<<< Mednarodni festival mladih - Medjugorje <<< <<< Nazaj -  seznam predavanj <<<

Kristusove solze na Ajdičevem kipu
( Prispevek v Nedeljskem od 20. aprila 2003)

Kristusove solze na Ajdičevem kipu

Skulptura Vstajenje stoji v kraju Marijinih prikazovanj v Medžugorju kot darilo svetemu kraju v Hercegovini - Nekaj posebnega pa so kaplje na Kristusovem bronastem telesu, ki se jim čudijo romarji z vsega sveta - Tudi avtor sam je presenečen.

Je nenavaden samotar, umetnik, svojevrsten playboy z razpoznavnim cvetom v gumbnici, za nekatere kontroverzna osebnost in veliki artist, znan širši javnosti po svojem slikarskem opusu, časopisnih skulpturah v bronu, ki jih sam imenuje "superrealizem", in zadnje čase še posebej s kipom vstalega Kristusa v kraju Marijinih prikazovanj v Medžugorju zaradi nerazložljivih solz, ki tečejo iz pravkar vstalega Nazarečana in ki so za vernike nova sporočilna moč Odresenika sveta v času kataklizmičnih prerokb, strahu in vonj, ki ga živimo zdaj.

S psom, čistokrvnim ameriškim staffordskim terierjem, živi v prijateljski slogi v tišini gozdne jase na Poljani pri Rečici ob Savinji na starodavni pristavi v sožitju z naravo in ptičjim petjem, vodnjakom in kozoleem, spremenjenim v galerijo. Čeprav obožuje tudi hitro vožnjo z avtomobili, ježo s konji, golf in prijatelje, najbolj, kot pravi, obožuje mir in tišino v svojih nebesih, kakor se je pohvalno o tem koščku narave izrazil tudi njegov častni gost, slovenski nadškof in metropolit dr. Franc Rode, ki je prišel blagoslovit Kristusov kip.

 

Dokazovanje svojih korenin

- Kaj vas je zaneslo v to samoto, daleč od ponorelega sveta? Je to kljub vsemu malo pozerska poza vašega ekstremizma ali le želja lastovke selivke, da se vendarle umiri in vrne pod rodni krov?

"Po prastarem očetu sem iz Savinjske doline, iz Latkove vasi blizu Šempetra ob Savinji, rojen pa v Laškem, kjer so takrat živeli moji starši. To je moj začetek. Že dveleten sem šel z njimi v Gradec in kmalu, leta 1943, spet nazaj v Laško, nato, le nekaj let kasneje, pa za vedno iz kraja moje zgodnje mladosti v Celje pa v Ljubljano in od tam v širni svet. Moje večno romanje je postalo večno vračanje v domači kraj, v mojo domovino Slovenijo. In čeprav imam iz vseh teh časov tudi bridke in vsemogoče izkusnje z ljudmi, tudi domačimi (saj nam Slovencem nikoli ne zmanjka polen, če jih je treba nametati svojemu bližnjemu pod noge), je v meni prevladala neustavljiva želja po ustvarjanju, dokazovanju samega sebe in svojih korenin. Že kot otrok številne družine sem se skozi življenje in na svoji umetniški poti že zelo zgodaj moral prebijati docela sam, brez sleherne tako imenovane družbene pomoči ali podpore. Tudi dunajsko akademijo sem obiskoval in končal ob delu, s preživljanjem od trdega fizičnega garanja na tisti znameniti Maria Hilferstrasse, ki jo je opisoval že Ivan Cankar."

Andrej Ajdič, rojen leta 1937, se je po nižji gimnaziji v Celju izučil zlatarske obrti, obiskoval šolo za oblikovanje v Ljubljani in na Dunaju končal akademijo uporabne umetnosti, kjer je leta 1961 diplomiral. Že leta 1960 je imel kot študent prvo samostojno razstavo na Dunaju in prvo skupinsko že leta 1958 v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Doslej je razstavljal po raznih centrih Evrope in sveta razen v Aziji. Je redni član znamenite Kunstlerhaus, ene najpomembnejsih avstrijskih kulturnih ustanov in njegova dela hranijo znani svetovni muzeji, galerije, zasebniki in razne zbirke Biblioteca Civica v Milanu, Nacionalna biblioteka v Washingtonu in še bi lahko naštevali.

 

Časopis, močnejši od puške

- Zanimivo je, da posvečate v svoji umetnosti posebno pozornost tisku in tiskani besedi in ste prvi, ki je časopis ulil v bron. Tudi Jezusova ledja na vaši znameniti skulpturi so ovita s časopisom.

"V umetnosti je potrebn vedno početi kaj novega. Res sem s svojimi skulpturami postavil spomenik časopisu, saj se prav tam spočenja in rojeva največ novih idej. Poleg tega ima časopis izjemno moč, močnejso od puške, in čeprav so sredstva obveščanja dosegla z medmrežjem novo nesluteno moč, je časopis še vedno nezamenljiv. Po drugi strani je črka osnovna, prvotna komunikacija med ljudmi. Z njo v kiparstvu razmišljam na svojestven način.

Živimo v črni luknji, v času apokalipse, ko se zgublja osnovna vrednost estetike. Tudi vojna v Iraku je v bistvu vojna medijev. Na začetku so lovili enega Bin Ladna, zdaj so že brezštevilni in so postali neulovljivi. Kot umetnik naslavljam na grozljivost in neumnost človeskega početja svoj apel za mir preko svojih medijskih skulptur."

 

- Nekaj posebnega je vaš kip vstalega Kristusa v Medžugorju, ki je postal svetovna znamenitost. Od kod ideja za to nenavadno skulpturo z odtisom križa, ki ostaja na zemlji, in vstajenjem, ki je vznemiril celo Vatikan? Frančiškan Josip Marcelić je napisal o njem študijo, v kateri ga primerja s znamenitim Torinskim prtom.

"To je zanimivo vprašanje. Čutim, da se me je v tem primeru dotaknila nevidna roka, nekakšna intuicija notranjega videnja in vesel sem da je miniaturno skulpturo Vstajenje, ulito v srebro, sprejel z velikim zanimanjem tudi sveti oče Janez Pavel II. ob svojem prvem obisku v Sloveniji leta 1996.

V dva tisoč letih sem prvi, ki sem v likovnem kiparskem smislu prikazal vstajenje, saj so Kristusa le bičali ali ga pribijali na križ. Toje ta ideja, ki me je vznemirila. Na prigovarjanje prijateljev pa smo kip enakih razsežnosti šest krat štiri metre v višino in širino, ki stoji na mojem posestvu v Poljanah, postavili tudi v Medžugorju kot dar Slovenije svetemu kraju v Hercegovini. Primerjava s Torinskim prtom pa je v tem, da je v prtu odtis Kristusovega telesa, moja skulptura pa predstavlja vstalega Kristusa, ki je zapustil svoj odtis v križu, ko je šel v nebesa.

Prav gotovo je skulpturalna rešitev križa močnejši del skulpture in je sposobna posredovati sporočilo. Risarsko in slikarsko znanje je bilo takrat, ko se je dogodek dogajal, zelo skromno. Tudi fotografiral Kristusa ni nihče, tako je avtentičnost Kristusove podobe vprašljiva. Brez dvoma pa lahko trdimo, da je ostala na Zemlji njegova prisotnost., so ostali njegovi odtisi. Zadnji odtis pa je zapustil na križu in to me je vodilo, da sem kiparsko upodobil njegov odtis, ki je nedvomno človeški, in tako je njegova podoba prepuščena vsakomur, da si v svoji domišljiji pričara podobo in tako ustvari skulpturo sam zase."

 

Čudenje in presenečenje

- In kaj pravite o solzah iz Kristusovega kipa, ki jih neverni Tomaži jemljejo kot špekulacijo in verni kot čudež?

"Tudi sam sem presenečen in nimam razlage. da se je. to zgodilo prav mojemu kipu. Kip je ulit v bron in zaradi statičnosti do pasu zalit z armiranim betonom in železjem, ki gre dva metra v zemljo, in z ozemljitvijo za strelovod. Nobenega vodovoda ni tam, kot hočejo to nekateri podtikati. Na prav tak način je postavljen kip na Poljanah. pa tu ni nobenih solz kakor na kipu v Medžugorju, ki je tudi zaradi tega postal medžugorska maskota in ki se mu čudijo romarji iz vsega sveta."

 

Kriki človekove molitve in križ odrešitve

V spremnem katalogu ob postavitvi kipa, ki ga je spisal pesnik Tone Pavček, je zapisano:

"Ajdičev Kristus. prepasan s časopisom - z minljivostjo okrog ledij, vstaja s križa, simbola zemeljskega trpljenja: roke so iztegnjene. kot so bile še pravkar pribite na križu, hkrati pa sa že razširjene v poveličanje in v objem ljudem: vstali Kristus je s svojo smrtjo odrešil svet.

Vstajenje poveličuje to odrešitev: silhueta Kristusa, ki ostaja na križu, govori o večni božji prisotnosti na zemlji.

Sled lepote, ki je kakor Bog. večna in neskončna. Ta sled lepote kiparjevega Vstajenja bo stala odslej v Medžugorju. Na kraju, kjer vsa pota vodijo k božji materi Mariji, saj se ji bo kakor nekoč tretji dan po križanju pridružil njen Sin. Sredi hercegovskega krša, kamna, krp zemlje in krotkih krošenj dreves bo vstal kip, ki kipi v nebo in je kot krona vsemu: krik človekove molitve in križ božje odrešitve."


Skupaj - ogledi vseh strani:

eXTReMe Tracker