fra. Mike Lightner
Predavanje na festivalu mladih 5. 8. 2008

fra. Mike Lightner:

Hvaljen bodi Jezus Kristus!
Zdaj in vekomaj. Amen.
Prosim, molite z mano.
Pridi, Sveti Duh! Pridi po najmočnejšem posredovanju Marijinega brezmadežnega srca! Pridi po posredovanju svoje ljubljene Neveste!

Prosili so me, da danes pridem sem in vam povem zgodbo, resnično zgodbo. Zgodbo o Božjem usmiljenju in ljubezni, ki ju ima za vsakega od vas. Brat Kelly (John Paul Mary op.) je govoril o posvojenju. To je resnica! Bog vas ljubi kot sinova in hčere.

To je zgodba mojega življenja.
Vzgojen sem bil v katoliški veri. Bilo nas je 11 otrok. Sem najmlajši. Pet bratov in sester je že umrlo. Pet bratov in sester imam v nebesih, pet pa na zemlji.

Starši so mi vsiljevali katoliško vero: »Če živiš v tej hiši, boš hodil v cerkev.« Kot mnogi najstniki sem se temu uprl, ko sem šel na fakulteto. Tam sem spoznal dekle, ki sem ji dal svoje srce – zaljubil sem se. Ko sva se razšla in mi je zlomila srce, sem se zatekel v droge in alkohol. Marihuana, LSD, kokain, alkohol. Vse te stvari so postale tako pomemben del mojega življenja, da so prevzele nadzor nad mojim življenjem.

Ko sem bil na fakulteti, sem igral ameriški nogomet v univerzitetni prvi ligi. Liga je združevala zelo velike univerze z velikimi moštvi in velikimi stadioni ter ogromnimi finančnimi vložki. Zaradi svoje velikosti sem bil na dobri poti, da postanem profesionalni nogometaš v ligi NFL (Nacionalna liga ameriškega nogometa). To pa ni zadostovalo, da bi ostal trezen in osredotočen na Boga.

Nekoč, bilo je ob zahvalnem dnevu (ki je v ZDA velik praznik op.), sem domov prinesel marihuano, da bi jo užival v času počitnic. Moja sedemletna nečakinja je našla eno od mojih torb in iz nje potegnila vrečko marihuane. Vprašala je mojo mamo: »Babica, kaj je to?« Moja mama je začela jokati. Od tega trenutka dalje – bilo je leta 1998 – je začela redno romati v Međugorje. Mislili smo, da je nora.

Prosila me je, silila me je, ukazala mi je, naj grem z njo v Međugorje. Nisem hotel iti. Mislil sem, da je popolnoma zmešana. Da bi ustavil njene solze, sem pristal. Rekel sem: »Ja, šel bom s tabo.« Ko smo prišli sem, mi je rekla: »Samo eno stvar te prosim. Pojdi k spovedi. Če že ne zaradi sebe, pojdi zaradi mene.« Rekel sem: »Šel bom.«
Ko sem hodil po polju za pokopališčem, sem izrekel svojo prvo resnično molitev, ki je prihajala iz srca: »Bog, če obstajaš, te ne poznam. Nikoli te nisem videl niti slišal, nikoli nisem izkusil tvoje prisotnosti. Lahko da si največja laž, ki si jo je pred 2000 leti izmislilo 12 pijanih mož.«

Potem sem šel v cerkev, da bi poiskal spovednika. Eden je bil prost. Znotraj cerkve v spovednici. Nisem ga mogel videti, ker so bila vratca zaprta in sem govoril skozi rešetke. Želel sem, da bi zaradi moje spovedi zakrvavela njegova ušesa. Naložil sem mu vse. Potem ko sem govoril 35 minut, mi je dal zelo preprost nasvet in pokoro – pet Očenašev. Bil sem šokiran. Mislil sem, da bom za vse svoje grehe moral 33-krat na Križevac. Droge, alkohol, bil sem profesionalni varnostnik – ljudi sem pretepal za denar, nečistovanje z ženskami, kradel sem, lagal; prekršil sem vsako od desetih zapovedi. Nisem se čutil vrednega Božje ljubezni. Pet Očenašev ni bilo dovolj. In potem mi je rekel: »Med vsakim Očenašem, premišljuj o eni od petih Jezusovih ran – na rokah, nogah in strani. Ali boš zmogel to?« Rekel sem: »Seveda.« Nato mi je rekel, naj zmolim kesanje, ki ga nisem znal. Pomagal mi je.

Ko je duhovnik začel moliti odvezo: »Bog, Oče usmiljenja, ki je s smrtjo in vstajenjem svojega Sina svet spravil s seboj in poslal Svetega Duha…« sem začutil fizično prisotnost v spovednici. Ker sem bil nogometaš, sem bil velik 1,98 metra in težak 147 kilogramov - sedaj sem nekoliko težji. V tistem trenutku sem imel noge spodvite, sila te prisotnosti pa me je nagnila nazaj, tako da sem se z rameni dotikal stene spovednice. Bil sem zelo močan, toda nisem se mogel vzravnati. Vedel sem, da se nekaj dogaja, toda nisem vedel kaj. In potem je rekel: »In jaz te odvežem tvojih grehov. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Med temi besedami sem v prsnem košu začutil grozno bolečino. Bilo je, kot da bi mi nekdo potisnil nož ali sulico v prsi. Začutil sem nekakšen notranji boj. Potem pa – olajšanje. Kakor da je Jezus stal v spovednici, se nagnil nadme, segel v srce in iztrgal iz njega vse moje grehe. Tako me je zabolelo, da sem zakričal. Moja prva misel je bila: »O, moj Bog! Resničen je!«

Po spovedi sem šel k maši. 45 minut sem prebil v solzah in kesanju na kolenih v luži solz, da sem zmolil pokoro petih Očenašev. Najtežja pokora, ki sem jo prejel v življenju. Pet Očenašev. Med mašo se je kot avtomobilska nesreča ali druga tragedija v moje misli neprestano vračala izkušnja spovedi. Ko sem se končno zavedel, je bila pridiga. Rekel sem Jezusu: »Gospod, pomagaj mi, da bom slišal, kar želi povedati ta duhovnik.« In v tistem trenutku mi je Bog dal mistično izkustvo. Prejel sem maziljenje, ki je bilo tako čudovito – boljše od vsake droge, boljše od vsakega seksa, boljše od zmage na pomembni tekmi. Vse te trenutke bi lahko pomnožil z milijonom, pa ne bi niti približno opisal tega, kar je Bog v tistem trenutku delal v mojem srcu. To je bila binkoštna izkušnja – izlitje Svetega Duha. Izlitje Božjih darov, v moči katerih moremo živeti svojo vero.

Preskočimo 6 mesecev in se ustavimo pri mojem drugem romanju v Međugorje. Ko me je mama vprašala, če želim ponovno iti, sem takoj rekel: »Ja!«

Med tem romanjem smo odšli na Široki Brijeg k fra. Jozu. Tam sem nekoliko skrenil z načrtovane poti in šel k votlini ob cerkvi in samostanu. Prevzel me je občutek žalosti in bolečine. S prijateljem, ki je sedaj prav tako duhovnik, sva pokleknila in začela moliti žalostni del rožnega venca. Istočasno sva imela videnje, ne da bi se zavedala, da drugi vidi enako. Videla sva sebe kot frančiškanska bogoslovca, ki ju ustrelijo in zažgejo. Takrat še nisva vedela, da so se v to jamo skrili frančiškanski bogoslovci, ki so jih našli, potegnili iz jame, ustrelili in zažgali.

Potem sva šla v cerkev, kjer je bila maša, nato pa je fra. Jozo govoril kakšnih 40 minut. Takrat se mi je Jezus prvič razkril v evharistiji. Po govoru je fra. Jozo blagoslovil vse duhovnike, ti pa so potem šli med ljudi in nanje polagali roke. Sledil sem majhnemu duhovniku, ki me je spominjal na patra Pia. Ko je blagoslavljal, so ljudje drug za drugim padali na tla. Jaz pa sem jih lovil. Samo jaz.

Prišel je do ženske v invalidskem vozičku, ki je imela hrbtenico prelomljeno na dva dela. Noge je imela popolnoma atrofirane, mišice so bile zaradi neuporabe čisto drobne. Sedem let ni premaknila niti ene mišice pod pasom. Vse to zaradi prometne nesreče. Zgodbo poznam, ker mi jo je povedal njen mož, potem ko je videl, da sem z duhovnikom. Oče jo je blagoslavljal na glavi, na ramenih, kolkih, kolenih, gležnjih, prstih, stegnih – vsako mišico njenih nog in telesa. Ko sem sedel tam, sem imel glavo polno dvomov. Rekel sem si: »Tako ali tako ne bo vstala in shodila… Zakaj zapravlja čas?« Zato sem se začel ozirati in iskati nekaj, s čimer bi se ukvarjal. Bog pa je mojo pozornost vedno znova obračal k tisti ženski. Zelo arogantno sem mu rekel: »Pa kaj sploh hočeš? Hočeš da molim za to žensko?«
Pa sem rekel: »Dobro! Dvigni jo iz vozička! Pokaži nam svojo moč!«
To je bila zelo arogantna in nesramna molitev.
Tedaj pa mi je Bog odgovoril: »Če jo dvignem iz vozička… Boš potem šel v bogoslovje?«
Odgovoril sem mu: »NE!«
Minilo je 20 minut. Čutil sem, kakor da bi Bog moje srce privezal na vrvico, ki jo je vsakih nekaj minut rahlo potegnil. Popolnoma sem bil odvisen od njegove volje.
Po 20 minutah sem si mislil: »Bilo bi precej »kul«, če bi vstala in hodila.«
In potem sem izrekel tole molitev: »Ok, Oče! Če jo dvigneš iz vozička in narediš, da bo obkrožila celo cerkev, bom vstopil v bogoslovje.«
Pet sekund…
Bila je na nogah. Ne da bi ji kdo karkoli rekel, je prijela svoj voziček in začela krožiti po cerkvi.
In rekel sem: »Kaj počneš?!? Zakaj počneš to?!?«
In potem sem spremenil dogovor. Tla na Širokem Brijegu so iz skrilavca. Rekel sem: »Če ne stopi na tisti pločnik, ne grem v bogoslovje.«
Ko je prišla iz cerkve, je šla naravnost na pločnik in sedla v voziček.
Tako zelo sem bil besen!
Obetala se mi je kariera v NFL. Rekel sem: »Gospod, poznaš moje sanje! Zakaj mi jih hočeš vzeti?«
Trpel sem. Tri leta sem trpel. In v teh treh letih sem še velikokrat poromal v Međugorje. Videl sem še veliko čudežev. Slepi so spregledali, gluhim se je vrnil sluh. Videl sem vse evangeljske čudeže, razen enega – hoje po vodi. Toda v Wisconsinu to počnemo vsako zimo.

Po vseh teh dogodkih sem igral svojo zadnjo tekmo za Eastern Michgan University (Univerzo vzhodni Michigan). Nikoli še nisem igral proti temu moštvu. Igral sem na poziciji branilca in blokiral napadalce. Ko sem bil v pripravljenosti za začetek napada, na mestu za tri točke, sem doživel posebno izkušnjo. Bilo je kot »de ja vú«. Kot da bi se mi to že zgodilo.
Ko sem bil otrok in so me vprašali, kaj želim postati, ko bom odrasel, sem vedno odgovoril, da želim postati profesionalni nogometaš. Pri osmih letih sem namreč sanjal, kako igram nogomet v profesionalni ligi.
Ko sem bil torej v tistem trenutku na igrišču, sem poznal nasprotnikove igralce in se jih spominjal, čeprav jih nisem še nikoli videl. Uganil, videl sem vsako njihovo potezo, še preden se je zgodila. To je trajalo približno 20 minut. Bil sem prestrašen. Zmagali smo. V garderobi sem se z brisačo pokril čez glavo in začel jokati. Mislil sem, da se mi meša.

Tisti večer smo imeli srečanje pri meni doma. Seveda smo imeli tudi veliko piva. Toda okrog polnoči sem imel vsega dovolj. Tam je bilo 400 ljudi. Odšel sem v svojo sobo, zaklenil vrata in šel v posteljo z rožnim vencem. Ob treh zjutraj sem sanjal. Ponovno sem videl tistih 20 minut igre, ko sem gledal v prihodnost. Bog mi je v teh sanjah pokazal, da sem pri osmih letih sanjal iste sanje. Ko sem se zbudil, sem bil šokiran. Začel sem razmišljati in sem spoznal, da so bile to moje življenjske sanje. Takrat mi je ponovno spregovoril Bog. Rekel mi je: »To so bile tvoje sanje. Izpolnile so se. Sedaj je čas za moje sanje. Za duhovništvo.«
V tistem trenutku sem se končno sprijaznil z idejo duhovništva. Bitka je bila končana.

To je moje kratko pričevanje. Moja zgodba.
Toda čutim, da Bog želi, da vam spregovorim še o nečem drugem.
Bistvo moje zgodbe je spoved. Mi vsi, ki smo priromali sem, smo prišli od daleč. Nekateri med nami so samo turisti. Zabavajo se, kar je dobro. Toda hkrati se ne osredotočajo na duhovnost. Romanje se ne začne, dokler ne greste k spovedi. Ne morete namreč izkusiti Božje milosti, če niste prejeli zakramenta sprave in po njem odprli svojega srca. Dovolj je majhna špranja in Bog bo na stežaj odprl vrata. Tiste, ki še niste bili pri spovedi, rotim – dajte Bogu priložnost. Ničesar ne boste izgubili. Pridobili pa boste večnost.

V vsakem od nas biva strah. Bojimo se, da se bomo izgubili, če postanemo sveti. To ni res!! V Bogu, v svetosti pridobimo svojo moč, svoje talente. Rodili ste se zaradi enega samega razloga; vi ste prihodnost katoliške Cerkve. Jaz bom čez 30 let starec, nekateri od vas pa boste govorili tukaj, pred tem oltarjem. Vi ste prihodnost. Marija vas je pripeljala sem z vabilom, da spoznate njenega Sina. To je najlepše in najbolj intimno razmerje, ki ga lahko imamo ljudje. Lepše od zakona, lepše od družine; čistejše je, lepše in bolj intimno. Tukaj in samo tukaj se učimo ljubiti.
Ko sem bil v bogoslovju, sem prvi dve leti iskal odgovore na tri vprašanja.
Prvo: »Ali Bog obstaja? Ali lahko to razumsko dokažem?«
To sem namreč vedel iz izkušnje in s srcem. Toda, ali lahko to dokažem z razumom in na papirju? Odgovor je: »Ja, lahko.«
Drugo vprašanje je: »Zakaj smo ustvarjeni?«
Tretje pa: »Kakšen je smisel našega življenja?«
Bog nas je ustvaril; On, ki bi lahko ustvaril kateregakoli angela. Toda angeli imajo samo eno izbiro. Nas pa je ustvaril, da bi ga ljubili in ga vedno znova izbirali.
To je vaša izbira!
Iz Međugorja lahko odidete, ne da bi še kdaj pomislili na Boga.
To je vaša izbira!

Toda odgovor na tretje vprašanje je, da smo tukaj, da se naučimo ljubiti. To je smisel življenja. Namen vašega obstoja je, da se naučite ljubiti. Pa ne tako, kakor vas uči svet. To je perverzna ljubezen. Samoljubje. Sebična ljubezen.
Ljubezen, o kateri govorim, pa je darujoča se, žrtvujoča se ljubezen. Ljubezen, ki je pripeljala Jezusa na križ. Ljubezen, zaradi katere je ostal na križu. Bog je, lahko bi stopil s križa. V Svetem pismu piše, da je največje dejanje ljubezni darovanje lastnega življenja za prijatelja. V zakonu damo svoje življenje za zakonca. Ko dobimo otroke, damo svoje življenje za njih. Kot duhovniki in redovniki dajemo svoje življenje za vas.
Tukaj ste, da se naučite ljubiti!

Rotim vas, prosim vas, ljubite sami sebe in dajte Bogu priložnost. Kajti ne moremo se ljubiti, če ne dovolimo, da nas ljubi Bog.
In to je vaša izbira…
Lahko mu dovolite, da vstopi v vas ali pa še naprej bežite.
To je smisel življenja.
Danes sprejmite Božjo ljubezen. Kajti samo zato ste tukaj.

Hvala.

Skupaj - ogledi vseh strani: