John iz Londona
Predavanje na festivalu mladih 3. 8. 2005

John Freedmore iz Londona je bil izgubljeni sin, kakor sam pravi o sebi in Gospod, ga je našel. Ukvarjal se je z vsem, kar ni bilo dobro, toda Gospod je vstopil v njegovo življenje. Pravi, da nima velike plače, ima pa dober načrt za pokojnino.

John Freedmore:

Dobro jutro!

Vabim vas, da se mi pridružite v molitvi. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen. Jezus, prosim te, da vstopiš v srce vsakega mladega prijatelja tu. Pomagaj nam, Gospod, da z vsem svojim srcem prepoznamo tvojo ljubezen. To te prosimo po priprošnji naše Matere Marije. Pokličimo tudi naše angele varuhe! Naj bodo ob nas, da bi Bog mogel iz naših src narediti rodovitno zemljo, v katero bo posejal svoje seme. Pokličimo vse svetnike, naše krstne zavetnike, naše prijatelje -občestvo svetih v nebesih.

Elizabeta I. angleška, je zelo nasprotovala katoliški veri in je zato hotela dati usmrtiti vse duhovnike. V tem času pa je živela neka žena, ki jih je skrivala in branila s svojim življenjem. Imela je sedem otrok in bil je noseča z osmim. Ko so jo odkrili, so jo pripeljali pred sodnike. Ti pa so se je hoteli usmiliti in je zaradi nosečnosti niso hoteli obsoditi na smrt. Zato so ji dali na izbiro: "Če vzameš Sveto pismo in pri njem prisežeš, da ne boš nikoli več ščitila nobenega duhovnika, bomo ohranili tvoje življenje. Toda, če tega ne storiš, te bomo odpeljali ven, te slekli, naložili nate težko kamenje in boš tako tri dni počasi umirala." Odgovorila jim je: "Dajte mi Sveto pismo!" Ko so ji ga dali, je rekla: "Na to Sveto besedo v mojih rokah se zaprisegam, da bom, če bo samo en duhovnik prišel na mojo pot, ker bo potreboval mojo pomoč in zaščito, da ga bom skrila, ker bom po rokah tega Božjega, svetega človeka sprejemala blagoslov in hrano našega nebeškega Očeta."

In odpeljali so jo ven in jo sv. usmrtili. Njeno ime je Margareta Cleveral. Ni se bala dati življenja za Božjega služabnika, za posredovalca vseh milosti.

V svojem življenju - ni še tako davno - nisem nič vedel o resnični Božji navzočnosti v Evharistiji. Bil sem krščen v katoliški veri, na žalost pa nisem bil vzgojen v njej. Nikoli nisem šel v cerkev.

Imel sem samo 10 let, ko sem se nekoč pozno ponoči vrnil domov. Takrat sta mu starša rekla: "Poslušaj, sin, ali se boš spremenil, ali pa te vrževa iz hiše." Ločila sta se. Svoje starše sem iskreno ljubil in strašno težko mi je bilo izbrati med njima, s katerim od njiju naj bi živel. In mislim, da sem se prav v tistem trenutku nezavedno v svojem srcu odločil, da ne bom nikoli več v življenju koga imel rad. Mislil sem, da če ne bom nikogar ljubil, ne bom nikoli trpel. Mama je zaradi vsega, kar se je dogajalo v družini, doživela živčni zlom in so jo odpeljali v umobolnico. Oče se je na novo poročil in mačeha je mislila, da je pastorka najboljše vzgajati tako, da je vsak dan tepen. Tako je bilo moje odraščanje... In kako je to, si lahko predstavljate sami.

Ko sem imel 13 let sem začel krasti samo zato, ker sem želel obrniti pozornost drugih nase. Pri 15 letih so me zaprli in tako sem zapustil starševski dom. Edini poklic, ki sem ga poznal, je bila kraja. Bil sem profesionalni lopov.

Ker nisem hotel nikogar ljubiti, ker nisem imel nikogar, ki bi me ljubil, sem začel uporabljati močne tablete za pomiritev. Od tu do uporabe mamil je bilo potrebno prav malo. Toda tudi one niso ublažile bolečine v mojem srcu. Pri 19 letih sem spet pristal v zaporu. Takrat sem začel premišljevati in v meni se je začelo nekaj spreminjati. Zaradi nasilja, ki sem ga preživljal v zgodnjem otroštvu, sem širil nasilje naprej in resno premišljeval, da bi naredil samomor. Toda Bog je moral biti tudi tedaj z menoj, ker si vseeno nisem vzel življenja. Toda iz tega zapora sem odšel še bolj jezen in razočaran kot kdajkoli prej v svojem življenju.

Delal sem kot varnostnik v vzhodnem in zahodnem Londonu v različnih klubih in kavarnah. Tam sem srečeval in se gibal med ljudmi, ki so imeli veliko denarja, najboljše obleke, najboljše avtomobile, najboljše vse in imeli so dovolj denarja, da so kupovali najboljša mamila. In ko sem gledal vse te ljudi okoli sebe, sem pomislil: če bi tudi jaz imel toliko denarja, bi morda lahko izpolnil to strašno praznino, ki sem jo nosil v sebi. Zato sem začel delati za te ljudi.

Kmalu pa sem delal z njimi, ne le zanje. To so bili šefi organiziranega kriminala v Londonu. Tako moram s sramoto v srcu priznati pred vsemi vami, da sem se ukvarjal z najtežjim kriminalom, preprodajo mamil in še s kakšnimi drugimi stvarmi. Imel sem težak usnjen jopič s pištolo Betsoni v notranjem žepu. Pod tem jopičem sem nosil mačeto. Vse to, kar vam s težkim srcem govorim, vam ne govorim zato, ker sem ponosen na to, kar sem delal, ampak, ker želim, da se danes Bog proslavi po meni.

Imel sem vse, kar svet trdi, da moramo imeti, da bi bili srečni. Vozil sem drag športni avtomobil, zaslužil na tisoče funtov tedensko, imel luksuzno stanovanje na vrhu zgradbe z veliko teraso. Toda globoko v sebi sem bil še naprej popolnoma prazen. Nič ni moglo izpolniti moje globoke praznine.

Sv. oče Janez Pavel II je ponavljal: Kadar resnično iščemo Boga, ni ničesar na svetu, kar bi moglo zavzeti njegovo mesto v našem življenju. Edini, ki lahko pride na to mesto in zapolni vso to praznino v nas je Jezus Kristus. Lahko imamo vse zaklade, vse imetje tega sveta, toda ne bomo prepoznali resnice, dokler ne srečamo Njega.

Jaz nisem poznal Jezusa Kristusa, zato sem tolažbo iskal na napačnih krajih. Srečo sem iskal v mamilih, alkoholu, strašno sem se opijal, uporabljal kokain, prepir. Imel sem veliko deklet. Preprosto sem poznal vse tiste besede, ki jih dekleta rada slišijo; da so lepe, da bom vse storil zanje, da jim ne bom nič hudega storil, da jih bom pazil, toda bilo mi je samo zato, da zadovoljim svoje občutke in neskončno sebično sem se obnašal do njih. Zlorabljal sem jih.

Predpostavljam, da ste mnoga dekleta, ki sedite tu, spoznale podobne fante kot sem bil jaz. Nikoli več ne dovolite, da vas kdorkoli izkorišča in vas zlorablja. Če ti fantje trdijo, da jim je kaj do vas in niso pripravljeni čakati, pomeni samo, da vas ne ljubijo. Vam fantom pa lahko samo rečem, da jih morate najprej ljubiti, jih varovati, ker boste sicer šli skozi isti pekel kot sem šel jaz.

Prišel sem do trenutka v svojem življenju, ko sem delal v klubu v zahodnem delu Londona, v katerem sem bil partner. Svojega partnerja sem sovražil. Pomislil se, da ga bom ubil, toda ko sem videl pred seboj njegovo podobo, kako leži mrtev na tleh, sem se ustavil. Ko sem se vozil domov, sem pomislil, kakšen človek sem postal... Pomislil sem, kako zlahka bi ubil človeka in kako mi to nič ne predstavlja. V svoji notranjosti sem bil vendar še človek, ki bi rad delal dobro, postal pa sem najboljši kriminalec in zločinec. Edina sveta trojica, ki sem jo poznal tedaj v svojem življenju, je bila: Jaz, jaz in spet jaz.

Ko sem to noč prišel v svoje stanovanje, sem naenkrat začutil v sebi glas, ki mi je govoril. Prepričan sem - ta glas je poznan vsem vam! To je glas vesti, Božji glas v našem srcu. Ta glas, Božji glas, me je spomnil na vse najbolj grozne stvari, ki sem jih kdaj v življenju počel. In zaklical sem Bogu, naj mi da še eno možnost.

Ko sem to noč šel iz stanovanja, sem prvič v svojem življenju zmolil nekakšno molitev. Rekel sem: "Bog, doslej sem v svojem življenju samo jemal, od tega trenutka dalje želim dajati." Prvič v svojem življenju sem v svojem srcu občutil Božjo ljubezen. Do tistega trenutka sem mislil, kako nekoristno bitje sem, človek, ki ga nihče ne potrebuje, za katerim nihče ne bo jokal, če me ne bo več. V tistem trenutku pa sem občutil, da Bog je, in da me ta Bog ljubi.

Edina oseba, ki sem se je lahko spomnil v svojem življenju, da je imela vero, je bila moja mama. Obiskal sem jo in ji vse povedal, kar se mi je dogajalo. Ona pa mi je povedala, daje vsak dan prosila Boga zame, odkar sem se rodil. In da je dva tedna pred tem tako prosila Boga, da če se ne morem spremeniti, naj me vzame on, samo, da se sam ne Ubijem in da ne prizadenem nikogar več. Vem, kako me mati ljubi in jaz sem jo pripeljal do tega, da je morala tako prositi. Zlomila mi je srce. Moja mati, ki me je tako ljubila, je vedela, kakšna pošast sem postal!

Pomislite in potem mi je moj očim dal Sveto pismo, prvo v mojem življenju. Nikoli do tedaj nisem bral Svetega pisma. In prva stran, ki se mi je odprla, je bila prilika o izgubljenem sinu. Takoj sem vedel, da so bile te besede zame, da sem tudi jaz, kot ta sin v zgodbi, zapravil vse, kar je Oče zame pustil. Dojel sem, da je bilo z menoj prav tako kot s tem mlajšim sinom v priliki, ki je šel od doma in mu nič ni moglo izpolniti praznine, ki jo je nosil v sebi. Umiral je od duhovne lakote kot jaz. Jaz nisem bil lačen hrane ampak ljubezni tega da bi bil vreden človek. Vse življenje do tedaj sem nosil tolike maske. Ko je sveti Frančišek vzljubil Boga, je prva tri leta nenehno ponavljal: "Kdo si ti? Povej mi, kdo sem jaz!" Najbrž je Frančišek, tako kot jaz, nosil v mladosti številne maske. In razvratni sin iz Svetega pisma se je hranil z vsem, kar je svet ponujal - tako kot jaz. Vse, kar ponuja svet je spolnost, mamila, denar, hitro življenje. Toda vse to me je iz dneva v dan delalo še bolj bolnega. In moram biti iskren ter priznati, da nisem bil jaz ta, ki se je odločil vrniti k Očetu, ampak je bil Oče tisti, ki je prišel po mene.

Prepričan sem, da je med vami, tukaj zbranimi kdo, ki misli, da je milijon kilometrov daleč od Boga. Toda jaz sem tukaj, brat moj, da ti povem, da ni pomembno, kaj se tebi zdi, kako daleč si od Boga, ampak je Bog tisti, ki iz nebes izteguje roke proti tebi in te ta trenutek želi objeti.

Resnična je tudi tista zgodba o očetu, ki je svojega sina vsak dan spremljal do šole in ga čakal pred šolo, da se skupaj vrneta domov. Vsakokrat, ko sta se ločila in srečala, sta se objela in oče je rekel sinu: "Vedno bom tako ob tebi." In nekega dne je bil močan potres o katerem smo slišali na radiu in televiziji in brali v časopisju. In ko je oče tega dne prišel pred šolo, da počaka svojega sina, je bila šola v ruševinah, otroci pa pod njimi. Oče je krčevito začel z rokami odstranjevati ruševine, da bi našel svojega sina. Vaščani so mu priskočili na pomoč, vendar so govorili, da ni mogoče, da bi kdo preživel. Po 24 urah kopanja med ruševinami so bile očetove roke krvave, in nihče več ni imel nobenega upanja, da je kdo preživel. On pa je še dalje kopal, jokal in glasno klical svojega sina. Po 36 urah kopanja se je zaslišal tanek glasek, ki je klical: "Oče, oče!" In slišal je svojega sina, kako je govoril: "Rekel sem ti, da bo moj oče vedno zame tu."

Pol otrok je bilo še vedno živih.

Predstavljam si, da kakor je oče v tej zgodbi ljubil svojega sina, nebeški Oče ljubi mene in vse nas, tudi kadar smo daleč od njega. In kakor je oče iz zgodbe kopal pod ruševinami in iskal svojega sina, sem jaz začel iskati in kopati in se spraševati, kje je resnica?

Čeprav sem bil krščen v katoliški veri, me v veri niso vzgajali.

Nekega dne sem srečal duhovnika, ki mi je povedal za neko duhovno obnovo. Rekel mi je: "Veš, vidci iz Medjugorja prihajajo v Anglijo." Pojma nisem imel, kaj pomeni beseda 'vidci', kaj šele da bi slišal o Medjugorju. 'Duhovna obnova' je zame pomenila prijetno lenarjenje na obali ob blagem vetru. Toda šel sem in prvi govor je imel fra Slavko, ki je govoril na temo: Daj mi svoje ranjeno srce. In ko sem ga poslušal, kako govori o tem, da vsak greh, ki ga naredimo, ustvari rano v našem srcu, sem gledal križ in prvič v svojem življenju sem razumel, zakaj je Jezus moral umreti na križu. Ker je vsako od tistih najtežjih zločinskih del, ki sem jih jaz storil Bog, pripet na križ, rad nosil na svojem telesu kot rano. In občutil sem težko kesanje nad vsem, kar sem v življenju storil. Se močnejše od žalosti v mojem srcu zaradi vsega, kar sem storil, je bilo veselje, ki sem ga čutil, ker mi je Bog z vsemi svojimi ranami, ki jih je trpel na svoje telesu, govoril s križa: "Vidiš, sin moj, vidiš John, kako te ljubim." In prvič sem zajokal od desetega leta dalje. Spominjam se, da sem nazadnje jokal, ko sta mi starša povedala, da se bosta ločila. Takrat sploh nisem vedel, da bi me mogel kdo tako ljubiti, da bi zame umrl in še v tako strašnih bolečinah.

Po govoru fra. Slavka sem rekel v molitvi Gospe. "Gospa, povej mi, kaj želi tvoj Sin Jezus od mene, da storim?" Sami tudi veste, da ko so v vas bolečine, ko trpimo, ko nam je težko, ko smo zapuščeni in pridemo domov, je mama tista, ki nas iskreno ljubi. Toda naša nebeška Mati Marija ljubi vsakega od nas milijonkrat bolj kot nas more ljubiti naša zemeljska mati. In nebeška Mati pozna vsako bolečino, vsako rano našega srca. In ona želi, da' ozdravimo, želi nam nadomestiti vso bolečino in trpljenje, samo da nas lahko objame in popelje k svojemu sinu Jezusu, da bi nas ozdravil. Po tistem, ko sem vprašal Mater, kaj naj storim, sem v svojem srcu občutil klic. Takrat sem bil star 27 let in nikoli do tedaj še nisem bil pri spovedi.

Mislim, da sem prekršil vsako Božjo zapoved. Bil sem ujetnik svojih grehov. In šel sem k spovedi, čeprav sem se strahotno bal. Prvi duhovnik, ki sem se mu jaz v svojem življenju spovedal, je bil prav fra. Slavko. Več kot uro sem se spovedoval. Po spovedi je položil roko na mojo glavo. Toda to ni bila njegova roka, to je bila Kristusova roka! Vedel sem, da mi je odpuščeno. Na koncu moje spovedi je fra Slavko jokal, kajti to je bil Jezus, ki sem se mu spovedoval. Veselil se je, da sem končno rešen svojih grehov.

Resnično verujem, da je na tej zemlji samo eno mesto, kjer se človek lahko reši okov svojih grehov: to je prd duhovnikom, to je pred navzočnostjo Jezusa Kristusa na zemlji. Če se še niste spovedali, mladi bratje in sestre, ne oklevajte niti trenutka: vsi v spovednice! Nič ne zadržite zase! Odprite svoje srce in življenje in predajte vsak greh Jezusu Kristusu Vedite, da bo Bog resnično prišel v vaše srce, prišla bosta njegova moč in njegova ljubezen Tega dne, po spovedi, ko sem vstal in začel hoditi, se mi je zdelo, da prvič v življenju slišim ptice, kako pojejo Ta trenutek pri spovedi sem oživel, prej sem bil mrtev Če želite videti nasmeh na licu naše nebeške Matere, potem bratje in sestre, v spovednice!

In potem je bila na tej duhovni obnovi sveta maša Veste, do tedaj nisem nič vedel o resnični navzočnosti Jezusa Kristusa v Evharistiji In rekel sem v svojem srcu "Bog, če si ti resnično živ m tu navzoč, kakor oni pravijo, potem mi pokaži pot, razloži mi, jaz ničesar ne razumem " Morda je bilo to zato, ker sem bil svoboden človek, svoboden Božji sin Po spovedi, ko sem prejel Jezusa, verjemite mi, so se vsi trenutki, ki sem jih doživel v svojem življenju, pomnožili milijarde m milijarde krat To je radost, ko prejmete živega Jezusa K.nstusa1 V tem trenutku sem vse razumel, vedel in še verujem to sta njegova Kri m njegovo Telo In tedaj sem vedel, da bom vse do Svoje smrti ostal veren katoličan.

Po tej duhovni obnovi pa je bilo vse, kar sem želel delati v svojem življenju le, da bi delal za druge in se nesebično dajal drugim Odšel sem v Bronx v New Yorku, in delal s frančiškani Tam sem srečal tudi mater Terezijo Ona me je naučila, kako ponovno ljubiti, kako ljubiti sebe, kako ljubiti druge Edino, kar delam zadnjih deset let je, evangelizacija za Jezusa Kristusa in, kakor je rekel fra. Ljubo, nimam nobene plače, ne skrbim za to, ampak kakor vidite na meni, Bog me dobro hrani in oblači Zadnjih deset let odkar delam na Božji njivi, sem govoril v srednjih šolah po vse) Angliji, Veliki Britaniji, Irski, Ameriki in Nemčiji In največja radost v mojem življenju je prav govoriti o resnicah, o katerih nas uči katoliška Cerkev, o tem, da je naš Bog živ in je tukaj z nami.

Če bi kot otrok spoznal to Božjo ljubezen, če bi me kdo vzgajal v njej, gotovo ne bi imel tako grdega življenja kot sem ga imel.

Kristus kliče, bratje in sestre, vsakega od nas, da dajemo od sebe vse - do bolečin Svet, ki nas obkroža je prepoln teme in potreben je svetlobe Bodite luč' Govorite in zagovarjajte Kristusa kot on zagovarja nas Dajte Jezusu vse, vse1 In to, kar boste od njega prejeli, je popolna resnica, popolna radost, popolni mir, popolno življenje.

Napisal sem svojo življenjsko zgodbo Glejte knjigo, ki je izšla Morda ste me videli na TV. Ko boste prebrali to knjigo, ne boste prepoznali mene, ampak Jezusa Kristusa, ker vse moje življenje zda) služi samo temu, da se Bog proslavi v meni in jaz v njem Ves prihodek gre za misijone. Imenuje se "Iz Grenleda, iz države Bani do obljubljene zemlje " Lahko jo najdete preko interneta in v suvenirnici v Medjugorju.

Na koncu sem imel še to srečo in blagoslov, da sem srečal velikega svetnika in mojega osebnega zaščitnika, papeža Janeza Pavla II.. On je ta, ki zna z mladimi hoditi po poti in nas iz teme voditi k svetlobi. Ta svet je prepoln težke odvisnosti.

Spominjam se neke priložnosti. Bil sem v srednji šoli na Irskem in 15 letna deklica se mi je približala in prosila naj molim za njena dva brata, ki sta odvisna od heroina. To je strahotno, ta odvisnost od mamil!

Janez Pavel II. je hotel razsvetliti človeštvo osvestiti nas, kakšno zlo je tudi ubijati 56 milijonov nerojenih otrok. Spominjam se tudi, ko sem govoril v šoli v Londonu in je po mojem govoru prišla k meni neka 16-letnica in mi rekla: "Hvala ti, odločila sem da zadržim svojega otroka. Ne bom ga ubila." Toda, na žalost, drugih 56 milijonov nerojenih ni moglo uresničiti svoje pravice do Boga, da so rojeni. Janez Pavel II. je hotel mlade današnjega sveta poučiti o teh zablodah, o vsem tem, kar svet ponuja, o preveliki spolnosti, ki nas vodi po napačnih poteh. Janez Pavel II. je govoril o nasprotjih tega sveta: o bogatih ljudeh, ki živijo v palačah in o revnih in otrocih, ki umirajo od lakote. Rekel je tudi, da obstaja ena stvar, ki je nobena tema tega sveta ne more uničiti: to je Kristusova luč. Rekel nam je: "Bodite luč sveta, gorite kakor sveča za Jezusa Kristusa. In ne bojte se, če ste vi luč sveta, je Kristus v vas in nimate teme, ki bi vas premagala."

Se vedno sem slab. V meni je še vedno preveč ponosa, še me napadajo skušnjave poželenja, še sem sebičen, ampak vem, da me Jezus ljubi, da me Marija, naša Gospa, ljubi, kot vem, da tudi vas, vsakega od vas, Jezus in Marija ljubita. Ne bojte se! Vstanite in zravnani stojte ob Kristusu! Bodite ta Kristusova luč v svetu in nikoli se ne bojte!

In Bog vas blagoslovi!

Skupaj - ogledi vseh strani: