Stipe
Predavanje na festivalu - Medjugorje 2004

Stipe
Sem Stipe in prihajam iz majhnega mesta oddaljenega 100 km severno od Medjugorja. Slep sem od petnajstega leta dalje. Končal pa sem študij na univerzi in se poročil. Kot da je to kaj pomembnega. To lahko naredi vsak. Vsak je lahko tudi slep.
Ne bom vam govoril toliko o sebi. Raje bom govoril o Jezusovi ljubezni, kot sem jo občutil v svojem življenju in v življenju moje družine. Želel bi vam podariti le nekaj življenjskih sličic, ki jih boste lahko odnesli s seboj in, če vam bo kdaj v življenju težko, jih v mislih poglejte in se spomnite na Božjo ljubezen.
Rojen sem bil 14. septembra 1966. Štirinajstega septembra - ko boste imeli čas, poglejte na koledar, kaj ta datum pomeni. Fra Ljubo je v uvodu povedal, da sem od 15. leta slep. Vse življenje sem imel težave z očmi, sedaj jih nimam več. Težave imajo tisti, ki z očmi malo vidijo, jaz jih nimam več. Moja prva zgodovina: Jezusa sta mi podarila mati in oče.
Moja mati je komaj pismena žena; vsako jutro vstane ob isti uri, ob isti minuti in vsako jutro moli vsaj eno uro. To je red v njenem življenju vsak dan in ves dan. Ves dan dela in moli.
Jezusa mi je daroval tudi moj oče, ki je bil sirota. Ni vedel niti, kdo je njegov oče niti kdo je njegova mati. V življenju je v vsem začel prav od začetka, pravzaprav iz nič. Meni, mojemu bratu in sestri je zagotovil vse tisto, česar sam ni imel v življenju. Umrl je pred štirimi meseci. Hvala Gospodu zanj!
V šolo sem hodil v Sarajevu. Ker sem imel vse življenje težave z očmi, tudi takrat nisem mogel obiskovati redne šole, ampak sem hodil v posebno šolo. Odraščal sem v letih socializma. Tisti, ki prihajate iz drugih držav, socializma niste doživeli na svoji koži, pa vam bom jaz povedal, kako je to.
Ko sem šel v šolo, mi je mama naročila: "Sin moj, ko boš prišel v šolo, se pokrij preko glave, skrij se in se prekrižaj!" Po nekaj mesecih me je peljala na zimske počitnice, ki jih je organizirala šola. Ko sem se vrnil domov, me je kar kmalu vprašala, če sem naredil tako, kot mi je naročila: "Si molil?" Jaz pa sem ji odgovoril: "Kakšen Bog? Boga sploh ni, mama! Tu pravijo, da Boga ni!" Lahko si mislite, kako je bil nevaren komunizem, kako nervozna je bila materialistična ideologija. Vendar, hvala Bogu, moj oče in moja mati sta globoko vame vsadila vero takoj od rojstva. Vedno sta me vzgajala v veri. Zato je nisem nikoli zares izgubil. Ne rečem, da nisem imel kriz. Popolnoma sem izgubil vid v 15. letu starosti, vendar vam bom pokazal s svojim primerom, kako je slep človek lahko tudi srečen. Ko naj bi šel v srednjo šolo sem oslepel. Toda to sem težko sprejel. Vi veste, da imajo slepi ljudje belo palico, da lažje hodijo. Jaz pa je vsaj 2-3 mesece nisem hotel imeti. Mislil sem, da bom spregledal. Vendar sem jo moral sčasoma le začeti uporabljati...
Zdaj vem, da me vodi Jezus. Ni mi potrebno skrbeti niti za en sam dan v življenju. Jezus je res z menoj in z mojo malo družino. Fra Ljubo vam je povedal, da sem poročen. Poročil sem se pred štirimi leti. Spoznal sem ženo, najdražjo med ženami. Ime ji je Nevenka. Asociacija tega imena naj vam bo: neven-lep-rumen-cvet; zdravila delajo iz njega! Spoznala sva se pred petimi leti; takrat sem jo prvič slišal: ne videl, ampak slišal. Slišal sem njen glas, občutil sem, da je v njem nekaj posebnega. V tem občutju spoznavanja sem se vmil domov. V moji sobi je slika Srca Jezusovega. Dejal sem mu: "Jezus, približaj mi to dekle! Pomagaj mi po svojem Srcu! Ona, jaz in naša mala družina bo pobožna. Častila bo tvoje sv. Srce." In tako se je zgodilo. Danes gojimo do Jezusovega Srca veliko pobožnost. Pred tremi leti se nama je rodil sin Leonard. Po nekaj mesecih so ugotovili, da ima tudi on težave z očmi. Lahko si predstavljate, kako sva se počutila z mojo Nevenko. Torej, še en udarec v življenju! Težak udarec, ko zveste, da bo imel otrok težave z očmi...
Po dveh mesecih naj bi ga dala krstiti in jaz sem moji Nevenki rekel: "Nevenka, naj bo to najbolj vesel dan najinega Leonarda." Da. Najin Leonardo ima težave z očmi, ampak to ni razlog, da bi bila midva nesrečna. Z nama je Jezus Kristus. Kot je vodil mene do tebe, kot je vodil vse nas, tako bo skrbel tudi za našo malo družino. In res je tako. Slava Jezusu Kristusu!
Končal sem študij defektologije-rehabilitacije. Tega dela sicer ne opravljam, delam pa na radiu, na nekem lokalnem.radiu.

(Stipe je še zaigral na svojo kitaro in nam zapel.)

Še eno skico iz svojega življenja bi vam rad podaril: Pri jutranjem sporedu, rečem svojim poslušalcem: "Dragi moji poslušalci, danes je še en dan svetlobe." Potem me ljudje kličejo v studio in sprašujejo, zakaj jih stalno gnjavim s to svetlobo? Toda tudi danes j'e bila ta svetloba! Veste, vi dragi moji, kaj pomeni biti slep? Dnevno dobivate preko oči 80 odstotkov informacij. Meni, ki sem slep, ostane tistih 20 odstotkov. Torej si lahko vsaj malo predstavljate, kako je biti slep, brez vida. Toda Jezus gleda namesto mene. Jezus gleda tudi namesto vas, ki vidite, ki gledate, a se dostikrat zgodi, da ne vidite. To, kar vam jaz lahko sporočim, je kar je dejal sveti oče že na začetku: Ne bojte se! Vse, karkoli se vam bo zgodilo v življenju, tragedije, nesreče, bolezni, verjemite - Ne bojte se! Verjemite to!
In še nekaj, dragi prijatelji. Slišal sem, da prihajate od vsepovsod, iz štiridesetih držav. Vrnili se boste domov z zanimivimi izkušnjami, z lepimi doživetji. A ne pozabite: Razsvetljujte s svojo lučjo, vero in upanjem! Razsvetljujte z ljubeznijo! In nikoli in za nobeno ceno ne odstopajte od svoje vere in ne kupčujte z njo! Verujte in ne bojte se! Bog vas vse ljubi! Slava Jezusu Kristusu in vsa čast mu!

Stipe

Skupaj - ogledi vseh strani: