu in še nekaj časa poslušam glasbo zunaj, potem pa spet v Santiago in malo pred 23h sem v prenočišču. Sonček je zašel okoli pol enajstih...

Sreda 14. 7. 2010: - (Santiago)
Vreme je danes lepo. Dopoldne se po dogovoru srečam s skupino Slovenskih romarjev - kolesarjev, ki jih spremlja tudi tamkajšnji župnik in se jim pridružim. Oni so danes zaključili svoje kolesarsko romanje, ki je trajalo dva tedna. Opoldne gremo še k Sv.Maši in še obiščemo grob Sv.Jakoba, potem pa hitro na bus in se odpeljemo v Finistero, kjer smo kakšne dve urici. Vreme je tokrat sončno in toplo. Zvečer se pripeljemo nazaj v Santiago in se namestimo v prenočišče San Lazaro, ki je bolj na obrobju mesta. Sprejme nas zavaljen upravnik, ki je precej tečen in oblečen v modro uniformo, kot kakšen policaj. Po namestitvi v sobe s pogradi, seveda sledi umivanje. To je pa spet zgodba zase: Tuš kabin sploh ni, oz je le ena. Ostali tuši so kar v vrsti, brez vsakih zaves, pregrade do ženskega dela sanitarij  so prenizke, vse se sliši, predvsem neprimerne besede... Ko vstopim skozi vrata sanitarij, so tam že bili neki dedci iz naše skupine, ki so se tuširali popolnoma nagi, brez kopalk, nekdo se celo briše na sredi prostora, tudi popolnoma nag. Popolnoma nič jih ni bilo sram, pa čeprav zase pravijo, kao, da so verniki. Izgledali so kot nekakšni prašiči... Takoj grem ven in v jezi naderem župnika, zakaj nas je prignal v ta svinjak in kakšni verniki so to, ker se tako obnašajo... Ni kazalo drugega, kot, da počakam, da vsi drugi gredo spat in se grem umit v tisto edino zaprto tuškabino, ki jo prenočišče premore. Spat grem zadnji od vseh.

Četrtek, Petek 15, 16. 7. 2010: - (Lurd in povratek domov)
Zjutraj ob 6:40 se odpeljemo iz Santiaga. Hladno je, samo 10C. Peljemo se po avtocesti, nedaleč od poti, po kateri sem prejšnji mesec pešačil. Tu in  tam opazim kakšen znan kraj - Ponferrada, Vega de Valcarce, železni bik pri Navarretu, itd... Pot je enolična. Ko prečkamo tunel pod Cebreirom se temperatura naglo dvigne iz prejšnjih 11 na dobrih 30C. Pri Burgosu zavijemo levo proti morju. Avtocesta vodi po neki napol suhi soteski rahlo navzdol do San Sebastiana in ob morju mimo Iruna v Francijo do Bayona, kjer zavijemo desno skozi Pau in Tarbes do Lurda. Tam se namestimo v nekem hotelu in povečerjamo. Po večerji gremo še v votlino in na procesijo z lučkami. Naslednje jutro smo imeli Sv.Mašo kar v hotelu in takoj na bus in na dolgo vožnjo proti domu. Večinoma so to avtoceste mimo Toulousea, Ventimiglie, Genove, Milana, Padove, Trsta do Ljubljane. Me potjo smo si privoščili še krajši piknik na nekem parkirišču. Domov smo prišli v petek malo pred poldnevom

-----------------------------------------------

In če primerjam letošnje in predlansko v Santiago: Imel sem veliko srečo z vremenom. Dežnega plašča ni bilo potrebno niti enkrat obleči, marelo sem uporabljal samo trikrat za 10 minut :) Letos tudi ni bilo blata na poti. Poznal sem pot in tako lažje izbiral med prenočišči in  iskal bližnjice skozi velika mesta. V nekaterih vaseh so v tem času odprli nove trgovine s hrano. V najbolj blatnem delu poti do Pamplone so ponekod poti tlakovali in skopali jarke za vodo, da ni več toliko blata.
Celo pot sem bil zdrav, nisem imel nobenih težav ne s prenočišči, ne z ljudmi, noge me nikoli niso bolele, niti nisem imel težav s soncem. Tudi letos na tem Caminu nisem dobil niti enega žulja! Edini problem je bila hrana. Hrana v gostilnah je draga in slabo pripravljena, vse nekam preveč na hitro. Kakšno normalno enolončnico, golaž ali pasulj je skoraj nemogoče dobit. Izjema je le pašta, ki jo imajo povsod, in če imaš srečo, dobiš tudi pico. Ponekod v prenočiščih so kuhinje, kjer imaš na razpolago posodo in štedilnik, ni pa ne olja, ne kisa, ne hrane, ki bi si jo lahko pripravil. A  boš nosil s seboj vse to, ko manjših količin od litra ali kilograma nikjer ne dobiš ali pa po 10 kratni ceni?! Izjema so župnijska prenočišča, kjer ponavadi dobiš večerjo ali pa jo romarji skupaj pripravijo. Drugače ti pa preostanejo samo trgovine in suha hrana.

L.p.

Klikni sliko za povečavo:

 


(morebitna vprašanja za tega romarja)

 


Skupaj - ogledi vseh strani:

eXTReMe Tracker