Mirjana Dragičevič - videc

Mirjana Dragičevič
Današnji vidci so bili prve priče, ki so prinesle vest o Gospejini navzočnosti v medjugorski župniji. Mirjana Dragičevič Soldo je z Ivanko Ivankovič Elez, 24. junija leta 1981 prva videla Gospo. Ta mesec je 18,-ega dan, na katerega ji je Gospa obljubila, da se ji bo prikazovala do konca njenega življenja..

- Ivanka in Ti Mirjana sta prvi od sestih vidcev videli Gospo. Drugi so se vama pridruzili pozneje. Nam lahko poveš, kako se je vse to zgodilo in kaksno je bilo prvo srečanje z Gospo?
Vedno se rada spominjam prvega srečanja z Gospo. Pred tem nikoli nisem slišala za Lurd, za Fatimo ali sploh za Gospejina prikazovanja na zemlji. Mislila sem: Gospa je v nebesih, mi pa k njej molimo. Starši nam v času Jugoslavije o čem takem sploh niso govorili. V tistem času sem s starši živela v Sarajevu. In ko mi je Ivanka tisti dan - bila sem pri stari mami v Medjugorju, -rekla, da je na hribu Gospa, je nisem hotela niti pogledati. Mislila sem, da je to nemogoče, in sem ji zato odgovorila: "Seveda! Gospa nima bolj pametnega dela, pa je prišla k meni in k tebi." Pustila sem jo tam in sem odšla po isti poti nazaj do prvih hiš v vasi. Pa vendar mi je nekaj reklo, naj se vrnem k Ivanki. Našla sem JO na istem mestu, kjer sem jo pustila. In Ivanka se je spet oglasila: "Pa poglej! Prosim te!" Obrnila sem se proti hribu in zagledala ženo v sivkasti obleki in z otrokom v naročju. Ne morem vam povedati, kakšen občutek je bil to. Ne morem reči, da sem občutila srečo, veselje ali strah, ali sem se zavedala, da sem sploh še živa ali pa sem mrtva; sem mar prestrašena. Vse to se je mešalo v moji glavi. Ničesar drugega nisem mogla narediti kot samo gledati.
V tem trenutku je prišel Ivan. Ko je zagledal Gospo, je zbežal domov. Za njim je prišla Vicka, ki je iskala mene in Ivanko. Vse to se je dogajalo zelo hitro. Tudi Vicka je zagledala Gospo in kar takoj pobegnila. Ivanki sem rekla: "Kdo ve, kaj me tu vidimo. Bolje bi bilo, da bi šle domov. Nisem še izrekla tega stavka do konca, že sva bežali domov.

- Kaj sta pa potem naredili?
Jaz sem z našo družino vsa leta živela v Sarajevu. V tem času pa sem bila na počitnicah pri stricu in stari mami v Bijakovičih. Ko sem pritekla domov, sem jima takoj povedala, da mislim, da sem videla Gospo. Babica pa mi je odgovorila, naj vzamem rožni venec in molim, Gospo pa naj pustim v nebesih, kjer je njen prostor. Ubogala sem jo in o tem nismo več govorili. Ponoči pa nisem imela miru. Umirila sem se le, če sem res vzela rožni venec in molila. Kot bi me prevzelo nekaj neresničnega.
Naslednji dan, 25. junija je bil navaden dan, enak vsem drugim. Le Jakov in Marija sta nam rekla, kako smo lahko srečne, ker smo videle Gospo, in kako rada bi jo videla tudi onadva. Tako iz srca jima je to prišlo. Naslednji dan pa sem tako iskreno zaželela, da bi še šla na isti kraj kjer sem prejšnji dan videla Gospo. To sem povedala mojim sorodnikom, oni pa so se odločili, da bodo šli z menoj. Ko smo prišli tja, smo zagledali Vicko z njenimi starši, Jakova, Marijo in Ivana. Z vsakim od nas je prišel še nekdo njegovih domačih, ker so se zavedali odgovornosti za svoje otroke. Lahko rečemo, da'je bilo že takrat z nami pol Podbrda.
Gospo smo na istem mestu videli tudi ta dan, ki ga zaznamujemo kot obletnico prikazovanj. Takrat smo prvič prišli v Gospejino bližino in tako so se začela za nas njena vsakodnevna prikazovanja.

- Koliko ste bili stari takrat in kaj so rekli vaši starši na vse to?
Jaz sem bila takrat stara 16 let. Si lahko predstavljate, kako so se počutili moji starši! Bili so v Sarajevu in teta je takoj poklicala mojo mamo ter ji rekla, da se z menoj nekaj dogaja in da sem videla Gospo. Mama se je ustrašila in vprašala teto, kakšna sem, taka kot navadno ali kaj drugačna. Teta ji je povedala, sem taka kot prej. Iz tega je moja mama sklepala, da se z menoj mora res nekaj goditi, ker o takih stvareh bi prav gotovo ne lagala. In starši so takoj prišli v Bijakoviče. Vse sem jima povedala. Dodala sem še to, da sem se za vse, kar sem jima rekla, pripravljena tudi boriti, ker sem jo resnično videla. Verjela sta mi. Rekla sta mi le, naj vedno govorim le resnico, naj se ničesar ne bojim in da bodo oni ob meni. To pa mi je veliko pomenilo.

- Kako pa si vedela, da je to, kar si videla, zares Gospa?
Nekaj je v srcu; ko vidiš Gospo, vidiš nebesa. Pa ne samo vidiš, ampak to občutiš v svojem srcu. Občutiš, da je s teboj tvoja Mati.

- Ljudje so bili takrat prestrašeni in so prosili, naj Gospa pusti kak znak, daje vse to res.
Da, ljudje so govorili, naj prosimo Gospo, naj da kak znak, če jo res vidimo. In prosila sem Gospo. V tistem trenutku pa me je Vicka vprašala, koliko je ura. V tem trenutku sem se čudila njenemu vprašanju. Pa vendar sem pogledala na uro, toda moja ura je šla narobe. Ne vem, kako bi to razložila, ker je ura le šla. Potem mi je to uro vzela policija. In urar jim je povedal, da tako obrnjena ura praviloma ne bi mogla iti. Pa vendar je ura tekla. In ljudje so prav zaradi te - na zunaj malenkosti - verjeli.

- Nekdo od vidcev je govoril, kako to, da se Gospa ne prikazuje vsem.
Jaz se tega ne spominjam. Mi smo takrat živeli v nekem drugem svetu. Mene ni zanimalo, če ljudje verjamejo ali ne. Živela sem za trenutek, ko bom spet videla Gospo. Zakaj bi tega ne povedala? Saj se spominjate, da v tistem času biti videc ni bilo lahko. Vendar JAZ nisem imela vzroka, da bi lagala. Ne morem reči, da nam ne bi verjeli. Govorim o svoji vasi. Naši sovaščani so bili z nami. Ti ljudje so toliko pretrpeli, toliko so nam pomagali! Če nam ne bi verjeli, ne vem, kako bi to zmogli. Nekaj časa nismo smeli iti na Podbrdo, na Hrib prikazovanj. In ljudje so nas skrivali, čuvali so nas in prikazovanja smo imeli vedno v drugi hiši. Prav res mislim, da so nam verjeli.

- Kako pa veš, da Gospa pride? Ali pred njenim prihodom moliš? Kakšna pa Gospa sploh je?
Pred prikazanjem vedno molimo, da se pripravimo na pogovor z njo. Gospa je vedno enaka. V vseh letih se niti malo ni spremenila. Vedno ima sivo obleko in bel pajčolan, razen za Božič in Veliko noč. Takrat ima obleko zlate barve. Ima dolge, črne lase, ki se vidijo izpod pajčolana, in plave oči. Prelepa je. Lepote, ki seva iz nje, se ne more opisati. Preden Gospa pride, včasih vidim svetlobo, včasih pa takoj Njo. Vendar po občutku vem, kdaj bo prišla. V teh trenutkih, v teh sekundah občutim v sebi toliko ljubezni, toliko lepote, da bi preprosto, če po teh sekundah ne bi prišla, počila od vsega lepega.

- Mirjana, povedala si, da Gospa pride na zemljo, vendar nikoli ne stopi nanjo.
Še nikoli nisem opazila, da bi se Gospa dotaknila zemlje.

- Kje vse pa se tije prikazovala?
Na Hribu prikazovanj, na mojem domu, na mnogih mestih. Pomembno je samo, da so ta mesta vredna njenega prihoda.

- Ko se pogovarjaš z Gospo - ali se je kdaj tudi dotakneš, ali spregovori prva ona ali ti?
Večinoma spregovori najprej Gospa. Jaz jo sprašujem za bolnike, za tiste, ki ne verujejo.
Gospe se nikoli nisem dotaknila in tudi ona se ni mene. V vseh letih prikazovanj sem spoznala - in to me uči - da zanjo nima nihče prednosti, zanjo smo vsi enaki. Vsi smo njeni otroci in s svojo materinsko ljubeznijo nas ima vse enako rada. Meni je pokazala, da sem enaka kot vsi ostali. Mene se je samo poslužila, da po meni daje sporočila. Jaz nisem nič več od drugih, da bi se mogla dotakniti Gospe. Za vse, kar sem v življenju želela, sem morala moliti. Toda nikoli si nisem upala prositi Gospo za karkoli. Tako, enako kot vsi mi vem: poklekni, moli, posti se in dobila boš.

- Mirjana, Gospa ti je razkrila deset skrivnosti.
Mi vidci se med seboj nikoli ne pogovarjamo o skrivnostih. Pogovarjamo se o sporočilih, ker ima vsak izmed nas drugačno poslanstvo. Vem za deset skrivnosti in ko sem zvedela za deseto, so moja vsakodnevna srečanja z Gospo prenehala. Tako je bilo tudi z Ivanko in z Jakovom in tako bo mogoče tudi z ostalimi vidci. Morala sem izbrati duhovnika, kateremu bom povedala skrivnosti. Izbrala sem fra Petra Ljubičiča. Njemu bom povedala skrivnosti, on pa jih bo povedal naprej. Gospa nas uči, naj se o skrivnostih ne pogovarjamo, ampak naj molimo. Kdor ima njo za Mater in Boga za svojega Očeta, se ničesar ne boji. Bojijo se tisti, ki ne verujejo, ki se še niso prepustili Bogu.
Mi kot človeška bitja govorimo, kaj bo v prihodnosti, iščemo neke skrivnosti. Če pa bolje premislimo -kdo izmed nas bo jutri živ? Mogoče se naša prihodnost konča že danes zvečer.

- Pripovedovali so, da so skrivnosti o dogajanju v Cerkvi o prihodnosti sveta, o medjugorski župniji.
Jaz lahko rečem le to, da nimam osebnih skrivnosti. Skrivnosti so za vse nas.

- Med skrivnosti spada tudi neko znamenje na Hribu prikazovanj, ki naj bi ga Gospa pustila kot znak svoje navzočnosti, h kateremu bodo ljudje prihajali in začeli verovati. Ali veš, kdaj bo to?
Vem, kdaj se bo pokazal ta znak, vem, kakšen je, in vsi bodo videli, da je od Boga in da ni mogoče, da bi bilo narejeno s človeškimi rokami. Dodala bi samo to, da za Boga, za našega Očeta - kot nas Gospa uči - nikoli ni prepozno, da bi se obrnili k Njemu.
Nekatera sporočila se ne razlagajo pravilno in se nepravilno prenašajo, kajti za Mater ni nikoli pozno, če ji njen otrok reče: "Oprosti!"

- Gospa je rekla, naj bi molili in se postili za dogajanje v sedmi skrivnosti in da se moč tega dogodka lahko zmanjša.
Bila sem v Sarajevu, ko sem dobila 'sedmo skrivnost. Prosila sem Gospo, če se lahko vsaj en del te skrivnosti spremeni. Odgovorila mi je, naj molimo in se postimo. Bilo je veliko redovnic in duhovnikov, ki so se mi pridružili v molitvi in v postu, in Gospa mi je rekla, da je ta del spremenjen in naj je nikoli več kaj takega ne vprašam, ker se mora Božja volja popolnoma izpolniti.

