Ivan Dragičevič 1 - videc

Ivan Dragičevič
Med šestimi vidci iz vasice Bijakovići, ki so pred dvaindvajsetimi leti prvič zagledali nepopisno lepo ženo, je bil tudi šestnajstletni IVAN DRAGIČEVIĆ. Nihče od šestih otrok takrat niti slutil ni, da jim bo to srečanje popolnoma spremenilo življenje in da bodo od tistega 24. junija davnega leta 1981 stalno ostali z Njo. Ivan je sam povedal, da je bil zelo zadržan fant in niti ni vedel, da se Gospa sploh lahko prikaže. Nikoli tudi ni slišal niti za Lurd niti za Fatimo. S svojimi starši je pridno delal na polju, na tobačnih njivah in v vinogradih; zato je komaj čakal nedeljo ali praznik, da se bo lahko odpočil in potem s prijatelji brcal žogo.

- Ivan, bi nam lahko povedal, kakoje bilo tisti, zdaj za ves svet, pomemben dan?
Po kosilu je prišel pome prijatelj in skupaj s še drugimi smo odšli na travnik igrat nogomet. Ko smo se pozno popoldne vračali proti domu, smo med potjo srečali Vicko, Mirjano in Ivanko. Eden izmed nas jih je vprašal, kam gredo. Odgovorile so, da se bodo malo sprehodile in pogledale za ovcami. Mirjana je živela v Sarajevu in je bila samo čez poletje pri stari mami v Bijakovičih, Ivankaje hodila v šolo v Mostarju, le Vicka je hodila v šolo v Medjugorje, tako, da sem sama njo bolje poznal. S prijateljem sva se vmila domov, da sem se preoblekel, potem pa sva odšla k Ivanki, da bi na TV gledala košarkarsko tekmo. Takrat pri nas še nismo imeli TV. Po prvem polčasu sem odšel domov, da bi kaj pojedel, potem pa sva od daleč slišala, da naju nekdo kliče. V tistem zelenju nisva videla nikogar, sicer naju pa to sploh ni zanimalo. Ko sva se pa le obrnila, sva zagledala Vicko, kako teče za nama in nama govori: "Pridita, pridita, Videla bosta Gospo!" Nisvaji verjela, toda Vicka je tako zelo vztrajala. In v tistem trenutku sem jo doživel popolnoma drugačno kot sicer. Pa smo stopili proti hribu. V nas je začel lesti strah. Ko smo prišli do tistega mesta, smo zagledali drugi dve deklici. Obmjeni sta bili proti hribu in jokali: kot da bi se ne zavedali, kaj gledata. Vicka nama je z roko pokazala navzgor proti hribu.
Trikrat sem pogledal in zagledal Gospejin lik. Ko sem ga zagledal, sem tako hitro pobegnil, da še sam ne vem, kako sem prišel domov. Nikomur nisem ničesar povedal, in celo noč nisem mogel zaspati. Bal sem se mraka, bal sem se in premišljeval, kam bom ušel, če bo Ona prišla v mojo sobo... Komaj sem čakal jutro. Toda zjutraj so moji starši že vedeli, da sem bil tudi jaz pod hribom.

- In kako so reagirali?
Zelo razburjeno. Niso verjeli. Dvomili so. Opozarjali so me, naj pomislimo, kaj govorimo. Bali so se, kaj bo z nami, če nas bo policija odpeljala. To je bil prvi šok. Tudi duhovniki sami niso bili prepričani v to, kar smo mi pripovedovali. Toda priznati moram, da sam nisem bil prepričan v to, kar sem govoril.

- Pa vendar - kako ste vedeli, daje to Gospa?
Naslednji dan se je popoldne začelo zbirati veliko Ijudi. Ko smo se pripravili, da bi šli na hrib, se je pojavil ambulantni avto in odpeljali so nas v Mostar k dr. Vujeviću. Jaz sem vstopil prvi. Ko pa sem prišel ven, ni bilo na hodniku nikogar več. Vsi so ušli in se vrnili na hrib, mene je pa moj stric, ki je bil šofer pri Rdečem križu, odpeljal domov. Tako nisem bil pri prikazovanju na Hribu... Toda Gospa se mi je prikazala doma! Ne morem vam opisati, kako me je bilo strah! Prišla je k meni, mi položila roke na rame in mi rekla: "Ne boj se! Tvoja mati sem! Ničesar se ne boj!" Zatem sem jo vprašal, kdo je, ker nisem vedel, kdo pravzaprav je. In odgovorila mi je: "Jaz sem blažena Devica Marija; Kraljica miru sem!"

- Ivan, kako pa potekajo tvoja srečanja z Gospo?
Zelo preprosto! Niti eno srečanje v vseh 22 letih ni bilo enako. Vedno je to novo doživetje, nov občutek: skrbna materina ljubezen, pozornost, neka nova vsebina, ki jo začne Ona. Za vsako srečanje se pripravljam z rožnim vencem. Ko ga molim in se ura vedno bolj bliža šesti in štirideset minut, jo vedno bolj občutim v svojem srcu. Ne vidim je, ampak jo občutim. Ko molimo sedem Očenašev in molimo za prikazanje, pride.

- Ali govorite najprej vi vidci ali Gospa? Ali jo lahko tudi kaj vprašate?
Srečanje z Gospo je obojestranski pogovor. Gospa več govori kakor jaz. Sprašujemo jo, toda večinoma so to vprašanja za potrebne, za bolnike ali za naše družine. Gospa nam pri tem pomaga in nas vodi.

- Veliko jih je, ki pravijo, da je vam lahko, ker vas vodi Gospa. Ali je tudi za nas, ki je ne vidimo kaksna pot?
Je. Gospa nam jo nudi že skoraj dvaindvajset let. Sprejeti njena sporočila - to je idealna pot; je duhovna pot, po kateri nas Gospa želi obnoviti, da bi nas tako mogla vpeljati v to, kar nas še čaka.

- Ivan, kje povsod se ti je Gospa prikazovala? Ali je to kako določeno mesto ali kak določen čas?
Mesto in čas nista pomembna. Jaz se trudim, da sem na takem kraju, kjer se lahko pripravim. Sicer pa, če grem na pot in vem, da bom v tistem času v letalu ali nekje v avtu, jo vedno en dan prej povprašam, kje se mi bo prikazala. Potem odgovori: "Ko boš prišel v ta kraj, zvečer ob tej in tej uri..."

- Povej se, kakšna je Gospa?
Ko rečem, da ima sivkasto obleko, bel pajčolan, da ima krono iz zvezd, čme lase, plave oči, roza lica - s tem nisem prav veliko povedal, ker njene lepote ne morem prav opisati. Važno je nekaj drugega: važna je njena ljubezen, njena nežnost, njena dobrota, njena zaskrbljenost za nas, za našo rešitev, za naše odrešenje.

- Kakšna je v zadnjem času? Je zaskrbljena ali je vesela zaradi našega spreobračanja?
Na njej se vidi zaskrbljenost. Toda tudi vesela je, ker bi nas rada s svojim veseljem spodbudila. Pravi nam: "Dragi otroci, ta svet, to človestvo ima prihodnost, vendar se morata spremeniti. Vrniti se morate k Bogu, v vaše družine morate vrniti molitev; skupaj z otroci morate začeti moliti, biti pri sv. maši, k spovedi morate iti, morate častiti Najsvetejšega, drug drugemu morate odpuščati..." Gospa ve, da nismo popolni; toda pomembno je, da bi taki hoteli biti, važno je, da poskušamo.

- Rekel si, da vidiš Gospo kot vsako drugo osebo, to je trodimenzionalno. Ali si se je kdaj dotaknil, ali se je Gospa tebe?
Da, sem. Tudi moji otroci so se je dotaknili o Božiču. Bila je polnoč, ko sem imel prikazanje. Svoje otroke sem vzel v naročje in z njihovo roko sem se dotaknil Gospejine roke.

- Ali veš, zakaj je Gospa izbrala prav vas šest iz medjugorske župnije? Ali vam je to kdaj povedala?
Kolikor se spomnim prav na začetku. Takrat smo Gospo vprašali, zakaj je izbrala ta kraj. Rekla je, da ji je to ljudstvo posebej vdano in se je v tistem času posebno žrtvovalo za svojo vero. Moram pa reči, da ne vem, kaj se je dogajalo potem v tistem času, ker sem že 28.avgusta odšel v semenišče. V Medjugorje sem se nato vmil šele leta 1983. V Visokem sem bil dve leti, eno šolsko leto pa v Dubrovniku. Tako za veliko stvari, ki jih je Gospa govorila drugim, ne vem.

- Omenil si semenišče, otroke. Ali ti je Gospa kaj svetovala?
V tistem času sem odšel v semenišče. V Visokem in v Dubrovniku sem naletel na veliko nerazumevanja. In jasno, posvetoval sem se z Gospo, kaj bi bilo najbolje. Povabila me je nazaj v Medjugorje. Rekla mi je, da me bo ona vodila. Pa glejte, tu sem in želim, da me vodi še naprej.

- Mogoče je zdajle priložnost, da se spomnimo sporočil, kijih Gospa daje vsakega 25. v mesecu po Mariji Pavlovič in tega, da je nekoč tudi rekla: "Jaz se v svoji ponižnosti klanjam pred vašo svobodo."
Vsekakor! Bog in Gospa sta dala vsakemu človeku svobodo in ne bo mu odvzeta. Jaz sem v svobodi, ki mi jo je dal Bog, izbral zakrament družine, kar je sveta stvar. In srečen sem, tako v življenju kot v zakonu.

- Ivan, mogoče ti poznaš odgovor na pogosto vprašanje, zakaj prikazovanja trajajo tako dolgo?
Pa še koliko je vzrokov za to! Vidimo svet, v katerem danes živimo, Gospa za nas s svojo materinsko skrbjo želi izpeljati iz slepe ulice, nas prijeti za roko in nas pripeljati k Sinu. Res je, da imamo Cerkev, zakramente, Sv. pismo, toda vprašanje je, koliko od tega prenašamo v prakso. Zato nas Gospa tako dolgo vabi in kliče, da bi se zavedli, kaj imamo in bi iz tega začeli rasti.

- Trije vidci Ivanka, Mirjana in Jakov nimajo več vsakodnevnih prikazovanj. Zvedeli so tudi za zadnjo, deseto skrivnost. Vi trije ste jih zvedeli devet in imate prikazovanja še vedno vsak dan.
Jaz sem zvedel za deveto skrivnost že leta 1985 in od takrat nobene nove več. Gospa odloča kdaj in kako bo povedala skrivnosti. Vezane so na Cerkev, na najvišji vrh Cerkve, na župnijo, na vidce in na znamenje, ki ga bo dala. Mi vidci smo se med seboj pogovarjali samo o skrivnostih, ki so nam vsem skupne.

- Kraljica miru je obljubila, da bo na kraju prikazovanj pustila neko znamenje. Ali veš kakšno bo?
Vem kakšno bo.

- Kakšno?
To boste videli.

- Slišali smo, da bo to znamenje trajno, vidno in neuničljivo. Ali je to res?
Res.

- Ali vam je Kraljica miru kaj rekla, zakaj se prikazuje?
Vsa sporočila, ki jih je Gospa dala v vseh teh dvaindvajsetih letih, se nanašajo na mir. So sporočila o molitvi, o molitvi, ki prihaja iz srca, sporočila o spreobračanju, sporočila o pokori in postu, trdni veri in sporočila o ljubezni.

- Ali je kakšno sporočilo, ki je posebej pomembno?
Posebno bi poudaril sporočilo o miru in pokori. Brez miru je težko uresničevati vsa druga. Težko je po njih živeti, če človek ne doživi miru v sebi, če nima miru v svoji družini. Zato Gospa kliče družinam, naj molijo rožni venec, da bi živele po sporočilih.

