Bil je večkrat tudi v naši skupini, ko smo romali  v Medžugorje.

>>> Podatki >>> (na www.salve.si)

Kdor bi rad njegov telefon, mail ali poštni naslov ga lahko dobi, iz razumljivih vzrokov, pa ga ni mogoče napisat tukaj.

Oktober - November 2005
No, v Brazilijo sva z Barbaro srečno prispela prejšnji petek.Sicer bi morala priti že v sredo.No, z avioni se je malo zakompliciralo.Dvakrat sva morala prespat kar na letališču. Prvič v Milanu, ker je bil let za Sao Paolo odpovedan, naslednji pa je šel šele drug dan. No, drugi dan je imel avion 4 urno zamudo, tako da nama je za las ušel avion iz Sao Paola za Campo Grande. Tudi tukaj je šel nalednji šele drugi dan. In tukaj je še druga noč na letališču. Hvala Bogu da naju je potem en Adreas v Campo Grande-ju čakal, sicer bi spala še eno noč na letališču, ker avion iz Campo Grande-ja za Corumba, ki je bila to tudi najina zadnja postaja, ni šel tisti dan in naju je napotil na avtobus (7 ur vožnje), tako da sva prišla v petek zvečer.Skratka, pot je bila kar pestra.

Tukaj je zelo, zelo vroče (spomladanske temperature: 35-40 c). Te prve dni ne delava se nič posebnega. Spoznavava mesto in okolico, ki je zelo lepa (sicer ne tako kot naša Slovenija, ampak vseeno).Skratka, namesto smrek imajo oni palme, ki jih je res ful. Revščina je velika, so pa ljudje zelo odprti, preprosti in prijazni. Ker je mesto tudi precej veliko in dosti razvito imajo elektriko (110 in 220 v ). Ob sobotah zvečer mesto kar oživi. Ogromno folka na cestah in v "gostilnah". Ravno včeraj, ko sva se sprehajala po mestu so v enem kafiču igrali na bobne in plesali. V torek sva bila pri maši v eni cerkvi (sv.Vincencija), ki je narejena samo iz palmovih debel. Zelo lepa cerkev (pošljem enkrat fotografije). Jezik nama dela kar nekaj težav, ker tle res čist noben ne zna angleško.No, sva pa dobila eno profesorico, ki govori angleško in naju bo skoraj vsak vešer ušila portugalščino. Spiva v skupnosti (salezijanska), kjer sta se dva bogoslovca, ekonom misijona, nas misijonar in ravnatelj misijona. Hrana v skupnosti je zelo dobra. Sicer je vsak dan riž, ampak je samopostrezni sistem in si lahko vzames koliko hočeš. Drugače je pa še riba, piščančje meso, govedina v kakšnih omakah in pa zelenjava ki je imajo zelo veliko. Med drugimi je tudi ena vrsta palme, ki se jo je kuhano. Na koncu je še zmeraj nekaj sladkega (doma narejen žele, kakšni pškoti...) in pa sadje (jabolka, banane, nectarine, lubenica...). Tako da za hrano na misijonu je res lepo poskrbljeno. Dan je precej kratek. Znoči se že okoli 6-ih. Sedaj naju čaka še ureditev vize, katero bova morala iti delat v Bolivijo.

Tukaj sonce še vedno neusmiljeno žge in se včasih počutim kot da bi bil v kakšni pečici. Skratka, še vedno se dokaj intenzivno učim jezika pa vse bolj vidim da nimam pojma, ampak saj bo. Čez kaksen mesec bom že kar dobro "šprehal" po njihovo. Sicer sva sedaj počasi že začela z obiski otrok in družin , ki imajo Slovenske botre.

No, moram rečt da na svoje lastne oči nisem mogel verjeti v kakšni bedi in revščini živijo tamkajšnji ljudje. Samo mesto je sicer precej bogato in če greš v center mesta se ne razlikuje dosti od Ljubljane. Ko greš pa malo izven mesta pa vidiš samo bedo in revščino. To tukaj je čisto nekaj drugega kot če gledaš na televiziji. Nasploh so tukajšnje družine tudi mnogo številčnejše kot pri nas (in v tem bi nam  lahko bile v zgled). Približno od 4 do 10 otrok na eno družino, kjer nekateri živijo v približno 2x5 meterski baraki, kjer je streha iz salonitk pa še ta ima povsod luknje. Večina nima niti vode v stranišču.Nekateri sploh nimajo niti tuša, nekje pa  uporablja isti tuš po več družin. Se pa velikokrat najdejo tudi kače in škorpijoni v hiši, ker so mnoge hiške narejene samo iz navadnih desk. Nekje spijo tudi samo na golih tleh, ker nimajo denarja za posteljo. Skratka, država jim ne pomaga nič in so odvisni samo od dobrotnikov. No, to je bilo nekaj vtisov od prvih obiskov teh ubogih družin.

Predprejšnji teden so imeli tukajšnji otroci počitnice in smo šli en dan tudi na bazen.Podobno je bilo, kot pri nas na oratoriju v Sloveniji samo da je bilo vse skupaj precej manjše, ker smo bili pri nekomu, ki ima doma
bazen. Sicer je bil to pravi mali piknik, kjer smo imeli tudi "churrasco" (žar). V soboto 15.10.2005 je naš misijonar praznoval 86 let, tako da je bilo vse bolj slavnostno. Najprej smo v skupnosti praznovali, kjer je bilo tudi slavnostno kosilo z tukajšnjim škofom in še drugimi duhovniki. Zvečer pa je bila slavnostna proslava z raznimi govori in zahvalami. Na koncu je sledil še agape, kjer smo lahko  poklepetali z drugimi in se posladkali z torto.

Ker pa je to Brazilija in so tudi živali različne kot v Sloveniji sem že imel  prvo srečanje z tarantelo (pajek -cca 15cm), ki je bila ob pločniku in bi jo kmalu pohodil. Jo je pa potem en od mimoidocih treščil z copatom.

No, še zmeraj naju čaka ureditev vize, in bo treba iti v Bolivijo (v Santa Cruz), sicer pa sem v Boliviji že bil, kjer smo si šli z eno Luciene ogledat eno cerkev pa še ene naravne lepote v tistem kraju.

Sedaj sem med tednom že na polno zaposlen. Ob ponedeljkih, sredah in petkih imam dopoldne tečaj portugalščine (angleško-portug.), ob torkih in četrtkih popoldne vodim delavnico, kjer z otroki izdelujemo usnjene torbice, zapestnice, ogrlice in rožne venčke. Vse ostalo pa sva z Barbaro na obiskih pri družinah, kjer imajo otroci slo. botra. No, moje delo bo nekako bolj vezano na pomoč tem družinam. Tako finančno kot tudi učenje otrok kakšnih stvari. Mogoče kaj iz malarstva ali pa učenje kitare...  Skratka dela je veliko, samo jezik me še nekoliko matra.

Misijon deluje predvsem na izobraževanju otrok in mladih. Če tukaj nimaš šole, nimaš možnosti za zaposlitev in šola predstavlja odskočna deska za nekoliko bolj dostojno življenje. Tako imajo za mlade "centro profisao", kjer se izobražujejo iz kulinarike, krojastva in strojništvsa. No, misijon ima tudi zdravstveno in zobozdravstveno
ambulanto. Tukaj je uveden predvsem sistem botrstva (ko nekdo finančno in molitveno podpira nekega otroka da se izšola), kjer jih imamo iz Slovenije okoli 270.Največ je Italijanskih okoli 1500, so pa tudi iz Španije in iz same Brazilije.

Ljudje tukaj so prijazni in preprosti. Sicer gre pri njih vse bolj počasi in tudi ni tiste velike delovne vneme kot pri nas. No zaradi vročine je tudi razumljivo. Tukajšnja pokrajina se imenuje Pantanal in je več ali manj ravnina po kateri se rasteza široka reka Paraguay, kjer so kajmani (manjši krokodili) in ribe piranje. Imajo tudi pajke tarantele (cca 15cm) in sem tudi že sam 4x naletel na takega pajka. Baje imajo ogromno kač in pridejo na plano bolj v deževni dobi. Dežela je posejana z barakami okoli mesta, ki je precej bogato in dobiš vse kar hočeš (kot v Sloveniji). Vse kar je izven mesta je pa ogromna revščina. Nekateri celo nimajo niti vode v "hiški".
Seveda imajo precej problemov z pajki, škorpijoni in kačami, ki jim lezejo v hiše. Prav zanimivo se mi zdi v nasprotju z Slovenijo, da imajo tukaj povprečno po 5-6 otrok v eni družini.

Jaz sem zaenkrat zdrav, čeprav razsajajo tudi bolezni. No, delo tukaj ni tako naporno. Mogoče je še najbolj naporna vročina, ki jo v Sloveniji nismo vajeni (no vsaj ne vsak dan).

Junij 2006
Jaz sem zaenkrat zelo dobro. Sicer ni vedno lahko in so tudi krize in to predvsem duhovne, ker na žalost to v naši skupnosti manjka. Morda šele sedaj vidim koliko pomembno in potrebno je sodelovanje z Bogom. Sicer ko prideš nekam na tuje najprej doživiš kulturni šok nato materijalni in pa duhovni. No, naj napišem nekaj vrstic o brazilcih:

Brazilija je Brazilija.Večinoma krščanska država. Podobno kot Slovenija. Kmalu opaziš, da tukaj skoraj čisto vsak nosi okoli vratu križ ali Marijino podobo ali ko prideš v njihovo hišo in vidiš najmanj 5 slik od svetnikov ali Marije in Jezusa.Prvi vtis je seveda uauu, tukaj pa so res verni. Ko pa si že nekaj časa tukaj pa vidiš da ni vse tako. Ogromno, ogromno je samo na besedah, ko pa se zahteva izpolnjevanje Božjih ali Cerkvenih zapovedi se pa ponavadi ustavi.
Sicer ne bom metal vse v isti koš, ker so tudi zelo verni ljudje. Tukaj tudi na žalost obstaja ogromno sekt (jehovci, mormoni, združitvena cerkev, univerzalno življenje in še in še...), in bi lahko rekel da zelo dobro "žanjejo", ker so katoličani zelo nepoučeni. Poznam precej ljudi tukaj, ki se imajo za čiste katoličane a razmišljajo čisto po evangeličansko ali po jehovsko. No evangeličanov je tukaj kot gob po dežju.

Ker je tukaj ogromen problem nezaposlenosti, je precej kriminala, droge in prostitucije. Mladi četudi imajo kakšen poklic, ponavadi iščejo zaposlitev drugje, ker je tukaj skorajda ne dobijo, če jo pa že dobijo je pa to delo precej težko in za malo denarja. Povečini se preživljajo z ribolovom, ker je reka Paraguay bogata z ribami. Sicer najbolj žalostno se mi zdi, ko na primer pride čas karnevala, takrat marsikatera družina ostane brez vsega, ker se ga zapravi na karnevalu ali pa se ga zapije.

No, pa še nekaj besed o karnevalu. O karnevalu že vsi sanjajo v času Božiča in je bolj aktualna tema kot sam Božič. Po pripovedovanju nekaterih prvotni karneval včasih ni bil tak kot ga poznamo danes. Včasih je bil bi lahko rekel bolj podoben našemu (Slovenskemu), kjer so se predstavljale razne maske. Šele kasneje so ga popačili z "golimi ženskami". Na žalost tudi vemo, da se v času karnevala proda in razda največ kondomov.

No, nočno sprehajanje po mestu ni ravno priporočljivo ker je precej nevarno. Sploh če si belec, vsi mislijo da imaš ogromno denarja. Vlomov v hiše je tudi veliko. Tudi našo hišo so že obiskali tatovi, tako da smo morali dati na vsa okna rešetke.

Ja, svetovno prvenstvo v fusbalu se bliža in baje ko igra Brazilija je tukaj praznik. Vse se zaustavi. Služba tisti dan ne obstaja. Nekdo mi je rekel, da bi v tem času lahko oropal celo mesto, ker vsi bulijo v ekran.

Portugalščina mi že kar dobro gre, tako, da je sedaj precej, precej lažje kot na začetku.

Preživel sem že prvo bolezen (gripo), ker je vreme v tem letnem času (tukaj se približujemo zimskemu času) zelo spremenljivo. En dan je zelo vroče, drugi dan pa je že mraz. Sicer pa je za tukajšnje razmere 15C že zelo hladno.

No, prejšni teden sem bil pri indijanskih plemenih Xavante in Bororo, ki sta od našega misijona oddaljena celih 1120 km.
Najprej smo bili pri indijancih Xavante. Tipično za njih je da imajo na čelu ravno ostrižene lase, odzadaj pa dolge in pa v ušesih lesen uhan (klinček). S tem ko dobijo ta uhan, postanejo "moški". V vasi Sangradouro je bila slavnostna maša ob 100-letnici prihoda salezijancev.
Drugi dan smo obiskali pleme Bororo, ki živijo v vasi Meruri in je kakšnih 200 km oddaljen od prejšnjega plemena. Moram rečt da sem zelo užival, ker so imeli tudi ples. Pa tudi narava, ki je še hvala Bogu neokrnjena!

Mesec maj je Marijin mesec in imajo zelo lep običaj. Imenuje se Kronanje Marije, kjer dva otroka dasta krono na kip Marije in Jezusa vsako nedeljo ob koncu maše. Resnično zelo ganljivo.
Toliko za enkrat.
Lep pozdrav iz Brazilije!

Antun
..