- Mirjana, ti si imela vsakodnevna prikazovanja od 24. junija 1981 do Božiča, to je do 25. decembra 1982. Takrat ti je Gospa zaupala zadnjo skrivnost. Obljubila pa je tudi, da boš imela prikazovanja vse življenje 18. marca. Takrat je tvoj rojstni dan. In tako je res bilo vsa leta. Od leta 1987 pa imaš posebno vrsto srečanj z Gospo. V začetku si jo slišala v srcu, zdaj jo vidiš. Z Gospo molita za neverne. Povej nam kaj o teh srečanjih, ker nihče od vidcev nima take vrste srečanja z Gospo, razen tebe!
V zvezi z mojim rojstnim dnem bi rada nekaj rekla. To je pomota: Gospa ni izbrala tega datuma, ker imam jaz takrat rojstni dan, in ga kot takega tudi ni nikoli omenila. Celo šalim se, da rečem: "mi nikoli ni želela srečen rojstni dan. Zakaj je izbrala 18. marec, se bo še videlo. Zakaj pa je izbrala vsakega 2. v Gospa mesecu za molitve v mesecu, ki jih imam od avgusta 1987?
Gospa nikoli ne reče 'neverniki', ampak, 'tisti, ki še niso spoznali Božje ljubezni.' Dala mi je prav to poslanstvo, da molim zanje. Gospa pravi, da mi vsi, ki občutimo Njo, lahko spreobrnemo nevernike, toda samo s svojo molitvijo in z našim primerom. Pravi, naj v svojih molitvah postavimo na prvo mesto nevernike; če namreč molimo zanje, molimo za svojo prihodnost.

- Mirjana, ali so te ta srečanja presenetila? Kako se je to sploh zgodilo? Kajti - ko dobite deseto skrivnost, vam, vsakodnevna prikazovanja prenehajo in jih imate le enkrat letno.
Ni me presenetilo, ker mi je Gospa rekla, da bom imela enkrat letno prikazanje in sicer 18. marca. Da bom pa še imela izredna prikazovanja, mi je povedala že leta 1982.

- Ali drugega v mesecu vidiš Gospo kot 18. marca, ali je to govor srca?
Gospo vidim tako, kot jo vidim 18. marca. Največkrat jo vidim žalostno, včasih tudi s solzami v očeh, ker smo njeni otroci vsi, verni in neverni. Njo kot mater pa boli srce zaradi tistih, ki niso spoznali Božje ljubezni.

- Kaj Gospa govori svetu? Zakaj ji je Bog dopustil, da govori? Kaj Bog po Mariji želi od človeka?
Lepo se mi zdi, zakaj je Bog dopustil Gospe, da govori svetu. Ko je bila 16. obletnica prikazovanj, je Gospa rekla: "Dragi otroci - z vami sem 16 let in to vam pove, kako zelo vas Bog ljubi. Mislim, da ta dolgi čas, v katerem se draga Mati mudi med nami, samo kaže, koliko nam je Bog pripravljen nuditi in dati, kako nas ima rad kot Oče in da nam je zato dal Gospo, da ostaja tako dolgo z nami, nam govori in nas spreobrača. To je današnjemu svetu zelo potrebno. Vsega imamo dovolj, samo ljubezni ne.
Gospa nas k temu navaja po molitvi in sporočilih. Uči nas, naj se obrnemo k pravim stvarem: k Bogu, ki smo ga pozabili, k rožnemu vencu, postu, sv. maši, spovedi. Brez tega nikoli ne bomo srečni in nikoli ne bomo imeli miru, če tega ne bo.

- Zakaj prikazovanja tako dolgo trajajo?
Vsi bodo dojeli zakaj. Jaz o tem ne morem govoriti; meni se zdi vedno malo. Ne morem dojeti, zakaj vidim Gospo že toliko let. In vsako srečanje z njo se mi zdi, kot dajo vidim prvič.

- Mogoče zato, ker si svoje vsakodnevno življenje povezala z nebeško resničnostjo tako močno, kot so močne sorodstvene vezi. Kako pa pravzaprav živiš v tem svetu, ce si z eno nogo v nebesih?
Iskreno povedano - če ne bi bilo Božje pomoči, če ne bi bila to Božja volja, ne bi mogla živeti normalno. Imam dve hčerkici in bi, kot vsaka mati, dala življenje zanju, toda ko sem z Gospo, zame sploh ne obstajata. V meni je takrat samo ena želja, da me Gospa vzame s seboj. To sem vam hotela povedati, da bi dojeli, kakšen je občutek biti z Gospo.
In ko ona odide in dojamem, da sem ostala sama, je to taka bolečina, da jo lahko prenesem samo z molitvijo in z rožnim vencem v roki. Le z močjo, ki mi jo daje Bog lahko nadaljujem in izpolnjujem njegovo voljo.

- Mirjana, to kar si zdaj rekla o svojih hčerkah, je isto, kar je Ivan rekel o svoji ženi in otrocih. Kako pa sicer tvoja družina doživlja dejstvo, da si vidkinja, da te je Bog izbral na poseben način? Kaj rečejo tvoji otroci, ko vedo, da se boš srečala z Gospo?
Podporo imam v svojem možu. Vedno mi stoji ob strani. Razume me in res veliko pomaga. Niti polovico tega, kar delam, ne bi mogla narediti, če me ne bi on podpiral.
Moji otroci pa so s tem zrasli in so to dojeli popolnoma normalno, kot nekaj, kar mora biti. Mislim, da nam Bog pomaga z našo skupno družinsko molitvijo.

- Omenila si družinsko molitev. Veliko jih je, ki pravijo, da za to nimajo časa. Kaj bi ti rekla mladim družinam?
Za tisto, kar iz srca želiš, vedno najdeš čas. Ne živi se tako hitro, da ne bi mogli sesti in se obrniti k nebeškemu Očetu, biti eno uro z njim in se mu zahvaliti za vse in za vsako malenkost, ki nam jo nudi. Saj je toliko stvari, za katere bi se mu morali zahvaliti, da je za vse ena ura na dan premalo. Kar ne verjamem, vsem tem ljudem, ki pravijo, da nimajo časa. Mislim, da je to le pomanjkanje vere, pomanjkanje želje. Zal mi je teh ljudi in molim zanje.

- Ali se je tvoje življenje zaradi prejšnjih in zdajšnjih nadnaravnih izkušenj kakorkoli spremenilo?
Kakor večina deklic sem bila pred prikazovanji tudi jaz krščansko vzgajana. Vsak večer se je molil rožni venec, ob petkih se je postilo. Nekako so me od malega naučili, da je Bog na prvem mestu, potem pa vse drugo. Gospa pa je kot Mati v meni to še bolj utrdila in me tega še bolj naučila. Približala mi je dragega Boga, ki nas ima rad. Približala mi je Jezusa, njegovo ljubezen in mi pomagala, da imam lahko v tem svetu resnično vse. Če imaš Jezusa, imaš mir, imaš vse.

- Mirjana, kaj Gospa pričakuje od nas, posebej kaj pričakuje od medjugorskih župljanov?
Kaj lahko Mati pričakuje od svojih otrok? Samo to, da bi bili srečni, da bi v življenju našli srečo. To je tisto, kar nam Gospa želi. Mi pa smo lahko srečni, če sprejmemo njena sporočila. Prosila bi vse župljane pa tudi vse druge brate in sestre, da molijo za tiste, ki še niso spoznali Božje ljubezni; vendar naj molijo na Gospejin način! Najprej naj jih vzljubijo, da jih bodo res občutili kot brate in sestre; naj jih ne kritizirajo! Preprosto: naj jih imajo radi in naj tako molijo zanje. Kajti na ta način bomo molili zase in bomo hkrati zaradi nevernikov brisali solze na Gospejinem obrazu.
- Draga Mirjana, hvala ti za dolg in izčrpen pogovor!

Skupaj - ogledi vseh strani: