<<< Mednarodni festival mladih - Medjugorje <<<

<<< Nazaj - Potopisi <<<
>>> Camino - Santiago de compostela 2015  -  slike, potopis, zgodba >>>
>>> Camino di Assisi 2013  -  slike, potopis, zgodba >>>

>>> Sporedi naših romanj >>>

>>> Peš v Medžugorje 2013 - Rupar Jože -  potopis, zgodba >>>
>>> Camino - Santiago de compostela 2012  -  slike, potopis, zgodba >>>
>>> Peš v Medžugorje 2011  -  slike, potopis, zgodba >>>
>>> Camino - Santiago de compostela 2010  -  slike, potopis, zgodba >>>
>>> Camino - Santiago de compostela 2008  -  slike, potopis, zgodba >>>
>>> Peš v Medžugorje 2003 - Mojca, Matej, Veronika -  potopis, zgodba >>>

Peš iz Slovenije v Medjugorje 2007
(potopis: 17. do 31. avgust 2007)

>>> Slike iz romanja - nad 600 slik >>>
(odpri povezavo za ogled slik)

>>> Priporočila za tiste, ki bi šli peš >>>
(opis poti, opreme, trgovine, ceste,...)

Že od nekdaj rad hodim na razna krajša peš romanja, kot so na Brezje in na Sv.Goro pri Novi Gorici. Pred nekaj leti sem si zaželel tudi, da bi lahko šel tudi tako v Međugorje. Toda zavedal sem se, da je to le fantazija in da to že zaradi velike razdalje in potrebnih prostih dni ni mogoče in misel na to opustil. Toda v začetku junija smo se našli trije s podobnimi idejami in se po krajšem premisleku odločili. Določili smo dan odhoda, tako, da bi prišli ravno do festivala v Međugorje. Nihče od nas pa ni imel nobenih izkušenj iz daljših peš romanj.

In prišel je dan odhoda, ki smo ga vsi težko pričakovali. V Ljubljani pri Frančiškanih smo dobili blagoslov in to je bil tudi začetek našega romanja. Izbrali smo pot iz Metlike preko Karlovca, Plitvic, Knina, Imotskega do Međugorja. Na začetku nam je dobro šlo, toda pot je bila prenaporna, mi pa slabo pripravljeni in nismo zmogli. Toda Gospod mi je dal vedeti, da od mene zahteva, da prehodim to pot. Najprej sem načrtoval, da bi mogoče sam poskusil ponovno za prvi maj prihodnje leto, saj prej ni bilo mogoče. Toda Gospod je hotel drugače: še ta mesec moram priti peš v Međugorje… Toda ta neuspeli poskus me je veliko naučil: nabavit bo treba večji nahrbtnik, ker je ta občutno premajhen, obutev ni bila najbolj primerna, potrebujem nekaj več orodja za popravilo opreme in zdravljenje žuljev, dosledno se bo treba držat načrta poti, potrebujem tudi eno posodo in pribor za pripravo raznih solat in druge hrane in pa pot preko Knina je prenevarna zaradi kamionov, zato bo primernejša pot ob morju, čeprav je 100 kilometrov daljša...

Ko smo se vrnili s festivala, je bilo časa za pripravo samo dober teden. Do podrobnosti sem preučil zemljevid in naredil načrt poti. Na razpolago sem imel 17 dni in 580 kilometrov poti. En dan bom porabil za vožnjo nazaj, en dan naj bo za rezervo, če pride kaj narobe – sicer si bom pa vzel en dan prosto za kopanje v Makarski. Torej mi za hojo ostane 15 dni, to je povprečno skoraj 40 kilometrov na dan. Prihod v Međugorje naj bi bil torej 1. septembra zvečer, toda Božja volja je bila, da sem prišel en dan prej – še 31. avgusta… Še pred odhodom sem Jezusu in Mariji obljubil, da se prej se ne vrnem nazaj, dokler ne pridem peš v Međugorje, da v nobenem primeru ne bom sedel v ali na nobeno vozilo in da med romanjem ne bom nikoli legel v posteljo, tudi, če mi jo ponudijo. V najslabšem primeru, če nebi mogel naprej, bi počakal kje kakšen dan ali dva in potem nadaljeval, ne glede na posledice.

Petek 17. avgust 2007 – 15 kilometrov
(Ilirska Bistrica – Jelšane – Rupa)
In prišel je dan odhoda. Popoldne se odpeljem iz Logatca z vlakom do Ilirske Bistrice. Tam se ob 17:15 začel s »popravnim izpitom«. Ponovni blagoslov ni bil potreben, ker je veljal še prejšnji od Frančiškanov s Tromostovja.
Najprej v trgovino po nekaj hrane, ki jo bom potreboval za en dan, potem se preoblečem v kratke hlače in se odpravim na pot proti Rijeki. Časa je ravno dovolj, da zmolim en Rožni venec (vsi štirje deli). Pot me vodi po dolini, na cesti je kar veliko prometa in ko se že začenja nočiti, pridem do mejnega prehoda. Slovenski policaj me vpraša, če mislim iti kar peš, ker je sedaj takih že malo. Prosim ga za žig v potni list, toda on odvrne, da državljanom Evrope ne dajejo žigov. Ugovarjat se nisem upal, ker bi se lahko zgodilo, da bi me poslal nazaj. Na hrvaški strani dobim žig brez težav. Kakšen kilometer grem po avtocesti do izvoza za Rupo in tam zavijem v vas. Družbo mi dela ozek lunin srp na nebu, ki pa daje bolj malo svetlobe. Takoj, ko zapustim Rupo, opazim na levi eno gradbišče, kjer gradijo neko novo cesto. Grem tja, povečerjam in se zavijem v spalno vrečo. Na nebu opazujem zvezde in v daljavi, v smeri proti Sloveniji vidim bliskanje zaradi neviht, ki so bile tam. Upal sem, da nevihta ne bo prišla tudi dol, in k sreči res ni.

Sobota 18. avgust 2007 – 60 kilometrov
(Rupa – Rijeka – Trsat – Bakar – Kraljevica)

Vstanem zgodaj, še v temi in se odpravim proti Rijeki. Če bom priden, sem bom lahko udeležil še slovensko-hrvaške Sv.Maše, ki bo danes na Trsatu. Kmalu se zbudi sonce in nastane jasen topel dan. Med potjo zmolim spet cel Rožni venec in po nekaj urah hoje pridem do predmestja Rijeke - Kastav. Hodim in hodim in počasi pridem v Rijeko. Ker mesta ne poznam, malo vprašam tu in tam, kje bi lahko prišel na Trsat. In naletim tudi na dve ženski od Jehovih prič, ki mi ponujata neka vabila na srečanje za preučevanje Sv.pisma. Vabilo seveda odvržem v smetnjak. Mesto se vleče in vleče in nikakor ne pridem do centra. In končno pridem do tistih stopnic, ki vodijo iz centra na Trsat. Po kar dolgem vzpenjanju pridem na vrh k cerkvi. Zunaj je bila velika množica in Sv.Maša se je ravno začela. Po končani Maši grem nazaj po drugi poti do nekega trgovskega centra, kjer se oskrbim s hrano. Kmalu pridem na Jadransko magistralo, samo po kateri v naslednjih dveh tednih prehodim 450 kilometrov. Pot me vodi skozi Bakarski zaliv. Na desni vidim ladjedelnico in druge industrijske obrate. Bilo je vroče, posebno obutev je bila prevroča, zato bo treba nekaj ukrenit. V Bakarcu se ustavim v gostilni na obveznem »Karlovačkem«. Grem naprej in na desni strani spodaj je mesto Kraljevica. Nekdo z ljubljansko registracijo mi trobi ni nekaj maha, verjetno me je prepoznal. Ker je bilo že pozno, začnem iskat prenočišče. Ob cesti levo med grmovjem opazim primeren prostor. Najprej s ceste ta prostor in okolico malo obmetavam s kamenjem, da preženem morebitne kače, a jih ni bilo. Pripravim si spalno vrečo in zaradi utrujenosti takoj zaspim.

Nedelja 19. avgust 2007 – 35 kilometrov
(Kraljevica – Crikvenica – Novi Vinodolski – Klenovica)

Zbudim se šele ob 7h zjutraj. Malo pojem in se takoj odpravim na pot. Po nekaj kilometrih sem imel spet težave z obutvijo. Sezujem se, vzamem oster nož in v superge izrežem večje število lukenj za hlajenje, pa še sezujem si nogavice. Hoje je bila potem občutno lažja. Ker v bljižini ni bilo nobene cerkve, danes nisem bil pri Sv.Maši (mogoče velja še včerajšna?). Med potjo vidim veliko lepot, kot so jadranski otoki, most na otok Krk, itd. Pri Crikvenici opazim nad cesto večjo kapelo in grem tja malo molit za nekaj minut. V Crikvenici hočem nabavit nekaj hrane, a so zaradi nedelje trgovine zaprte. Iz nahrbtnika vzamem nekaj kruha, paradižnike in konzervo. S seboj sem imel eno plastično posodo, kamor sem narezal paradižnik, iz konzerve rib nalil olje na paradižnik in gor še stisnil limono namesto kisa. Zraven še kakšen jogurt, pa škatla piškotov, pa je bilo moje najpogostejše kosilo. To sem zalil še s kakšnim litrom Sprita ali druge sladke brezalkoholne pijače. Poskusil sem tudi s Cocacolo, toda po njej sem imel težave s spanjem (zvečer nisem mogel zaspat). Po kosilu se odpravim po obvoznici naprej. Tukaj spet malo kršim cestnoprometne predpise, ker je čez viadukt prepovedana hoja za pešce, a kot se je tudi pozneje izkazalo, na hrvaškem takšni prekrški niso noben problem. Časa je dovolj, zato zmolim še en Rožni venec (vsi štirje deli). To mi potem postane vsakdanja praksa. Popoldne pridem v Novi Vinodolski, kjer si privoščim nakup hrane v trgovini in krajše kopanje v morju. V morski vodi sem hotel tudi oprati cunje, toda joj – milo se v morski vodi skoraj noče topit in tudi cunje se komaj kaj operejo, pa še posušit se nikakor nočejo zaradi soli. Čez nekaj časa se odpravim naprej po cesti in po nekaj urah pridem do vasi Klenovica. Ob cesti neka ženska išče ljudi, ki bi prenočevali v njenem hotelu (v teh krajih, posebno pa še v Dalmaciji je pogost pojav, da ljudje, ki ponujajo prenočišča, stojijo ob cesti z napisom »sobe« v rokah). Vpraša me, kam grem, pravim, da peš v Međugorje in mi reče, da mi potem da zastonj prenočišče. Povem ji za zaobljubo, da ne bom spal na postelji in tako lahko prespim na terasi. Danes prvič odklonim posteljo. Zastonj dobim še kavo in pivo. Zvečer grem še do morja, kjer se spet kopam in občudujem lep sončni zahod. Voda je v Klenovici nenavadno hladna, baje zaradi podvodnih izvirov. Opazujem luno, ki se je v teh dneh že kar odebelila. Počasi se odpravim spat.

Ponedeljek 20. avgust 2007 – 35 kilometrov
(Klenovica – Senj – Ažič Lokva)

Vstanem ob 6h in se odpravim naprej. Ob vzhajajočem soncu se odpre lep pogled na otok Krk in Rab. Jutro je sončno. Kot vsak dan, tudi danes začnem z molitvijo. Cesta se rahlo vzpenja in spet spušča. Prometa je veliko, predvsem osebnih avtomobilov, med katerimi je največ Slovencev. Spet mi nekdo s celjsko registracijo nekaj trobi in maha. Pojavijo se tudi prvi manjši žulji Ura se bliža enajsti in na nebu nad otoki se začno kopičiti grozeči črni oblaki. Kmalu se iz njih zasliši zamolklo grmenje, ki postaja vse močnejše. Nad otokom Rabom se je že razbesnela nevihta z dežjem. Ravno, ko pridem do mesta Senj, me že ujamejo prve kaplje, ki se v nekaj trenutkih spremenijo v hud naliv z vetrom, treskanjem in drobnejšo točo. Hitro se zatečem v neko pokrito drvarnico ob cesti in tam počakam, da gre najhujše mimo. Potem grem v center v lekarno po obliže in v trgovino po hrano. Ker še kar dežuje, sem šel v gostilno in tam lepo počasi pil pivo, dokler se ni zjasnilo. Popoldne se odpravim naprej in v Sv.Juraju neuspešno iščem trgovino, kjer bi si nabavil sladoled, zato ostanem brez te dobrote. Trgovina je odprta samo dopoldne in zvečer. Grem naprej in cesta se začne dokaj strmo vzpenjat proti Velebitu. Prometa je zdaj nenavadno malo, le tu in tam kakšen avto – seveda, v Senju vsi rajši zavijejo na novo avtocesto, kot bi se peljali v Dalmacijo po Jadranski magistrali. Sem že precej visoko in odpre se čudovit razgled na Rab, Goli otok in druge manjše otoke. Marsikatera vas, ki sem jo prej videl na zemljevidu, je tukaj vsaj nekaj kilometrov oddaljena od glavne ceste ali pa ima le dve ali tri hiše, ki so nenaseljene. Ko se že bliža večer, pridem do gostilne »Vila Velebita« , ki je po izgledu sodeč edina stavba v Ažič Lokvi. Grem noter in naročim juho, ki se mi je prav prilegla.  Medtem opazujem  lep sončni zahod, ki je na tej višini še posebej lep. Ostanem edini gost v gostilni. Z lastnikom se začnem pogovarjat o poti in vprašam, če lahko prespim zunaj na delno pokritem parkirišču, ker je bila vremenska napoved slaba. Ni bilo problema in mi odpre skladišče pijače v kleti, kjer lahko prespim. Ponoči je res bila manjša nevihta, a sem bil lepo na suhem.

Torek 21. avgust 2007 – 45 kilometrov
(Ažič Lokva – Cesarica)

Vstanem ob 6h. Kuharica v gostilni me po navodilu lastnika povabi v kuhinjo, kjer zastonj dobim dve kavi in nekaj sendvičev, ki jih pojem skoraj v trenutku (med potjo sem bil vedno samo lačen, požrl sem ogromno hrane). Popijem še nekaj čaja, natočim vodo. Kuharica mi da še nekaj deset Kun, da jih oddam v pušico v Međugorju. Ob pol sedmih se odpravim na pot. Cesta je tukaj speljana precej visoko nad morjem, ni naselij in še tiste posamezne hiše so prazne. Spet je bil potreben manjši servis čevljev. Pot se vleče in nikakor je ni bilo konca. Ker na tem delu ni nobene trgovine, ostanem brez hrane, tiste pol kile kruha, ki mi je ostal od včeraj, sem pa že zdavnaj pojedel. Tako je Gospod poskrbel tudi za post med romanjem, na katerega sem pozabil. Primanjkovati mi že začne tudi vode in kmalu k sreči v vasi Guste zidine lahko natočim vodo. Kakšen kilometer naprej sedi ob cesti starejši gospod, ki reže star kruh za svoje ovce, ki jih tukaj pase. Malo podebatirava o mojem romanju in da mi kilo posušenega kruha, ki mi je kasneje še kako prišel prav, ker druge hrane tukaj ni bilo. Proti večeru se začne cesta spuščat in pridem v vas Cesarica. Grem do morja in iščem prenočišče. Toda vse povsod je polno ljudi in nikjer ni bilo miru. Hotel sem iti spat k cerkvi, toda opazim, kako so si jo »prilastili« neki avstrijski turisti, ki so imeli tam piknik. Vidim, da mi Cesarica ne bo dala mirnega prenočišča, zato grem naprej. Kmalu ob cesti najdem neko napol podrto stavbo brez strehe in se tam zavijem v spalno vrečo. Na stopalih so se mi že začeli pojavljati žulji, ki sem jih pred spanjem prebodel s šivanko in zarezal z britvico, potem pa gor nalepil obliž. Ko sem prvič to počel, mi je bilo malo neprijetno, toda navadil sem se. Sicer sem imel s seboj tudi neko kremo za žulje, a sem ugotovil, da je najboljše, da ne uporabljam ničesar. Imam pa tudi to srečo, da se mi doslej v življenju ni še nikoli zagnojila nobena rana, tudi, če je nisem očistil...

Sreda 22. avgust 2007 – 25 kilometrov
(Cesarica – Karlobag – Lukovo Šugarje)

Še preden je prišlo jutro, me prebudi grmenje in v nekaj trenutkih se je že ulil dež. Na hitro poskusim pospravit spalno vrečo in ostalo opremo in se nekam umaknit, toda bila je noč in pri tem nisem bil preveč uspešen. Sebe sem še nekako zavil v dežni plašč, da me ni preveč namočilo. K sreči je bilo nevihte hitro konec. Ko se je zdanilo, pospravim mokro spalko in se odpravim na pot. V neki manjši trgovinici, kjer sta prodajala dva Albanca nabavim hrano in grem naprej. Čez kakšni dve uri (ko ravno zmolim cel Rožni venec) pridem v Karlobag. Tam grem na plažo, kjer dam sušit svojo opremo, ki mi jo je ponoči namočilo, sam pa se za nekaj ur prepustim kopanju v morju. Na plaži so bili tudi tuši s sladko vodo in tam operem še cunje in jih posušim. Popoldne spakiram, grem na sladoled in se odpravim naprej po cesti. Cesta se spet začne vzpenjat. Na desni se lepo vidi otok Pag in na njem vetrne elektrarne. Kmalu me dohiti en kolesar in ustavi. Vpraša me, od kje sem in kam grem. Povem mu, da grem peš v Međugorje. Ker on ni vedel za Međugorje, mu to pokažem na zemljevidu, ki ga je imel s seboj. Pove mi še, da je iz Anglije in da je šel kolesarit po Balkanu. Po kar dolgem vzponu opazim zgoraj nad cesto neko večjo zapuščeno kasarno. Po kakšnem kilometru pridem v Lukovo Šugarje. Tam grem na pivo in gostilničarja vprašam, če lahko prespim ob cerkvi. Pravi mi, da ne, ker vsako noč tukaj hodijo policaji, ker je blizu vojaška baza in bi me zagotovo vrgli pokonci. Predlaga mi neko zapuščeno razpadajočo šolo nižje spodaj v vasi. Ubogam ga in grem dol. Šola ni imela več vrat. Grem noter in v nekem kotu zaspim.

