Romanje v Bohinj in na Brezje
nedelja 19. september 2004
(skupina udeležencev festivala mladih v Medjugorju 2004)

Naše romanje in izlet skupaj… in bilo je prav zabavno…
Mladi, ki smo bili poleti na festivalu v Međugorju, smo ga želeli 'podaljšati' vsaj za kak dan, toda v Sloveniji. Zato smo se lepo nedeljo zbrali pri cerkvici sv. Janeza v Bohinju, in jo mahnili proti Planini jezero.
Duhovni načrt: klepet, pogovor, molitev rožnega venca, tišina in pogovor o Marijinih željah, ki nam jih sporoča v Međugorju. Naj bolj pogumni in 'spočiti' so po izdatni malici nadaljevali iz Jezera pot navkreber na Pršivec, nekaj 'rev' pa je ostalo na planini. Po kavici, čajčku in uživanju sončka v neizmerno lepi naravi so stopili do modro-zelenega jezera, posedli po travi in skalah in začeli z obljubljenim rožnim vencem.
Ne dolgo zatem sta se iz gozda prikazala verjetno mož in žena in se ustavila nekaj metrov nad molčečo skupinico:"Slišiš? Rožni venec molijo!" se je oglasil mož. Kmalu pa so tudi molivci slišali, kako molita za njimi svetemarije. Za njim pa sta še prišla, tudi iz gozda, spet verjetno mož in žena, malo bolj 'sodobna' saj sta kadila vsak svojo cigareto. In tudi ta dva sta se ustavila in se pridružila molitvi; cigareti sta jim dogorevali in dogoreli med prsti. Po molitvi so se 'gostje lepo zahvalili, prijazno nasmehnili, pozdravili in nadaljevali svojo planinsko pot.
Međugorje se je za kratek čas preselilo na 1450 m nadmorske višine. Naša romarica Julka nas je za konec povabila na bohinjski sir in še vse, kar spada zraven. Mi pa smo imeli priložnost občudovati njenega mucka ter pisane rože in rožice, za katerimi se komaj vidijo stene njene prijazne hiše. Međugorski planinski romarji ne bi bili pravi, če ne bi pozdravili še naše Kraljice Slovencev na Brezjah. Najprej ji je vsak sam kaj lepega povedal, nato pa smo skupaj zmolili in Slovenci spet ne bi bili Slovenci, če svoji materi tudi ne bi kaj zapeli. In bila nas je vesela. Posebno še tistih, ki so kljub majhni utrujenosti po kolenih poromali okoli njenega oltarja.
Bilo je temno, ko smo po ne tekočem prometu privihrali v Ljubljano k zadnji 'študentski maši pri frančiškanih. In končno smo se zapodili še po sladoled, ki smo ga odkrili kar blizu frančiškanske cerkve na Miklošičevi cesti. Bil je dvakrat dober. Enkrat, ker je bil res dober in drugič, ker so se pač cedile sline. In sklenili smo, da bomo uresničili še kakšen načrt, da bo Gospa živela v nas in nam pomagala oznanjati njenega Sina tam, kjer še ne poznajo Njegove ljubezni.

Tomaž Strehar

Skupaj - ogledi vseh strani: