<<< Mednarodni festival mladih - Medjugorje <<<

<<< Nazaj - Potopisi <<<

....

>>> Camino - Santiago de compostela 2015  -  slike, potopis >>>

>>> Sporedi naših romanj >>>

>>> Camino di Assisi 2013  -  slike, potopis >>>

....

>>> Peš v Medžugorje 2011  -  slike, potopis >>>

>>> Camino di Assisi 2010 - Staša Lepej - potopis >>>

>>> Camino - Santiago de compostela 2010  -  slike, potopis >>>

>>> Peš v Medžugorje 2013 - Rupar Jože -  potopis >>>

>>> Camino - Santiago de compostela 2008  -  slike, potopis >>>

>>> Peš v Medžugorje 2003 - Mojca, Matej, Veronika -  potopis >>>

>>> Peš v Medžugorje 2007  -  slike, potopis >>>

Jakobova pot - Santiago de compostela
(Španska Jakobova romarska pot - potopis 17. junij - 17. julij 2012)

>>> Slike iz mojega romanja v Santiago de compostela leta 2008, 2010 in 2012: - 1.200 slik >>>
   >>> Ostali podatki, zemljevidi,  profili poti, povezave, webcami, povezave, priporočila, itd... >>> 

Za ponovno romanje k Sv.Jakobu v Sanjtiago de compostela v Španiji sem se odločil nekaj mesecev pred odhodom. Pred tem sem že dvakrat prehodil to romarsko pot in sicer leta 2008 in 2010. Torej, to bo že moj tretji Camino /tako se imenuje ta romarska pot). Romanje se opravil v isti namen, kot prejšnja dva romanja. Tokrat sem se med potjo (dokler ne pridem na cilj) odpovedal telefonu, internetu, pošti  - vsem komunikacijam, niti nikomur prej nisem povedal, kam grem.

Tudi tokrat sem nameraval iti tudi do konca sveta - Finistere in Muxije. Z romanjem sem začel v južni Franciji v vasi Saint Jean pied de port, nedaleč od Lurda. Pot gre čez Pireneje v Špansko pokrajino Navarro, Sledita ji Castilja in Galicija, ki je najzahodnejša pokrajina v Španiji, ob Atlantiku. Cilj romanja je Santiago de compostela, kjer je pokopan apostol Sv.Jakob veliki bil je brat apostola Janeza in Jezusov bratranec, sin Marijine sestre Salome in Zebedeja, eden od dvanajsterice apostolov, ki je oznanjal Jezusov nauk tudi v Španiji. Cela pot, (s Finistero in Muxijo) je dolga ~950 kilometrov. (Saint Jean - Santiago - Finistera - Muxia ). Večina poti poteka po ravnini, trikrat pa prečka gorske vrhove.

Četrtek, petek, sobota 14., 15., 16. 6. 2012: - (Odhod od doma, vožnja z vlakom in prihod v Saint Jean)
Na romanje se odpravim v četrtek 14. junija. Vreme je v tem času lepo in suho.
Od doma grem ob 21h za avtobusom do LJ preko Škofje loke. Vzamem nahrbtnik in velik klobuk. Ko se pripeljem v Škofjo loko, sledi prvo presenečenje: avtobus ob 22:10 za Ljubljano so ukinili, kasnejšega danes ni... Kaj zdaj? Odpelje pa  čez par minut bus za Kranj. Kar pa gre vlak za Villach preko Kranja, grem v Kranj. (vlak za Benetke so lani ukinili in se je bilo treba peljat preko Avstrije). V Kranj pridem ob 22:30, vlak pa gre čez eno uro. Počasi grem na Železniško postajo, ki je kar daleč od avtobusne. Tam sem edini potnik za ta vlak, nikogar ni na postaji. Ob 24h, ko bi moral priti vlak, po ozvočenju sporočijo, da ima vlak zaradi okvare pol ure zamude. Po dolgem čakanju vlak le pripelje in grem gor. Torej zapuščam Slovenijo.

Komaj vlak dobro odpelje s postaje, nenadoma ugasnejo vse luči in vlak se počasi ustavi. Pol ure je bila na vlaku popolna tišina in tema. Verjetno je zmanjkalo elektrike. Čez pol ure pridejo na vlak neki železničarji v zelenih uniformah z baterijami in hodijo sem in tja, prav tako zunaj nekaj svetijo in popravljajo. Čez dobro uro vlak usposobijo in odpelje dalje, preko Jesenic v Avstrijo. V Villach pridem z dveurno zamudo. Kar pa je časa dovolj, se prav nič ne vznemirjam. Je pa tukaj kar hladno za ta letni čas. Zato grem v postajo in sicer na prvo nadstropje, kjer je prostor ogrevan. Tu čaka preko noči kar precej ljudi na razne vlake, ki odpeljejo naslednji dan.

Tudi vlak za Benetke, ki pripelje iz Dunaja, je že v Villachu imel 3/4 urno zamudo. Odpeljemo se skozi številne predore in po ozkih dolinah med visokimi gorami v Italijo, vse do Padske nižine. Vlak, glede na številne ovinke in predore, itd., hitro vozi. Z Garminom sem izmeril hitrost tudi do 150 km/uro. Italijanom je uspelo zamudo vlaka zmanjšat na vsega samo 10 minut. Izstopim v Mestrah pri Benetkah. Tukaj je kot v mravljišču, povsod je polno ljudi, po zvočnikih stalno nekaj govorijo...
Po polurnem čakanju odpelje vlak za Milano. To je bil posebno hiter vlak, med vožnjo je ustavil le še v Padovi in nič več, vse do Milana. Večino poti je vozil z 200km/uro...

Po polurnem čakanju v Milanu, odpelje na vlak za Genovo. Posebno zadnji del poti je zanimiv, ker so številni predori in spust proti morju. Tudi tu nimam veliko časa in že se odpeljem z vlakom za Savono. Prav tako v Savoni kmalu odpelje vlak za Ventimiglio. To je nekoliko daljša vožnja in vlak je počasnejši - lokalni, ki obere vse postaje. Na desni strani opazujem visoke gore, na levi pa Ligursko obalo. Morje se mi ne zdi preveč čisto, kajti po kamnih ob morju rastejo alge. To ni nič nenavadnega, saj je Ligurska obala dosti poseljena in je v morje speljano polno umazanije...

V Ventimigliji prestopim iz Italijanskega na Francoski vlak. Opazil sem, da so Italijani v zadnjem času kar dobro uredili železnice, zamud skoraj ni več, vlaki so novejši in hitrejši, a žal tudi dražji... Odhod vlaka je čez nekaj minut. Po kratki vožnji sem v Nici, kjer sem imel po dolgem času kar celo uro prosto za obisk trgovine in večerjo. Potem pa na vlak za Bayon, s katerim se bom vozil celo noč. Opazujem sončni zahod in lepo Azurno obalo, ob kateri se peljem. Morje je tukaj videti čisto in povsod je polno kopalcev. Počasi zaspim. Ko se zjutraj zbudim, sem le še eden od redkih potnikov na vlaku, saj so drugi  večinoma izstopili že ponoči. Končno ob 10h pridem v Bayon, kjer izstopim. Vreme je sončno. Postaja je vsa v nekih gradbenih odrih, ker jo prenavljajo. Po dobri uri čakanja odpelje vlak za Saint Jean pied de port. Vlak je nov, na njem pa že kar velika skupina bodočih romarjev od vse povsod. Po dobri uri vožnje sem že na Cilju, oz. Štartu - Sain Jean p.p.

Najprej po široki ulici v stari predel mesta. Gre nas  kar velika skupina romarjev. Potem vzpon po stopnicah v ozko ulico, kjer je romarski urad. Ker je še zaprt, malo počakamo. Končno pridejo uslužbenci in odprejo vrata. Sledi že znan postopek, ki ga opravljam že tretjič - izpolnjevanje obrazcev, nasveti, prevzem zemljevida poti, spiska prenočišč in pa seveda Credenciala del peregrino (romarski potni list - to je najpomembnejši dokument, ki ga je treba skrbno čuvat). Nazadnje še rezerviram prenočišče za naslednjo noč. S tem je postopek zame končan. Čeprav danes ni primerno več iti na pot, ker je že pozno, se nekateri redki posamezniki le odločijo in gredo... Zaradi slabe vremenske napovedi in nestabilnega vremena nam na uradu odsvetujejo pot čez Pireneje in priporočajo pot po dolini, čez cestni prelaz Ibanjeta, kjer je kolesarska pot.

Preostanek popoldneva si vzamem čas za nakup hrane in ogled okolice. Opazil sem, da za ogrado ni več mojih prijateljev - osličkov, ki so se pred dvemi leti pasli tam. Verjetno so jih že predelali v salamo... Pripravim si večerjo: paradižnikova solata, konzerva rib, liter mleka in nekaj sadja. Pribljižno podobna kosila bom odslej imel skoraj vsak dan v naslednjem mesecu... Saj ni tako slabo, samo, da niso sendviči, ki pa jih ne maram, ker sem se jih v prejšnji službi, kjer ni bilo urejene malice in sem ji pol leta jedel vsak dan, tako naveličal, da je le kaj.

 Proti večeru se je začelo oblačiti. Zvečer grem v Cerkev, a danes tukaj ni Sv.Maše, ker je sobota. Tudi tukaj imajo župniki po več župnij in imajo Maše enkrat tu, drugič tam. Zato molim po namenu mojega romanja, prižgem nekaj svečk, potem pa se odpravim v prenočišče. Zunaj dežuje, in piha močan veter,  torej so na uradu imeli prav glede vremena. Upam, da bo do jutra ponehalo. Presenetilo me je, da ob tej zgodje-večerni uri ob 20h v mestu ni ljudi, oz so le redki posamezniki. Zato grem spat.

Nedelja 17. 6. 2012: - (Saint Jean pied de port - Pireneji - Roncesvalles)
Vstanem ob 6h in se pripravim za pot. V prenočišču dobimo zajtrk in ga pojemo ob veliki mizi v kuhinji. To je sir, salama, več vrst marmelad, sokovi, kava, čaj,... Ob 7h pa veselo naprej. Zunaj je oblačno in toplo, a suho. Mestece ob tej uri še spi, razen nas, številnih romarjev, ki odhajamo. Pri mestnih vratih je razcep poti - ena gre čez hribe - Pireneje, druga pa po dolini. Zaradi vremena in nasvetov na uradu gre precej ljudi raje po dolini, nekaj pa tudi čez hribe. Jaz grem čez hribe...

Iz mesteca se pot strmo dviga proti Pirenejem. To je ozka asfaltna cesta. Ob cesti so posamezne kmetije. Po nekaj kilometrih vzpona pridem v gosto meglo, oz. nizke oblake. Ob strmem vzponu in vlažnem zraku in odsotnosti kakršnekoli sapice postane kar pošteno vroče. Iz megle drobno prši, da je vse vlažno in treba je obleči dežni plašč, kar še poveča vročino.. Razgleda ni nobenega, vidi se le nekaj metrov ceste naprej. Slišijo se zvonci krav s pašnikov (da so to krave, vem iz prejšnjih romanj), a jih ne vidim. Pot je dolgočasna in ta čas zmolim Rožni venec - vse 4 dele in ga darujem po namenu romanja. To počnem potem vsako dopoldne na romanju. V Orrisonu grem v prenočišče po žig. Pot se nadalje vzpenja in komaj čakam, da pridem do Marije (kipa ob cesti). Po dolgem času kar malo razočaran ugotovim, da sem ga zgrešil.

Nekje na višini 1.200m začutim močne sončne žarke, ki že prodirajo skozi meglo. Čez nekaj ovinkov pa končno pridem ven iz meglenega morja. Nebo je popolnoma jasno in na nebu sije sonček. Na pašnikih se pase polno ovc. Videti so kot množica drobnih pik. Nekaj časa me še spremlja bela mavrica, ki hodi pred menoj le nekaj korakov po cesti, a je ne morem ujeti. Sem ravno nad zgornjim robom megle. V dolino se ne vidi nič, ker je vse kar je spodaj zalito z ogromnim morjem megle, iz katerega gledajo vrhovi, kot otoki v morju. Za glasbo pa poskrbijo številni murni, ki veselo pojejo. Pri Križu se pot odcepi s ceste in gre mimo velikih kamnitih kock do vodnjaka, kjer si napolnim steklenico. Kaže, da tukaj včeraj ni bilo dežja, ker je pot suha. Le nekaj korakov naprej pa je francosko - španska meja. Nikjer ni nikogar, le skromen ozek navpični mejnik. Tu srečam skupino romarjev iz Amerike, ki se čudijo, kako to, da na meddržavni meji ni nobenih tabel, itd... Pravzaprav so šele takrat izvedeli, da je tukaj meja, ko sem jim to povedal. Sicer pa je ob poti tukaj kar na dolgem napeta ograja iz bodeče žice, kar je verjetno še ostanek iz prejšnjih časov, ko je bila tukaj še prava meja, kot se spodobi. Pot nadaljujem po hrastovem gozdu, ki pa je tokrat že ves zelen. Na španski strani so Pireneji poraščeni s hrastovimi gozdovi, na francoski pa povsem goli. Še krajši vzpon po makadamski cesti in sem že na vrhu Pirenejev. Nebo je popolnoma jasno, na nebu pa topel sonček. Zrak je čist in bil je enkraten razgled: na vzhodu in zahodu sosednji vrhovi Pirenejev, na sever Francija, zalita z belim morjem megle. Na jugu pa sončna Španija.  Tokrat je bilo zame prvič, da sem na vrhu imel tako lepo vreme. Posebna zanimivost, pa je bila ta, da sem na vrh prišel točno opoldne, do sekunde natančno, ne da bi prej karkoli načrtoval.
Po krajšem občudovanju lepot se odpravim dalje - navzdol po hrastovem gozdu, po bližnjici proti vasici Rocesvalles. Tokrat zaradi lepega vremena in suhe poti grem raje po gozdu, da se izognem prelazu Ibanjeta, kjer je pot precej daljša, a v slučaju dežja varnejša in čistejša.

Ob 14:30 pridem v Roncesvalles, kjer je že kar precej romarjev. Najprej grem na romarski urad, kjer je treba spet izpolnjevat neke obrazce in se prijavim za prenočišče. Iz nahrbtnika si privoščim kosilo, kajti tukaj ni trgovine. Po kosilu grem še v gostilno rezervirat večerjo, potem pa še malo v cerkev, kjer zmolim Rožni venec Božjega usmiljenja, kar počnem potem vsako popoldne na romanju, običajno kar med hojo. Sledi še pranje cunj, ogled okolice in druženje z ostalimi romarji, ki so tu. So pa od zadnjič, ko sem bil tukaj leta 2010, precej prenovili prenočišče. Sedaj ni več v starem hlevu, ampak v samostanu. Vse je novo in moderno, žal pa tudi zelo drago, kajti to je bilo najdražje prenočišče na celi poti, kar 10 €vrov!, za ta denar pa razen prenočevanja ne dobiš NIČ.

Zvečer grem še k Sv.Maši, kajti danes je nedelja. Na romanju sem ne glede na dan v tednu vedno šel k Sv.Maši, kjer je to le bilo mogoče, žal pa sem to možnost imel malokrat, ker sem se raje za prenočevanje ustavljal na podeželju, kjer pa skoraj nikjer nimajo več župnikov . Po Maši grem v gostilno na večerjo: obilna porcija pašte (makaroni s paradižnikom), pomfri, riba. Zraven pa še dobro špansko vino . Sonček zaide ob 21h, zunaj pa je kar prijetno toplo, čeprav smo še precej nad 1.000 metrov visoko v španskih Pirenejih. Tako sem zaključil prvi dan romanja in odpravim se spat..

Ponedeljek 18. 6. 2012: - (Roncesvalles - Pamplona)
Vstajanje je ob 6h, na pot se odpravim ob 6:40. Jutro je hladno, je gosta megla in kar pošteno piha. Ob cesti je tabla za Santiago, do kamor je še 790km. No, osmica je že padla... Še malo po gozdu in sledijo tri manjše vasi: Burgette, Espinal in Viskaretee. Vasi so lepo urejene in okrašene z veliko rožicami. V Burgetu in Viskaretu je trgovina, kjer si privoščim zajtrk. Rahlo prši iz megle. Pot se počasi spušča po hrastovem gozdu in med pašniki. Iglavcev na Pirenejih ni. Kmalu pridem pod spodnji rob meglenega pokrova, ki postanejo nizki oblaki. V gozdu je veliko pušpana, ki tukaj raste, kot divji grm vsepovsod, veliko je tudi cvetočega šipka. Pot se počasi spusti v dolino in vreme se izboljšuje. Sicer ni popolnoma jasno, toda sonček sveti skozi tanke oblake.

Končno pridem v Zubiri, kjer sta kar dve trgovini in kosilo je tu. Po kosilu grem naprej mimo velike tovarne gradbenega materiala in večinoma po gozdu do Larrasoanje. Vseskozi ni bilo niti krpice blata. Ja ravno prav toplo in suho. Ob pol treh popoldne pridem v Larrasoanjo in grem gledat pred prenočišče. Tam je le ena skupina starejših romarjev. Grem naprej proti Pamploni, do kamor je še dobrih 18 km, zato moram kar pohiteti. Nebo se počasni jasni. Na poti sem sam, ostalih romarjev ni, ker so šli naprej, ali pa so šli v prenočišča ob poti. Ko se vzpenjam po hribu navzgor zaznam močan vonj po rumenih rožah, ki do ob poti. Na električni žici nad cesto pa vidim obešen par čevljev. Ni mi jasno, kako so jih dali gor, verjetno pa so tam že od izgradnje daljnovoda.

Sledi mesto Villava in nekaj kilometrov dalje za mogočnim obzidjem Pamplona, kamor pridem malo čez 7 uro zvečer. Imel sem kar opravit, da sem našel župnijsko prenočišče. Sicer sem vedel, da je nekje v bljižini cerkve, toda tu je polno malih uličic, kjer se težko znajdeš, pa še slabo je označeno.

To prenočišče je sicer župnijsko, vendar si ne zasluži tega imena. Je tako, kot so vsa velika mestna prenočišča. Velika gneča romarjev, ki se med seboj ne poznajo in ne družijo, le prespat so prišli sem. Sicer je pa tudi v prenočiščih ravno tako, kot v vsakdanjem življenju. V velikih mestnih prenočiščih, ne glede na tip so zaradi velike množice ljudi romarji nekako odtujeni drug do drugega, vsak poskrbi le za sebe in morebitne svoje znance, skupnih aktivnosti in druženja tukaj ni.
Zvečer sem hotel iti k Sv.Maši, a je bila cerkev zaprta. Sledi še obisk trgovine in priprava večerje.

Torek 19. 6. 2012: - (Pamplona - Alto de perdon - Puente la Reina)
Vstanem ob 6:30. "Mravljišče" zapustim ob 7:15. Zunaj je oblačno in nenavadno toplo. Na ulicah Pamplone je malo ljudi, kajti komaj se je šele dobro zdanilo. Že v parku, predem zapustim mesto, začne rahlo deževati. Dež postaja vse močnejši in obleči je bilo treba plašč. Steza proti Cizur Menjorju je postala en sam kanal deroče vode. Več, kot do sredine poti nisem mogel, ker je bila voda že previsoko. Vrnem se nazaj do ceste in po cesti naprej.

V Cizurju Menjor je bil že pravi naliv. Za nekaj časa grem nekam pod streho in malo počakam, a dež ne pojenja. Ni bilo več vredno čakat, saj sem bil kljub plašču popolnoma moker. Zato grem kar naprej. Na poti je polno velikih luž in blata, voda pa po poti teče kot v potoku. Od Zariquieguija dalje je pot še komaj prehodna. Lepljivega blata je toliko, da so bili čevlji težki, kot bi bili iz svinca. Tudi, če sem jih očistil, je bilo po le nekaj korakih spet isto. Ostali maloštevilni romarji na poti so imeli enake težave. Malo pred Alto de perdonom je del poti celo odnesel plaz, zato je bil tam obhod, ki pa je bil tudi ves blaten. Napredujem lahko le korak po korak, meter za metrom. Pot je bila spolzka in če nisi bil dovolj previden, si takoj pristal v blatu . Že brez takih dogodkov sem bil umazan kot prašič. Poleg tega pa je bila še gosta megla, da se ni videlo nikamor. Na grebenu sem slišal, kako pojejo električne veternice, a zaradi megle jih nisem videl.

Ob takih napornejših trenutkih se spomnim na službo. Kajti, če nebi bil zdaj tukaj, kjer sem, bi moral v službi prenašat neskončen dolgčas, kjer se ura noče premaknit nikamor... Takoj lažje grem naprej

Končno mi uspe šele opoldne priti na vrh Alto de perdon, čeprav je ob normalnih pogojih hoje iz Pamplone le za dve uri. Tu poleg tega piha še močan veter, zato čimprej naprej. Na drugo stran je pot manj blatna, dež pa se začenja počasi umirjat. Od vasi Uterga dalje pa je makadam. Danes sem nameraval iti dlje, a več, kot do Puente la Reine se ni dalo priti. Ker si dopoldne zaradi težkih pogojev nisem mogel vzeti časa za molitev, grem v Puenti la Reini, za dobro urico v Cerkev, kjer opravim vsakodnevno obveznost - Rožni venec po namenu romanja. Ko pridem iz Cerkve, je dež že ponehal. Pohitim še na hrib do prenočišča Santiago Apostol, ki je veliko in urejeno prenočišče, a je v njem le peščica romarjev, predvsem zato, ker je to prenočišče na samoti, sredi žitnih polj, izven mesta in pol kilometra izven poti Camina. To prenočišče sedaj upravljajo črnci, a če se bo tako nadaljevalo, če sem ne bo romarjev, ga bodo morali v prihodnosti celo zapreti. V sklopu prenočišča je celo restavracija z okusno hrano.

Danes mi veliko časa vzame pranje cunj in čevljev, saj je vse blatno. Pozno popoldne se zjasni in vse to lahko dam še sušit. Zvečer se romarji zberemo pri skupni večerji. Sem pa edini od njih, ki je potem šel še k Sv.Maši v 1 km oddaljeno mesto. S tem sem zaključil enega od napornejših dni na poti.

Sreda 20. 6. 2012: - (Puente la Reina - Estella - Villamayor de Monjardin)
Vstanem ob 6h, odhod ob 6:40. Zunaj je jasno, sonček še ni vzšel. Pot se naglo spusti s hriba do ceste, potem pa po ozki stezi po dolini, kateri sledi dolg strm vzpon skoraj do avtoceste. Predvsem zadnji del poti lepo diši po borovih gozdovih.

Na vrhu leži manjša vas Maneru, od tu naprej pa pot do manjšega mesteca, gobaste oblike - Ciraqui. To sta tipični španski vasi, kakršne so posejane po večjem delu države - hiše natlačene skupaj, da se držijo ena druge, potem pa več kilometrov ničesar. Posameznih hiš, kot smo navajeni pri nas, tudi po hribih, tukaj skoraj ni. Sonček lepo greje, na nebu pa so le posamezni, redki oblaki. V Ciraqui-ju je pred trgovino že kar nekaj romarjev. Privoščim si zajtrk in vzamem žig. Ko se spuščam iz vasi, na bližnji njivi opazim sliko sveta, ki jo je naredila skupina tukajšnjih študentov.

Pot se nadaljuje z manjšimi vzponi in spusti med žitnimi polji in dolinami, skozi manjše vasi do Estelle. To je večje mesto, ob vhodu je cerkev 12-ih Apostolov, nad mestom pa je posebej zanj značilna velika skala. Skozi mesto teče velika reka, ob vhodu pa je velik slap, ki pa ga letos ni, reka pa zaradi suše komaj še teče. Ura je že več, kot 13, zato moram kar pohiteti v trgovino, ker jih ob 2h zaprejo zaradi popoldanskega počitka (siesta). Po kosilu nadaljujem s hojo. Postalo je že kar pošteno vroče. Najprej je stari del mesta z ozkimi ulicami, potem pa novi del, ki je povsem enak novejšim mestom pri nas...
Ko zapustim mesto, v daljavi že vidim velik samostan, kjer je zastojn vino. Zunaj sta dve pipi, na eni piše voda, na drugi pa vino. Enostavno si natočiš kozarec in ni treba nič plačat. Ko odpreš pipo za vino, pa žal priteče samo dobre pol decilitra
Ker pa sem tak, da hitro pogruntam kakšno neumnost, sem ugotovil, da pa, če pipo stalno vrtiš sem in tja, potem vino kar teče, brez omejitve. Tako sem napolnil kar celo steklenico

Po dobrih dveh urah hoje, večinoma po gozdu, pridem v večjo vas na hribu - Villamayor de monjardin. Med potjo sem na križišču srečal eno izgubljeno ovco (slišati je nenavadno, ampak res, dobesedno), ki ni vedela, kam naj gre. V vasi pridem do župnijskega prenočišča, kamor sem nameraval, toda joj: prenočišče je zaprto, ker se je zrušila streha. Očitno so se vzdrževalci zgledovali po meni... Po drugi strani pa to ni nič nenavadnega, saj je prenočišče sprejemalo od romarjev le prostovoljne prispevke...

K sreči v vasi obstaja še eno prenočišče. Naselim se vanj. Ostanek popoldneva si ogledam okolico, operem cunje. To je miren in tih kraj na hribu z lepim razgledom po širši okolici, žitnih poljih in nasadih trte. Vreme je lepo, toplo, na nebu pa pojejo številni ptički.

Zvečer imamo romarji skupno večerjo: zelenjavna juha, riž, pražena zelenjava - od paprike, kumar, čebule do paradižnika. Je rahlo pekoče in zelo okusno. Potem pa še vino in pecivo. Nadaljuje se še krajši duhovni program s skupno molitvijo. Upravitelja prenočišča sta par iz Nizozemske. Vsak od romarjev prejme tudi manjšo knjižico z evangeliji, vsak v svojem jeziku, jaz dobim celo slovenskega. Prenočišče je majhno, in vzdušje je tukaj temu primerno, pravo nasprotje z mestnim. Takoj se vsi spoznamo med seboj in se pogovarjamo. Smo iz Slovenije, Madžarske, Nemčije, ZDA in Italije. Sporočili so nam tudi vremensko napoved za jutri, ki je lepa - vreme bo sončno. Svete Maše tukaj ni bilo. Cerkev imajo, toda župnija nima župnika in je tu maša le enkrat na teden.

Četrtek 21. 6. 2012: - (Villamayor de Monjardin - Los Arcos - Viana)
Vstajanje je ob 6h. V prenočišču dobimo tudi zajtrk in kavo. Ob 7h pa je odhod. Pot se spusti v dolino in po labirintu dolinic posejanih z žitnimi polji do mesta Los Arcos. Romarjev je tukaj malo, niti kolesarjev ni veliko. Le kje so vsi tisti romarji, ki sem jih pred nekaj dnevi videl v Pamploni, ko je bilo veliko prenočišče povsem polno??? Te uganke mi ni uspelo rešit niti na tem romanju... Tu in tam dohitim koga, ali on mene od tistih, ki smo bili skupaj zadnji večer.

Ko zapustim Los Arcos, pridem na pot, kjer ni ničesar. V vsem vidnem polju, vsaj 5km ni nobenega človeka, nobene hiše, nobene ceste in nobenega drevesa... So pa sama žitna polja, jasno nebo, sonček in pa številni ptički, ki veselo pojejo, saj imajo povsod dovolj hrane. Slišim celo kukavico. Lepo diši po borovih gozdovih, ki so na bližnjih položnih hribih. Po nekaj urah pridem v Sansol, ki je spet ena tipičnih španski vasi, ki je zgrajena na rahli vzpetini s Cerkvijo na vrhu, okoli nje pa v obliki gobe nagnetene hiše. Na drugi strani "reke" (majhnega napol stoječega potočka) je podobna vas Torres del Rio, kjer imajo trgovino in več romarskih prenočišč. Od tu naprej se nadaljuje precej razgibana pokrajina s številnimi vzponi in spusti med polji žita in trte. Ni pa prav nobene hiše več kilometrov. Končno pridem na vrh, kjer je prav poseben umetno narejen rdeč hrib, v daljavi pa že opazim mesto Viana.

Novo naselje, ki so ga pred štirimi leti gradili v predmestju Viane je popolnoma obstalo, polovica hiš še nima strehe, in vsa gradbena dvigala so odstranili. Ko pridem v Viano, se naselim v župnijsko prenočišče. Vreme je ravno prav toplo, nekje okoli 30C, na nebu sonček in redki beli oblaki. Ker Viana leži precej visoko, tukaj piha močan veter. Med potjo sem veliko premišljeval o eni stvari in odgovora na to vprašanje nisem našel: Le kje so zdaj tiste trume romarjev, ki sem jih srečeval na začetku v Saint Jeanu, Pamploni, itd... Do Estelle jih je še bilo nekaj, potem pa vse manj. Tukaj pa je le še nekaj Nemcev, Korejcev, Američanov. Kje so vsi tisti Italijani, Francozi in predvsem domačini Španci?

Zvečer se po Sv.Maši zberemo romarji spredaj in župnik nas blagoslovi. Še vedno je isti, kot pred leti. Sledi skupna večerja v prenočišču: pašta - makaroni s sirom in paradižnikom, solata in dobro vino. Romarjev nas je malo, smo pa vsi po svoje nekaj posebnega: jaz grem že tretji Camino, nek Italijan hodi že zaporedni sedmi! Camino v tem letu!, ko pride do cilja, se takoj vrne na start in ponovno... Potem sta dva Francoza, ki sta začela z romanjem že v Le Puyu in hodita že mesec in pol. Ko povečerjamo, gremo spat. Spimo na blazinah na tleh.

Petek 22. 6. 2012: - (Viana - Logronjo - Najera)
V prenočišču zjutraj dobimo zajtrk, potem pa na pot. Pot poteka po stezah do 10 km oddaljenega velikega mesta Logronjo. Malo pred mestom je tabla, ki označuje, da se tu začne pokrajina "La Rioja". Od prejšnjega romanja so pot Camina nekje prestavili za nekaj sto metrov bolj desno, naredili prehod čez cesto in malo po gozdu. Logronjo je veliko novejše mesto brez posebnosti, podobno našim mestom, zato grem, kolikor se da hitro naprej.

Do večjega jezera vodi sprehajalna steza, polna jutranjih sprehajalcev in rekreativnih športnikov, ki se urijo v teku. V jezeru je polno račk, ob njem pa ribiči in posamezni kopalci, v bližnjem gozdu pa posamezni kampi. Od tu se pot rahlo dvigne mimo vinogradov. Ko pridem izza ovinka, zagledam na bližnjem hribu nekaj grozeče velikega: črn velik železni bik! Od tu ni več daleč do manjšega mesteca na hribu - Navarette. Tam je trgovina, kjer si lahko privoščim kosilo. Od tu gre pot po dolini do Ventose in naprej po vrhu grebena do Najere. Pot je samotna, skoraj na celi poti sem bil sam. Bilo je sončno, primerno toplo, nekaj nad 30C. Najera je manjše srednjeveško mesto z ozkimi ulicami ob reki, v kateri cveti polno belih vodnih rož. Nad mestom pa se dviga navpična stena iz rdečega kamna, v kateri so votline, kjer so v zgodovini živeli jamski ljudje. Dostop do jam je zaprt in tako si nisem mogel ogledat tega.

Vsa pokrajina od Logronja do Najere in naprej je rdeče barve. Rdeč je kamen, rdeča je zemlja, rdeče so hiše. Zemlja vsebuje veliko železa. Zato se ta pokrajina imenuje "La Rioja", kar pomeni "Ta Rdeča". Ravno tukaj pridelujejo najboljše špansko vino, ki je rahlo sladkega okusa, brez kislega okusa in ima povečini okoli 13% alkohola. Hitro se te prime, a naslednji dan ne občutiš nobenih posledic, čeprav z njim malo pretiravaš. Danes sem prehodil dolgo pot, ki pa je bila samotna in enolična. Vreme je bilo lepo, sončno, okoli 30C, kar je ravno prav za hojo.

Že pred mestom Najera številni ljudje prežijo na romarje in nam delijo reklamne liste za "najboljša" prenočišča. Ponudba tukaj močno presega povpraševanje, ker je romarjev v tem delu malo. Ko pridem v mesto, grem po mostu čez reko. V reki je na tisoče, ne na tisoče, ampak na milijone majhnih belih rožic, pravzaprav je cela struga, dokler se vidi, eno samo polje belih podvodnih rožic. Voda je čista in je lepo za pogledat. V Najeri grem v Municipalno (občinsko) prenočišče, kjer je prispevek le prostovoljen. Seveda mora tukaj vsak sam poskrbeti zase, ker to je mestno prenočišče, kjer ni nobenih skupnih dejavnosti. Zvečer grem še v trgovino po hrano za večerjo in pa k Sv.Maši. Po maši je še blagoslov romarjev. Župnik nas romarje, ki smo bili pri sv.maši (bili smo samo štirje), povabi še v farovž in pogosti, dobimo pa tudi žig.

Sobota 23. 6. 2012: - (Najera - Santo Domingo - Granjon)
Vstajanje ob 6h, odhod ob 7h Najprej strm dvig skozi borov gozd iz mesta, potem položna makadamska pot med polji trte in pšenice. Na poljih je tu in tam kakšen kmet s traktorjem. Sledi vas Azofra, potem pa rahel dvig med žitnimi polji do Ciruenje. To je manjše moderno mesto, ki so ga pred nekaj leti zgradili povsem na novo. Ima pa eno napako: Mesto je skoraj povsem prazno. Le nekaj hiš je naseljenih, ostalo je prazno in naprodaj. Sredi mesta so postavljena igrišča, tudi bazen za kopanje, gostilo in trgovino so zaprli... Mesto je izredno lepo, na hribu, odmaknjeno od hrupa, z vso infrastrukturo, a ker ni v bljižini industrije, nihče noče sem .V parku sredi mesta sedi skupina romarjev iz Amerike, ki si je privoščila malico iz nahrbtnikov.

Pot se nadaljuje čez manjšo planoto posejano z žitom v Santo Domingo de la calzada. To je nekoliko večje mesto, znano po tem, da imajo v tamkajšnji cerkvi živega petelina v spomin na čudež, ki se je tu zgodil, ko je oživel pečen petelin na sodnikovem krožniku, ker ni pravično sodil. Nekoč je obsodil na smrt nekega romarja, ki so ga po krivem obtožili kraje. Romar je obešanje preživel. Ko so to sporočili temu sodniku, je rekel, da je romar toliko živ, kot pečen petelin na njegovem krožniku. Tedaj je petelin oživel in poletel s krožnika... Romarja je potem pomilostil, v spomin na to pa imajo petelina v cerkvi. Na koncu mesta je dolg most čez reko, ki pa je letos popolnoma presušila, tudi zato, ker Španci vso vodo porabijo za namakanje polj.

Še kakšnih 6 kilometrov in pridem do Granjona. Tudi ta del poti so v zadnjem času nekoliko prestavili, ker so pred leti tukaj gradili neko cesto. Torej zdaj se v Granjon pride s spodnje strani in ne več od zgoraj, kot včasih. Ker pa so postavili še en velik most, bodo verjetno manjši premiki še sledili.

V Granjonu se pripravlja velika veselica, ker je tukaj župnijski zavetnik Sv.Janez Krstnik, ki jutri praznuje. Kljub temu, da je tukaj najboljše od vseh prenočišč na poti, se najde kar nekaj romarjev, ki se raje odločijo, da gredo raje v privatna turistična prenočišča, ker so tam lahko celo noč zunaj, v romarskem prenočišču pa vlada strog red.

Zvečer grem k Sv.Maši, cerkev je zaradi praznika kar polna, prav tako skoraj vsi romarji gremo k Sv.maši, ker nas kar nas vodijo tja kar iz prenočišča. Pravzaprav stanujemo kar v zvoniku cerkve. Po maši pa je priprava večerje in skupna večerja. V veliki sobi pripravimo mize, stole, klopi, drugi pa skuhajo večerjo pod vodstvom upravitelja. Dobimo mešano solato, krompir, kurje meso in lubenico in seveda vino. Sledi kratka molitev in glasbeni večer z dudami in kitarami. Potem se odpravimo spat, spimo pa na tleh na lesenem podstrešju. Vse skupaj je seveda v cerkvenem stolpu. Vsi romarji tukaj smo mladi, starejših ni bilo.

Nedelja 24. 6. 2012: - (Granjon - Belorado - Tosantos)
Vstajanje je tukaj ob 6:30, sledi zajtrk in ob 7:30 odhod. Zjutraj ni Sv.Maše. Pot poteka po dobri makadamski poti med polji žita, krompirja in maka skozi manjše vasi, a se ves čas rahlo vzpenja. Kmalu pridem do velike table, ki označuje, da se tu začne pokrajina Castilja, ki je največja v Španiji. Opoldne pridem v manjše mesto Belorado. Pred vhodom v mesto je polno zastav, vendar slovenske ni med njimi. Kar je nedelja, so trgovine zaprte, zato sem brez kosila. Grem dalje po poti skozi polja in male gozdičke. Danes se mi ne mudi preveč, ker načrtujem samo do Tosantosa. To prenočišče so mi priporočili v Granjonu in naj bi bilo to ena od podružnic Granjona. Pa še precej bom prihranil s tem in se izognil Villafranci, kjer je spet eno veliko mravljišče.

Popoldne pridem v Tosantos in grem v prenočišče. Povedo mi, da bomo imeli tu še večerjo, podobno, kot v Granjonu. Ko operem cunje in se še ostali maloštevilni romarji, ki so bili predvsem mladi kolesarji iz Italije zberejo, nas upravitelj vodi na sosednji hrib, kjer je v kamnu majhna Cerkvica. Tam ni dovoljeno slikat, ker se bojijo kakšnih kraj, vlomov, itd... Imajo namreč dragocen kip Gorske Marije. Šli smo noter, si ogledali cerkvico in imeli krajše predavanje. Del notranjosti je zidan, del pa vklesan v kamen, nekakšen plastovit kremenov peščenjak. V kamniti steni so izklesane votline. Ta cerkvica je posvečena "La Virgen de la Penja" (Kraljica gore). Kdaj je bila cerkvica zgrajena, niti domačini ne vedo. Oltar je bil prazen, kipa Marije trenutno ni tukaj. Vsako pomlad pripravijo procesijo in v tej procesiji nesejo Marijo (kip iz oltarja) iz te cerkvice v cerkev v središču vasi. Tam je potem celo poletje. Jeseni je zopet procesija in Marija se vrne v svojo cerkvico na gori. Vsako leto se zgodba ponovi.

Zunaj je jasno, sončno in zelo toplo. Ko se vrnemo iz gore, se pred prenočiščem zbere skupina romarjev, Italijanov, ki igrajo na kitaro. Zvečer vsi skupaj pomagamo pripravit večerjo. Vsak ima svoje zadolžitve, nekdo nareže korenje, drug papriko, tretji paradižnik, nekdo kuha makarone, itd... Ker so bili v prenočišču večinoma Italijani, je recept tudi italijanski   pašta makaroni s paradižnikovem prelivom, papriko in korenčkom, solatno - čebulna hladna juha, mešana solata in za konec še ananas in slive v sladkem soku, za zaliti pa še zelo dobro - napol sladko vino. Odlično. Tako dobre večerje nisem nikjer na poti imel.

Po večerji smo imeli skupno molitev v kapeli na podstrešju. Preberemo tudi prošnje, ki so jih zapisali predhodni romarji, ki so bili včeraj ali pred nekaj dnevi tukaj na lističe. Vsakemu dajo listke prošenj romarjev iz njegove dežele. Nato molimo v te namene, sledi še petje pesmi ob spremljavi kitare. Za spomin dobimo značko v obliki rumene puščice. Potem gremo spat,  spimo pa na tleh.

Ponedeljek 25. 6. 2012: - (Tosantos - Villafranca - Atapuerca)
Vstajanje ob 6:30. Dobili smo skromen zajtrk. Odhod ob 7:15. Jutro je precej hladno, saj se pot že kar dolgo dviga. Pot do Villafrance se vleče med žitnimi polji in skozi manjše vasi ob poti.

Končno pridem v Villafranco montes de oca. Ta vas še vedno trpi zaradi velikega kamionskega prometa, ki poteka skoznjo. Na vzpetini nad cerkvijo so zgradili še eno, novo prenočišče za romarje. Iz  vasi se pot strmo dvigne na planoto, posejano z veternicami za elektriko. Pot se potem nekaj ur vleče po planoti v samoti vse do San Juan de Ortega. To je manjša vas s cerkvijo, kjer je pokopan Sv.Janez, učenec Sv.Avguština. Še malo hoje po gozdu in sem v vasi Ages, kjer je tabla, da je do Santiaga samo še 518km.

Od tu pa naprej po cesti v Atapuerco. Pred vstopom v vas je velika tabla, ki označuje, da so v tem kraju, v jami Yacimientos našli najstarejša okostja človeka v Evropi in sicer izpred 40.000 let. Sredi vasi je prenočišče, a je tu cena precej navita. Izvedel pa sem, da imajo še eno manjše prenočišče pri cerkvi, ki je cenejše. Je pa to prenočišče nekoliko izven poti Camina in še brez pravih oznak in ga je dokaj težko najti. Zato grem kar tja. Bilo nas je samo nekaj romarjev. Operem cunje, grem v trgovino, potem pa k nekoliko odmaknjeni cerkvici na vrhu hribčka nad vasjo, kjer je lep razgled po širši okolici. Sonček prijetno greje, na nebu je polno majhnih ptičkov. Vzamem si čas za molitev in ogledovanje okolice. Nič nenavadnega, da so si praljudje izbrali ta kraj za svoje bivališče. V vasi je vse nenavadno tiho, kljub temu, da je delavnik, prometa po cesti skoraj ni, kar mi da misliti, da je verjetno večina vasi prazna, pa na tako lepem kraju leži.  Zvečer si pripravim suho večerjo in grem spat.

Torek 26. 6. 2012: - (Atapuerca - Burgos - Hornillos de Camino)
Nekateri, oz večina (od maloštevilnih) romarjev vstane že zelo zgodaj, nekje ob 5h in hitijo, da bodo čimprej prišli v veličastni Burgos... Se je že začelo... Sam vstanem ob 5:30, bil sem zadnji.... Ob 6:15 grem na pot. Na koncu vasi zavijem levo v hrib. Ob poti je ovčja ograda polna ovc. Malo pred 7h se zbudi sonček in pokuka izza hribov. Prehiti me skupina kolesarjev, ki se muči po zanje neprimerni kamniti poti. Vendar je za pešca taka pot popolnoma v redu. Na vrhu hriba je Križ, potem pa malo ravnine in spust v dolino. Levo je ograjen z (luknjasto) bodečo žico vojaški vadbeni poligon. Ko pridem do odcepa, kjer bi moral iti levo, grem kar naravnost v smeri proti mestu, da se izognem velikem ovinku skozi bližnje vasi. Hodim po stezah po velikem polju. V veliko pomoč mi je Garmin za naloženim specialnim zemljevidom Španije, kjer so poleg cest in naselij narisane tudi vse najmanjše steze in posamezne stavbe, celo barake. Brez zapletov hitro pridem do mesta. Pa sem prehitel vse tiste, ki so tako zgodaj vstajali...

Najprej Villafria, potem Burgos, pravzaprav niti ne veš, kje je meja med njima, saj se vse drži skupaj. Burgos je veliko moderno mesto, veliko, kot Ljubljana in ima ravno toliko prebivalcev. Ko grem mimo neke bencinske črpalke, pogledam na cene bencina in zdi se mi, kot bi bil najmanj kakšno leto ali dve v preteklosti. Cene so precej nižje, kot pri nas, bencin za okoli 20 centov za liter. Po najkrajši možni poti grem do Katedrale, si jo ogledam od zunaj in grem po žig. Pred Katedralo na tleh sedi starejša, suha ženska (okoli 80 let) v črnem  in drži posodo z malo drobiža in berači od mimoidočih. Ko gre kdo mimo, začne tresti s posodo, a skoraj nihče nič ne vrže noter. Ne traja dolgo, ko pridejo trije mladi fantje - cigani. Spoznal sem jih po zanje značilni obliki obraza in obrvi, kar je posebnost njihove rase. Fantje so bili stari okoli 20 let, a se jim očitno ne da delat ali hodit v šolo. S starko so se dobro poznali, oz so sodelovali z njo. Vsedejo se k njej, ona pa jim da naberačen drobiž. Namesto, da bi oni skrbeli zanjo, pa mora ona zanje... Sam pri sebi sem sklenil, da takim pouličnim beračem odslej ne bom dal več niti centa... Ni trajalo dve minuti, ko se pripelje policaj na motorju in vse štiri takoj prežene stran. V mestu je bilo vroče in soparno, ker ni bilo niti najmanjše sapice. Še pot do večje trgovine in grem naprej

Najprej nekaj ravnine, potem pa vas Tardajos. V celotnem vidnem polju ne vidim nobenega romarja. Ker je precej vroče, grem v Tardajosu v gostilno na pivo. Trgovine so popoldne zaprte zaradi popoldanskega počitka (siesta). Tukaj imajo za varnost v gostilni poskrbljeno še bolj na kavbojski način: nad točilnim pultom ima gostilničar za vsak slučaj obešeno puško...
Od tu dalje se pot vztrajno dviga. Je kar precej vroče, vsi predmeti, ki se jih dotakneš, tudi tisti v senci se čutijo topli, kar pomeni, da je temperatura vsaj 37C ali več. Kot bi bil v Međugorju, prava Međugorska vročina. Ampak to ni problem, greš malo počasneje, popiješ več vode in se zaščitiš pred soncem, pa gre. Bolj neprijeten je mraz, še bolj pa dež... Nekje v senci srečam skupino romarjev, ki se hladijo in malo počivajo. Srečam tudi policijski avto, ki se pelje po tej ozki makadamski cesti v nasprotni smeri.

Malo čez 18h pridem v Hornillos de camino. To je manjša vas. V njej je prenočišče, a je polno, zunaj pa čaka kar nekaj romarjev, upravnika pa trenutno ni. Malo počakam, da vidim, kaj bo. Nekateri romarji so šli naprej v 6 km oddaljen San Bol. Ko pride upravnik, nas žene v neko drugo stavbo, kjer so še prosta mesta. Operem cunje in jih dam sušit, sam pa se grem hladit v odprto cerkev, ki je edini kraj v vasi z bolj normalno temperaturo. Cunje se posušijo prej, kot v eni uri. Grem še v trgovino, zvečer pa v gostilno na "meni peregrino". To  sta dva krožnika hrane, prvi je običajno pašta makaroni, drugi pa kakšen pomfri in meso ali ribe, pa še manjša sladica in vino. Za romarja taka hrana (razen makaronov, seveda!) ni najbolj primerna, ker ne da dovolj energije za hojo. Vse je nekam suho in preveč mastno, ne moreš pa se zraven najesti kruha. Pogrešal sem kakšne enolončnice (čorbe, pasulj, itd...), ki jih v Španiji nikjer ni mogoče dobit. Zvečer je zaradi vročine težko zaspati.

Sreda 27. 6. 2012: - (Hornillos de Camino - Castrojeriz - Puente san Nicolas)
Romarji vstajajo zelo zgodaj, nekateri že ob 5h. Ob 5h bi bilo po našem času povsem normalno, vendar moramo upoštevati, da smo v Španiji, kar bi pomenilo ob 3h po našem času. Romarji se na takšen način tudi poskušajo izogniti hudi vročini čez dan in v najbolj vročih urah raje kje počivajo, namesto, da bi se pražili na soncu. Na pot grem ob 6:15. Komaj se je začelo daniti, a je že precej toplo. Nenavadno... Nisem pa se še zavedal, da včerajšnja vročina in toplo jutro napovedujeta konec takega lepega vremena, kot je bilo doslej.

Pot se vztrajno dviga na planoto. Tu in tam je kakšen kmet s traktorjem na polju. Še vedno so vsepovsod žitna polja, a ker tu ni namakanja, je žito slabše. Malo pred 7h vzide sonce, ki pa je danes nenavadno bele barve. Hitro se tudi skrije za oblake. Zatem se pot spusti v dolinico, kjer je na levi strani ob krpici gozda prenočišče San Bol. Kot sem kasneje izvedel, je to spet eno od tistih najboljših prenočišč z majhnim številom romarjev, skupno večerjo in drugimi dejavnostmi, predvsem pa se vse odvija ob svečah, ker tam ni elektrike. Sledi ponoven dvig na planoto, posejano s številnimi veternicami za elektriko.  Hoja po planoti se vleče. Nebo je oblačno, a je vseeno precej toplo, soparno, z redko meglico. Precej je tudi muh, in če se ustaviš, postanejo kar nadležne.

Končno pridem do kotlinice, kjer leži vasica Hontanas. Tu je trgovina in gostilna. Naprej se pot spušča po dolini do ceste in ruševin stare cerkve Sv.Anton. To je porušena cerkev, skozi katero je speljana cesta. Ja prav tako, cesta gre skozi cerkev. Seveda še strehe ni več, le še zidovi in oboki so. V ostanku cerkve je prenočišče za romarje, pravijo da zopet eno od boljših. Od tu gre naprej cesta po ravnini do 2km oddaljenega mesteca Casrtojeriz. Pred vhodom desno je velika cerkev, nad mestom na hribu pa velik grad, ki ga trenutno nekaj obnavljajo. Postaja precej soparno, čeprav ni pravega sonca. Sonce le malo brli skozi visoke oblake. Po nakupih v trgovini in suhem kosilu, grem naprej.

Moram pripomnit, da sem bil celo pot precej lačen in sem pojedel nenavadno veliko hrane, ki jo doma v normalnih razmerah nikoli ne. Pa sem kljub temu na celi poti precej shujšal. Problem je v tem, da se ob suhi hrani, pa ob romarskih menujih ne moreš najesti veliko kruha, ker je vse presuho, kakšnih enolončnic pa ni mogoče dobit.

Od Castrojeriza dalje se pot dvigne na manjši hrib. Dober kilometer strmega vzpona in sem že pri počivališču za romarje. Nikjer ne vidim nikogar, ne spredaj, ne zadaj. Je pa letos na splošno precej manj romarjev, kot jih je bilo pred dvemi leti. Pri počivališču je oglasna tabla polna manjših grafitov, ki so jih narisali ali napisali mimoidoči romarji...

Od zahoda se prične oblačiti in prihajati so začeli temni oblaki, a dežja ni bilo. Sledi spust v dolino in pot preko dolgega polja do reke Pisuerga, ki je mejna reka med pokrajino Burgos in Palencija.

Pozno popoldne pridem do prenočišča San nicolas. To je opuščena cerkvica, ki so ji odstranili zvonik, predelana v prenočišče. Ker je bil prostor, sem se naselil tukaj. Večina romarjev tu je Italijanov, vseh nas pa je bilo 12. Operem si cunje in se pripravim na poseben obred - umivanja nog. Upravnik vsem romarje po zgledu Jezusa umiva noge. Sicer pa je vse bolj simbolično. Eno stopalo vtakneš v posodo in malo ti poškropi s vodo, podrgne z brisačo in to je to.

Temu sledi skupna večerja ob svečah. Ob svečah zato, ker tu ni elektrike. V tem prenočišču delujejo trije ljudje, ki skrbijo za romarje. Po tradiciji so to Italijani. Pripravijo nam okusno večerjo: pašta makaroni, mešana solata, fižol na italijanski način, slaščica in vino. Bilo je dovolj za vse. Ob vhodu je škatla za prostovoljne prispevke romarjev, ker tu ni neke tarife. Od tega prenočišče živi. Kar bomo mi darovali, to bodo porabili za nakup hrane, plina, sveč in ostale opreme za romarje, ki bodo prišli sem v naslednjih dnevih. To kar smo pa pojedli mi, so darovali tukaj romarji pred nami. Izkusili smo, da ta sistem prav lepo deluje, vsega smo imeli dovolj.

Četrtek 28. 6. 2012: - (Puente san Nicolas - Fromista - Carrion)
Zjutraj ob 6h nas zbudijo z glasbo. Sledi pakiranje nahrbtnikov in zajtrk. Vsak posebej pred odhodom prejme še poseben blagoslov. Odidem ob 7h. Nebo je jasno in toplo. Malo čez 7h vzide sonček. Na poljih brnijo črpalke za vodo, s katerimi zalivajo polja. Imajo zgrajen cel sistem kanalov in cevi za zalivanje. Od Bocadilje dalje potek pot po nasipu, v katerem je širok kanal, pravzaprav kar umetna reka, iz katere so speljani manjši kanali po poljih. Ob tem je še cel kup ventilov, pregrad in črpalk.

Končno pridem v Fromisto. To je večje mesto, je glavno mesto severnega dela pokrajine Palencia. To je tudi najjužnejša točka celotne romarske poti Camino. Mesto zapustim, kolikor hitro je mogoče, na razcepu pa izberem desno varianto poti, ki gre po samotni stezi ob reki. (levi del poteka ob cesti in je bolj primeren za kolesarje). Ta reka ima široko strugo, a je povsem presahnila, ker vso vodo porabijo za namakanje. Vreme je delno oblačno s temperaturo okoli 30C, kar je ravno prav za hojo.

Sledijo manjše vasi in ob 18h pridem v mesto Carrion. Ob vhodu v mesto je na zidu freska romarja zavitega v plašč. Slikar ni bil preveč spreten, ker se mi zdi, da tisti romar z grozo gleda v daljavo. Sredi mesta je kip Marije na visokem stebru. Nekaj časa iščem prosto prenočišče, ker je prvo že polno zasedeno. Predvsem so tukaj problem kolesarji, ker je to mesto na taki razdalji, da se tu ustavi večina kolesarskih romarjev. Končno najdem še prosto večje prenočišče v samostanu blizu glavne cerkve. Tu nas nas ločijo po spolu, fantje in punce posebej. Uredim se in pripravim večerjo, potem pa k Sv.Maši. Po maši se zberemo romarji še pri posebnem blagoslovu. Vsak dobi še zvezdico iz papirja. Župnik se mi je zdel nekako odvraten, ker je med govorjenjem stalno kazal jezik in se je med blagoslovom preveč dotikal romarjev. Zato se tistemu osebnemu blagoslovu izognem...

Potem se nam predstavijo še tamkajšnje redovnice v belem, ki med mašo in po njej lepo pojejo, igrajo na kitare in sintesajzer. Ena izmed njih tudi prevaja župnikove molitve in sporočila v angleščino. Zvečer je sledilo še neke vrste češčenje z glasbo, ki so ga vodile te redovnice. To so sestre Avguštinke. Spat gremo zato kar pozno.

Petek 29. 6. 2012: - (Carrion - San Nicolas de real Camino)
Vstajanje ob 5h, odhod ob 6h. Ob odhodu je še trda tema, še ptički spijo, na nebu pa svetijo zvezdice. Oglasijo se šele ob pol 7h. Mesto še spi, razen manjših skupin romarjev, ki odhajamo na pot. Zanimivo, tu pa je bilo na poti kar precej romarjev. Sledi pot čez cvetočo reko, oz. potok. Voda je čista, v njej pa cveti na tisoče drobnih belih rožic. Nekaj asfalta, potem pa široka makadamska pot. Ob 7h vzide sonček, od zahoda pa piha močan, hladen veter. Od začetka je še kar nekaj dreves ob poti, potem pa vse manj. Vse naokoli so žitna polja, polja sončnic, pa tudi neobdelana pusta zemlja. To je tudi najdaljši del poti, kjer ni ničesar in sicer kar 18 kilometrov. Pot je ravna. Tu in tam kakšno počivališče za romarje.

Po celem dopoldnevu hoje v daljavi vidim majhno cerkvico, ki naznanja spremembo. Tu se pot spusti v kotlinico, kjer je majhna vas - Calzadilla de la cueza s svojim znanim prenočiščem z veliko fresko počivajočega romarja pred vrati.  Pa sem prišel na polovico poti do Santiaga! Od tu dalje se začne razgibana pokrajina, ostali romarji pa se kar nekako porazgubijo. Nekateri v gostilno, drugi v prenočišče, tretji počivajo, drugi spet gredo naprej...

Kmalu pridem v vas Ledigos, ki je znana po tem, da so tu vse hiše neometane in zgrajene iz temnordeče opeke. Tak način gradnje naj bi bil posebnost za vasi v okolici Sahaguna in so ga prevzeli od muslimanskih Mavrov. Take so še vse naslednje vasi ob poti. Pozno popoldne pridem v vas San Nicolas de real Camino, kjer je majhno prenočišče v sklopu tamkajšnje gostilne. Pravzaprav je v vasi le nekaj hiš, gostilna in cerkvica. Pred vasjo pa so znamenite podzemne hišice. Spomnim se, da sem bil na svojem prvem romanju leta 2008 tukaj celo pri Sv.Maši, ker je bila takrat nedelja. Danes pa je cerkev zaprta. V tem prenočišču nas je malo, vsega 6 romarjev. V ceno je vračunana tudi skupna večerja in skromen zajtrk. Sicer bi danes še lahko prišel do naslednjega prenočišča v mestu Sahagun, a raje nisem, ker to je veliko mesto in spet eno samo mravljišče ljudi. Tukaj pa je bil tak lep mir. Kljub sončku se cel dan ni segrelo do 20C. Še popoldne je bilo nenavadno hladno in se je bilo treba kar malo bolj obleči. Zvečer smo tukaj imeli skupno večerjo: zelenjavno juho, ribe in krompir v omaki, za dodatek pa še dobro vino.

Sobota 30. 6. 2012: - (San Nicolas de real Camino - Sahagun - Reliegos)
Vstajanje je ob 6h, odhod ob 7h. Malo prej pripelje v vas en manjši avtobus romarjev, ki bodo začeli z romanjem tukaj. Vsi skupaj izgledajo bolj turisti, kot pa romarji. So Španci, različne starosti, nekateri zelo glasni. Nihče pa nima pravega romarskega nahrbtnika, ampak le take mini izvedbe za najnujnejše, npr malo hrane in vode. Nekateri od romarjev imajo velike trebuhe, to predvsem grdi starejši dedci... Še eno stvar sem opazil na poti: NITI EN PRAVI ROMAR, ki je prehodil celo pot Camina, (vsaj na koncu) ni imel velikega trebuha... Camino vse pobere, torej, kdor ne more shujšat, naj se odpravi na to romanje. Uspeh je garantiran! Delno zaradi hoje same, še najbolj pa zaradi omejenih možnosti dostopa do hrane, cen le te, in kvalitete . Počakam, da ti ljudje gredo naprej, ker hodijo pa kar hitro. Avtobus jih potem celo pot spremlja in jim sproti delijo hrano in vodo, da jim ni treba nosit...

Še malo hoje med polji in pridem v mesto Sahagun. Trgovine so povečini še zaprte, le slaščičarna je odprta. Najem se raznega peciva, ker se mi je okus na tem romanju precej spremenil in bi požrl sladkarij, kolikor bi jih le imel..., doma pa niti pribljižno ne.

Nadaljujem pot, ki gre po stezi ob skoraj zapuščeni cesti. Za senco so pred 4-mi leti posadili 30 kilometrov dolgo vrsto malih drevesc, ki so v tem času zrasla v že kar spodobna drevesa in romarjem delajo senco. Danes pa je oblačen, hladen dan, le včasih izza oblakov malo posije sonček. Piha pa močan, hladen, nasprotni, zahodni veter. Tisto skupino "romarjev", ki so jih zjutraj pripeljali, kmalu dohitim, saj so že po slabih 20-ih kilometrih vidno utrujeni, predvsem debelejši posamezniki, ki  rahlo zaostajajo za skupino. Kmalu pride avtobus in jih pobere in odpelje naprej in v El Burgo Raneiru vidim njihov avtobus pred prenočiščem. Tam sem nameraval iti v trgovino, a je zaprta, ker je sobota.

Pot nadaljujem po dolgočasni poti, ki se sicer rahlo vijuga sem in tja. Pozno popoldne se še bolj pooblači, pridejo črni oblaki, a k sreči ni dežja. Ob poti je precej nacističnih grafitov proti judom. Malo pred Reliegosom so spet podzemne hišice, ki so razen sprednje fasade, zakopane v zemljo. V Reliesosu grem v Municipalno prenočišče, kjer je še dovolj prostora. Danes sem prehodil kar dolgo pot, poleg tega pa bil skoraj celo pot lačen, ker ni bilo nikjer mogoče kupit hrane.

Zvečer grem v "smeječo modro gostilno", ki je znotraj vsa popisana z grafiti in podpisi od romarjev, celo slovenske najdem med njimi. Zbere se nas kar velika skupina mladih romarjev iz celega sveta, največ iz severne Evrope in Amerike.. Večerja je bila tukaj obilna, dobra in poceni. Lahko si naročil kombinirano plato na enem večjem pladnju, za precej nižjo ceno. Vino in vodo so pa prinesli na mizo kar v večjih steklenicah in je vsak lahko pil, kolikor je hotel. Ravno med večerjo pridivja nevihta z močnejšim dežjem, dvakrat močno poči, se ulije in gre mimo, potem pa posveti sonček. Po večerji se še ob vinu spoznavamo in pogovarjamo. Ti romarji smo se v naslednjih dneh pogosto še srečavali na poti na različnih krajih.

Nedelja 1. 7. 2012: - (Reliegos - Mansilla las Mulas - Leon)
Vstanem ob 6h, odhod ob 7h. Jutro je hladno, nebo pa brez oblačka. Ob 7:15 se zbudi sonček. Do Mansille je še vedno dolgočasna pot po stezi ob cesti, kot včeraj, potem pa se vse spremeni. V Mansilli so trgovine še vedno zaprte, zato grem naprej. V albergu grem popit eno kavo. Od Mansille dalje gre pot po in ob precej prometni cesti. Nekaj manših vasi in pridem do industrijskega predmestja Leona. Čeprav je jasno, je precej hladno in piha kar močan veter. Končno tisti znameniti modri most čez avtocesto in vstop v mesto Leon.

Leon je nekaj večji od Ljubljane, imel naj bi okoli 500.000 prebivalcev. Ker sem lačen, nameravam iti v trgovski center, ki je ob poti, a je zaprt. Tukaj se držijo praznikov in v nedeljah so trgovine zaprte. Čeprav smo sredi popoldneva, je le 18C. Poiščem Benediktinski samostan, kjer je župnijsko prenočišče za romarje. Tu nas najprej ločijo po spolu in fantje gremo v prvo nadstropje. Tu je neki redar - upravnik, to je starejši dedec, ki je zelo nadležen in vsakemu brez veze nekaj teži, seveda samo v španščini, ki je večina romarjev ne razume. Vse od osnovnih stvari, do čisto brezveznih, kot bi bili prvič v takem prenočišču... S časom njegov blablabla... preneha in imam mir. Operem cunje in grem iskat hrano, a neuspešno, trgovine so zaprte... Pogledam v kakšno gostilno, a so tukaj cene še bolj navite, predvsem pa ponujajo neke specialitete, kar ni preveč uporabno. Zadovoljiti se moram z dvojnim sladoledom in steklenico Cocacole.
Od raznih ljudi sem že večkrat slišal marsikaj slabega o Cocacoli, da je škodljiva, itd... Vendar imam na vseh dosedanjih romanjih z njo samo dobre izkušnje. Prežene utrujenost in slabo počutje precej bolj učinkovito, kot vsi mogoči tableti in ne vem kaj še.

Zvečer grem v Katedralo k Sv.Maši in si še ogledal lepa barvna okna. To je edini možen vstop v to Cerkev brez vstopnine, kajti čez dan je treba za vstop plačat. Potem se še malo sprehodim po mestu. Na trgu so postavili oder z velikim ekranom in glasbo, kjer si bo množica ogledala prenos nogometne tekme svetovnega prvenstva med Italijo in Španijo. Vselej, ko grem jaz na Camino, je neka večja nogometna prireditev... Zbirajo se množice. Nekateri so kar zaviti v španske zastave. Začne se zabava, glasba, po zraku letijo rakete, pokajo petarde. Po 22 uri se na hitro vse umiri.

Ponedeljek 2. 7. 2012: - (Leon - Hospital del Orbigo)
Vstanem ob 6h, v prenočišču pa dobimo obilen zajtrk. Jutro je hladno in oblačno, čeprav smo sredi poletja, je samo 11C. V mestu ni opaziti nobenega razdejanja od včeraj, le tu in tam nekaj smeti, ki jih smetarji pobirajo in z vodnimi topovi čistijo ulice. Posebej pridni pri čiščenju so tudi golobi, ki iščejo ostanke hrane. Pot se počasi dvigne ven iz mesta in pridem v večjo vas Virgen del camino, kjer po dolgem času najdem odprto trgovino in si nabavim hrano. Od tu naprej pa delno po cesti, delno po stezah skozi manjše vasi vse do Hospital del Orbigo. Počasi se zjasni, kakšne toplote pa vseeno ni. Na nebu se pojavlja poseben tip oblakov - ovčice, kar mi ne vzbuja preveč dobrega zaupanja, kajti pri nas to pomeni poslabšanje vremena čez nekaj dni. Tu ni več žitnih polj, ampak polja koruze in krompirja, vse pa namakajo.

Hospital del Orbigo je večje naselje, kjer je posebna znamenitost dolg most čez reko Orbigo. Tu grem v župnijsko prenočišče. Zvečer grem k Sv.Maši, potem pa še v gostilno na romarski meni. Bila je ribja juha in komaj za eno žlico pomfrija in dva majhna koščka mesa. . Od tega se ne moreš dobro najesti... Tu srečam skupino Italijanskih romarjev, s katerimi smo se spoznali pred dvema dnevoma v Reliegosu.

Torek 3. 7. 2012: - (Hospital del Orbigo - Astorga - El Ganso)
Vstanem ob 6:30, odhod ob 7:15. Jutro ni hladno, kmalu po odhodu vzide sonček. Pridem do razcepa, kjer se bo potrebno odločiti za levico ali desnico... Leva pot je krajša in gre ob opuščeni cesti (prehodil sem jo zadnjič in je dolgočasna), desna pa čez hribe (prehodil sem jo na prvem romanju). Tokrat grem raje po daljši - desni poti, čez hribe. Na poti je veliko okroglega kamenja, takega, ki je značilno za vodno okolje. Je pa pokrajina izredno suha. Povsod se dviga prah, raste nizko grmičevje, pa še trava je ponekod suha. Je pa na poti lep mir, nikjer nikogar, še romarjev tu ne srečam. Nekje v daljavi vidim velik oblak prahu, ki se dviga v nebo. Ko pridem bližje, vidim kmeta, ki s traktorjem orje njivo... Brez veze, saj zaradi suše tu ne bo zraslo nič, vode pa ni za namakanje, ker je na hribu. Čez nekaj časa pridem do neke podrtije na samoti, kjer je žig od Camina v obliki srčka. Poleg tega je tudi samopostrežna prodaja brezalkoholnih pijač za osvežitev. Pot se počasi spušča do betonskega Križa, od kjer se vidi mesto Astorga.

Samo še preko doline in sem v mestu. Danes imajo tu sejem. Ves center mesta je napolnjen s stojnicami, večinoma pa prodajajo cunje. Grem mimo zanimivega gradu, ki ga je naredil Gaudi (med drugim tudi znamenito cerkev Sagrada familijam v Barceloni). V trgovini nabavim hrano in čimprej naprej.

Nekaj časa še po ravnini, potem pa se pot začne vzpenjati v hribe. Končno zapuščam špansko Mezeto (veliko planoto na severu Španije), po kateri sem prehodil okoli 400 km. Pridem v prvo skoraj zapuščeno vas Santa Catalina, kjer je tudi prenočišče, a ker je še zgodaj, grem dalje. Na poti sem sam, nikjer ni videti nobenega človeka, niti romarjev ne. Po dobri uri in pol preidem v naslednjo zapuščeno gorsko vas - El Ganso in grem v prenočišče. Kraj je miren, brez prometa, razen prenočišča in gostilne "Kavboj", tu ni naseljenih hiš. Najprej se uredim, operem cunje, potem pa raziskovat okolico.

V gostilni najdem tiste Italijane, ki sem jih srečal včeraj. Prišli so sem pred menoj, potem pa v gostilno praznit vrčke piva. Malo sem pri njih, potem pa grem raje po svoje... Oni celo popoldne sedijo v gostilni in pijejo pivo, pa čeprav ni nobene potrebe, ker je dokaj hladno. Obnašajo se že ravno tako, kot popolnoma odrasli dedci, pa čeprav nimajo veliko čez 30 let... Le zakaj bi celo popoldne zabil v tej luknji, ko pa je zunaj toliko lepega...

Povzpnem se na bližnji hribček in opazujem okolico. Zvečer si pripravim večerjo, potem pa v gostilno na dobro špansko vino. Italijani so še zmeraj tam, a začuda - dokaj trezni.

Sreda 4. 7. 2012: - (El Ganso - Cruz del ferro - El Acebo)
Vstanem ob 5:30, odhod ob 6:10. Na pot grem, ko Italijani še niso vstali. Zunaj je hladno, piha pa močan zahodni veter, kar niti ni nenavadno, saj smo precej nad 1.000m. Na nebu pa je polna luna. Auuuuuu....

Pot se strmo dviga po gozdu proti Rabanalu in naprej v Foncebadon. To sta dve manjši gorski vasici. V obeh je še vse zaprto, tudi trgovina, ki jo odpro šele ob pol 10h. Počakam dobre pol ure, saj moram nabavit hrano. V vasi je malo ljudi, precej hiš je praznih, vendar ne vse. Nebo je delno oblačno, občasno malo posije sonček. Od Foncebadona dalje ni več gozda, zato se odpre lep razgled na širšo okolico.

Malo pred poldnevom sem pri železnem križu. Ta križ je obkrožen z velikim kupom kamenja, katerega so sem gor prinesli številni romarji. Marsikdo je tu pustil tudi kakšen kos svoje opreme, ki je ne potrebuje na poti in bi mu bila le v breme. Drugi so kaj napisali na Križ, itd... Zraven je majhna kapelica, a je zaprta.

Ker je precej hladno in piha močan veter, grem hitro dalje. Pot se rahlo spušča do prenočišča Manjarin. To je nekaj posebnega in na naslednjem Caminu!!! bom verjetno prenočeval tu. Tu ni ne vode, ne elektrike. Prenočišče je leseno s trgovinico raznih spominkov. Seveda grem tu po žig. Tu srečam nekaj romarjev, s katerimi sem se srečal prejšnji teden na poti. Naprej gremo v skupini, a počasi ta skupina razpade, nekateri se ustavijo tu, nekateri tam...

Odpre se lep razgled na okoliške hribe in v dolino v daljavi, ki bi bil še lepši, če bi bilo jasno. Tako pa so sosednji vrhovi večinoma zaviti v meglo. Pri Ponferradi v dolini opazim jedrsko elektrarno, ki iz hladilnih stolpov bruha v nebo velik oblak pare.

Popoldne pridem v vas El Acebo in odločim, se, da za danes zaključim tukaj. Čeprav je še dokaj zgodaj, ne grem naprej. El Acebo je zadnje gorsko župnijsko prenočišče, pred spustom v dolino. Tu je v prenočišču še večerja, pa še Italijani naj gredo naprej, saj so včeraj načrtovali pot do Molinasece (prvega mesta po spustu v dolino). Rad bi se jim izognil, ker mi ni všeč njihov način romanja - preveč posedanja po gostilnah... Pri vstopu v vas je tabla s pozdravom, da smo dobrodošli v dolini Bierzo. Acebo je gorska vas s kamnitimi hišami in črnimi strehami. Ker je danes časa dovolj, si popoldne malo ogledam okolico. Celo Cerkev je tu odprta, a Sv.Maše ni, ker nimajo župnika. Trgovina je zdaj drugod - na začetku vasi.

Popoldne se delno zjasni, a prave toplote ni, kar pa je razumljivo za to višino. Do večera se prenočišče kar napolni. Prevladujemo mladi, starejši gredo raje v dolino, v mesto. Zvečer dobimo v prenočišču večerjo. Vsaj v takih prenočiščih imajo nekaj posluha za nas romarje. Hrana ne vsebuje toliko mesa, ponekod celo popolnoma nič, je pa veliko makaronov, raznih salat, tudi juhe in dovolj kruha. Torej taka hrana, ki vsebuje veliko energije za hojo in se lahko dobro naješ. Seveda dobimo zraven tudi vino.

Četrtek 5. 7. 2012: - (El Acebo - Ponferrada - Cacabelos)
V prenočišču zjutraj dobimo zajtrk. Tu ni neke tarife, ampak so prispevki prostovoljni. Ob 7:15 grem na pot. Jutro je mrzlo, komaj kaj nad 0C. Smo na višini okoli 1.200m. Na nebu so debeli oblaki, med njimi so tu in tam luknje, skozi katere včasih malo posije sonce, a se takoj spet skrije. Pot se spuščs najprej po cesti, potem pa po strmi stezi spusti v dolino. V dolini je precej topleje, a še vedno ni tiste prave toplote za ta letni čas. Najprej je mesto Molinaseca, od tu dalje pa gre pot po in ob široki cesti do velikega mesta Ponferrada.

Malo pred mestom zavije romarska pot levo, toda odločim se, da grem raje po svoje, saj imam s seboj GPS, ki mi kaže občutno krajšo pot skozi center mesta. Tako sem pridobil vsaj eno uro ali celo več časa... Mesto, kot mesto, nič posebnega, isti dolgčas, kot naša mesta. Drugače pa je to mesto veliko prav toliko, kot Ljubljana. V centru mesta je termometer, ki kaže samo 12C, čeprav je ura poldne. Prava zima v primerjavi s prejšnjimi romanji, ko sem tu imel okoli 35C. K sreči se je pa veter umiril. Še dobro, da ni kakšnega dežja...

Ponferrado zapustim tudi po najkrajši možni poti. Precej dolga hoja po glavni cesti do Companaraya, od tu dalje pa čez gričevnato pokrajino, delno tudi po gozdu do Cacabelosa. To je manjše mestece, oz. večja vas v starinski izvedbi s hišami z značilnimi balkoni za ta del Španije. Grem malo v Cerkev molit. Tam imajo v prezbiteriju lep kip Jezusa na osličku v naravni velikosti (glej sliko) in še nekatere druge svetnike. Nekako se mi zdi to podobno jaslicam, vse je lepo in lepo pobarvano. Priporočam obisk. Iti pa je treba v pravo cerkev, ker sta tukaj dve. Tu dobimo še žig v credencial. Na koncu mesta, pri zadnji cerkvi je prenočišče za romarje, kjer za danes zaključim svojo pot. Cerkev ima okoli obzidje  in v obzidju so številne dvoposteljne sobice, namenjene romarjem. Operem cunje in jih dam sušit. Kmalu se ulije ploha in hitro jih je treba pospravljat. Zvečer grem še nazaj v mesto k Sv.Maši in v trgovino. V prenočišču srečam enega od skupine Italijanov, katere sem srečeval pretekle dni. Pove, da gredo oni vsak po svoje, ostali so že naprej najverjetneje v Villafranci. Pripravim si še večerjo in grem spat. Ponoči je s presledki rahlo deževalo.

Petek 6. 7. 2012: - (Cacabelos - Villafranca - La Faba)
Zjutraj ugotovim, da so se cunje slabo posušile zaradi včerajšnjega dežja in "mraza". Pot se iz Cacabelosa dvigne na gričevnato pokrajino polno vinogradov. Cela dolina Bierzo je eno samo veliko polje trt. Še skozi nekaj manjših odmaknjenih vasic in pridem v Villafranco del Bierzo. To je manjše mesto ob reki Valcarce. Da so odprli trgovino moram še malo počakat, pred cerkvijo Sv.Jakoba pa že prodajajo sadje. Ob 9h se v teh krajih ljudje šele dobro prebudijo. Tu in tam srečam kakšnega romarja.

Ob izhodu iz mesta se pot razdeli na dva dela - po dolini Valcarce ali čez visok hrib. Tokrat grem po dolini. Na cesti vidim "pridnega policaja". kako hiti pisat listke napačno parkiranim vozilom, pravzaprav pravilno parkiranim, le parkirnega listka nimajo... To pa je v Španiji hud prekršek in te takoj kaznujejo. Če pa divjaš po cesti, pa se zate ne zmeni nihče. Lažje le pisati listke, kot pa loviti avtomobile...

Mesto zapustim in grem po stezi, ki je speljana ob cesti po dolini reke Valcarce. Nad dolino pa je avtocesta, ki povezuje Castiljo in Galicijo. Naenkrat se promet po avtocesti popolnoma ustavi, ljudje pa hodijo po avtocesti. Kmalu ves promet preusmerijo na stransko cesto po dolini, ob kateri je romarska steza, tudi kamione, avtobuse in osebne avtomobile. Verjetno se je zgodila kakšna nesreča.

Ni trajalo dolgo, ko se tudi na stranski cesti ustavi ves promet. Grem skozi manjšo vas Pereje in se ponovno vrnem na cesto. Nekaj ovinkov dalje vidim na cesto podrt velik hrast in stoječe avtomobile v obe smeri. Res nenavadno, kako se je to zgodilo. Hrast je bil prav lepo odžagan in ne zlomljen... Kmalu pridejo policaji in bager, ki zrine drevo s ceste. Promet ponovno steče. Na avtocesti pa se promet še nikamor ne premakne...

Še nekoliko dalje vidim, da se z avtoceste dviga oblak dima, okoli pa je veliko ljudi. Le kaj se je zgodilo? Grem dalje, pozneje pa sem izvedel, da so bile neke demonstracije proti državi, na avtocesti so zakurili ogenj in da so zato podrli drevo na stransko cesto, da so ustavili ves promet med pokrajinama. V tem delu Španije je opaziti velike politične napetosti, saj je večina krajevnih oznak tukaj prepackana s spreji, s katerimi prepišejo Castiljske oznake v Galicijske. Je pa ta del Španije eden najrevnejših. Medtem, ko je osrednji del države lepo urejen, ja pa ta, severozahodni, gorski del zanemarjen in reven. Po nekaj urah hoje pridem v večji kraj - Vega de Valcarce, kjer si nabavim hrano za najmanj dva dni. Nebo je oblačno in ni nobene toplote, vsaj vetra pa tukaj ni. Kmalu se pot začne strmo dvigat. Dvignit se bo treba na prelaz med Castiljo in Galicijo. Ob poti sem tukaj samo enkrat in edinokrat na celem romanju poti opazil apnenec, to je običajen kamen, ki ga imamo pri nas v izobilju. Drugače te oblike kamenja /apnenec) v Španiji ni. Tam imajo okrogel rjav vodni kamen ali kremen ali pa granit. Temu primerno je pitna voda v Španiji slabšega okusa - premehka.

Današnji dan zaključim v gorski vasici La Faba, kjer je prenočišče ob cerkvici, ki ga vodijo nemške redovnice. Zato se tu večinoma ustavljajo nemški romarji. Kraj je lep, miren in z lepim razgledom na sosednje vrhove in nazaj v dolino. Šele tu izvem, kaj se je dogajalo v dolini. Bile so neke demonstracije, oz upor proti državi. Španija ima neke probleme (podobno kot Grčija in v zadnjem času še Slovenija) v zvezi s tem evropskim "varčevanjem".

Zvečer imamo v cerkvici poleg prenočišča Sv.Mašo, ki jo je daroval Frančiškan, ki je prišel iz Cebreira, kjer imajo samostan. Po maši je še blagoslov romarjev. Večerje tukaj ni in sem si jo pripravil sam iz nahrbtnika. Pripravil sem si paradižnikovo solato, s pol kilograma kruha in pol litra mleka, pa še kakšna banana. Potem grem spat.

Sobota 7. 7. 2012: - (La Faba - Cebreiro - Fonfria)
Zjutraj je hladno, piha mrzel veter in rahlo dežuje. Obleči je treba dežni plašč in vzeti marelo. Počasi se dvigam po poti proti Cebreiru. Zaradi vetra vsa ta oprema ne pomaga veliko in sem bolj moker, kot suh. Poleg tega pa je še megla, da ni nobene vidljivosti. V La Laguni pred prenočiščem srečam skupino starejših italijanskih romarjev, ki se ravno nakladajo v kombi, da se bodo peljali naprej, ker so razmere za hoje dosti slabe. K sreči je tukaj v zemlji veliko kremenčevega peska, tako, da blato sploh ne nastane, čeprav je zemlja mokra. Dež  se še okrepi, prav tako veter zaradi višine. Na vrhu vzpona pridem do kamnitega mejnika, ki označuje, da se tukaj začenja pokrajina Galicija.

Do Cebreira ni več daleč. Od tu do Santiaga je samo še 150km. Najprej grem v cerkev molit vsakodnevno molitev - Rožni venec po namenu romanja, kajti med hojo to zaradi težkih pogojev ni mogoče. Tu se je nekoč zgodil evharistični čudež, podobno, kot v Lancianu v Italiji. Treba je tudi žigosati credencial. Pri okencu je bil isti Frančiškan, ki je imel včeraj v La Fabi Sv.Mašo. Hočem iti v trgovino, a je zaprta, ker je sobota. Je gosta megla in ne vidi se nikamor. Dež ne poneha, zato grem kar hitro naprej. V vasici Hospital vendarle najdem odprto trgovinico, kjer imajo nekaj osnovne hrane. Je pa to nekakšen bife - mini trgovina, kjer imajo tudi razno pecivo in pijače, kaj več pa ne.

Po kakšni uri hoje pridem do Vrha S.Roka in gostilno Poiyo, kjer pojem eno porcijo paste (makaroni s paradižnikom). To je ena redkih gostiln, kjer je mogoče to samostojno naročit brez menija po nizki ceni. So se pač prilagodili romarjem, ki so tu edini obiskovalci lokalov. Ker sem popolnoma moker tu počakam kakšno uro, mogoče pa bo dež prenehal. A ni, še bolj je začelo deževati in veter se je še okrepil. To ni nič nenavadnega, saj smo skoraj na višini 1.500m. V lokalu se gnete romarjev, da se komaj premikaš sem in tja. Nekateri bodo tukaj tudi ostali, saj imajo tudi prenočišče za romarje, naslednje pa je slabih sto metrov stran, čez cesto. Odločim se, da grem še malo dalje. Dežnika ni bilo mogoče odpreti, saj bi ga veter takoj razlomil. Po poti pa tečejo kar celi potoki vode. Po dobri pol ure hoje pridem do vasice Fonfria, kjer je prenočišče. Odločim se, da bo ostal tu, saj v takem vremenu ni mogoče iti v dolino.

Prenočišče tukaj je eno dražjih, a sta v ceno vračunana tudi večerja in zajtrk. Za sušenje čevljev imajo tu neke cevi s toplim zrakom, cunje pa smo posušili kar v sobah na pogradih in nahrbtnikih. Ker je bilo zunaj hladno, so bili prostori ogrevani. Zvečer smo imeli romarji skupno večerjo pri dolgi mizi. Dobili smo zelenjavno juho z mesom, pašto, sladico, kruh, vino in vodo. Vsega je bilo dovolj in okusno. Bili smo sami mladi romarji, starejših ni bilo, ti danes verjetno sploh niso odšli na pot. Samo nekaj nas, najbolj norih romarjev je bilo. Sicer pa je bilo prenočišče kar polno. Upravlja ga črnska družina. Od vseh dni sem danes prehodil najmanj, komaj 17km... Je pa potem še celo popoldne deževalo in veter se je zaletaval v sunkih.

Nedelja 8. 7. 2012: - (Fonfria - Calvor - Sarria)
Vstanem ob 6h, odhod ob 7:15 . V prenočišču smo dobili zajtrk in kavo. Zunaj je suho, brez vetra in niti ni hladno. Je pa oblačno. Grem po stezah skozi majhne vasice v dolino. Tu vlada huda revščina. Hiše so kamnite, neometane, vse je bolj ali manj zanemarjeno. Vendar ljudje tukaj živijo. Večinoma se ukvarjajo s pašo živine. Temu primerno so onesnažene poti, pri hišah so neurejena gnojišča, gnojnica teče kar po poti med hišami, počisti pa nihče nič. Marsikaj bi lahko uredili že z majhnim kanalom ali cevjo, a se ne da nikomur ukvarjat s tem.

V dolini pridem v vas Triacastela. Ker je nedelja, so vse trgovine zaprte - brez izjeme. Tu ljudje niso tako razvajeni, kot pri nas, ko hočemo vse takoj in čimbolj sveže. Na koncu vasi je razcep, kjer se pot Camino razdeli na dva dela - levi po dolini skozi Samos in desni čez hribe. Ker sem na prejšnjih dveh romanjih šel po dolini, grem tokrat čez hribe.. Pot se vzpenja po ozki cesti skozi hrastove gozdove. Vreme je oblačno, ne preveč hladno, občasno pa prileti kakšna ploha. Pot je mirna, brez prometa, le tu in tam srečam kakšnega romarja, kajti večina je šla preko Samosa, ki je bližje. Na poti on ob njej so velike in manjše skale čistega kremena (iz tega izdelujejo steklo). Pot gre po hribih med malimi vasicami s po nekaj hišami, skozi hrastove gozdove in pašnike. Vreme se počasi izboljšuje in končno posije sonček.

Končno pridem v nekoliko večjo vas na hribu - Calvor. Tu je tudi prenočišče za romarje, a ker je še zgodaj, grem naprej. V daljavi slišim neko trobljenje na rog. Mislil sem, da mogoče nekdo posluša radio, a sem se zmotil. Čez nekaj trenutkov pride izza vogala procesija našemljenih ljudi, ki so napravljeni v Indijance. Dva izmed njih sta po videzu verjetno bila celo prava Indijanca ali križanca. Vsi imajo neke inštrumente, nekateri kitare, drugi rogove, tretji zvončke na nogah, nekateri dude, spredaj pa nosijo bandero Sv.Jakoba. Vsi veselo pojejo, da je le kaj. Njihova glasba je nekakšna mešanica Galicijske, Mehiške in Indijanske glasbe. Neverjetno so lepo peli, morali so prej kar dolgo trenirat. Počakam, da gredo mimo in se priključim procesiji. Mogoče gredo do sosednje vasi San Memede...

Toda ne. Ko gredo naprej, enega vprašam, kaj imajo. Pravi mi, da danes praznuje Guadalupska Marija v Sarriji in gredo v procesiji do Sarrie k Sv.Maši. Nekateri od skupine so domačini, nekaj jih je prišlo pa iz Mehike. Tako sem lahko šel s procesijo vse do Sarrie, to je kar tri ure hoje, predvsem položnega spusta v dolino. Romarji se čisto nič ne utrudijo in pojejo in igrajo, da je le kaj. Med potjo se nam pridruži še en romar, ki smo ga dohiteli na poti.

Pozno popoldne pridemo v Sarrio. To je večje mesto. Indijanci se ustavijo v kampu, ki je takoj pri prihodu v mesto, jaz pa grem dalje iskat prenočišče. Najdem ga v centru mesta in sicer državno - Municipal, ki je najcenejše. Je pa to klasično mestno prenočišče, kjer si le številka v množici. Srečam nekaj druginh romarjev, ki so v privatnih prenočiščih. Pravijo, da je tam več udobja, je pa precej dražje.

Zvečer grem k Sv.Maši, po maši pa imajo Indijanci (ki so medtem prišli sem) vse do noči svojo predstavo s plesom in glasbo na večjem dvorišču pred cerkvijo.

Ponedeljek 9. 7. 2012: - (Sarria - Portomarin - Gonzar)
Vstanem ob 6h, odhod ob 7h. Na nebu so debeli oblaki, a je suho. Pot se dviguje skozi hrastove gozdove do Barbadela in skozi manjše vasice do Fereirosa. Vasi tukaj so revne, čeprav so mesta dobro urejena. Vse hiše so stare nekaj stoletij, zgrajene iz kamna in neometane. Prav tako nič ne skrbijo za čistočo, je pa urejen odvoz smeti. V vaseh ni mladih, še manj pa otrok. Ker sem izbral pravo kombinacijo prenočišč, se izognem trumam romarjev - turistov (to so tisti romarji, ki prehodijo do Santiaga le nekaj zadnjih kilometrov, običajno 100 ali 200). Ti bodo štartali v Sarriji šele okoli 9h dopoldne in danes šli do Portomarina...

Končno pridem do mejnika, ki označuje, da je do Santiaga le še 100km. Pot se začne spuščat v dolino. V daljavi vidim jezero in nad njim večje belo mesto - Portomarin. Vreme zdrži, a je vseskozi oblačno. Končno pridem do dolgega mosta čez jezero in po stopnicah se povzpnem v mesto. V mestu je sejem. Ves center je do zadnjega kotička napolnjen s stojnicami s hrano in cunjami. Pri cerkvi je glasba in neka skupina tam veselo pleše. Ja kdo drug pa, kot tisti Indijanci, ki so bili včeraj v Sarriji... Kako so prišli sem, ne vem, ampak dejstvo je, da so tu. Mogoče so pešačili ponoči, ali pa so se pripeljali. Hočem iti malo v Cerkev, a je zaklenjena. Nič hudega, saj sem nekoč že bil noter. Pred prenočiščem je dolga vrsta romarjev, ki čaka, da ga bodo odprli. Ker je še zgodaj, grem v trgovino, kajti danes sem po petih dneh končno našel odprto trgovino, kjer sem lahko normalno nabavil hrano po želji.

Zapustim mesto in odhitim dalje. Železno brv, ki je vodila preko reke so zaprli in treba je naredit dolg ovinek čez most. Brv so verjetno zaprli zaradi hrupa, ki ga je povzročala, ko so ljudje hodili čeznjo. Pot se položno dviga skozi dišeče gozdove (močan vonj po cvetočem kostanju). Po nekaj urah pridem v Gonzar. To je majhna vas ob cesti, imajo pa tudi prenočišče za romarje. Za danes tukaj zaključim. Prenočišče je sicer slabo urejeno, predvsem sanitarije, a je poceni. Največji problem je umivalnica - pralnica. Tam sta dva tuša, eden nasproti drugemu, brez vsakih zaves... Kaj so bili tisti, ki si so to zamislili tako neumni, da se bodo ljudje med tuširanjem gledali in se pogovarjali med seboj?!!! Tudi WCji so brez ključavnic ali zapahov... Počakam, da trenutno ni bilo nikogar v umivalnici, grem noter, zaprem vrata in s pasom od hlač privežem kljuko od vhodnih vrat, da se ni dalo odpreti. In se veselo stuširam in operem cunje. Nekaj romarjev je poskusilo iti noter, a so mislili, da je zaklenjeno... Tako nemarni ljudje, kot so Galicijci, pa bi radi neko samostojnost in neodvisnost, ko pa ne znajo poskrbeti za osnovno čistočo, še manj pa za čistost... Potrebovali bi ostro diktaturo, da bi se česa naučili

Potem grem še malo na sprehod po vasi. Vsa vas je razkopana s kanali, ker gradijo vodovod. Pozno popoldne se zjasni in postane prav prijetno toplo. Grem na krajši sprehod na bližnji griček in opazujem okolico. Ljudje se tukaj ukvarjajo večinoma s kmetijstvom, to je živinorejo. Največ je pašnikov. Krave so tukaj še vedno črnobele (pri nas v Sloveniji imamo že dolgo barvne - rjave ).

V prenočišču je poleg ostalih romarjev še skupina mladih romarjev iz Amerike. Ostanek popoldneva oni gredo rajši v gostilno, ki zraven in cel večer tam sedijo, praznijo vrčke pive in bla, bla, bla,... Okolica jih ne zanima. Sicer so prijazni, ampak... Ob 21:30 grem spat in prav tako še nekaj ostalih romarjev. Ob 23h nas vse prebudi močan hrup. V prenočišče se vrne tista ameriška skupina. Vpijejo na glas in se nenavadno krohotajo, predvsem dva fanta se nekam nenavadno čudno vedeta. Verjetno je bilo poleg alkohola še kaj drugega... Ne vem, kako to, da so jih sploh take spustili noter in to ob 23h, ko pa se prenočišče zapre ob 22h... Naslednje jutro, ko je čas za odhod, ta skupina še trdno spi, da je le kaj...

Torek 10. 7. 2012: - (Gonzar - Palas de Rei - Melide)
Vstanem ob 6h, odhod ob 7h. Pot se rahlo dviga po tihih hrastovih in borovih gozdovih. Z višino počasi tudi pada temperatura. Na vrhu hriba (Monterosso) je že kar hladno, sončka pa noče biti. Pot poteka delno po gozdu, delno po cesti skozi manjše napol zapuščene vasi. Ob poti je precej raznih gostiln, namenjene so predvsem romarjem.

Na cesti prehitim neko romarsko družino iz Francije, ki sem jih že srečal na poti malo pred Fromisto. Mož vleče za seboj posebej narejeno samokolnico z vso opremo za celo družino. V vasi Ligonde vidim, kako pripelje en kombi s poljsko registracijo skupino romarjev, ki izstopijo in za danes tu začnejo s hojo... Kljub temu, da se v prenočiščih gredo tako poostreno kontrolo nad romarji, ko je treba poleg Credenciala pogosto pokazat tudi potni list, ljudje na poti še vedno z lahkoto goljufajo. Na poti sem videl nešteto takšnih in drugačnih primerov. Nekateri se tega niti ne sramujejo in si upajo celo povedat, da so se nek del peljali z avtobusom ali vlakom... Mogoče bi se dalo to preprečit s kakšnimi nenapovedanimi naključnimi mobilnimi kontrolnimi točkami na poti in računalniško kontrolo nad romarji na celi poti. Je pa evidenca nad romarji še zastarela, ker skoraj povsod še ročno vpisujejo podatke v knjige...

Od Exeirasa dalje se pot počasi spušča v dolino. Od tu naprej se gozd močno spremeni. Do tu so bili listnati gozdovi, predvsem hrast, tu pa se začno evkaliptusovi gozdovi. V teh krajih je evkaliptus to, kot so pri nas smreke. So obsežni gozdovi evkaliptusa. To je visoko, ozko drevo z dogimi koničastimi listi temnozelene barve. Mladi evkaliptusi so še majhni in imajo debele svetlomodre liste, ki, če jih zmečkaš, močno dišijo po mentolu, oz. po nekaterih kremah za mazanje. Nekateri iz njih kuhajo tudi čaj. Evkaliptusi imajo zanimivo lubje, ki se lušči v ozkih trakovih. V vaseh je ob poti veliko cvetočega španskega bezga, ki tu v hribih še sedaj cveti, v dolini je pa že davno odcvetel.

Sledi mesto Palas de Rei, to je manjše mesto. Obisk Cerkve in trgovine, potem pa kolikor je mogoče, grem hitro naprej, kajti vreme ni preveč zanesljivo in občasno rahlo dežuje. Spet neskončen gozd evkaliptusa, hrasta in kostanja in pridem do prenočišča Mato Cassanova, do kamor sem danes nameraval priti. Ker pa je še zgodaj, grem dalje, pa še za jutri mi bo to prišlo še kako prav, da se izognem trumam romarjev - turistov v Arzui. Vreme se poslabša in začne močneje deževati (nevihta brez grmenja). V Leboreiru se umaknem v gostilno in počakam, da naliv gre mimo. Tu se tudi začne provinca "A Corunja", kamor spada tudi Santiago. Ko se dež umiri, grem dalje.

Še malo, pa pridem v Melide, to je večje mesto. V prenočišču je že veliko ljudi. Kot je v navadi, se v mestnih prenočiščih ljudje, ki se ne poznajo, ne zanimajo drug za drugega in se ne pogovarjajo med seboj, ravno tako, kot je to v običajnem življenju. Umivalnica tudi tukaj ni urejena, tuši so odprti, da se vsi vidijo med seboj med tuširanjem. Romarji pa so tudi tako nesramni, da ne oblečejo kopalk v takih primerih in se umivajo kar goli!!! Zato se danes ne grem tuširat, pravzaprav pa niti ni kakšne hude potrebe, saj je komaj 15C, kakšnih večjih vzponov pa ni bilo.

Zvečer grem k Sv.Maši, potem v trgovino in si pripravim večerjo. Vreme se v tem času delno zjasni in posije sonček. Po večerji pa slišim na hribčku nad prenočiščem nenavadno glasbo. Grem gledat in tam imajo pri Cerkvici na vrhu Sv.Mašo na prostem, podprto z glasbo s kitarami, dudami in ploskanjem, podobno, kot je je to imela pri nas Jezusova straža in nekatere druge podobne skupine.

Sreda 11. 7. 2012: - (Melide - Arzua - O Pino)
Vstanem ob 6h, odhod ob 7h. Pot poteka večinoma po evkaliptusovih in hrastovih gozdovih skozi male vasice. Pot se stalno rahlo dviga in spušča. Nebo je jasno, na nebu pa svetita sonček in zadnji krajec. Pridem še v zadnje večje mesto pred Santiagom - Arzua. Ob 13h je komaj 13C... Kljub hoji je treba imeti oblečeno jakno. Če se le malo dalj ustavim, zebe... Nujen obisk trgovine in bankomata, potem pa takoj naprej.

Popoldne se delno pooblači in se še nekoliko ohladi. Pot nadaljujem po gozdu do Santa Irene, kjer prenavljajo romarsko prenočišče in je zato zaprto. Na prejšnjem romanju sem bil tu in nismo imeli tople vode, zato je že čas, da to uredijo. Zunaj pred prenočiščem na travniku se pripravlja večja skupina mladih španskih romarjev, da bodo tu taborili. Postavljajo šotore.

Pot nadaljujem po cesti do pol ure hoje oddaljenega mesta O Pino. To mesto ima kar tri imena in uporabljajo se kar tri, a gre za eno in isto mesto. To so O Pino, Arca ali Pedrouzo. Mestece je sicer majhno z eno dolgo širšo ulico, celim kupom hotelov in trgovin. Nekje na obrobju pa je Cerkev. Prenočišče je takoj levo, ob vstopu v mesto, trgovina pa je le tri korake stran. Le do Cerkve je skoraj 2 kilometra...

Tudi tukaj, kot v večini primerov v Galiciji, v prenočišču tuši niso zaprti v kabinah, niti niso zagrnjeni z zavesami. Počakam, da ni nikogar, potem pa grem kar oblečen pod tuš. Saj cunje bo treba potem itak oprati... Kako se skopaš oblečen, ni treba preveč razlagat, je podobno, kot bi v dežju hodil brez dežnika, le, da je voda tu topla...
Zvečer grem še k italijanski Sv.Maši v 2km oddaljeno cerkev na drugem koncu mesta, potem pa hitro spat, saj jutri pade Santiago...

Četrtek 12. 7. 2012: - (O Pino -Monte del gozo - Santiago de Compostela)
Zgodaj, že ob 4:30 se začne v prenočišču hrup, ljudje zgodaj vstajajo in pakirajo. Treba bo kmalu iti, če hočem priti v Santiago do Sv.Maše ob 12h, posebno še danes, ker je četrtek in v četrtkih ob 12h v cerkvi kadijo z veliko kadilnico, ki je posebna znamenitost Santiaga. Ob 5h sem že na poti, to je pribljižno tako, kot pri nas ob 3h zjutraj. Zunaj je še trda noč, na nebu pa na tisoče zvezdic in ozek zadnji krajec.

Po mestu je še javna razsvetljava, a kmalu gre pot v gozd. Uporabiti je treba baterijo. Ob pol sedmih se začne na obzorju rahlo svetlikat, ob 7:30 pa vzide sonce. Nebo je jasno, brez oblačka. Pot poteka večinoma po evkaliptusovih gozdovih in skozi manjše vasice s po nekaj hišami. Pot se stalno rahlo dviga in spušča, pokrajina je precej valovita. Od vsepovsod prihajajo skupine romarjev in nazadnje gremo kot ena kolona proti Santiagu.

Nenadoma na levi strani močno zagrmi in iznad gozda se prikaže letalo, ki je ravno vzletelo. Pot je speljana ob letališču do vasi San Marcos in od tu pa se dvigne na Monte del gozo, kjer je kapelica Sv.Marka in fatimske Marije, pa še velik spomenik papežu Janezu Pavlu II je tukaj, ker je nekoč obiskal ta kraj, ko je bilo tukaj evropsko srečanje mladih. Kar pa je najpomembneje: od tu se že vidi Santiago in tudi Katedrala, kjer je pokopan apostol Sv.Jakob. V kapelico grem malo molit, potem pa hitro naprej, saj je kljub sončku hladno.

Pot se spušča v dolino mimo hišic v romarskem prenočišču in turističnih objektov na Monte Gozo. Še nekaj korakov ob glavni cesti in pridem do table "Santiago", potem pa veselo še eno urico hoje po mestu do Cerkve Sv.Jakoba. To je že moj tretji zaključek Camina. Vreme je tokrat prvič sončno ob prihodu na cilj. Pri cerkvi sem ob 11:30. Grem v Cerkev. Letos ni več tiste policijske kontrole, kot je bila pred dvemi leti, ko je v tistem času, ko sem bil tam, Santiago obiskal ravno španski kralj.

Ob 12h se začne Sv.Maša, po zaključku pa prižgejo veliko kadilnico in jo z vrvjo potegnejo pod strop in zanihajo prečno po cerkvi. Za to je potrebnih kar osem močnih dedcev, ki vlečejo vrvi. Po končani Sv.Maši grem do prenočišča "Seminario menjor", ki je kakšnih 15 minut mestne hoje oddaljen od Cerkve. Je nekoliko dražji od drugih prenočišč, ampak je blizu in ima lepo urejene sanitarije. Na recepciji si rezerviram samo prenočevanje za eno noč, ker jutri pač grem dalje.

Popoldne se vrnem k Cerkvi, obiščem grob Sv.Jakoba, ogledam okolico, zvečer pa grem še enkrat k Sv.Maši. Cel dan, posebno pa še zvečer pred cerkvijo in okolici igrajo na dude in druge inštrumente, so razne predstave, itd. Srečam nekaj romarjev, s katerimi sem se kdaj srečal kje na poti. Vendar vse do sedaj na celi poti nisem srečal še niti enega Slovenca. Na nebu so se pojavili drobni oblaki, ovčice, ki, kot pravijo ljudje, ne napovedujejo lepega vremena v prihodnosti. Na žalost imajo prav...

Petek 13. 7. 2012: - (Santiago de Compostela - Negreira)
Zbudim se ob 7h, večina ostalih romarjev še spi, saj ne mislijo nadaljevati romanja. Zunaj je nenavadno temno. Na nebu so gosti temni oblaki in dežuje. Oblečem dežni plašč, vzamem marelo in ob 8h odidem na pot. Mimo Katedrale in naprej po klancu navzdol iz mesta.

Zaradi nepazljivosti, megle in slabega vremena zgrešim pravo pot. Ko grem mimo neke osamljene hiše, začne pes divje lajat, prav tako pri naslednji. Iz izkušenj pa vem, da v Španiji psi nikoli ne lajajo na romarje. Nekaj mora biti narobe... Obrnem se in slab kilometer hoje nazaj me privede na pravo pot. Najprej v evkaliptusov gozd, potem pa skozi manjše vasi. V gostilni ob poti pojem ene makarone in malo vina, saj me čaka dolg in močan vzpon. Prav nič prijetno se ni vzpenjat v hrib v dežnem plašču. Čeprav je hladno, ti postane pošteno vroče. Cel dan dežuje, brez presledka, na poti pa je malo romarjev.

Čeprav cel dan dežuje, na poti ni blata. Če pa je že kje kakšna krpica, se ne prime za čevlje, ker ni lepljiv. Skrivnost je v drobnem kremenčevem pesku, ki je tukaj prisoten v zemlji. Taka zemlja je sicer lepa za pogled, temna, a slabo rodovitna. Kakšni poljski pridelki slabo rastejo na taki zemlji, ker le ta ne zmore zadržati vlage in se brez stalnega namakanja takoj izsuši. Pa še kamenje tukaj, posebno v Galiciji, je izključno sam granit in sicer z vključenimi debelimi zrni kremena. Tak kamen je k sreči dobro oprijemljiv za čevlje, četudi je moker, prav nič ne drsi na mokrem kamenju. Ravno tako je v teh krajih za izdelavo asfalta uporabljen zmlet granitni pesek, kar pomeni, da je vožnja po takem asfaltu varnejša, ker gume bolje primejo, ne glede na vreme. Pri nas, v Sloveniji pa za asfalt običajno uporabljajo kar dolomit (oblika apnenca), ki se počasi obrabi, predvsem pa v dežju postane gladek... Je pa (španski) granitni asfalt slabši za gume, ker se zaradi ostrine prej obrabijo...

Stavbe so tukaj zgrajene večinoma iz velikih granitnih blokov, na primer: Katedrala v Santiagu, prenočišče v Negreiri, itd... Posebnost tega kamenja so drobni kristalčki, ki se podobno, kot sneg pozimi svetlikajo na soncu.

Popoldne pridem v mesto Negreira. Ko grem po mestu, nas, romarje vabijo uslužbenci privatnega romarskega prenočišča, naj tam ostanemo. Vendar grem naprej do konca mesta v državno prenočišče, ki je poceni. Tu se me upravnica prenočišča še spomni iz predlanskega romanja. Romarji spimo v dveh podstrešnih sobah. Ko se umijem in preoblečem, grem nazaj v mesto v trgovino po hrano. Tu imajo, kot v vseh večjih mestih velik trgovski center "Eroski", to je španska oblika Mercatorja, kjer je mogoče kupit skoraj karkoli, pa še dosti ceneje, kot po majhnih vaških trgovinicah. V prenočišču je kuhinja, kjer si lahko pripravim za večerjo makarone in mešano solato.

Sobota 14. 7. 2012: - (Negreira - Olveira)
Vstanem ob pol 5h, saj me zbudi hrup drugih romarjev, predvsem starejši romarji povzročajo težave. Vstajajo že sredi noči in gredo (pre)zgodaj na pot, potem pa ob 12h že čakajo pred prenočišči, zasedejo tam prosta mesta, celo popoldne prespijo, zvečer pa do 24h bla, bla, bla,... V naših krajih to niti ni problem, je pa v Španiji, ker je tukaj čas zamaknjen za dve uri. To pomeni, da je ob pol 5h zjutraj isto, kot ob pol treh zjutraj! po sončni uri. So pa po drugi strani tudi primeri, ko ljudje vstajajo šele ob 8h in jih morajo siliti, da zapustijo prenočišče. Vsaj v prvem delu poti (Camino) ni teh težav, v drugem delu pa zmeraj več, posebno še v večjih prenočiščih. Problem je v tem, ker te zjutraj zbujajo s svojim hrupom, še bolj pa, ker so zato nekatera prenočišča že ob 14h! popoldne, to je sredi dneva, ko je sonce najvišje, polno zasedena. Še najmanj težav je z nemškimi romarji, ti so bolj navajeni reda in ponavadi upoštevajo predpisan dnevni red.

Ob pol 6h grem na pot, čeprav je še trda noč, zato je za hojo potrebna baterija. Nebo je jasno, polno zvezdic, ki jim dela družbo ozek lunin zadnji krajec. Pot se vztrajno dviga skozi evkaliptusove gozdove in manjše vasi. Na vrhovih se vrtijo številne veternice za proizvodnjo elektrike. V nasprotju s pričakovanji, pa te naprave oddajajo kar precej hrupa.

Že dopoldne se pooblači in začne rahlo deževati in potem dežuje s presledki cel dan. Pot je dokaj enolična. Tu in tam srečam kakšnega romarja. Tu ni več žitnih polj in nasadov, so le tu in tam pašniki in travniki. Z vrha hriba  zagledam v dolini modrosivo polje vode, vendar to še ni morje, ampak večje jezero. Pot se spušča skozi revne in tudi precej zanemarjene vasi do mostu čez reko Olveira.

 Še dva kilometra dalje in sem v vasi Olveira. Tam grem v državno (municipal) prenočišče. Upravnice trenutno ni, počakat je treba do 19:30, ura pa je komaj 16... Medtem grem v trgovino. Vendar je časa na pretek in postane dolgčas. Za kakšen ogled okolice ni primerno, saj še vedno rahlo dežuje. Le kaj je bilo treba zjutraj tako zgodaj vstajat???  Malo družbe mi je delal pes, ki ga je imel s seboj eden od španskih romarjev. Pes je bil sicer velik, vendar se je rad igral z romarji...

Zvečer pride upravnica, dam žigosat papirje in grem spat. Noč trdno prespim.

Nedelja 15. 7. 2012: - (Olveira - Cee)
Vstanem ob 7 in spakiram cunje. Šele, ko hočem oditi, ugotovim, kakšnega kozla sem ustrelil včeraj... Nikjer ne najdem dokumentov, ne denarnice, ne fotoaparata. Spomnim se, da sem jih v pisarni včeraj še imel. Pisarna pa je zaklenjena, upravnice pa nikjer, na vratih pa piše, da pride šele ob 9h. Ni kazalo drugega, kot da počakam... Ker je bilo precej hladno, sem se sprehajal malo sem ter tja po vasi.

Ob 9:15 pride upravnica in mi pove, da sem včeraj vse skupaj pozabil v pisarni. Vse mi takoj vrne in odpravim se na pot z dveinpol urno zamudo. Danes sem načrtoval do Finistere, toda s tem ne bo nič, ker sem prepozen. Sicer bi še lahko prišel tja, a nebi imel časa ne za obisk Sv.Maše, ne za opazovanje sončnega zahoda, če bo jasno. Zato bo treba pot skrajšat.

Pot iz vasi se počasi dviga. Je delno jasno s krpami megle. Nad Olveiro so na hribu postavlene številne veternice za elektriko. Spodaj, daleč v dolini vidim ozko strugo manjše reke. Po dveh urah pridem do vasi Hospital, kjer je gostilna, nad vasjo na hribu pa termoelektrarna, kar je precej nenavadno. Tu se pot razcepi na dva dela, levo za Finistero, desno za Muxijo. Ker sem na prejšnjem romanju šel najprej  v Muxijo, grem tokrat prej v Finistero. Zavijem levo. Nekaj časa hodim po cesti, potem desno skozi borov gozd in grmičevje. Zemlja je tu tako slaba, je skoraj sam kremenčev pesek, ki se takoj posuši. Zato niti evkaliptusi tu nočejo rasti.

Kmalu v daljavi zagledam neskončno modrino - Atlantski ocean, a do tja je še daleč. Kar nekaj vzponov in spustov čez male gričke je še potrebnih, da pridem do tja. Ob poti raste grmičevje, največ pa je napol suhe trave. Vreme se popolnoma zjasni. Končno pridem do nekakšnega sedla, kjer je enkraten razgled na širšo okolico v dolino. Vidi se v Finistero in druga mesta ob obali Atlantika. Od tu se pot strmo spusti v dolino po kamniti poti v obliki debelih granitnih skal. Spodaj je mesto Cee.

Končno pridem v mesto. Oznake me nekako privedejo v center mesta. Tam imajo ravno neko prireditev, nekakšen sejem z glasbo in številnimi stojnicami. V centru mesta ni več oznak za Camino, oz. so jih prebarvali, nekatere tudi kažejo v napačno smer. Orientiram se po soncu, delno si spomagam še z Gps-om. Iskal sem državno (municipal) prenočišče, a ga nisem našel, mogoče ga tu sploh nimajo. Nekaj časa hodim sem in tja, končno pa obupam in grem v eno od privatni prenočišč sredi mesta. Prenočišče je novo, lepo urejeno in niti ni drago. Toda žal sva bila v njem samo dva romarja, čeprav je prostora za 40 romarjev. Piše se mu črna prihodnost, kajti verjetno bo ob takem obisku v kratkem propadlo. No tisti drugi romar je bil eden od tistih Italijanov, ki smo nekoč že bili skupaj nekje na polovici poti do Santiaga. Povedal je, da je včeraj zašel in je šele danes našel pravo smer.

Pozno popoldne grem do Atlantika, ki je skoraj na dosegu roke. Vreme je sončno in kar prijetno toplo, okoli 30C. Pred obalo je lepa peščena plaža, morje pa je mirno in čisto. To je peščena plaža iz drobnega peska, nekakšne mivke, a to je le na prvi pogled...Vse skupaj pa ima eno veliko napako - nihče se ne kopa. Že, ko sezujem čevlje, občutim kaj je vzrok... Čeprav je na plaži droben svetlikajoč, sivkast pesek, podoben mivki, ja pa oster, kot bi hodil po stekleni volni. To je kremenčev pesek, ki ni primeren niti za hojo po njem, še manj za poležavanje na njem... V copatih grem do kolena v morje, a je hladno, po moji oceni okoli 15C. Tako s kopanjem ne bo nič. Na pesku so opazne sledi plime in oseke in videti je, da so plime tukaj precej višje, kot pri nas - okoli meter ali malo več višinske razlike.

Zvečer grem v Cerkev k Sv.Maši, kjer pa sodeluje glasbena skupina iz Afrike. Sv.Maša poteka podobno, kot v Međžugorju, veliko živahne duhovne glasbe, ploskanje in celo nekakšnega plesa med mašo. Pripravili so tako Sv.Mašo, kot jo imajo običajno v Afriki. Po maši seveda precej vsiljivo prodajajo CD-je in pesmarice z njihovimi pesmimi. Po maši grem še v gostilno na romarski meni, kajti danes ne najdem odprte trgovine, ker je nedelja. Prenočišče zapro že ob 20h, a smo dobili romarji (bila sva samo dva) kode za elektronsko ključavnico, da ni bil problem priti kasneje.

Ponedeljek 16. 7. 2012: - (Cee - Fisterra - Finistera)
Vstanem ob 6 odhod ob 7h. Po mestu ni pravih oznak, oz ji sploh ni. Orientiram se po soncu in GPS-u. Končno zapustim Cee in pridem v Corcubion. Tam kaže puščica levo v smeri ceste, a je potrebno iti desno v hrib na stezo, ki gre proti prelazu - sedlu. Puščica je narisana na jašku za kanalizacijo in očitno je nekdo odkril jašek in napačno obrnil pokrov...

Pot se strmo dvigne iz mesta do prelaza, potem pa se zopet spušča ob glavni cesti in se končno dvigne v gozd visoko nad naselji. Sledi spust do lepe peščene plaže in ob sicer prazni plaži vse do mesta Fisterra. Ker prenočišče še ni odprto, počakam slabi dve uri. Malo si ogledam mesto, nakupim hrano. Ob 14h odpro prenočišče. Odložim prtljago v nadstopju, v pisarni spodaj dvignem potrdilo (Finistero) za opravljeno romanje. Potem pa hitro na konec sveta, to je na najbolj zahodno točko celinske Evrope. Do tja je slaba ura hoje, ustavim se še v cerkvici na koncu mesta. Ob svetilniku je polno ljudi, predvsem turistov. Tudi kakšen romar se najde. Svetilnik je zaprt. Morje je dokaj mirno in čisto, na nebu pa je sonček. Prišel sem do točke, kjer sem najbolj oddaljen od doma, torej kamor grem, se lahko samo še vračam. Od tu naprej ni ničesar več, le neskončno morje. Včasih so ljudje mislili, da se tu svet konča.

Vrnem se nazaj v mesto, operem cunje in pripravim večerjo. Potem pa na enkraten dogodek, pravzaprav poseben obred, katerega ne doživi vsak romar. Jaz na prvih dveh romanjih nisem imel te sreče, tokrat pa mi bo uspelo. Čeprav se prenočišče zapre ob 22h, nam dajo v pisarni posebne kode, da  lahko z njimi odklenemo vhodna vrata, če se vrnemo pozneje.

Ob 21h grem na pot - zopet se vrnem na konec sveta k svetilniku. Tam je že skupina romarjev, ki sedi na kamnih nad Atlantikom in gleda v daljavo. Pričenja se poseben obred - sončni zahod v Finisteri...
Sedimo ob anteni na kamnih in čakamo. Nebo je jasno, brez oblačka, ura pa je 22. Sonček zmeraj bolj dobiva rdečo barvo in se spušča proti morski gladini. Sicer je kar toplo, piha pa močan vzhodni veter. Smo na precejšnji višini, to je okoli 100m nad morjem. Od tu do morja je strma kamnita stena, skoraj prepad. Prav zato v takem trenutku dobiš občutek, da sonce sveti od spodaj navzgor, namesto od vrha. Pravzaprav je to res, saj smo mi višje, sonce pa se bo spustilo do morja. Ob 22:30 se sonce dotakne morske gladine, čez nekaj minut pa utone v Atlantiku... Vsi začnemo ploskati. Torej sonček smo dali spat, zdaj pa smo na vrsti še mi. Pot do mesta je dolga, skoraj celo uro.

Torek 17. 7. 2012: - (Finistera - Muxia)
Vstanem ob 6 odhod ob 7h. Nebo je jasno, brez oblačka. Najprej grem po cesti do Sv.Martina, tam pa levo v hrib. Vsaj tako so nam svetovali v prenočišču. Potem pa v hribe skozi evkaliptusove gozdove in skozi male vasice. Pot postane samotna, hiš je vse manj. Nekje na polovici poti pridem v vas Lires, kjer grem v gostilno po žig (kontrolna točka - če nimaš tega žiga, ti ne priznajo poti). Zaželjeno pa je, da tam tudi kaj spiješ ali poješ, kajti trgovine ni. Pri Liresu so zgradili nov most čez manjšo reko, tako, da ni več potrebno sezuvat čevljev in bresti po vodi.

Od tu dalje poteka pot popolnoma v samoti čez hribe proti severu, proti Muxiji. Zgodi se, da sem malo zašel, a s pomočjo GPS-a hitro najdem pravo pot. Popoldne končno pridem v Muxijo. Tam grem v državno prenočišče. Tudi tu se me upravnik spomni še izpred dveh let... Operem cunje, potem pa v mesto.

Grem tudi do Marijine cerkvice na koncu rta ob Atlantiku, a je. cerkev je zaprta. Pravzaprav je v vhodnih vratih mreža in se lahko pokuka v notranjost, vstopiti pa ni mogoče. Vsa obala tukaj je iz velikih skal granita, vanjo pa se divje zaletavajo valovi Atlantika. Potem se povzpnem še na Monte Corpinjo, to je manjši hribček nad mestom, kjer je lep razgled po okolici. Sledi še obisk trgovine in pot na Turistični urad, kjer dobim drugo potrdilo o opravljenem romanju (Muxijo).

Zvečer grem v mesto k Sv.Maši. Po maši  pa nas romarje župnik še blagoslovi. Tu spoznam skupinico treh romarjev, en fant in en punca iz Bosne in Hercegovine in Mateja iz Slovenije. Malo se pogovarjamo in se skupaj slikamo. Mateja pravi, da se me spomni še iz Medžugorja. Pravijo mi, da oni pa bodo tu šele začeli z romanjem. Prileteli so z letalom do Santiaga, se pripeljali z Avtobusom do Muxije, od tu pa bodo šli jutri peš proti Finisteri in od tam do Santiaga. To je nekje okoli 140km. Zanima jih marsikaj o poti. Prvo, kar jih je tukaj presenetilo, je mraz, kajti pričakovali so vročino. Nekaj časa se še pogovarjamo, povem jim veliko o poti, pokažem romarsko knjižico polno raznobarvnih žigov s poti... Kmalu se poslovimo, kajti jaz sem v državnem prenočišču, ki je na drugi strani mesta, oni pa so v privatnem, ki je v centru mesta. Proti večeru se pooblači, tako, da tukaj ne mogoče videt sončnega zahoda. Odpravim se spat.

Danes sem dokončno zaključil z romanje.   Počutil sem se dobro in še bi lahko hodil. Vrnit se bo treba domov    
Je pa res, da sem na poti shujšal za 10kg. Ko sem se vrnil domov, sem imel samo še 65kg. To je posledica tega, da sem letos imel precejšnje težave pri nabavi hrane. Na pot sem šel dva dni v tednu prej, kot na prejšnjih romanjih in prišlo je tako , da sem v večje kraje prišel v soboto ali nedeljo ali med popoldanskim počitkom, ko so trgovine zaprte in z nabavo hrane ni bilo nič. Tisti romarski meniji v gostilnah so bolj turistični, ne pa romarski. Ne dajo ti dovolj energije za hojo. Ponavadi dobiš poleg makaronov ali solate ali juhe le za eno žlico pomfrija in košček zrezka le dva koščka kruha, odrezana od ozke francoske štruce. Nikjer pa ne dajo kakšne enolončnice in zraven pol kg kruha, kar bi z lahkoto pojedel. Tega v Španiji ne dobiš. Izjema so tista prenočišča, kjer dobiš zraven večerjo. Tam zanjo prisluhnit romarjevim potrebam. Romar potrebuje hrano, podobno tisti, ki je primerna za težje fizične delavce...

No, jutri se bo pa treba počasi vrnit proti domu    

Sreda 18. 7. 2012: - (Povratek)
Vstanem ob 6h, spakiram in pohitim na avtobusno postajo. Zunaj je še trda noč. Z nekajminutno zamudo odpelje avtobus. Vozi ga voznica. Med vožnjo nekajkrat prekrižamo pot, po kateri sem hodil v preteklih dneh. V Negreiri se zamenjata voznika. Po slabih treh urah prispemo v Santiago.

V Santiagu grem najprej v prenočišče Seminario, kjer odložim opremo, potem pa k romarski Sv.Maši. Tokrat ni bilo velike kadilnice, izpod stropa je visela prazna vrv. Pri maši je pela in poskrbela za glasbo ista črnska skupina, kot pred nekaj dnevi v mestu Cee. Po maši sledi še obisk groba Sv.Jakoba.

Popoldne grem na železniško postajo po karte za vlak. Prvi vlak za Milano (s presedanjem v Corunji in Barceloni) odpelje šele v nedeljo, cena pa naj bi bila 280 €vrov do Milana... Malo prehudo... Zato se z lokalnim busom odpeljem še na bližnje letališče. Tam dobim precej cenejšo karto in sicer do Zagreba, z odhodom v petek. Kupim karto in se vrnem nazaj v mesto.

Ko hodim po mestu, srečujem nepregledne množice romarjev in turistov, marsikaterega sem srečal že kje na poti. Opazujem tudi voznike avtomobilov, ki vedno ustavljajo pred prehodi za pešce, vendar po mestu tudi (pre)hito vozijo. Še ena posebnost španskih voznikov je ta, da se radi prebijajo z avtomobili, kombiji ali manjšimi kamioni skozi ozke uličice, polne pešcev, namesto, da bi se peljali naokoli po nekoliko daljši, a široki cesti...

Proti večeru grem na "krajši sprehod" in sicer do kapelice Sv.Marka na Monte gozo, kjer je spomenik papežu JPII (tam sem šel mimo, pred prihodom v Santiago). Pot traja dobro uro hoje v eno smer. Ob pol osmih je Sv.Maša, ki jo vodi tamkajšnji župnik. Tam grem še v restavracijo pri romarskem prenočišču na večerjo, kasneje se v Santiago v Seminario.

Četrtek 19. 7. 2012: - (Povratek)
Dopoldne grem na Romarski urad po potrdilo o romanju. Pregledajo žige v knjižici in izpolniti je treba obrazec. Opoldne pri Sv.Maši naštevajo romarje, od kje so prišli. Danes omenijo tudi Slovenijo in enega romarja... Druge dneve Slovencev niso omenjali, torej jih trenutno ni tam. Ker je četrtek, so danes po maši spet kadili z veliko kadilnico. Popoldne še nakupim spominke in ponovno obiščem grob apostola Sv.Jakoba.

Zvečer se v mestu zbere glasna kolona ljudi, ki nekaj vpijejo in gredo v sprevodu na veliki trg pred Cerkvijo Sv.Jakoba. Imajo rdeče zastave in pa lokalne Galicijske zastave, ki imajo namesto grba peterokrako rdečo zvezdo. Pridružim se njim. Na trgu se začno demonstracije, po zvočnikih voditelji nekaj vpijejo, ljudje pa ponavljajo... Kar nisem razumel vpitja, tulim v luno... So pa to bile neke demonstracije proti varčevanju v državi. Do nasilja ni prišlo, le polno je bilo enega vpitja. Policaji niso posredovali, so le z obrobja opazovali dogajanje. Počasi pa se skupina razide sama od sebe...

Petek, Sobota 20. 21. 7. 2012: - (Povratek)
Dopoldne grem še zadnjič k Sv.Maši in na grob Sv.Jakoba, potem pa z lokalnim busom na letališče. Malo pred poldnevom vzleti letalo za Barcelono. Tja pridemo po enourni vožnji. Na letalu sem na žalost sedel bolj v sredini in nisem imel pogleda skozi okno, ker ga je nekdo, ki je sedel ob oknu takoj zaprl. Potem sledi celo popoldne na letališču. Do mesta pa je predaleč. Zvečer odpelje letalo za Zagreb. Tokrat sedim pri oknu. Opazujem lep sončni zahod. oblake in vrhove alp, ki kot otoki gledajo iz oblakov in drobne svetlobne lise (mesta) spodaj. Ko se peljemo čez Velebit, se za nekaj trenutkov letalo zatrese, kot bi vozil po makadamu, a se kmalu nato začne počasi spuščat proti letališču.

V Zagreb pridem malo pred 11 uro zvečer. Takrat pa ni nobenega avtobusa do mesta, ki je oddaljeno slabih 20km... Prvo, kar občutim v Zagrebu je - poletje. V Španiji niti pribljižno ni bilo tako toplo, kot je tukaj. Ker imam čas, grem do mesta kar peš. Z GPS-om poiščem najkrajšo pot skozi manjše vasi do mesta. Na nebu sveti polno zvezdic, lune pa ni bilo Po skoraj celi noči počasne hoje pridem v Zagreb na železniško postajo, kjer počakam dobro uro na vlak za Ljubljano. Sledi še vožnja po ozki Zasavski dolini do Ljubljane in vožnja z avtobusom domov, kamor pridem okoli poldneva...

-----------------------------------------------

Če primerjam letošnje in prejšnja romanja v Santiago: Prvi del letošmje poti sem imel srečo z vremenom, razen tretjega dne. Drugi del poti pa je bil hladen, pogosto je zeblo, temperatura je bila večino poti okoli 20C, včasih je bilo še precej hladneje, pogosto je deževalo.
Ker pa pot že dobro poznam, sem zato lažje izbiral med prenočišči in  iskal bližnjice skozi velika mesta. V nekaterih vaseh so v tem času odprli nove trgovine s hrano. Celo pot sem bil zdrav, nisem imel nobenih težav ne s prenočišči, ne z ljudmi, noge me nikoli niso bolele, niti nisem imel težav s soncem. Tudi letos na Caminu nisem dobil niti enega žulja! Edini problem je bila hrana. Hrana v gostilnah je draga in slabo pripravljena, nič takega, da bi se lahko dobro najedel. Kakšno normalno enolončnico, golaž ali pasulj je nemogoče dobit. Izjema je le pašta - makaroni, ki jo imajo povsod, in če imaš srečo, dobiš tudi pico. Nič takega ni, da bi lahko zraven pojedel veliko kruha. Ponekod v prenočiščih so kuhinje, kjer imaš na razpolago posodo in štedilnik, ni pa ne olja, ne kisa, ne hrane, ki bi si jo lahko pripravil. A  boš nosil s seboj vse to, ko manjših količin od litra ali kilograma nikjer ne dobiš ali pa po 10 kratni ceni?! Če gre skupina romarjev, je drugače, ker vsak lahko nekaj nese in to potem skupaj pripravijo. Če pa si sam, pa to ni mogoče. Izjema so župnijska prenočišča, kjer ponavadi dobiš večerjo ali pa jo romarji skupaj pripravijo. Drugače ti pa preostanejo samo trgovine in suha hrana...

Na poti sem srečeval romarje od vsepovsod, največ jih je bilo iz Italije, Španije, Amerike, Nemčije, nekaj iz severnih dežel, Madžarske, Koreje,...

Upam, da to ni moj zadnji Camino

Če pa primerjam letošnji španski Camino in lansko peš romanje v Međugorje, pa je Camino precej lažji od Međugorja, čeprav je daljša pot. V Španiji je vse urejeno s prenočišči, hoja po neprometnih poteh, večina je makadam,... Na poti v Međugorje pa je skoraj sam asfalt, polno prometa in za vse se moraš znajti, kakor veš in znaš (predvsem prenočišča in hrana). Torej, kdor bi rad pešačil v Međugorje, naj za vajo prej prehodi Camino

L.p.

Klikni sliko za povečavo:

 


(morebitna vprašanja za tega romarja)

 


Skupaj - ogledi vseh strani:

eXTReMe Tracker