Steffan Reuffurth - duhovnik - Avstrija

Steffan Reuffurth

Dobro jutro vsem!

Ko smo se že dobro ogreli, bomo pozdravili Gospo - Mater Božjo in jo bomo prosili za pomoč za vse nas in za mene, ki moram govoriti.

Zdrava Marija, milosti polna,
Gospod je s teboj,
blagoslovljena si med ženami
in blagoslovljen je sad Tvojega telesa - Jezus.

Sveta Marija, mati Božja,
prosi za nas grešnike,
zdaj in ob naši smrtni uri, Amen

Vesel sem, da lahko danes govorim z vami, ker meje lani poklical pater Slavko. Danes vam bom nekaj povedal o mojem življenju, ne toliko o meni, ampak o Bogu in njegovi milosti in prošnji dvice Marije.

Začel bom z eno kratko zgodbo:
Pred nekaj leti sem slišal, da se je v eni majhi vasi Abruzo v Italiji en mlad fant hudo sprl s svojimi starši. Po prepiru je sin pobral svoje stvari in odšel od hiše. Nekega dne je en turist na obisku v tej vasi opazil odprta vrata na eni hiši. To sicer nebi bilo nič posebnega, toda vrata so bila odprta podnevi in ponoči, poleti in pozimi, pravzaprav so bila priprta. Ker ta obiskovalec tega ni mogel razumeti, je vprašal o tem enega domačina.
Tedaj je slišal naslednjo zgodbo:
- zgodbo o prepiru tega sina s svojimi starši in ko ke sin pobral svoje stvari in odšel. Po tem dogodku se je mati odločila, da ne bo nikoli zaprla vrat, ke je rekla: če se sin vrne, hočem, da najde odprta vrata.

Dragi prijatelji - spoznal sem, da je Marija taka mati, ki pusti vedno odprta vrata. Na kratko vam bom povedal, kako se je začela zgodba:
Bil sem krščen v Evangelijski cerkvi - sem iz Nemčije. Odraščal sem v družini, ki ni verovala. O veri sem vedel samo to, da sta moja mati in sestra včasih molili, ko smo bili majhni. Lahko rečem, da sem odrastel brez Boga. Moja starša sta se na žalost ločila, kakor starši nekaterih od vas prisotnih.
Potem sem prišel v neki katoliški internat, ki pa ni bil ravno po mojem okusu, ker je bil zelo strog. Tam sem bil prvič pri Sveti maši. Tam sem se naučil o Krščanstvu, četudi sem se temu upiral. Spomnim se, kako sem moral sodelovati na eni šolski maši. Posebno sepomnim enega kipa Marije, ki se nahaja v stranski kapeli, predvsem zato, ker sem videl s kolikšnim upanjem so tam ljudje molili in prižigali sveče. Ko sem imel težave v šoli, sem tudi sam to poskusik in šel molit k Mariji. Takrat mi sicer to ni veliko pomagalo, kasneje pa je.
Eno drugo izkušnjo sem imel s spovedjo:
Bila je šolska spoved in na to spoved smo morali iti vsi, tudi jaz - neverni protestant. Bilo mi je zelo neprijetno in vprašal sem enega kolega, kaj ti katoliki sploh delajo pri spovedi. Rekel mi je, da moramo iti noter in povedat vse, kar smo slabega naredili. Pravzaprav takrat nisem vedel, čemu to služi, vendar sem se odločil, da bom tudi sam to poskusil. Prišel sem v spovednico in notri je sedel en stari Frančiškan, ki je že več ur poslušal šolske spovedi. Zato je bil že malo živčen. Ko sem mu nekaj rekel, ne vem več točno kaj, je reagiral zelo neprijazno, vsaj po mojem okusu. Ko sem prišel ven, je bila prva stvar, ki sem jo rekel: "Srečen sem, ker nisem Katolik". Sedaj hodim k spovedi vsak teden - zahvaljujoč bratom, ki mi to omogočajo. Do tega pa je bila dolga pot.
Po tem sem šel v en drug internat, ki je bil zelo dober, toda ne preveč krščanski. Popolnoma sem prenehal moliti, tudi občasno ne več. Zares sem se popolnoma oddaljil od Boga, niti malo me ni več zanimal. Tako sem živel brez Boga, kot mnogi drugi. Nekega dne se je nekaj zgodilo, kar pa niti ni bilo posebno zanimivo. Občutil sem veliko praznino in žalost v srcu. To kar so si zamišljali drugi v življenju: dobro zaključi šolo, študirat in ustvarit družino - se mi je zdelo nekam brez smisla in vprašal sem se: "Pa zakaj?" To je pravzaprav dobro, toda meni se je zdelo, da to v mojem življenju nima pomena. V tem času sem veliko bral, predvsem knjige pisateljev - ateistov. Kot si mislite, mi to ni veliko pomgalo. Občutil sem veliko žalost in se je nisem mogel znebit. Pravzaprav sem pobegnil, kot oni mladenič in nisem vedel za vrata, skozi katera bi se lahko vrnil. Nekega dne mi je en prijatelj rekel, da gre na romanje. Njegovi starši so šli vsako leto v Medžugorje in to počno še sedaj. Prijatelj sploh ni bil navdušen nad tem in je samo govoril: "Joj spet..." Vprašal sem ga, kaj je to Medžugorje? Rekel mi je, da je to en kraj, tedaj še v Jugoslaviji, kjer se prikazuje Marija. Najprej sem se nasmehnil in ga vprašal: "Pa ti to sploh verjameš?" Tedaj sem ga skoraj užalil, toda občutil sem nekakšno močno zanimanje. Priznati pa moram, da mi je v mojem življenju Marija vedno dajala ena majhna znamenja. Ko mi je bilo 10 let, mi je nekdo iz Lurda prinesel rožni venec. Pravzaprav sem imel še ena druga srečanja z Marijo, toda nisem razumel, kaj mi s tem misli povedat. Predvsem zaradi zanimanja in tudi dolgčasa sem vprašal prijatelja, če lahko grem z njimi v Medžugorje. Bil je navdušen, ker je našel nekoga, s katerim se bo lahko družil. Starše je vprašal, če lahko grem z njimi in oni so bili navdušeni in so rekli, da lahko.
To je bilo oktobra 1987. Iz Frankfurta smo z letalom preko Zagreba prileteli v Dubrovnik in z avtomobilom v hudi nevihti prišli v Medžugorje. Prišli smo v hotel, ki še ni bil do konca zgrajen. Ker je zunaj močno dezevalo, sem si mislil, da bomo zdaj imeli lepo večerjo. Bil sem popolnoma razočaran, ker mi je oče od tega prijatelja dal v roke rožni venec in naročil, naj si oblčem dežni plašč inodšli smo tam gor (Križevec).. Takrat se mi to sploh ni zdelo smešno. Ko smo se vzpenjali na Križevec, sem videl eno staro ženo, ki je bila popolnoma kriva - tako, pod pravim kotom. Bila je bosa in v roki je imela rožni venec. Molila je in se vzpenjala na Križevec. Zamislil sem se: "Pa zakaj ona to počne?" Prav tako so moj prijatelj, njegov brat, njegovi starši in jaz z njimi v tem hudem dežju šli in molili. Presenečen sem bil, ker oče te družine, ki je zelo uspešen poslovni človek, to počne, pa zakaj on to počne? Ko smo prišli s Križevca, smo se preoblekli in obleki suho obleko. Sedaj sem pričakoval, da si bomo pripravili lepo večerjo in šli spat.... Kot pa vsi, ki poznate Medžugorje veste, da se takrat začne večerni spored.... še dva rožna venca in Maša. Dobro se spomnim, kje sem tisti dan sedel v cerkvi. Prav tako sem zdajle, pred tem predavanjem šel tja sedet. zamislim se, kaj sem takrat občutil. To je bila ena mešanica strahu, miru in vprašanja - "Kaj bom zdaj počel" Najbolj me je vznemirila ta skupna molitev tolikih ljudi. To je bila izkušnja cerkve, kot danes, ko ljudje s celega sveta, mladi in stari, izobrazeni in enostavni, bogati in revni vsi skupaj molijo. Druga stvar, ki me je vznemirila, so bili ljudje, ki so v miru in z veseljem prišli od spovedi. Ko sem med mašo videl tisto veliko hostijo, sem veroval, da je to Jezus. To mi ni bilo težko sprejeti. To je sledilo še naslednje dni, se utrdilo in ostalo v meni. Ko je prišel dan odhoda, smo se srečali v fra.Slavkovi sobi s še enimi drugimi. Pter Slavko nam je predaval o dogodkih v Medžugorju. Ko je nehal s predavanjem, mi je nekaj dal v roko. Takrat sem bil še bolj ohol, kot danes isem še bolj pazil na dober ugled. Ko sem pogledal, kaj mi je dal v roko, sem bil neprijetno presenečen. To je bil svetlomoder plastični otroški rožni venec. Bilo me je sram. Ko je pater Slavko rekel, da je ta rožni venec Marija med prikazovanjem blagoslovila, sem ga sprejel. Ko smo se vrnili nazaj v Nemčijo, sem na skrivaj molil rožni venec v svoji sobi, da me nihče nebi videl s tem rožnim vencem.
Pravzaprav se v Medžugorju zame ni zgodilo nič neobičajnega. Bila je izkušnja Božje ljubezni, miru, bljižine, ljubezni Božje matere Marije in zakramentov, ki pa jih sam nisem prejel, ampak sem videl druge, ki so jih prejeli in izkušnja rožnega venca. Potem sem nadaljeval z molitvijo rožnega venca, kolikor sem mogel in znal, kot protestant, ker takrat nisem še nič vedel o skrivnostih. In veste, kaj? Izkušnja Medžugorja je ostala v meni, predvsem po zaslugi rožnega venca. Kadar sem molil rožni venec, se mi je ta izkušnja miru vrnila. Žalost, ki sem jo prej občutil, je izginila. Takrat sem si zastavil vprašanje, če bi bila lahko v Krščanstvu moj dom Katoliška cerkev. Ali je res, da me Bog ljubi? Ali je Marija mati, ki pušča odprta vrata do očeta. Spoznal sem, da je to res. Nekega dne sem se po molitvi rožnega venca odločil, da postanem Katolik. Hotel sem iti k spovedi, hotel sem iti k Jezusu odložit vso svojo krivdo. Hotel sem izkusit mir, ki izhaja iz odpuščanja, ki ga daje Bog. Hotel sem prejeti Jezusa v evharistiji. Hotel sem pripadati tej Cerkvi, v kateri vsi ljudje pripadajo eni družini, ne glede na to od kod prihajajo. Takrat sem šel k tistem prijatelju in ga vprašal, kaj mora človek naredit, če hoče postati Katolik? Rekel je, da nima pojma, da pa bo vprašal svojega očeta. In hvala Bogu - oče je vedel. Našel mi je enega duhovnika, enega jezuita v Frankfurtu, ki me je eno leto pripravljal na vstop v Katoliško cerkev in zakramente. Veliko sva se prepirala, veliko sem ga spraševal, toda razumela sva se dobro. Ta duhovnik mi je rekel: "Štefan, preden prejmeš zakramente, preden postaneš Katolik, te bom vzel s seboj v Švico na duhovne vaje." Tam se je vsako leto v velikem tednu udeleževal Ignacijskih duhovnih vaj. Med temi duhovnimi vajami sem utrdil tiste izkušnje iz Medžugorja. Takrat sem zares spoznal Boga. Na binkoštno nedeljo leta 1989 sem bil sprejet v Katoliško cerkev in krščen. Moji starši so bili razočarani in oče me je vprašal, zakaj sem postal Katolik, ker smo bili vedno protestanti. Odgovoril sem mu: "Oče, pa tebe nisem še nikoli videl v cerkvi" Na to je samo nekaj zamrmral in utihnil. Kmalu sem začel delat. Problem pa je bil, ker v župniji, kjer sem stanoval, nisem nikogar poznal, niti župnika, niti ljudi. Tam sem hodil k maši in spovedi, pa vendar se mi jim kljub temu ni uspelo pridružit. Takrat je ukrepal Bog in me poslal v Avstrijo, v Salzburg, za kar se lahko zahvalim mojemu očetu. Tako sem začel delat v Salzburgu in oče mi je rekel, da mi bo vse plačal, da pa si moram vse sam uredit: stanovanje in vse ostalo. Takrat sem odšel na eno romanje v en kraj blizu Salzburga in rekel: "Mati Marija, pomagaj mi - potrebujem stanovanje." In v desetih dneh sem dobil stanovanje blizu starega centra Salzburga, nekaj kar je skoraj nemogoče. Marija je to dobro uredila, ker sem stanoval zraven Frančiškanske cerkve v Salzburgu. Tisti, ki ste iz Salzburga, dobro veste, da je tam vsako nedeljo večerni program, kot v Medžugorju - oprostite, vsak torek. Tako sem šel vsak torek tja in bral mesečno sporočilo. Vsako nedeljo sem šel k Maši. Nadaljeval sem tudi z molitvijo rožnega venca, tam pa sem tudi spoznal prijatelje, ki so me sprejeli v svojo skupino. Veliko smo počeli skupaj: hodili smo na romanja, na kopanje in imeli smo molitveno skupino. In v tej skupini je bila ena mlada punca, s katero sem se dobro razumel. Nekaj časa sva bila skupaj - seveda na katoliški način. Priznati pa moram, da to ni bilo prav lahko. Takrat sem si rekel: "Vse gre, kot po maslu. imam dober posel, imam punco in stanujem v enem najlepših mest na svetu. Toda nekaj mi ni dlo miru, posebno takrat, ko sem šel na češčenje. V Salzburgu je veliko krajev, kamor se lahko gre na češčenje. Takrat sem občutil, da me Jezus hoče popolnoma zase. Najprej sem se temu upiral, toda, ko sem šel ponovno z mojem Jezuitom v Švico na duhovne vaje, sem pred enim Marijinim kipom spoznal, da ona želi, da postanem duhovnik. Rekel sem si, da je to nemogoče - oče me bo ubil. Moral bi tudi zapustit prijateljico. Pa tako lepo sem si uredil življenje.... Nekako nisem imel miru v duši. Poleg tega pa je moja prijateljica naredila eno napako: podarila mi je molitvenik in začel sem ga moliti. Občutek, da sem poklican v duhovništvo je bil vse močnejši. Postal sem tudi pomočnik pri deljenju obhajila v Salzburški katedrali, postal sem tudi ministrant in takrat sem si rekel, da bom poskusil, na kateri strani oltarja je moje mesto. V vsakem slučaju to priporočam fantom. Bil sem razdojen, bil sem nekako pritisnjen v kot. Občutil sem, da sem res poklican v duhovništvo. Po drugi strani pa nisem vedel, kako to uresničit. Spominjam se, da je to bilo v cerkvi svetega Petra v Salzburgu. Ko sem bil tako zamišljen, sem gledal v strop. Tam pa je prikazano nekaj iz življenja svetega Petra, en dogodek iz evangelija po Mateju. Učenci ponoči na morju, močan veter in Jezus prihaja k njim po razburkanem, valovitem morju. Učence je bilo strah, tako, kot mene. Peter, ki je imel vedno velika usta - veliko je govoril: "Gospod, če si to ti, naredi, da pridem k tebi po morju." Te besede so bile takrat ravno zame, ker, če si to ti, Jezus, takrat lahko hodim po morju. To sem povedal tudi svoji prijateljici, ki je začela jokat in je je rekla, da se je tega najbolj bala. To niti ni bilo najhujše. Najbolj me je bilo strah, kako naj to povem očetu. Usedel sem se in napisal pismo. Nekega torka po Medžugorskem molitvenem programu sem to pismo posvetil Gospi in ga vrgel v poštni nabiralnik. Ali ste kdaj razmišljali o tem, kako nekaj izvleči, kar si vrgel v poštni nabiralnik? Celo noč sem razmišjal o tem. Seveda je pismo šlo naprej... Čez dva dni me je oče poklical po telefonu: in prvič v življenju sem slišal, kako moj oče joka. To je bilo zame zelo neprijetno. Že naslednji dan je prišel v Salzburg. Na vsak način me je poskusil odvrnit od tega, da bi postal duhovnik. Rekel mi je: "Pa ti si premlad, ne zapravljat svojega življenja, pojdi, spoznaj svet..." V vsakem primeru mu ni uspelo. Takrat sem na Dunaju spoznal eno skupino, v bogoslovje nisem, hotel, ker so bile takrat v Salzburgu ene težave. Srečen sem, da teh težav zdaj ni več. Takrat še nisem vedel, ali naj postanem škofijski duhovnik, ali redovnik. V tej skupini sem rekel, da bi rad živel pri njih. Ta skupina se imenuje Skupina svetega Filipa Nerija. Sprejeli so me in tam sem bil tri leta. Na Dunaju sem študiral teologijo. Ravno, ko sem spoznal, da sem poklican za duhovnika, me je Nemška vojska poklicala na "dopust" v zelenosivi uniformi. Prvega aprila 1991 sem prišel v Hanover, to ni prvoaprilska šala. Drugače nimam nič proti vojski, toda takrat mi to res ni bilo všeč. Zastavil sem si vprašanje, kaj mi hoče Bog s tem povedat, mogoče to, da ne smem postati duhovnik? Kmalu sem zaključil to vojaško službo, ker so me odpustili nekoliko prej, ker so izvedeli, da sem Bogoslovec. Takrat sem bil spet poplnoma zneden. Odločil sem se, da grem spet na duhovne vaje, da premislim, kaj moram naredit. Hotel sem iti na duhovne vaje k Jezuitom, kot sem bil navajen, a moj poglavar pri Oratorijancih je rekel: "Ne, poslal te bom v Loretto." Rekel sem mu: "Jaz, v Italijo?" Rekel mi je: "Ne, to je majhen kraj, 40km od Dunaja." Tam sem opravil duhovne vaje pri enem duhovniku. Te duhovne vaje so me popolnoma spreobrnile. Pred tem sem veroval, da Bog obstaja in da me Jezus verjetno kliče, po tem sem pa to vedel, ker sem do izkusil. Spoznal sem, da to Bog hoče. Kot pravijo, je to redovno skupnost ustanovila sama Marija, redovna skupnost, ki ljubi Svetega Očeta in je z njim tesno povezan, kateremu so glavno poslanstvo duhovne vaje, ki so bile zame toliko pomembne. Vse to je bilo venem Marijanskem svetišču, kjer se veliko posluša in skupaj gre na spoved, kar mi je bilo zelo pomembno. Tako sem vstopil v redovno skupnost Device Marije in v tem redu sem zdaj. Svoj noviciat in študij teologije sem završil v Bosni in v Ameriki. Sedmega decembra 1999 me je kardinal posvetil za duhovnila v Lorettu.
Ploskajte Njemu, jaz nisem zaslužil!
Lani, pred festivalom mladih, sem prvič po letu 1977 spet prišel v Medžugorje. Mariji sem v zahvalo obljubil, da bom ta čas na festivalu spovedoval. Ne morete si zamislit, kakšno veselje doživlja duhovnik, ko spoveduje in deli Božje odpuščanje, posebno mladim ljudem s celega sveta. Takrat sem vodil Nemško Mašo v Cerkvi. Pogledal sem poledal na tisto klop, kjer sem sedel, kot neverni protestant, sem se zamislil: Marija mi je odprla vrata, Marija me je vrgla noter. Zame je naredila nekaj, kar si prej sploh nebi mogel mislit. Vse vas pozivam, da zaupate Jezusu, da zaupate Mariji. Pojdite k Jezusu, pojdite k evharistiji, pojdite na češčenje, molite rožni venec! Poslušajte, kar nam Božja mati tukaj govori in vedno ponavlja: molite, molite in ljubite Svetega Očeta! Poslušajte ga, on vas ljubi, on je naslednik Svetega Petra, on zastopa Jezusa in ne dajte se odvrniti od tega! Ne dopustite, da vam kdo vzame veselje, da ste v Cerkvi! Cerkev je Božja družina, naša družina! Bog je naš oče, Jezus je naš brat in Marija je naša mati. Če se slučajno sprašujete, na katerem mestu vas Bog v življenju pričakuje, takrat molite in on vam bo to pokazal.

Hvala, ker ste me tako dolgo poslušali na tej vročini in Bog vas blagoslovi!

Skupaj - ogledi vseh strani: