Romanje v San Giovanni rotondo 2023
(Žiri: 27. - 30. april 2023)

San Giovanni Rotondo

San Giovanni rotondo
San Giovanni rotondo je mestece v južni Italiji, ki se nahaja na pobočju Gargankega polotoka ob Manfredonskem zalivu, nedaleč od večjega mesta Bari. Nadmorska višina je okoli 550 do 600 metrov.

p.Pij
Sveti Pij (1887-1968) je bil rojen v Pietrelcini v južni Italiji. Leta 1903 je vstopil h kapucinom, 1910 postal duhovnik. Leta 1916 nastavljen v San Giovanni Rotondo, kjer je ostal do smrti 23. septembra 1968. Leta 1918 je prejel Kristusove rane, ki so krvavele pol stoletja. Mistik in čudodelnik. Goreče je opravljal duhovniško službo, ustanavljal molitvene skupine in postavil moderno bolnišnico. Za blaženega razglašen 1999, za svetnika 16. junija 2002.

Stigmatik današnjega časa
P. Pij se je rodil v Petrelcini, blizu Beneventa, leta 1887. Njegovi starši so bili revni kmetje; imeli so osem otrok. Drugi otrok - poznejši p. Pij - je pri krstu dobil ime Frančišek in je bil nekaj posebnega. Igral se je sam zase, risal križe po tleh, rad je molil. Z desetimi leti je končal vso šolo, ki je bila v Pietrelcini. Oče in mati sta želela, da bi postal duhovnik, vendar za šolanje v drugem kraju ni bilo denarja. Zato se je oče podal v Ameriko, da bi tam kaj zaslužil... Poiskali so profesorja v domačem kraju, da bi fanta poučeval klasične jezike. Toda ta profesor je nad njim obupal. Javili so to očetu v Ameriko. Oče je sporočil, naj najdejo drugega profesorja. K temu je Frančišek hodil tri leta. Tako je bil nekako pripravljen.

Pri kapucinih
Frančišek je prosil za sprejem pri kapucinih. Sprejeli so ga in leta 1903 je začel noviciat v Morconeju. Doma so bili vsi srečni. V noviciatu predpisanih vaj ni samo spolnjeval, ampak jih tudi dopolnjeval. Pretiraval je posebno pri postu. Ker je izgledal zelo shujšan, so ga po noviciatu poslali domov na počitnice, da bi se okrepil. Pozneje med študijem so ga med počitnicami pošiljali v druge samostane. Večkrat je študiral na kolenih. Leta 1910 je bil posvečen za duhovnika. Ker je vedno bil tako suh, bled in imel večkrat vročino, ga je provincial poslal v službo kar v domači kraj. Stanoval in jedel je doma. Njegova maša je trajala tudi uro in pol. Po dogovoru ga je župnik z zvoncem opozarjal, če se je Pij preveč zamislil, da ni maša trajala predolgo. Doma je bil šest let, vse dokler ni bil leta 1915 poklican k vojakom, ob začetku prve svetovne vojne.
Dne 20. septembra 1915 je p. Pij med molitvijo začutil silne bolečine na rokah in nogah. Dobil je nevidne Kristusove rane, ki so ostale še tri leta nevidne. Jeseni leta 1915 je p. Pij moral k vojakom. Poslan je bil v Neapelj. Dobil je visoko vročino; v bolnišnici so mu namerili 40 C. Poslali so ga za pol leta domov, tako še dvakrat, dokler ga niso leta 1917 odpustili.

V San Giovanni Rotondo - vidne rane
Leta 1917 je provincial poslal p. Pija v San Giovanni Rotondo, majhen zdrav kraj, ki leži 750 m nad morjem. Dobil je celico št. 5, v kateri je bival nad 50 let, v kateri je tudi umrl.
Dne 20. septembra 1918 je p. Pij pred križem opravljal zahvalo po maši. Bil je to dan 3. obletnice, kar je dobil nevidne rane. Iz Kristusovih ran je švignilo 5 svetlobnih žarkov, ki so prebodli njegove roke, noge in prsno stran. Začutil je neznosne bolečine, zgubil zavest, padel na tla, iz ran mu je tekla kri. Velikost rane je bila takšna, kot če bi ga pribili na križ. Ko je prišel k sebi, je želel biti sam.
Kljub poznejšim poskusom zdravnikov, da bi rane zacelili, so ostale sveže celih 50 let. Niso se zacelile, niso se gnojile. P. Pij je vedno nosil rokavice, ki jih je sam pral. Provincial je naročil, naj rane fotografirajo in je slike poslal v Rim generalnemu predstojniku. Razni zdravniki so večkrat pregledovali rane, iz njih je občasno prihajal čudovit vonj in neki žarki. Vsi papeži - tudi sedanji - so bili naklonjeni p. Piju, edini Pij XI najprej ni bil. Pozneje je povedal, da je bil slabo informiran. Za njegovega časa je bilo z odločbo dne 11. maja 1923 p. Piju prepovedano, da bi komurkoli kazal rane, pisal pisma, ali sploh zapuščal samostan. Od leta 1930 do 1932 pater ni smel javno maševati in ne spovedovati. Bil je to hud udarec za p. Pija, vendar je rekel: “Obljubil sem pokorščino. Moja dolžnost je ubogati.” Lep dokaz njegove svetosti.

Mistični pojavi
Bilokacija - skrivnostni obiski. P. Pija so večkrat videli tudi daleč od samostana. To se je zgodilo celo takrat, ko ni smel zapustiti samostana. Največkrat se je to zgodilo, da se je prikazal bolnikom, ki so k njemu molili, in jih je hipno ozdravil, ali koga potolažil.
Zanimiv je primer generala Cadorna. Poveljeval je italijanskim četam na soški fronti. Enajstkrat je zaman poskušal predreti avstrijske vrste. Žrtve so bile velike. Duševno strt se je sklenil usmrtiti. Cadorna je šel v sobo. Stražarju je strogo zapovedal, da ne sme nikogar spustiti noter. Vrata je zaklenil in vzel revolver v roke, ga dvignil, in nameril; tisti hip je zagledal pred seboj neznanega kapucina, ki mu je rekel: “Gospod general, ne delajte neumnosti!” Kapucin je izginil. General je ostal sam. V srce se mu je naselil mir. Stopil je k stražarju: “Koga si pustil noter? Mar ti nisem prepovedal?” “Prisegam, nikogar nisem pustil.” General se je zamislil. Ali je bil privid? Angel varuh? Karkoli je bilo, ostal je živ in pomiril se je. Tega dogodka ni pozabil. Minila je vojna. Glas o p. Piju se je raznesel po vsej Italiji. Cadorna je videl tudi njegovo sliko. Osupnil je. Na las mu je bil podoben. Hotel se je prepričati, sam je šel v San Giovanni Rotondo. Tam je videl p. Pija. Srce mu je zastalo. Srečala sta se z očmi. Pij se mu je nasmehnil in mu zapretil z roko. General je razumel; bil hvaležen p. Piju za pomoč.
Ko je nekoč p. Pij poslušal pogovor o bilokaciji, je rekel: ” Človek se dobro zaveda, kaj se dogaja, kam odhaja. Le to mi ni povsem jasno, ali potuje samo duša ali tudi telo.”
Njegovo maševanje je bilo enkratno duhovno doživetje. Maševal je kot v zanosu, žareč od ljubezni. Človek je pri njegovi maši čutil nadnaravno ozračje. Maševal je zelo zgodaj že ob 4. 30; zato da je lahko več časa spovedoval. Kljub temu pa je bilo vedno veliko ljudi, ki so hoteli biti že pri njegovi maši in to čim bolj spredaj blizu oltarja. Mnogi so prebili počitnice v San Giovanni Rotondu samo zato, da so mogli prisostvovati njegovim mašam.
P. Pij je imel dar čudežnega ozdravljanja. Sam je veliko trpel. Malo je jedel, malo spal. 50 let je hudo trpel zaradi petih ran na telesu. Večkrat je bil do smrti utrujen zaradi celodnevnega napornega spovedovanja. S tem trpljenjem si je zaslužil dar čudežnega ozdravljanja. En primer.
Ricciardi je bil zdravnik v San Giovanni Rotondu. Vere ni imel, p. Pija in njegove “čudeže” je vedno zasmehoval. Imel je raka na želodcu že v zadnjem stadiju. Bil je na smrt bolan. Domači župnik je prišel k njemu.”Ven, farjev ne maram”, je kričal.”Pustite me pri miru. Kakor sem živel, tako hočem umreti.” No, p. Piju bi se še morda spovedal. A ga ne bo, preveč sem ga zasmehoval.” Župnik je šel naravnost k p. Piju. P. Pij gre k bolniku (takrat je že smel iti ven).”Pater, pa vi? Saj sem vas tolikokrat žalil. Oprostite.” Prejel je vse zakramente. Vdano čakal smrt. Vendar mu je p. Pij izprosil zdavje: tretji dan je bil zdravnik popolnoma zdrav. Postal je iskren Pijev prijatelj.
Koliko ljudi je spreobrnil p. Pij, ve edino Bog. Gotovo veliko. Saj je p. Pij vse svoje trpljenje daroval za zveličanje duš. In kako vneto je spovedoval vsak dan, tudi po deset ur na dan. V l. 1967 - letu pred smrtjo - naj bi spovedal po kroniki 15. 000 žensk in 10. 111 mož. Ljudje so se morali dva tedna prej prednajaviti, da so lahko prišli na vrsto. In mnoge je kar prekinil: priznajte še to in to - sam povedal njihove grehe.
P. Pij je tudi mnogokrat videl prihodnost. Ko se je zdravil doma v Pietralcini, je napovedal svojemu župniku, da bosta tu stala nekoč kapucinski samostan in cerkev. To se je res zgodilo po 13 letih, leta 1926.
Nekemu karabinjerju je zaupno povedal: “V osmih dneh boš šel domov in boš umrl.” Ta odgovori: “Toda pater, jaz se počutim dobro, sem zdrav.” P. Pij: “Kar prosi za dopust in se dobro pripravi. Ne boj se. Dušo imaš čisto. Mi vsi smo popotniki... in potujemo. Čim prej pridemo na cilj, tem bolje.” Človek je domačim vse povedal. Na smrt se je resno pripravil. Zares - v osmih dneh je umrl.

Hiša lajšanja trpljenja - bolnišnica
P. Pij je vse življenje želel, da bi pomagal čimbolj je mogoče bolnim bratom, siromašnim garganskim pastirjem in kmetom. Želel je zgraditi bolnišnico. Najbližja je bila v Foggi, 40 km daleč in predraga za reveže. Saj pomagati bolnim je pomenilo pomagati trpečemu Gospodu.
Prvič so snovali ta načrt leta 1940 p. Pij in štirje možje. Toda prišla je vojna, graditi se ni dalo in denar je propadel. Ponovno so se lotili dela spomladi leta 1947. Do konca leta 1950 so bili glavni zidovi postavljeni. Otvoritev bolnišnice je bila maja 1956. Papež Pij XII. je čestital. P. Pij je, kakor hitro so bile stvari urejene, prenesel lastništvo bolnišnice na apostolski sedež. Bolnišnica je imela več kot 1000 postelj in medicinsko šolo. Na ravni strehi lahko pristane helikopter.
Ko je bila zgrajena bolnišnica, je bilo treba zgraditi hiše, ceste, hotele. Hiše za zdravnike in uslužbence. Zgradili so novo cerkev, nov samostan. In to v kraju, kjer še leta 1950 ni bilo ne vode, ne elektrike. Srce vsega pa je bil p. Pij.

Velika ali žalostna 50-letnica
Dne 20. septembra 1968 so slovesno praznovali 50- letnico, odkar je p. Pij prejel Kristusove rane.
Ob 5. 00 uri zjutraj se odpro vrata cerkve, množice so ga čakale. Toda p. Pija so pripeljali na vozičku. Začela se je sv. maša; bila je tiha, niso peli, ni bilo nagovora, ne obhajila vernikov. Trajala je le pol ure. Po kratki zahvali so bratje spet odpeljali p. Pija, množica ni ploskala, klicala kot druge dni. Vseh se je polastilo sočutje in tiha želja, da bi p. Pij še živel in da ne bi toliko trpel. Nihče ni slutil, da sta mu sojena samo še dva dneva. Samo on je to vedel. Zvečer se je pred patrovim oknom vila procesija z lučkami.
Drugi dan je bil p. Pij še slabši, maševati več ni mogel. Blagoslovili so temeljni kamen za novi križev pot. Pri peti postaji je Simon upodobljen po p. Piju. P. Pij je bil na blakonu. Blagoslovil je mnižice, večkrat.
Zadnjo noč se je p. Pij mučil z naduho. Obnovil je redovne zaobljube, opravil sv. spoved, prejel bolniško maziljenje. Bil je do zadnjega pri zavesti. Po večno plačilo je šel z rožnimvencem v roki. Morda so njegove blede ustnice šepetale zadnjo Zdravo Marijo in so v nebesih nadaljevale s Slava Očetu.
Njegova krsta je bila izpostavljena v cerkvi. Štiri dni so ljudje prihajali in polagali svetinje na patra, da bi jih imeli za spomin. Na uro je šlo mimo njegovega odra okoli tisoč ljudi. V Pieltrecini so zvonili vsake pol ure. Tiste dni je skrbelo za red tisoč karabinjerjev. Tudi predsednik države Leone je izrazil sožalje samostanski družini.
Smrt p. Pija je povzročila po vsem svetu veliko žalost. Vsi so gledali v njem velikega klicarja k Bogu, k doslednejši ljubezni do bližnjega, k poštenosti in molitvi. Povsod so nastale molitvene skupine. Umrl je mož ponižnosti, molitve in pokore.
Pogrebna procesija je prehodila po osem kilometrov. Potem so ga položili v grobnico, ki je v kripti nove cerkve sv. Marije Milostne.
Skrivnost p. Pija je bila: bil je poklican, da neprestano trpi s Kristusom.

Svetništvo
2. maja 1999 je papež Janez Pavel II razglasil Patra Pija za blaženega in 16. junija 2002 za svetnika.
24. aprila 2008 so v počastitev 40. obletnice njegove smrti, telo Patra Pija postavili na ogled v kripti v stari cerkvi. Telo je bilo delno razgrajeno, vendar še v presenetljivo dobrem stanju.
Telo Patra Pija so delno obnovili za prikaz. Njegov obraz, ki ima zelo miren izraz, je prevlečen s silikonsko masko in zgornji del lobanje je prekrit z njegovo samostansko kapuco.

Nova cerkev razvoj kraja
Svetišče obišče letno okoli 7.000.000 romarjev. Leta 2004 je papež Janez Pavel II posvetil novo, moderno romarsko Cerkev, ki je posvečena Patru Piju.
Od leta 2000 so v kraju zgradili več kot 50 novih in Giovanni Rotondo pripravili na večje množice romarjev.

Mozaiki p. Rupnika
Papež Benedikt XVI. v novi cerkvi v San Giovanni Rotondu blagoslovil mozaik, delo p. Marka Rupnika in ekipe umetnikov iz centra Aletti
P. Marko Rupnik je z ekipo umetnikov iz Centra Aletti z mozaikom opremil velik hodnik in kripto v novi cerkvi p.Pija.
Na pastoralnem obisku, v nedeljo, 21. junija 2009 je umetnino je blagoslovil papež Benedikt XVI.
P. Rupnik, z mozaiki ste opremili že največje romarske poti, med drugim pročelje cerkve v Lurdu in novo cerkev v Fatimi, pa tudi številne cerkve pri nas in drugod po svetu.
Mozaik v San Giovanni Rotondu je velik okrog dva tisoč kvadratnih metrov. Morda je še bolj nazorna primerjava z novo draveljsko Cerkvijo: samo kripta je približno njene velikosti, kar pomeni, da ima strop kripte dobrih 600 m2. Na dolgem hodniku, ki pelje v kripto, so niše najprej nižje, dva metra in pol, potem pa vedno višje, zadnje tudi do pet metrov. Kripta je namreč dobrih deset metrov pod zemljo.
Po levi strani nas v nišah spremljajo prizori iz Frančiškovega, po desni pa prizori iz Pijevega življenja osemnajst prizorov iz življenja obeh svetnikov, skupaj torej šestintrideset.
Uprizorjeno je novo življenje, življenje, ki ga kristjani dobimo pri krstu. Zato je njuna smrt uprizorjena na začetku, pri krstu, potem pa ne več. Kar pomeni, da pri krstu s Kristusom umremo in z njim vstanemo v novo življenje. Romar se bo s svetnikoma srečal na hodniku in bo v povezanosti z njima ob mozaičnih prizorih prehodil vse glavne »teme« duhovnega življenja: poklicanost, odločitev proti zlu, duhovni boj, molitev, trpljenje, duhovni čuti, prijateljstvo, primat ljubezni, odnos do sovražnikov, nerazumevanje, duhovno očetovstvo in blaženost, ko človek dozori v Kristusu s tem zadnjim prizorom stopimo v kripto …
Za boljšo predstavo naj povemo, da je kripta polkrožna. Ob glavni steni je mogočen steber, na katerem arhitektonsko sloni vsa cerkev, zgornji in spodnji del. Biblično se steber kar sam ponudi kot Kristus. Tako je steber je zasnovan tako, da je na njem upodobljen Kristus v slavi znotraj njega pa grob p. Pija. Da se dobesedno izpolni, kar je zapisal sv. Pavel: »Naše življenje je s Kristusom skrito v Bogu.«
Na stebru je tudi Kristusova rana ki ni del Kristusa v slavi, ampak je samostojna in skozi to rano se vidi sarkofag, v katerem leži p. Pij.

Vzdolž stene v kripti pa se spet zvrstijo prizori iz Kristusovega življenja.
Osemnajst prizorov iz Kristusovega življenja se začne z angelom, ki kaže na prazen grob in povoje v njih. Nadaljujejo se prizori Kristusa, ki se prikaže apostolom, in jim vdahne Duha za odpuščanje grehov … Prizori Kristusove­ga življenja si sledijo v časovnem zaporedju evangelija.
Kripta se zaključi s prizorom z Veroniko. Veronika predstavlja ženo, ki je ljubila Boga in je storila dejanje ljubezni do Kristusa, zato ga je prejela kot sveto obličje.

V kripti se med stebrom in steno raztegne valovit strop ...
Tudi zato, ker je strop v valovanju, se »nabere« toliko kvadratnih metrov, kot smo že povedali. Šeststo kvadratnih metrov je kot zlato zvezdnato nebo. Vse zlato je in tega je zelo veliko, dar vernikov p. Piju. Uhani, verižice, zapestnice in drugo zlatnino, ki so jo verniki pustili v vseh teh letih na tem kraju, so patri kapucini dali prečistiti, preliti v zlate lističe, ki so jih uporabili na mozaiku.

Monte Sant Angelo

Monte Sant Angelo – Gora Svetega Mihaela
Na hribu stoji mestece, kjer je podzemno svetišče nadangela Mihaela, ki velja za romarski kraj že od 8. ali 9. stoletja dalje.
Nadangel Mihael se je 8. maja 492 tamkajšnjemu škofu prvič prikazal pred to votlino v Garganskih gorah in pri tem sproročil, "Ta votlina mi je sveta, izbral sem si jo, da bom tukaj vaš zaščitnik." Drugič se je prikazal leta 492 škofu v Sipontu in mu obljubil pomoč. V noči na 29. september se je sveti Mihael prikazal tretjič in sporočil, da je on sam tisto votlino posvetil v baziliko. Od tam se je njegovo češčenje razširilo po vsej Evropi.
Tam je Bog na njegovo priprošnjo storil mnogo čudežev.
Iz Cerkve vodi dolgo stopnišče v podzemno votlino pod Cerkvijo.
Leta 493 je papež Gelazij posvetil 29. september svetemu nadangelu Mihaelu.
Posebnost podzemne cerkve (votline) je tudi ta, da je za razliko od ostalih cerkva ni nikoli posvetil nobeden od duhovnikov ali škofov, ampak kar sam angel Mihael.

Z gore je lep razgled na Jadransko morje in vso pokrajino Garganskega polotoka. Nadmorska višina je okoli 820 m.

Zgodovina kraja
Leta 490 našega štetja je bil Gargano surov in divji kraj, ljudje pa so bili še vedno globoko potopljeni v poganstvo (mogoče je, da so prav v sveti votlini gojili kult boga Kalkanta). Takrat se je razširila vest o čudežnem dogodku: velikega bika, ki se je oddaljil od svoje črede, ki se je pasla na teh neprehodnih krajih, in se izgubil, so po treh dneh našli, kako kleči pred odprtino velike votline. Jezni lastnik je upornega bika hotel ubiti in je vanj izstrelil puščico, ki pa se je čudežno obrnila in namesto bika zadela lokostrelca in ga ranila.

Prvo prikazanje – 8. maj 490
Novica o tem izrednem dogodku je prišla do krajevnega škofa Lorenza Maiorana, ki je bil po treh dneh posta in molitve počaščen s prvim nadangelovim prikazanjem: »Sem nadangel Mihael in sem vedno v Božji navzočnosti. Jaz sem izbral to votlino, ki mi je sveta. Tam, kjer je skala široko odprta, so lahko ljudem odpuščeni grehi. Kar se bo tukaj prosilo v molitvi, bo uslišano. Pojdi torej na goro in posveti votlino krščanskemu češčenju.« Tako je nastalo prvo svetišče nadangela Mihaela na zahodu. Po tem dogodku so se zgodili še drugi nič manj pomembni čudeži, luč svetega Mihaela pa je zasijala tudi drugod, na primer v svetišču Val di Susa (Piemont, Italija) in na polotoku Mont Saint Michel v Normandiji (Francija).

Drugo prikazanje – 12. september 492
Nadangel Mihael, novi prebivalec Gargana, je kmalu pokazal vso svojo moč. Čez dve leti, ko so mesto Siponto obkolili barbari pod vodstvom Odoakra, se je škof Lorenzo spet obrnil k svetemu nadangelu, ki mu je v drugem prikazanju obljubil zaščito in zmago. Do nje je prišlo, ko je s pomočjo potresov in strel, ki so padale na oblegovalce, sipontinska vojska prisilila barbare v beg. Prebivalci Siponta so v znamenje hvaležnosti svetemu Mihaelu odšli do Gargana, a si iz strahu niso upali stopiti v votlino, temveč so se ustavili pri vhodu na sveti kraj.

Tretje prikazanje – 29. september 493
Minilo je še eno leto in škof se še vedno ni odločil prestopiti praga čudežne votline in jo posvetiti, kot mu je bilo naročeno v prvem pogovoru z nadangelom. Ta se mu je spet prikazal in ga povabil, naj vstopi skupaj z vsemi škofi pokrajine Apulije, da bo obhajal Božje skrivnosti, kraja pa mu ni treba posvetiti, ker ga je že sam posvetil z lastno roko. Tokrat je škof Lorenzo nazadnje le ubogal nadangela in ko je odšel na kraj in vstopil v votlino, je našel že pripravljen oltar, prekrit z rdečim blagom in s kristalnim križem, kot mu je razodel sveti Mihael. Odtis stopala na kamniti skali je vsem oprijemljiv dokaz nadangelove navzočnosti.

Gargano - votlina
Škof Lorenzo je dal na vhodu v votlino zgraditi cerkev. Tako je nastalo edinstveno svetišče, v katerem je oltar brez posvečenega kamna, saj je vsak kamen na tem kraju svet. Dva datuma, povezana s prvim in tretjim prikazanjem, sta postala praznika, ki ju je priznala sveta Cerkev, in sicer Prikazanje svetega Mihaela na Garganu in posvečenje stare bazilike v Rimu na cesti Salaria, postavljene njemu v čast.

Četrto prikazanje – 22. september 1656
Leta 1656 je v času, ko je pustošila kuga, ki je terjala veliko žrtev po vsej Italiji, spet posredoval sveti Mihael. Sipontinski nadškof Alfonzo Puccinelli je še enkrat poklical na pomoč nadangela. Pojavil se je ob zori 22. septembra, ravno ko je bil nadškof v škofijski palači v Monte Sant´Angelo, in rekel: »Jaz sem nadangel Mihael. Kdor koli bo imel pri sebi kamen iz votline z vklesanim križem in mojim imenom, ki ga boš ti blagoslovil, bo rešen kuge.« In tako je tudi bilo.

Loreto

Loreto – Nazareška hišica
Loreto se nahaja v sredini Italije, v bližini Ancone. Posebnost kraja je Nazareška hišica, v kateri je nekoč živela Sv.Družina.

Po izročilu je nazareška hišica v Loretu domovanje, v katerem je v Nazaretu živela sveta družina. Leta 1291, ko so bili križarji pregnani iz Palestine, so zidove Marijine hiše prenesli najprej na Trsat, na ozemlje današnje Hrvaške, nato pa v italijanski Loreto – leta 1294. Danes se na podlagi najdenih dokumentov, arheoloških izkopavanj v Nazaretu in raziskav spodjega dela nazareške hišice ter filoloških in ikonografskih študij predpostavlja, da je bila hiša v Loreto prepeljana po morju, in sicer na pobudo in stroške bogate rodbine Angeli, ki je v takratnem času vladala v Egiptu. (zato je marsikje napisano, da so jo »angeli« prenesli)
Na podlagi številnih študij sklepamo, da je bila sveta hiša prepeljana v Loreto z ladjo, ki je odplula iz Svete dežele nekje ob koncu križarskih vojn. Takrat so križarji verjetno skušali odpeljati s seboj, kar se je le dalo, da bi tako svete predmete zavarovali pred, tako so razmišljali križarji, popolnim razbitjem in opustošenjem s strani prihajajočih muslimanov. Odkrit je bil celo dokument, ki sega v september 1294 in ki govori o Niceforu Angeliu, epirskem despotu, ki naj bi dal svoji hčerki ob poroki z neapeljskim kraljem Carlom II. med drugim za doto tudi "svete kamne, ki so jih prinesli od hiše Naše Gospe Device in Matere božje".
Torej tu ne gre za to, da bi prenesli hišo kot tako, temveč naj bi v resnici prepeljali kamne in hišo na novo postavili. V prid temu govori dvoje: v kamne so vklesani določeni "grafiti", ki dejansko kažejo na judovsko-krščanski izvor. Se pravi, da je precej verjetno, da so bili kamni res prepeljani iz Palestine in da so iz prvega judovsko-krščanskega okolja. Druga zanimivost je, kako je bila hiša postavljena, brez temeljev in kar na staro cesto, ki služi za bolj ali manj trdno podlago.
Prvotni, pristni kamni iz Nazareta so posamično vdelani le v spodnji del hiške, vse drugo je poznejša gradnja. Precej lep obok je sicer iz leta 1536, gotovo pa je bil postavljen zato, da bi ves prostor dobil bolj bogoslužen pečat. Tudi marmornata obloga, ki pravzaprav pokriva prvotne kamne, je bila dodana pozneje. Čeprav je bil papež Julij II. naročil to delo in so ga opravili po Bramantejevi zamisli veliki italijanski renesančni mojstri, je kljub vsemu prav marmor tisti, ki nekako skrije palestinske kamne.

Loreto – Črna Marija
To romarsko središče je bilo že v preteklosti tesno povezano s papeži. Tu se, kot pravi izročilo, nahaja dom svete družine iz Nazareta. Svetišče pa slovi tudi zaradi t. i. črne Marije ali lavretanske Device. Gre za kip, ki ga verniki častijo v notranjosti nazareške hišice. Njegova posebnost je temno Marijino obličje, ki je značilno za najstarejše podobe. Zgodovina tega kipa sega v 14. stoletje, vendar pa se je leta 1921 izgubil v požaru. Leto kasneje je tako nastala nova podoba, ki je delo Leopolda Celanija in je izdelana iz lesa libanonske cedre.

Lanciano

Lanciano
Kraj Lanciano spada v italijansko pokrajino Abruzzi, leži južno od mesta Pescara, ob avtocesti proti Bariju. Ena od cerkva v mestu je posvečena sv Longinu, rimskemu stotniku, ki je s kopjem prebodel Jezusu srce ob križanju in je bil rojen v tem kraju. Evangelij pripoveduje o njegovi izjavi po Jezusovi smrti: »Ta človek je bil Božji Sin«. Longin se je po Jezusovi smrti spreobrnil.
Tu se je sredi 8. stoletja, okoli leta 750 zgodil najstarejši znan evharistični čudež. Neki mlad menih je daroval Sv. Mašo. Po povzdigovanju je podvomil, če sta Kristusovo telo in kri res to, kar uči Cerkev, ali pa se ni spremenilo nič.
Takrat pa se je zgodil čudež: bela Hostija se je spremenila in dobila obliko svežega mesa in vino v kelihu je postalo kri. Ljudi takrat niso obhajali, meso in kri pa so shranili in ohranilo se je vse do danes.
Kri v kelihu se je strdila v pet grudic različnih oblik in velikosti.
Relikvije so sprva varovali menihi Bazilijanci, potem Benediktinci in sedaj Frančiškani.
Hostijo v obliki mesa in strjeno kri sedaj hranijo v srebrni moštranci in steklenem kelihu in je na ogled romarjem.
Tudi v današnjem času se najdejo ljudje, ki dvomijo v pristnost čudeža. Zato so leta 1970 Frančiškani dovolili znanstveni ekipi iz univerze v Sieni analizo relikvij.
Ugotovili so:
• To je človeško meso in prava kri
• Meso in sta od istega človeka
• Meso je iz mišičnega tkiva iz srca, srčne mišice
• Meso in Kri imata enako krvno skupino AB
• Kri ima take lastnosti, kot bi bila odvzeta pred kratkim
• Meso in kri sta od živega človeka
Podoben čudež se je zgodil tudi v Cebreiru v Španskih gorah, nedaleč od Santiaga de compostele in še na več krajih drugod.

Bari in Sveti Miklavž

Bari
Bari je glavno mesto dežele Apulije ob Jadranskem morju, južna Italija. Je drugo najpomembnejše gospodarsko središče celinske južne Italije za Neapljem. Je pristaniško in univerzitetno mesto, pa tudi mesto svetega Nikolaja. Samo mesto ima okoli 315.000 prebivalcev, meri več kot 116 kvadratnih kilometrov, medtem ko ima širše mestno območje 750.000 prebivalcev. Metropolitansko območje ima 1,3 milijona prebivalcev.
Bari je sestavljen iz štirih različnih mestnih predelov. Na severu je tesno zgrajeno staro mestno jedro na polotoku med dvema sodobnima pristaniščema, z baziliko svetega Nikolaja, stolnico San Sabina (1035–1171) in Švabskim gradom, zgrajenim za Friderika II.
Moderne stanovanjske cone, ki obkrožajo središče Barija, so bile zgrajene v 1960-ih in 1970-ih in nadomestile stara predmestja, ki so se razvila ob cestah, ki so se razprostirale navzven od vrat v mestnem obzidju. Poleg tega so se zunanja predmestja v 1990-ih hitro razvila. Mesto ima prenovljeno letališče Karol Wojtyła, ki ima povezave z več evropskimi mesti in pristanišče s trajektnimi povezavami preko Jadranskega morja s hrvaškim Dubrovnikom, črnogorskim Barom, grškimi pristanišči in Albanijo.

Sveti Miklavž
Sveti Nikolaj se je rodil ob koncu 3.stoletja našega štetja v kraju Patara v Mali Aziji. Oče in mati sta mu umrla, ko je bil še precej mlad. Od takrat naprej je zanj skrbel stric. Kot mladenič se je preselil v mesto Mira, kjer ga je stric seznanil s tamkajšnjim škofom. Ta je pomagal mlademu Nikolaju, da se je popolnoma posvetil krščanstvu in ga je tudi posvetil v duhovnika. V tem času je bilo krščanstvo še nezaželeno in tudi Nikolaja so rimske oblasti preganjale, zlasti v času cesarja Dioklecijana in Galerija. Naslednji cesar Licinij je bil do kristjanov bolj toleranten. Ko je na cesarski prestol prišel Konstantin I., pa je bilo krščanstvo deležno še dodatnih ugodnosti.
Cesar Konstantin je sklical tudi prvi ekumenski koncil v Nikeji (Niceji) leta 325. Na koncilu je Nikolaj ostro nastopil proti Ariju in njegovem nauku, po njem imenovanem arianizem. Ob koncu koncila so udeleženci sprejeli Nicejsko veroizpoved (kasneje razširjeno v Nicejsko-carigrajsko veroizpoved) in prepovedali arianizem.
Po koncilu je Nikolaj nadaljeval škofovsko službo v Miri. O njegovi smrti ni zanesljivih podatkov. Verjetno je umrl 6. decembra, ker je to tudi njegov godovni dan, letnica pa je sporna (najpogosteje se omenjajo letnice 326, 345 in 351).
V letu 1087 so italijanski trgovci (po drugih virih: pirati) ukradli in prinesli Nikolajeve posmrtne ostanke v italijansko mesto Bari, zato je ponekod znan tudi kot Nikolaj iz Barija.
Nikolaj naj bi se rodil v premožni družini, vendar vse podedovano bogastvo razdal revnim, zato se ga od nekdaj drži sloves radodarnega svetnika. V številnih deželah, zlasti v osrednji Evropi, je sveti Nikolaj povezan z obdarovalnimi prazniki, in sicer v noči s 5. na 6. december, na Nikolajev godovni dan.
Ena izmed legend svetega Miklavža predstavlja kot velikega čudodelnika in mogočnega zavetnika, ki je tri hčere siromašnega moža rešil sramotne usode. Ponoči jim je namreč skozi okno porinil tri kepe zlata in jim tako priskrbel potrebno doto. Od tukaj potem najverjetneje izhaja ta običaj, da otrokom prinaša darove v nastavljene posode.
Prav tako iz te iste legende izhajajo tudi tri jabolka, ki jih Miklavž na podobah nosi s seboj in so pravzaprav tri kepe zlata, le da jih je ljudska domišljija spremenila po svoje. Jabolka in pozneje tudi orehi so postali nekakšni osnovni darovi, ki jih je dobri svetnik prinašal otrokom.
Miklavž je za razliko od Božička in dedka mraza, ki sta izmišljeni osebi, v resnici živel. Njegovo pravo ime je Nikolaj iz Mire, bil je bogat krščanski škof, ki pa je vse svoje premoženje razdal ubogim. Darežljivost mu je prinesla večno slavo: ustvarjalci dedka v rdečih oblačili, ki potuje na saneh z jelenjo vprego, danes pa ga poznamo kot Božička, so idejo za lik dobili prav pri Nikolaju Barijskem, kot tudi pravijo Svetemu Miklavžu.

Alberobello

Alberobello
Alberobello je manjše mesto na jugu Italije, ki slovi po posebnem načinu gradnje hiš. Tamkajšnje hiše so tradicionalno grajene iz kamenja - od temeljev do strehe, vse so samo manjši ali večji kamni, brez veziva )brez malte) zloženi v okroglo hišo s Špičasto streho. Stene so bele, strehe pa sive. Že ena sama taka hiška je noro lepa, če pa si sedaj predstavljate celo mesto v tem stilu, pa lahko verjamete, da je to eden najlepših krajev v Italiji.

Zgodovina Alberobella
Ampak, kako se je vse skupaj začelo, od kod izvira ideja take gradnje? človeška iznajdljivost: V 14. stoletju, ko so ljudje začeli naseljevati področje današnjega Alberobella. V okolici je ogromno ploščatega kamenja in iz tega so si prvotni prebivalci začeli delati nekakšna zavetja pred vetrom in soncem: kamne so zložili najprej kakšen meter v višino, potem pa jih postopoma zlagali vedno bolj skupaj, da je nastala okrogla zašiljena streha. Take lope še danes vidimo po poljih, med nasadi oljk v širši okolici Alberobella. Prvotne te hiške niso bile namenjene za bivanje.

Kako so nastali trulli?
Kmalu se je način gradnje teh hišk razširil ter izpopolnil in ljudje so si začeli graditi stanovanjske hiše v tem stilu. Tudi te so bile kamnite z zašiljenimi strehami in poimenovali so jih trulli. Ampak, kdor je imel hišo, je moral plačati davek. In tu se je pokazala iznajdljivost prebivalcev: hiške trulli so gradili brez malte! Tako je bilo kamenje le naloženo eden na drugega. Preden je prišel pobiralec davkov, so ljudje te hišice na hitro podrli in tam je bil le kup kamenja... Če pa ni hiše, pa tudi davka ni bilo treba plačati!

Kasneje, v 18. stoletju so seveda tudi to uredili in naselju Alberobello podelili mestne pravice. Od takrat naprej so trulli obstali sezidani, saj ni bilo več smisla, da bi jih rušili. Zidake so med seboj začeli lepiti z malto, prej navadne okrogle hiške pa so se razširile in dobile prizidke. Pred enim stoletjem so zgradili še cerkev Svetega Antona v stilu trullijev.

Alberobello danes
Danes je Alberobello čudovito, zelo turistično, skoraj pravljično mesto, kjer se počutiš, kot da si prišel v svet škratkov. Polno je trulli-trgovinic, trulli-restavracij in trulli-barov.
Posebna zanimivost je pa ta, da ni nobene vstopnine, gibanje je povsem prosto.