- Ivan, ti imaš družino. Kako te tvoja družina doživlja kot vidca?
V teh dvaindvajsetih letih se je moje življenje popolnoma spremenilo. Niti v eni šoli se ne more toliko naučiti kot v šoli miru, v šoli Ijubezni. Moja žena in jaz sva se pripravljala na zakon po Gospejinih sporočilih. Osem let, kolikor sva poročena, želiva vse to prenesti tudi na najine otroke, kolikor oni pač že morejo dojemati.

- Ali te Gospa kdaj opominja?
Gospa nikoli ne kritizira, samo opomni, bolje rečeno - vzgaja. Z veliko ljubeznijo in toplino nam pokaže, kaj je dobro.

- Vicko in Jakovaje Gospa popeljala v vice in v pekel. Drugi vidci pa naj bi to videli kot v filmu. Niso videli pekla, ampak samo nebesa in vice. Je tako? Ali si pa ti, Ivan, tudi kaj tega videl?
Jaz sem videl samo nebesa. Ko se pogovarjam z ljudmi, jim rečem, da sem z Gospo šel v nebesa. Bilo pa je tako: Gospa me je s telesom vodila v nebesa. Ko smo prišli tja, sem z malega hribčka opazoval prostranstvo brez meja, kjer so hodili ljudje. Prepevali so. Oblečeni so bili v bela in modra oblačila. Bil sem razburjen, pa si nisem mogel vsega zapomniti. To je tako nepopisno lepo, da se ne more z ničemer primerjati. Je pa zelo, zelo težko to opisati z besedami. Spominjam se evangelija, kjer piše, da oko ni videlo in uho ni slišalo in srce si ni želelo. Tako pravim tudi jaz: če bomo prišli v nebesa, bomo pa videli.

- Ali so v nebesih vsi ljudje enako stari?
Tole sem pa pozabil povedati: ko sem gledal ljudi, kako se sprehajajo in molijo, ni bilo ne starih, ne mladih. Vsi so bili enako stari.

- Ali je Gospa kdaj govorila o tem, kam je v večnosti prislo več duš: v nebesa, ali v vice ali v pekel?
Meni naravnost ne.

- Ivan, kako je biti z Gospo vsak dan in gledati v nebesa 5, 10 minut, pol ure in se potem spet vrniti na zemljo in živeti realnost?
Včasih potrebujem po več ur po prikazanju, da se vrnem v stvamost tega življenja. Tega ne morem kar tako vreči od sebe; ob tem se mešajo vsi občutki.

- Vsak izmed vas vidcev ima svoje poslanstvo. Vemo, da ti moliš za mlade in za duhovnike. Kaj Gospa sporoča za mlade?
Gospa je posebej želela od mene, da molim za duhovnike in da delujem z mladimi. Ona danes bolj kot kdaj koli vztrajno in potrpežljivo želi obnovitev skupne molitve v družini. Najbolje je učiti moliti otroke že od malega in ne čakati, da jih vzgaja šola. Takrat duhovnik lahko nadgrajuje to, kar so začeli starši. Potrebna je osnova. To pa je družina in družinska molitev. Gospa pravi: "Dragi otroci, vsaka vaša družina mora biti molitvena skupina."

- Kaj lahko naredimo za našo Gospo in kaj ona pričakuje od svojih otrok?
Gospa pričakuje, da se ljudje v tem času mnogih vrenj, prebudijo. Gospa čaka, da sprejmemo sporočilo, to dobro in veselo novico, kliče in vabi nas, da začnemo po njih živeti. Vabi župnijo in župljane, da se duhovno prebudijo, se dvignejo in začnejo sprejemati to, kar ona želi: da bi začeli spreminjati današnji svet. Za vse nas je važno, da sprejmemo molitev.
Gospa pravi: "Dragi otroci, samo oz. vrnitvijo molitve v vaše družine se lahko ozdravi duh vase družine." Danes je človek duhovno bolan. Ko se bo duhovno pozdravil, bo ozdravel tudi telesno.
Sporočilo za vse nas je zato: DUHOVNO OZDRAVETI

Skupaj - ogledi vseh strani: