s.Elvira
(s.Elvira - voditeljica Komune Cenacolo)

s.Elvira
Tukaj sem, ne, da bi vam nekaj predavala, ne, kot strokovnjak za duhovno življenje, tukaj sem, da pričujem, tukaj sem samo, kot priča, priča brezmejne Božje milosti. Članica sem ene skupine, ki se imenuje skupina javnih grešnikov. Mislim, da je to edina stvar, ki mi daje mir, da morem pričati. Naš osnovni program je - živeti v resnici. Ponosna sem, da se lahko tako predstavim tukaj pred vami in pričam, da, kolikor večji je greh, toliko večja je Božja milost. Zdaj, ko sem se predstavila, vam bom nekaj povedala in to o čudežih, ki jih vidim vsak dan. Garantiram vam, da, ko ti spoznaš, da si grešnik, da postaneš svoboden, da ti šele takrat postane dobro. Potem nimaš ničesar za skrivat, potem ti ni naporno, da bi obdržal vse svoje maske - lepo figuro, vse, kar naj bi mislili drugi o tebi.
Kako lepo biti skupno v tej naši komuni. Da se prepoznamo, kot grešniki, ljubljeni od Boga. Ko fantje pridejo v komuno, takrat priznajo, da so zgrešili v življenju. Ko to govore, so jezni. (Hvala za ta aplavz!) , ker so mislili postati nekaj drugega, da so vredni nekaj več. Danes pravijo - ne, samo zgrešili smo v življenju. Smo grešniki, tisti, ki jih ima Bog rad. V naši komuni bi radi ravno to pričevali. Ni to samo navadna zgodba, to je resnica, to, kar mi delamo, kar mi počnemo. Želimo vsem vam pokazat vse tisto, kar mi doživimo v komuni - da je Božja milost resnično neomejena. Mi smo v toplem Božjem objemu in to se imenuje milost. To je zelo enostavno, živeti tako, kot mi živimo, krščansko življenje. Kaj mi predlagamo mladim, ki so recimo bili izgubljeni tudi v mamilih: Predlagamo jim način, ki ga je predlagal Jezus. Tista vsakdanja Jezusova beseda. To hočemo živeti vsak dan resnično in v to verovati. Od vsega verovati, da je to ravno za danes, zame, da je to del moje zgodbe. Da je to zame, ta trenutek. Ravno tako, kot je bilo prebrano v evangeliju, ki so ga brali ti fantje. Koliko ene kritike moramo doživeti, vključno z menoj, od Janeza Krstnika.
Ni ti dovoljeno, ni ti dovoljeno, in mi bomo dodali, ni ti dovoljeno, ni ti dovoljeno, mladi človek, izkoriščat eno punco, izdati, ni ti to dovoljeno mladenič! Ni ti dovoljeno, ti, punca, da se prodajaš, ni ti to dovoljeno živeti v laži, v ravnodušnosti, v grehu, ni ti to dovoljeno nositi ves čas masko dobre punce, dobrega fanta, da bi te vsi častili, da bi ti vsi zaupali, da bi bil ti primer za vse. Danes se nam Jezus preko glasu Janeza Krstnika obrača tako, ravno to nam pripoveduje. To je Božja beseda, ki nas vodi. S tem nas želi vodit, da bi bili zdravi. To se dogaja, to mi vsak dan vidimo, da Božja beseda ozdravlja. Da te ozdravi od tebe samega. Da ti mir od glave do pete. Jezus je prišel za srce, da bi nam rešil življenje. To je velik dar Boga Očeta za nas ljudi: Jezus - njegov Sin. Lahko si samo zamislimo, kakšen dar nam je dal Bog.