Četrtek 23. avgust 2007 – 40 kilometrov
(Lukovo Šugarje – Starigrad – Paklenica – Seline)

Zbudim se ob 7h in takoj grem naprej. Cesta gre mimo številnih manjših vasic in lepih zalivov. Na cesti sem videl kar nekaj povoženih modrasov in tudi v grmovju ob cesti je bilo kar veliko kač. Kmalu me pozdravi napis, da sem že v Zadarski občini. Vreme je danes lepo, sončno in precej vroče. Promet na cesti je redek. Zaradi žuljev sem posebno zjutraj že kar težko hodil vsaj kakšno uro, potem je bilo boljše. Če res nebi imel trdne volje in bil tako odločen priti peš, bi verjetno takrat obupal… Proti večeru pridem v Paklenico – Starigrad. Najprej seveda na sladoled in nakup hrane, potem pa še v lekarno po obliže. Grem še kakšen dober kilometer naprej v Seline in poiščem cerkev. Zraven je samostan in nune mi rečejo, da lahko prespim v odprti garaži, ki je poleg samostana. Prinesejo mi še salame, kruh in čaj.

Petek 24. avgust 2007 – 55 kilometrov
(Seline – Maslenica – Posedarje – Islam – Benkovac)

Ker me danes čaka dolga pot, vstanem nekoliko bolj zgodaj, ob 5:45 in se takoj odpravim na pot. V daljavi že opazim Maslenički most. Pot do njega se preko številnih zalivov vleče kar nekaj ur. Prometa je tukaj kar veliko, predvsem kamionov in lokalnih prebivalcev. Tujih avtomobilov skoraj ni. Sem že skoraj pred mostom in hočem čez, a me cestninar ne pusti, ker to naj bi bila avtocesta, kjer pešci ne smejo hodit. Napoti me na stari most, ki je nekaj kilometrov bolj levo. Po kakšni uri pridem do starega mostu in ob 9: 45 grem čez. To je bil eden prvih uspehov na mojem romanju – zapustil sem Kvarner in vstopil v Dalmacijo. Lep je bil pogled z mostu v globino. V daljavi vidim tudi novi most, kjer je avtocesta. Po cesti grem naprej in v Posedarjih nabavim v trgovini hrano. Kmalu pridem do križišča in grem levo skozi manjše vasi po bljižnici proti Benkovcu. Ena od teh vasi se imenuje tudi Islam in sicer je sestavljena iz dveh delov: Islam latinski in Islam grčki. Takoj nekaterim kolegom pošljem SMS sporočilo, »da sem ravnokar vstopil v islam«. Nazaj dobim zanimive odgovore: da me pridejo takoj iskat, ker da se mi že blede, pa da sem verjetno zasovražil romanje in res naredil kakšno neumnost, g.Maja pa mi je obljubila kazen, ki sem si jo tako želel celo pot, a na žalost "grožnje" ni uresničila… Komaj jim potem razložim, da je Islam le vas pri Zadru… V Latinskem islamu me nekdo vpraša, kam grem. Pravim, da v Međugorje. Povabi me na svoj vrt, kjer si naberem nekaj jabolk, paradižnikov in paprik za na pot. Za piti mi da jabolčni sok. Pravi, da je iz Zagreba in večkrat pride sem na oddih, da je to dobil od svojih sorodnikov. Pove mi še, da je bilo v teh krajih hudo med vojno in je bilo precej porušeno. Posvari me še pred tem, da je v teh vaseh do Benkovca precej nevarno zaradi minskih polj in raznih ljudi, ki se tukaj potikajo, in da naj ponoči raje ne hodim tukaj. Vprašam ga, če so tukaj Muslimani, ker se vas imenuje Islam? Pravi, da jih ni, so pa tudi Pravoslavci. Po krajšem počitku grem naprej skozi Grčki islam, ki pa je povsem porušen in brez ljudi. Nedaleč od ceste je tudi porušena pravoslavna cerkev (prepoznal sem jo po značilnem zvoniku), toda zvonik je še cel. Cesta je povsem prazna, ni nobenega avtomobila. V Smilčiču pri neki hiši vidim v ograji polno ovc. K sreči je ob cesti tudi manjša trgovina, kjer lahko kupim hrano. Kmalu pridem na križišče s cesto. ki pride iz Zadra. Ravno takrat me po telefonu pokliče kolega iz Žirov in reče, da me pogrešajo na romanju na Sveto goro, ki je bilo ravno takrat. Povem mu, kje sem…
Je že precej pozno popoldne in do Benkovca je še skoraj 25 kilometrov. Hodim, hodim in hodim in počasi se naredi trda tema. Po dolgem času v daljavi opazim luči, ki se počasi bližajo. Malo pred 23 uro pridem v Benkovac. Ker je bila tema, nisem našel cerkve. Nekaj hodim po centru sem in tja, pa me opazi skupina mladih, ker sem bil na pogled zelo nenavaden - kot kakšen kavboj: klobuk z velikimi krajci, nahrbtnik, črna sončna očala, torbica za fotoaparat za pasom, ki je od daleč izgledala, da bi lahko bila tudi pištola… Vprašajo me, od kje sem in kaj iščem. Povem jim, da romam iz Slovenije v Međugorje in da iščem cerkev za prenočišče. Priženejo me pred cerkev, prebudijo župnika in me priporočijo za prenočišče. Župnik mi da sobo s kopalnico in posteljo. Povem mu, da bom spal na tleh zaradi zaobljube. Operem še cunje, jih dam sušit in grem spat. Danes sem že drugič zavrnil posteljo.

Sobota 25. avgust 2007 – 50 kilometrov
(Benkovac – Stankovci – Šibenik)

Noč je kratka, saj vstanem že ob 7h in ob 7:30 grem k Sv.Maši. Potem še spakiram in malo čez osem odidem naprej. Najprej še v trgovino po hrano, potem pa v smeri proti Biogradu. Po nekaj kilometrih zavijem levo po bljižnici čez Stankovce proti Šibeniku. V Stankovcih grem spet v trgovino. Nadaljujem pot in v neki samotni gostilni ob cesti naročim čevape in pivo. Bilo je dokaj poceni, glede na druge gostilne tod naokoli. Ker je to stranska cesta, skoraj ni bilo prometa. Pri neki samotni hiši si natočim vode in počasi se je začelo nočiti. Kmalu opazim na levi strani na vrhovih hribov nenavadne rdeče utripajoče lučke. To so bile veterne elektrarne nad Šibenikom. Šele čez kakšne dve uri pridem na križišče z glavno cesto in na Šibeniški most. Tu je bilo prometa ogromno – za znoret. Po kakšni uri pridem do prvih hiš in nekje vprašam, če bi lahko prespal zunaj na terasi, a me naženejo. No ja, ura je že dobre 23… Pri neki drugi hiši potem lahko prespim v kleti.

Nedelja 26. avgust 2007 – 40 kilometrov
(Šibenik – Vrpolje – Parapatnica)

Na pot odidem ob 7:30. Če bi šel v mesto in v cerkev, bi s tem zapravil celo dopoldne, kar pa si glede na obvezne kilometre nisem mogel privoščit. Po obvoznici grem mimo mesta in do križišča, kjer je trgovski center, a je bil zaradi nedelje zaprt. Na križišču zavijem levo za Vrpolje in v neki odprti trgovini ob cesti kupim hrano. Grem skozi manjše vasi in marsikdo mi ponuja fige, ki se jih kar precej najem. Ko se je začel bližat večer, se ustavim ob cerkvici v Parapatnici, kjer se zavijem v spalno vrečo in zaspim. Imel sem kar precej novih žuljev, a prejšnji so se že kar lepo zacelili. To je potem ostalo kar nekako v ravnovesju do konca romanja…

Ponedeljek 27. avgust 2007 – 45 kilometrov
(Parapatnica – Seget – Trogir – Split – Stobreč)

Vstanem spet bolj zgodaj in ob 5:50 grem naprej. Nekaj ur še hodim po planoti, potem se začne pot spuščat in odpre se lep razgled na Trogir in celo vrsto otokov in otočkov. Zares enkraten razgled. V Segetu se oskrbim z vodo in po ovinkasti cesti se spuščam proti Trogirju. Med potjo dohitim starejšega gospoda – domačina, ki pravi, da gre vsak dan po tej cesti, ker, da ima gor neko zemljo. Povem mu od kje sem in kam grem, a mi odvrne, da ni dobro, da tako daleč hodim. Kmalu se spustim v dolino. Prvo, kar opazim je, da sem prišel v deželo palm. Do tukaj jih ni bilo, potem me pa spremljajo vse do Makarske. V Trogiru si kupim hrano in obliže. Ker se mi je cesta skozi vasi zdela prenevarna in tudi prepočasna, zavijem kar na obvoznico, ki je sicer označena kot cesta rezervirana za motorna vozila… Dokler bo šlo, bo šlo, če me bodo pa policaji spodili dol, bom pa šel po stari cesti sem si mislil. Toda nihče me ni preganjal, čeprav so se "taplavi" kar pogosto vozili mimo. Vodo sem si natočil na nekem Petrolu, da dobesedno Petrolu, le hrane nisem imel, ker na obvoznici ni trgovin. Dokaj nizko so cesto preletavala letala, torej je tudi v bližini letališče. Že prej me je skrbelo, kako bom šel skozi Split, oz. koliko časa mi bo spet požrlo to mesto, glede na slabe izkušnje z Rijeko. Toda po obvoznici sem se mu tako lepo izmaknil in še pred večerom sem bil v Stobreču. Tam grem do neke cerkve v gradnji in župnika, ki je bival v kontejnerju vprašam, če lahko prespim v cerkvi. Malo podebatirava, grem še v trgovino po hrano in spat.

Torek 28. avgust 2007 – 30 kilometrov
(Stobreč – Omiš – Lokva Rogoznica)

Ker sem tukaj imel na razpolago tudi vodo, se umijem in naprej odpotujem ob 7:40. Na cesti proti Omišu je polno prometa, od osebnih avtomobilov, avtobusov do kamionov. Malo čez poldne pridem do Omiša, kjer je enkraten razgled na strma pobočja in vrhove Biokova in pa na izliv reke Cetine v morje. Grem v gostilno in si privoščim pico. Kmalu se odpravim naprej in pri Lokvi Rogoznici grem do morja in na plaži prenočujem. Bila je ravno noč polne lune, kar pa name običajno močno vpliva in takrat ponavadi slabo spim. Na morju gledam odsev lune, opazujem zvezde in okolico.

Sreda 29. avgust 2007 – 30 kilometrov
(Lokva Rogoznica – Vepric – Makarska)

Zjutraj si spet zaflikam žulje in grem na pot ob 7:10. Prva ura hoje gre bolj počasi, potem pa kar gre. Komaj čakam, da pridem v Makarsko, da si vzamem en prost dan za kopanje… Cesta se začne vzpenjat po pobočju Biokova do križišča s cesto za Imotski. Enkraten razgled, spodaj lepi zalivi s plažami in čistim modrozelenim morjem, zgoraj nebo in cesta vklesana v pobočje gora. Popoldne ob 15:30 pridem do znanega Lurškega svetišča Vepric pri Makarski. Najprej grem v trgovino v Makarsko po hrano in se vrnem nazaj. Tu nekaj časa molim, nato operem cunje in malo počivam. Ob 18h se udeležim Sv.Maše, potem pa hitro do morja in se po poti prebijem skozi gozdiček do tistega zalivčka, kjer smo se s prijatelji pred enim mesecem kopali, ko smo bili tukaj. Tja pridem ravno ob sončnem zahodu, ki je bil prelep za pogledat. Nikjer nikogar. Bil sem sam. Občasno v daljavi pelje mimo kakšen čoln. Že sem načrtoval, kako bom tukaj lepo v miru preživel en dan in se pošteno odpočil in kopal, pa mi zapiska telefon in dobim vsakodnevno vremensko napoved, na katero sem se naročil. Joj groza – jutri poslabšanje z nevihtami in dežjem. Ker še ni bila noč, sem se nameraval malo kopat v morju, toda zaradi preveč poškodovanih stopal nisem mogel na noben način hodit bos po pesku in vse je postalo eno hudo mučenje. S copati pa nisem mogel iti v morje, ker bi jih med plavanjem izgubil. Nekako se po vseh štirih priplazim v vodo, dokler ni bila tako globoka, da sem lahko malo zaplaval. Kmalu se vrnem iz vode in se zavem, da ne bo nič z jutrišnjim kopanjem in počitkom v Makarski. Kar v tem zalivčku si pripravim spalno vrečo in zaspim. Noč razsvetljuje polna luna, katere odsev se blešči na morskih valovih, v krošnjah dreves igrajo svojo pesem številni škržadi, v zraku pa je prijeten vonj po iglavcih. Ponoči se zbudim in malo opazujem zvezde, poslušam morje, ki se zaganja v obalo in razmišljam razne stvari. Pogrešam prijatelje, s katerimi sem bil pred kratkim tukaj… Iz zamišljenosti me prebudi svetel zvezdni utrinek, ki nazadnje eksplodira s svetlečimi iskricami, da se za trenutek skoraj naredi dan. Počasi spet zaspim…

Četrtek 30. avgust 2007 – 30 kilometrov
(Makarska – Vepric – Makarska – Biokovo – Duge Njive)

Ko se začne daniti, se zbudim in pospravim spalko. Na nebu opazim v smeri proti zahodu goste črne oblake – torej je slaba vremenska napoved kar resnična… S težkim srcem zapuščam ta delček obale... Odpravim se nazaj v Vepric (lurško votlino), ker se umijem in operem nekaj cunj. Čistilka me takoj prepozna. Vpraša me, kje so ostali? Pravim, da doma, da tokrat grem sam in to vso pot peš. Naroči mi pozdrave tudi za ostale. Ozračje postane soparno, oblaki na nebu se gostijo, jaz pa nisem sposoben za kopanje zaradi preveč poškodovanih stopal. Kaj bi torej počel cel dan tukaj? In odločim se, da je najboljše, da se takoj odpravim naprej. Kljub bolečim stopalom sem še vedno lahko obut hodil skoraj brez težav. Vem, da v nevihtnem vremenu ni najboljše iti v gore, toda jutri je lahko še slabše in je zato najboljše pohiteti. Čaka me dokaj težak del poti - vzpon na Biokovo. Grem v center Makarske, nakupim hrano in še dodatno plastenko pijače, še malo ogledam center mesta in se povzpnem na obvoznico, ki gre nad mestom. Ko zapustim Makarsko kmalu pridem do križišča, kjer zavijem levo proti Biokovu. Ozračje je zelo vroče in soparno. Cesta se počasi dviga po pobočju Biokova in odpira se lep razgled na Južno Dalmacijo in otoke. Z naraščajočo višino počasi tudi pada vročina in hoja je veliko lažja. Razgled je vedno lepši, vendar je ozračje toliko soparno, da je že kar malo megleno. Spodaj se vidijo vasi, glavna cesta za Dubrovnik, pa prepadi pod cesto. To je enkraten razgled. Na nekem počivališču ob avtomobilu stoji skupina ljudi. Vprašajo me, kam grem. Povem, da peš v Međugorje in skoraj ne morejo verjeti. Pravijo, da so iz Splita in so se malo peljali naokoli. Nazadnje se še skupaj slikamo in odhitim dalje.. Prepadi pod cesto so vedno bolj grozni, toda razgled je prečudovit. Ko pride cesta na vrh, se poslovim od morja, ki me je spremljalo preteklih 14 dni. Ob cesti so samotne gorske vasice. Počasi se pooblači in iz smeri Makarske se začno približevat črni oblaki, toda uspešno jim uhajam naprej, da me ne dohitijo. Začne se že temniti in v gostilni v Dugih Njivah grem na juho in pivo. Tam je tudi neka nemška družina in za silo se malo pogovorimo o poti. Kmalu se odpravim naprej in po nekaj sto metrih hoje zagledam neko nedokončano novogradnjo in tam prespim. Tako imam streho nad glavo. Ponoči je res manjša nevihta, toda jaz sem na suhem. Ker sem bil na precejšnji nadmorski višini, je bila noč kar hladna.

Petek 31. avgust 2007 – 55 kilometrov
(Duge Njive – Ravča – Vrgorac – Vitina – Ljubuški – Međugorje)

Vstanem ob 7h in grem dalje. Kmalu pridem na vrh, kjer se začne cesta potem spuščat. Po nekaj kilometrih pridem v Ravči do križišča s cesto iz Šestanovca in od tam naprej je na cesti kar veliko prometa. Hodim še kakšni dve uri in pridem v Vrgorac. To je manjše mestece na Biokovu.. V trgovini nabavim hrano in grem dalje. Toda na nekem križišču se zmotim in zavijem preveč levo, kar moje romanje podaljša za dobrih 10 kilometrov. Po ovinkasti cesti se spuščam v dolino. Na tej cesti skoraj ni prometa, le občasno kakšen avto. Za menoj pa hitijo črni oblaki, a me k sreči še ne dohitijo. Sliši se tudi oddaljeno grmenje. Po nekaj urah pridem do vasi Orah, ki pa jo je prizadela ta nesreča, da so sredi vasi postavili mejni prehod med Hrvaško in Hercegovino – torej polovica vasi tu, pol pa tam. Najprej se ustavim na hrvaški strani, kjer zaprosim za žig. Policajka sprašuje, od kje sem, kam grem in ko povem, jo zanima še marsikaj o moji poti, razvije se krajša debata in mi da za piti še Cocacolo. Na Hercegovski strani tudi dobim žig, toda nikogar nič ne zanima o romanju… Počasi hodim po cesti naprej in ujame me manjša ploha, ki pa po nekaj minutah preneha. Komaj si nadenem dežni plašč in ga že moram pospravit.  Takoj, ko je ploha mimo, spet nadaljujem pot. Težko pričakujem, kdaj bom prišel v Humac, toda joj – na glavno cesto pridem med Klobukom in Vitino. Takrat se zavem, da sem ga v Vrgoracu krepko polomil na križišču in si tako podaljšal romanje za dobrih 10 kilometrov, torej skupno na 590 kilometrov... Ko grem skozi Vitino, mi začne trobit neki rdeč kombi in ustavi. Bila je g.Maja in skupina ljudi, ki so iz Slovenije prišli v Međugorje in se po končanem romanju z njimi tudi odpeljem domov. Malo se pogovorimo, slikamo in odpeljejo moj težak nahrbtnik. Ponudijo mi prevoz do Međugorja, a zavrnem, ker hočem iti vso pot peš. Pot seveda nadaljujem peš in s seboj vzamem le najnujnejše stvari. Cesta je tukaj zelo nevarna, ozka in po njej vozijo težki kamioni skoraj eden za drugim. Stalno se moram umikat. Po kakšnih dveh urah pridem v Ljubuški, kjer zavijem levo proti Međugorju. Prej v trgovini nabavim še nekaj hrane. Ne tako daleč divjajo nevihte, bliska se in grmi, toda moja pot je suha in vreme zdrži vse do Međugorja. Počasi se znoči, Kmalu zagledam Križevac in luč pri križu, nato se prikaže še Međugorje. V Tromeji zavijem desno, pa mimo stare pošte in končno pridem do cerkve. Najprej se ustavim pri Mariji, kjer ji predam svojo obljubo in prošnjo ter zahvalo za tako lepo in uspešno romanje. Tako sem 31. avgusta ob 20:52 zaključil moje romanje.

Potem grem še na prireditveni prostor za cerkevijo, kjer ujamem ravno zadnjo pesem na češčenju Križa. Ko se ljudje razkropijo, najdem ob cerkvi g.Majo in fra.Josipa, ki me že čakajo. Malo se pogovorimo in gremo spat. Naslednji dan se dopoldne povzpnemo na Križevec, popoldne me povabijo na Radio »Mir«, ker povem nekaj o romanju. Zvečer se udeležimo molitvenega programa. V nedeljo gremo zjutraj še k Sv.Maši in se odpeljemo domov. Med potjo se ustavimo še v Tihaljini, kjer obiščemo Marijo v cerkvi.

Pot je bila kar precej naporna. Dnevno sem povprečno prehodil 40 kilometrov, najdaljša etapa je bila dolga 60 kilometrov in nekaj takih s 50 kilometri. Če nebi imel res tako trdne volje, da pridem peš, bi verjetno že zdavnaj obupal… Spoznal sem, da tak tempo lahko vzdržiš samo, če potuješ sam, pa še takrat se moraš marsičem odpovedat, včasih tudi nujnim stvarem, kot so pranje cunj, počitku in prostemu času. Če torej en dan ne prehodiš določene poti, je to treba naslednji dan nadoknadit. Vstajal nisem preveč zgodaj, toda velikokrat sem hodil še pozno v noč. Niti enkrat nisem imel skušnjave, da bi se vrnil nazaj ali da bi se peljal. Večkrat mi je bilo tudi dolgčas, pogrešal sem družbo, včasih sem bil lačen, če ni bilo pri roki trgovine. Presenetljivo pa je, da me prav nikoli ni bilo ničesar strah, ne ljudi, ne prometa, ne kač ali drugih živali, niti, ko sem sam prenočeval kje ob morju ali v grmovju... Čevlji so bili pred odhodom skoraj novi, a so sedaj povsem uničeni – profila na podplatu skoraj ni več, pa tudi drugje so precej raztrgani. Razen žuljev nisem imel drugih zdravstvenih težav, ne telesnih, ne duševnih. Nikoli me tudi niso bolele mišice ali da bi imel kakšne krče, glavobol ali prebavne težave, čeprav se bil večkrat bolj umazan, kot čist, hrano sem jedel ponavadi kar neoprano z umazanimi rokami... Enostavno si nisem mogel privoščit časa za pranje cunj in sušenje, ker bi mi to vzelo preveč kilometrov. Še za kopanje v morju sem si le tu in tam lahko privoščil kakšno urico, delno zaradi tega, ker ni bilo časa, delno zato, ker je bilo včasih kar daleč do morja. Običajno sem hodil cel dan, opoldanskega počitka ni bilo, le na vsake dve uri sem si privoščil kakšne 10 ali 15 minut počitka in pa seveda za kosilo in obisk trgovine.

Seveda sem med romanjem poskrbel tudi za duhovno hrano: zjutraj pred odhodom obudim namen romanja, takoj po odhodu en cel Rožni venec (vsi štirje deli) in še enega popoldne. Zvečer še dvakrat po sedem Očenašev in Zdravamarij za dobro prenočišče in uspešno romanje in še nekaj krajših molitev za prijatelje. Vsak dan še preberem kakšno krajšo duhovno misel iz knjižice, ki smo jo nekoč dobili na Jezusovi straži. To je moja vsakodnevna duhovna hrana na poti. Naneslo je tako, da v nedeljah zaradi poti nisem mogel k Sv.Maši, a sem bil ob sobotah.Poleg molitve mi čas krajša tudi glasba, ki jo preko slušalk poslušam z mp3 predvajalnika. Največ so to međugorske pesmice, glasba od Prenove in pa tudi kakšen »štanc« za pospešitev koraka.

Za zajtrk sem si ponavadi pripravil kruh, mleko ali jogurt, pa dve banani ali nektarini, za kosilo paradižnikovo solato, kruh, konzervo rib ali ajvar, kakšno sadje, jogurt, večerja je bila podobna zajtrku, vmes pa še nekaj sladkarij, sladoleda, kakšno pivo in še nekaj drugih dobrot. Včasih sem si v gostilni privoščil pico ali juho. Če pa ni bilo v bližini trgovine, je moral biti dober tudi sam kruh in voda.  Kljub temu pa sem prišel v Međugorje nekaj kilogramov lažji :)

Tudi vreme mi je bilo naklonjeno. Na cesti sem jo kljub veliki nevarnosti odnesel brez zapletov. Cesta je res nevarna, predvsem v Kvarnerju marsikje ni ob njej ograje, pod cesto pa je globok prepad, ponekod gost promet, pa da kač niti ne omenim, itd… Je pa ob Jadranski magistrali veliko umazanije, na počivališčih je polno smeti in druge svinjarije. Med potjo sem tudi pridno fotografiral pokrajino in nastalo je malo več kot 600 slik. Pot ob morju je res precej varnejša in lepša, kot po celini. Veliko je naravnih lepot, kot so: morje, otoki, lepi sončni zahodi, palme in ostala drevesa, itd.

Med drugim je moja želja tudi ta, da to nebi bilo moje zadnje peš romanje v Međugorje…

Hvala Jezusu in Mariji, ker sta me povabila na to romanje! Se še priporočam...

Povabim pa tudi vse druge romarje na to lepo romanje. Je pa potrebna za tako romanje tudi dobra priprava, tako telesna, kot duhovna. Potrebno je imeti tudi dovolj močno voljo oz. motiv za tako romanje. Če pa greš v skupini, pa je potrebno ustrezno zmanjšat dnevno prehojene kilometre na največ 30.

Milan

>>> Novica na www.medjugorje.hr >>>

>>> Novica v Glasniku mira 10/2007 >>>


Priporočila za tiste, ki bi šli peš

Na pot je treba iti poleti, ko so dolgi dnevi in je toplo. Torej nekje od junija do septembra.

Kaj vzeti s seboj:
- dovolj velik nahrbtnik
- spalna vreča in armaflex
- primerno obutev, za asfalt niso primerni gojzarji, ampak odprta zračna obutev, ki omogoča hlajenje nog, da ni žuljev
- cunje za vsaj 1X preoblečt
- kratke hlače in majica, ker je vroče
- velik klobuk za zaščito pred soncem, sončna krema, da te ne bo opeklo
- pribor za osebno higieno
- dve pvc steklenici za vodo po 1,5L
- (fotoaparat)
- obliži za žulje, šivanka, škarje, baterijska svetilka
- rožni venec, manjše Sv.pismo
- spisek krajev in oddaljenost med njimi, zemljevid, dovolj denarja, potni list ali osebna, zvezek za zapiske, svinčnik
(nahrbtnik ne sme biti pretežak, če je le mogoče ne več kot 12 kg)

Kje iti? Sta dve primerni poti:
- ena je preko Metlike, Karlovca, Knina, Sinja, Imotskega do Međugorja. Prednost te smeri je ta, da je krajša, ljudje domačini so bolj prijazni in bolj pripravljeni pomagat, nižje cene v trgovinah. Slaba lastnost te smeri pa je promet. Po cesti Karlovac - Knin se poleti valijo kolone težkih tovornjakov in zaradi dokaj ozke ceste je to lahko zelo nevarno. Da niti ne omenjam hrupa, ki ga povzročajo in saj od nafte, da si po končanem dnevu hoje že kar ves črn... Skoraj nemogoče se je zbrati v molitvi. Ker tukaj ni nekih javnih površin, je treba prositi domačine, če lahko npr. prenočiš na vrtu, si sposodiš vodo, itd...
- druga smer je ob morju: iz Ljubljane preko Kureščka, Sodražice, Čabra, (ali Logatca, Postojne, Cerknice, Loža, Rijeke za zahodno Slovenijo) preko Gorskega Kotarja in Velebita po Jadranski magistrali: Novi Vinodolski, Senj, Karlobag, Benkovac, Šibenik, Split, Omiš, Makarska, Vrgorac, Međugorje. Prednost te smeri je ta, da v turistični sezoni na tej cesti skoraj ni tovornjakov, je pa veliko osebnih avtomobilov, pa še to le na določenih odsekih. Osebnim avtomobilom se je pa dokaj lahko izogibat, pa še ti vozijo dokaj počasi, tako, da le ti ne povzročajo večjih težav ali nevarnosti. Tukaj nisi praktično nič odvisen od gostoljubja domačinov, ker je veliko javnih površin. Prespiš lahko kar na plaži ob morju, vodo dobiš na kopališčih, raznih lokalih, ki jih je tukaj polno. Ker je blizu morje, se lahko greš kopat. Je tudi lep razgled - morje, otoki... Pa tudi vreme je tukaj bolj zanesljivo (sredozemsko podnebje - manjša verjetnost dežja). Slaba lastnost te smeri je ta, da je pot daljša pribljižno 100 kilometrov in cene v trgovinah so zaradi turističnih krajev ponekod višje, pa nekoliko bolj vroče je.

Še nekaj uporabnih podrobnosti o poti ob morju:
Na cesti do meje pri Jelšanah je veliko prometa in treba je biti previden. Hrano je mogoče nabavit v Ilirski Bistrici. Od meje na Rupi naprej do Rijeke je prometa malo, ker tam gre večina avtomobilov na avtocesto. Mesto Rijeka je izredno dolgo in se vleče več ur hoje, zato, če nimaš tam kaj iskat, se mu raje izogni in pojdi v Rupi na "petrolejsko cesto", ki vodi naravnost v Bakarski zaliv. Če pa misliš iti na Trsat, potem moraš skozi Rijeko. Iz centra mesta vodijo na Trsat stopnice (jih je 572). Ko se spustiš s Tsata na Jadransko magistralo, je tam večji trgovski center, kjer si lahko nabaviš hrano, obutev, cunje, itd. Cesta po Bakarskem zalivu je polna osebnih avtomobilov, turistov, ki hodijo na morje. Prvi večji kraj ob cesti je Bakarac, kjer je trgovina s hrano in gostilna. Potem do Crikvenice ni ob cesti trgovin. Pa še tu je treba zaviti dol s ceste in iti v mesto, če hočeš v trgovino (je kar kašen kilometer ali dva). Če pa greš iz Ljubljane ali Logatca, pa je vsaj do Loža polno trgovin s hrano. Le čez Gorski Kotar jih je manj.

Pot povsem spusti do morja v Novem Vinodolskem, kjer je skoraj ob cesti plaža, kjer imajo tudi tekočo vodo za pranje cunj, pa trgovina, lahko se kopaš,...  Naslednja priložnost za kopanje je Klenovica, je pa tam voda zelo hladna zaradi nekih podvodnih izvirov. Naslednji večji kraj je Senj. Tu so trgovine vseh vrst, tudi lekarna, pošta, trgovine za cunje, obutev.. Tu se je dobro oskrbet s hrano za danes in cel naslednji dan, ker v Sv. Juriju čez dan popoldne ne najdeš odprte trgovine. Od Senja naprej je cesta skoraj prazna, ker večina avtomobilov tukaj gre na avtocesto. Tu se začne cesta dvigat višje pod pobočje Velebita in dolgo ni ob cest nobenih vasi, pa čeprav so narisane na zemljevidu. Vsi kraji so daleč nekaj kilometrov spodaj pod cesto ob morju... V Ažič lokvi se je dobro oskrbeti z vodo, ker tudi te potem cel dan ni ob poti, še manj pa trgovine... Cesta se spusti šele v vas Cesarica ob Karlobagu, kjer se spet lahko kopaš, nabaviš hrano in vodo. Naslednji tak kraj je Karlobag. Cesta se spet dvigne in spusti šele v Starigradu. Od tu naprej je polno kampov vse do Makarske. Potem pa je naslednji tak kraj Vrgorac, kjer je vsa oskrba. Od tu do Međugorja pa ni več daleč.

 


(morebitna vprašanja za tega romarja)

 


Skupaj - ogledi vseh strani:

eXTReMe Tracker