Neki dan sem srečala enega fanta, ki se je spreobrnil. Ker se je spreobrnil tukaj v Medžugorju, je hodil z raztrganimi hlačami. Bil je očetov sin. Raztrgane hlače, bos... Rekla sem mu: Kakšen pa si, izgledaš, kot narkoman. Rekel je - ne, jaz sem se spreobrnil. Želim biti reven. Nasmejala sem se. Rekel mi je: "Pa ti meni ne verjameš?" Rekla sem mu: "Verjamem, da se ti lahko spreobrneš, toda spreobrnitev niso bose noge." Spreobrnitev je, ko ti praviš: "Hvala ti Jezus, zato, ker imam noge, zato, ker imam stopala, toda čevlji niso pomembni." Ali si rekel Jezusu: "Hvala ti, zato, ker imaš stopala?" Mi se pa ustavimo na obliki, na obleki, na čevljih.... On je prišel rešit nas. Ne skrbijo ga naše cunje, ki jih imamo na sebi. Nekoč so ene punce rekle: "Ne vem, kaj Gospod želi od mene - moli za naš poklic." Rekla sem jim: "Glej, pa vi ne verujete v našega Boga?" Rekle so: "Verujemo, verujemo." Rekla sem jim: "Pa koga ti moliš? Ali ne veste, da je naš Bog, Bog, ki govori, da je to Bog, ki je živa beseda?" "Kako moreš reči, da kljub temu ne veš, kaj moraš početi v življenju?" "To je laž." "Če dobro pogledaš v samo sebe, vidiš, da imaš mnogo strahov. In nočeš tvegati, da bi pričal. Potem tudi nimaš poguma, da rečeš - "da" enemu fantu in da ustanoviš eno krščansko družino in da začneš molit. - Alora - In, ali, da nimaš poguma reci - "da" eni večji človeški družini, eni popolni posvečenosti, hrabri, živi, močni, tvegani. Samo nikoli ne reci, da ne veš, kaj naj počneš v življenju." Kdor želi odločati, kdor želi živeti v resnici, kdor pravi, da moli - moliti pometi imeti dialog, pogovarjati se, dopustiti, da te Bog objame, Bog, ki je živa beseda. Beseda, ki ti daje pogum, beseda, ki ti odpušča, beseda, ki ti da moč, da imaš pogumne odločitve. Naša komuna to želi živeti, želi izkusit, aktualnost, lepoto, svežino žive besede, besede, ki se je utelesila, Besede, ki ima roke, ki ima srce, ki ima stopala, Beseda, ki ljubi. To je Jezus iz Nazareta, živa Beseda, ki je med nami, v nas, z močjo, ki je ne moreš zgrešit. Tudi, če grešiš tritisočkrat na dan, lahko pričakuješ Božjo ljubezen. To je upanje, ki ga ima vsak izmed nas, iskanje Boga, za Božjo ljubeznijo, za Božjim obrazom.
Lahko vse dosežemo v življenju, v naši zgodbi, dosežemo bogastvo, diplomo, zakon, otroke, družino, denar, sex, užitke, toda kljub temu ostane neka praznina, neko iskanje. To je resnica, to je v vsakem izmed nas. To vam govorim, ker to vi že veste. Toda o tem sami sebi govorimo zelo malo. To iskanje poskušamo nadoknadit s stvarmi - kupimo hišo na morju, da bi bili bolj srečni. Ali se z eno ženo ne razumemo več dobro. Vi pravite, da se več ne razumemo. Zato iščeš še eno drugo. Toda ti ne veš, da je vse to nenehno iskanje v bistvu le iskanje Božjega obličja. Niso stvari, ki so izven nas tiste, ki nas osrečujejo, ampak v nas. Mi moramo iskati znotraj nas. Znotraj nas je odgovor. Znotraj nas je odgovor, ki ga nam nihče ne more dati. "Prenehaj bela brada...."...... "Hvala Bogu"...."Allora" To, kar vam pravim, govorim s krvjo, z jetri, z možgani. To vam govorim, ker to vidim v fantih, to iskanje, ki so ga oni iskali v mamilih. Oni so to najbolj iskali, toda niso vedeli, da so iskali Božje obličje, niso vedeli, ker jim v njihovih družinah niso o tem govorili. Niso vedeli, da obstaja odgovor. To je bilo iskanje ene resnične ljubezni, popolne ljubezni, trajne ljubezni, ljubezni, ki ne zataji, ko si v največjem blatu. Niso tega vedeli. Tudi jaz jim tega nisem rekla. Bila pa sem skupaj z njimi na kolenih. Na začetku so govorili: "Pa, jaz nikoli nisem veroval, Elvira." Nekateri so ponosno govorili: "Jaz sem ateist, jaz tako mislim,..." Jaz sem mu rekla: "Nisi ti ateist, ti si narkoman, ti si zgrešil, če to nebi bil, potem nebi prišel sem." Je res, ali ne? Vsi so tam dol. Naša komuna živi v resnici, od svobode, mi se ne bojimo. Mi se ne bojimo, da bi koga užalili. Ker, ko je nekdo užaljen, pravimo, da smo prišli do cilja. Ko je užaljen, potem tri dni ne govori z menoj. To je znak, da smo zadeli. Po trh dneh, ali po treh mesecih, ni to važno, on pravi: "Jaz ne verujem." Pravim: "Ti ne veruješ, poskusi imeti vsaj majhen delček upanja. Zaupaj sam vase, ker ti obstajaš, ateist si, toda ali verjameš, da ti obstajaš, ali jaz, vidiš?" Rečem: "Prosim te, zaupaj! Delaj tako, kot te uči komuna. Bodi na kolenih, ravno zato, ker ne veruješ. Imaš najlepšo priložnost, da čisto živiš. Jaz pa bom verovala namesto tebe. Ti pa na kolena!" Čez nekaj časa oni sami spoznajo, da se tista vojna med občutki v srcu, počasi spreminja v mir. To je prva stvar, to je tisto, kar iščeš - mir, mir. Čez tri ali štiri mesece, se prično počasi čistit. Potem se spomniš vsega tistega, kar si slabega naredil. Počasi se spomini ozdravljajo, čistijo se vse laži, kraje, nasilje, napetosti s starši. Ko ti začneš molit, pride do ozdravitve, ozdravitve od spominov na slabe stvari. Prihaja do ozdravitve občutkov jeze, sovraštva, zavračanja tega in onega, kategorij prijateljev in sovražnikov, zavračanja tega ali drugega naroda. Potem počasi spoznaš, da smo pred Bogom vsi enaki, da niso pomembne rase, religije, da smo vsi enaki, hrvati, srbijanci, muslimani, albanci, črnogorci, italijani, u, italijani, samo Italijanov nas je 55 kategorij - "mamma mia." To, kar je najlepše na svetu, ko si na kolenih, takrat razumeš, da si ti sam, takrat razumeš, da je v tebi vse človeštvo, vse človeštvo in v tem človeštvu je tvoja mati, tvoj oče, tvoji domači, prijatelji in sovražniki, vsi. Ravno zato, ker je prišlo do tega čiščenja, do te ozdravitve, do te osvoboditve. Tudi delitve so izginile, zunanje delitve.
Največkrat so ravno tiste zunanje delitve ogledalo naših notranjih delitev. Na primer hodimo k Sveti maši, molimo.... , toda molimo zastonj. Ne moremo tako srečati Boga. Lahko tako moliti vse življenje, 100 let, iti k maši vsak dan celo življenje, moliti rožni venec, kolikor hitro je mogoče in nazadnje umreti, ne, da bi srečal Božje obličje, polno ljubezni. Tako se živi in umira z enim neverjetnim strahom. Ko je v nas, ko je v meni strah, to je tisoči strahov, to niso tisti strahovi, ko mi zapremo okna in vrata, da nebi prišli tatovi in narkomani. V Italiji vse bolj zavarujejo (zaklepajo) tudi cerkve. Tako je Jezus vse bolj sam. Ne samo ta strah, vsak izmed nas pozna tisoč strahov, ki jih mi vsak dan živimo. Zato pravim, da ko mi molimo, takrat preverjamo, kakšna je naša molitev, kakšno molitev imamo in kakšne človeške ovire so v nas, kakšne so to meje, kakšni so to zidovi, ki smo jih mi postavili izmed nas in drugih. To ni ateizem, to je najbolj umazano poganstvo. To je samo zunanje, namesto, da bi sprejel tisto ljubezen tistega, ki je vsemogočen, ki sprejema vse človeštvo. To je srce, ki ga nam Jezus prinaša. Tako se naše kamnito srce spremeni v mesnato srce, srce, ki odpušča, ki ima milost, srce, ki ima ljubezen, tako, kot smo peli zjutraj: "Bog je ljubezen, to je Božje srce." Oseba, ki je v Božji milosti, nima več svojega naravnega kamnitega srca, ampak ima Kristusovo srce. Če mi tega ne izkusimo, ne bomo nikoli kristjani. Če pravimo, da smo mi kristjani, moramo bit tudi tisti, ki sledimo Kristusu. Nekega dne je en fant prišel k meni, tisti, ki skrbi za red v komuni. Rekel je, da ima enega fanta, ki ga ne more več obdržati tukaj. Pravi, da takoj, ko mu nekaj ukaže, da se on takoj odgovarja in brani in ne želi več ostati v komuni. Pogledala sem ga in bilo mi je žal, ko sem videla, kako on razume Božjo ljubezen. Ko en fant ni v redu, je to znak, da ima še vedno mamila v žepih - ali me slišite vi tam dol? To je nevarnost, ko je nekdo preresen, strog in nasilen proti nekomu, ki greši. Rekla sem: "Pa vi ste specialisti greha, vi ste prišli sem k meni, da priznamo, da smo mi vsi taki, da smo lažnivci, da smo tatovi, ubijalci. Pomeni, da smo javni grešniki." Pogledam in rečem temu fantu: "Kolikokrat si zajokal, kolikokrat si molil za tega fanta, kolikokrat si imel toliko poguma, da si ponoči vstal in molil zanj? Potem pa mi ti prideš pravit, da se on upira, da se slabo obnaša in da ne želi več ostati v komuni." Takrat postanem žalostna. - Ali slišijo Italijani? - Mamma mia - allora. Mi smo hudobni do drugih, ker je naše srce še vedno iz kamna, ker nimamo še milosti v našem srcu, milosti Božje. Pomeni, da smo šli velikokrat k spovedi, toda nismo dobili odpuščanja, pa ne, da nam ga Jezus nebi dal, ampak ga mi nismo sprejeli. To pomeni, da bomo umrli v naših grehih, če nismo prejeli odpuščanja, potem nimamo milosti, nismo strpni. To ni tisto potrpljenje, ko pravimo, spreobrnili se bomo prej ali kasneje. Žene komaj čakajo, da se možje spreobrnejo, kako se jim mudi. Ko me vidijo, hitijo za menoj in pravijo: "Elvira, moli, Elvira moli..." Mislila sem, da hočejo reči: Moli za mojo svetost, kajti žene morajo biti svete. One pa pravijo: "Moli za mojega moža, da bi se on spreobrnil." Svet gre na slabše, ker smo mi žene izgubile ceno. Prodajamo se za eno rožo. Žena možu pravi: "A veš, kateri dan je danes?" Mož pa je prišel domov utrujen in reče: "Ne vem, draga, kateri dan je danes." Žena reče: "Najina obletnica poroke, a mi nisi prinesel niti ene rože." Zamislite si, kakšne smo me žene... Pa, potrudi se ti, ti, naredi torto, naredi en velik kolač, zavrti kaseto z glasbo za ples. Pa ti, ti, žena si tista, ki moraš to naredit! Pa ti, ti si rojena za to, da daješ življenje, da bi dala upanje, da bi vsak dan dala svežino svojemu zakonu. Kakšne smo postale ženskice, nekatere so že tudi 25 let poročene, pa se tega še ne zavedajo. Jaz pravim, če sbi ti naši mladi fantje (ki so prišli v komuno) prej srečali punce, ki so bile, pametne, čiste, punce, ki molijo, močne punce, ki nasprotujejo zlu, potem nebi bili nikoli uživali mamil. Še enkrat: žena je tista, ki mora pogledat nase in na svojo notranjost. Žena je lahko tudi Eva - ambiciozna, tista, ki te izda, ki laže, tista, ki vse hoče, tista, ki so ji všeč užitki, ohola, taka, ki bi hotela postati kot Bog - Eva - o, kako bi to bilo dobro... Žena je lahko Eva celo življenje, lahko pa je tudi Marija. Moramo izbrati. Želim, da nekdo od fantov nekaj pove. Ti so pravi pričevalci tega, kar je Bog naredil z njimi. Marija je nasprotje Evi. Enostavna žena, ki je v Nazaretu niso niti opazili, razen po njeni milosti. Njena milost je bila vsem v pomoč, pomagala je drugim, ki so bili revni. Kako je to lepo, enostavnost, prozornost, brez kakšnih kompromisov v njej. Ni imela ničesar za skrivat. Ni se imela ničesar bati. Njo gledat je bilo, kakor gledat en kristal, večnost. Če bi videl Marijo, bi tvoj pogled živel za večnost. Enostavna, iskrena, ponižna, ona je to razumela, ko je rekla, naj bo po tvoji volji. Razumela je, da je Bog večen in neskončen, stvarnik neba in zemlje. Damo zamislite si, da je on postal embrij. Mi pa, ki se bojimo, da bomo izgubili ugled... To je tako enostavna zgodba. Tako je mogoče živeti, da to postaneš. Da je to ravno greh, če to ne postaneš, da je neumno, če ne posnemaš Marije. Če ne posnemamo Marije, če nismo Marija, potem smo Eva. A Eva - to je mišljenje tega sveta, lažno, lopovsko. To nam jemlje življenje, to nam krade življenje, lepoto krščanskega bivanja. Mi moramo živeti Marijo. To pravim ženam. To pravim še bolj možem in fantom. Če se vi fantje ne zaljubite v Marijo, potem te bodo vse žene prevarale, tudi tiste, ki so v tem trenutku blizu tebe. Vse te bodo razočarale in ponižale, ker so mnogo bolj prebrisane od tebe. To predvsem govorim fantom, najbolj. Ker žena, ki ni Marija, potem je zlobna Eva. Zato naj se vsaka žena zamisli. Gospod nam je dal tako notranjost, da prinašamo življenje. Me smo dobile tako sestavo, kjer On lahko ustvarja življenje, notranjost maternice, da bi raslo življenje. To je milost, milost Božja. Žena, pa to se ne more zamenjati, žena se ne more zamenjati. Me moramo biti kot Marija, kajti drugače je svet izgubljen, svet je mrtev. Ravno zato je v naši družbi več mrtvih, kot živih. Ker žena išče samo stvari, stvari... Jaz pa vam pravim, da to iskanje, ta želja, ki je v nas, to je iskanje neskončnega, iskanje neke ljubezni, ki je neskončna. Moramo srečati obličje Očeta. Če žena to sreča, potem to ona prenese človeštvu. Šele takrat postanemo zares živi. Šele takrat se naše življenje imenuje krščansko življenje. Oprostite mi za to, kar sem vam rekla. Nisem hotela imeti nikakršnega predavanja. Povedala sem vam stvari, ji jih mi govorimo med nami, to, kar jaz pravim narkomanom in puncam, ki so se drogirale. Mislim, da smo to mi vsi, vsaj malo. Če naše srce ni popolnoma Božje, pomeni, da je v njem tudi malo mamil. Mamila imajo različna imena. Bodimo previdni, to je lahko tudi molitev. Jaz molim vedno. Poglej malo sebe. Če molitev ne spreminja tvojega srca, tvojega obličja, potem ti ne moliš živega Boga, potem častiš samega sebe. Naša vera ni religija. Ti, jaz , ti se spreminjaš, ti živiš. Danes si boljša, kot včeraj. Potem mi sami občutimo, da verujemo. Tebi je Bog dal ta dar, dar ki me dela boljšega, iskrenejšega, mlajšega, lepšega. To pripovedujem ženam. Molitev je krščansko življenje. Ni treba šminke, ker molitev nas dela lepše in sijajnejše.
Hvala, ker ste me poslušali.
Pozabila sem eno pomembno stvar: V notranjost žene, se po Božji zamisli, rojevajo številni duhovniki, mnogi posvečeni. Toda mamam je dražja kariera. Mamam je dražja diploma. Mamam je dražja moč in slava tega sveta. Matere - poklic prihaja po vašem srcu, po vaši veri, po vaši molitvi, ko sprejemate revne v vaši hiši. Že imamo premalo duhovnikov in posvečenih. Ker jih je vse manj, potem imamo vse manj Božje milosti, vse manj odpuščanja. Moramo posvetiti naše otroke Mariji, ko so še v nas. Govorim vam mladim, ki ste najboljši. Recite Bogu: "Naj vsaj eden od mojih otrok dobi poklic za duhovnika, da bi se tvoja milost obdržala na zemlji, da bi bila milost Jezusove evharistije vedno prisotna na zemlji." Žene, matere, to je odvisno od vas!
Hvala!

Skupaj - ogledi vseh strani: