fra.Mario Knezović - Pridiga pri Sv.Maši festival mladih 2004
Medjugorje - 4.avgust 2004 - 19:00

fra.Mario Knezović
Dragi mladi, draga živa Cerkev, napolnjena s srcem mladih, dragi Marijini otroci!
Ko gledam to lepoto in milost, je najprej kar mi pride iz srca besede Jezusa Kristusa: "Častim te Oče, Gospodar neba in zemlje, da si to prikril modrim in bistrim, razodel pa malim. Da, Oče, takšna je tvoja volja."
Dragi prijatelji, tu nismo zato, da bi gojilo otožnost, ali sebični 'jaz'! Tu se hrani naša duša, krepi vera, tu se pride do odločitev! Tu smo zato, da bi iz svoje veličine sestopili v svet ponižnosti, v svet Jezusa Kristusa, v svet naše matere Marije. Majhno srce postaja te dni tu veliko v Bogu, tu se ponižnost dviguje v večnost. Tukaj se iz padcev vstaja v življenje.To so dogodki srca, dragi prijatelji. Tu ni kraj za modrijane in farizeje, tudi ni srečanje za podporo kakršnimkoli človeškim idejam, tu je kraj molitve. Tu ni srečanje za sklepanje kompromisov, ampak je množica odločitev, ki spremenijo življenje. Tu ne bomo klicali tistih, ki jih ni, ne stare, ne mlade. Tu ne bomo poimensko klicali in preštevali koliko jih je že uglednih teologov, znanstvenikov ali politikov. Tu bomo iskali majhne ljudi, napolnjene z Božjim duhom. Bog in Marija tukaj pošiljata svoje sporočilo na moj in tvoj naslov.

Neki fotograf je v svoji delavnici postavil naslednji cenik:
- slika, kakor izgledaš: 1 dolar
- slika, kakor misliš, da izgledaš: 2 dolarja
- slika, kakor bi rad izgledal: 3 dolarje

Dragi prijatelji, to je cenik mojega in tvojega življenja in moje in tvoje resničnosti. Težko jo sicer sprejmemo in stalno premišljujemo o tistem, da bi bili drugačni. Kaj je pravzaprav tvoja in moja slika, kaj je pravzaprav moj in tvoj izgled, kakšna je moja in tvoja cena? Kakšen bi rad bil? Ali je tvoja slika tvoj videz, tvoj nos, tvoje oči, tvoje ušesa, glava, tvoji lasje, če jih slučajno imaš? Je to tvoj videz in tvoja lepota? Ne, nikakor! Ti si lep zato, ker v tebi odseva Bog s svojo lepoto. To je tvoja lepota! Ti si lep zato, ker te je Bog ustvaril po svoji podobi. Ti si lep zato, ker si tukaj in želiš biti blizu Tistemu, ki te lahko naredi najlepšega na svetu! Ta pa je Jezus. Če mogoče nisi zadovoljen s svojo zunanjostjo, se spomni, da v tem primeru godrnjaš nad Bogom. Bog je hotel, da postaneš tak in ti si lep. Tvoja cena je veliko večja od treh dolarjev. Tvoja cena je neskončna.
Mogoče mi zdajle tam zadaj godrnjaš: "Lepo bi bilo, če bi to bilo res... Toda Božja slika se je v mojem srcu nekako iznakazila. Nebi jo mogel uokviriti in postaviti nekam, da bi jo drugi gledali...." Tudi v tem primeru ni še nič izgubljeno. Tukaj si zato, da tukaj svojo sliko, svoj portret narišeš na najlepši možen način. Kdo tebe tukaj ustvarja, slika in obnavlja? Kdo dodaja barve, tone, lepoto? Jezus! Marija te vodi k Tistemu, ki te lahko najlepše polepša.

Ko je Rus Titov 18-ič obkrožil zemljo, se je vrnil na naša tla in prišel do svojih zaključkov. Ob neki priložnosti je rekel: "Bil sem marsikje. Povsod sem se obračal okoli, iskal, gledal, pa nisem videl niti angela, kaj šele Boga. Boga ni."

Nekaj let pozneje, leta 1969 je nekdo drug, ki je šel v vesolje in na luno - Neil Armstrong prišel do drugih zaključkov. Ko se je vrnil, je rekel: "Bil sem v vesolju, bil sem na luni in videl sem, kako je človek majhen, kako pa je Bog velik." To je njegova ugotovitev. Pol leta za tem je Armstrong odšel v misijone poganom oznanjat evangelij.

Dragi prijatelji, dragi mladi, dragi duhovniki, drage redovnica in jaz in ti sva Titov ali Armstrong. Mogoče se tudi mi te dni tukaj v Medjugorju obračamo na vse strani, ploskamo in pojemo in molimo, toda v globini ugotavljamo: "Boga ni." Če ga nisi spoznal v meni - duhovniku, mogoče ga nisi prepoznal v zakramentih Cerkve, nisi ga prepoznal v objemu Cerve, potem si ostal prazen. Zakaj je to tako? Zato, ker se nisi odprl. Zato, ker nisi dopustil, ta v tebi Bog ustvarja svojo sliko. Mogoče pa zato, ker smo se mi domišljali, da tukaj uresničimo svoje sanje. Bratje in sestre - Medjugorje ni kraj sanj, ampak kraj resničnega življenja, spremembe življenja. Začni tako gledat. Ne do se ti treba veliko obračati, ampak boš samo rekel: "Kako je dobro, kako je lepo občutiti besedo mojega Odrešenika." Bog trka na vrata tvojega srca, odpri mu! Samo odpri mu in začne se nov svet. Začne se vse drugače.

Te di tukaj mi in vi poslušamo tiste, ki prihajajo sem pred oltar, predavajo, govorijo o svojih izkušnjah vere, pripovedujejo, kako so oni nekega dne krenili za Kristusom, kako so zapustili svet puščave in šli v svet oaze, svet življenja. Kako se je to zgodilo v njihovem življenju? Od kod to oni predavajo in govorijo? Kakšen pretres je to bil v njihovem srcu? To so tisti, ki so nekega dne rekli: "Gospod, odpiram ti okno svojega srca. Ti ga prevzemi, ti ga izpolni! Ti Gospod naredi v meni hram svoje prisotnosti." In nič drugega. To je način in pot.

Če že hočete: Tudi sam se spominjam trenutka, ko sem tudi sam bil v takšnem boju. O vsem sem razmišljal in vsi so me poznali kot majhnega navihanca. Če je bilo kje kaj narobe, je bil tu fra.Mario. Toda nekoč, nevem zakaj, toda enkrat zaslišim: "Ti moraš postati Frančiškan - duhovnik!" Jaz pa odgovarjam: "Ne bom Frančiškan - duhovnik!" Ta boj se je nadaljeval. Jaz hočem eno, toda Bog hoče drugo. V meni sta se mešala strah in izgubljenost. Ko enkrat ostaneš sam, ko ni nikjer nikogar, takrat moraš rešiti nekatere stvari in to samo ti in tvoj Bog. Takrat ni nikogar tretjega. Ti in tvoj Bog na samen, eden proti enemu, kakor se to pravi v športu. Zlomil sem se. Proti svoji volji sem rekel: "Dobro, Jezus, če ti tako hočeš, potem grem! Šel bom. Vem, da ti bolj potrebuješ mene, kot jaz tebe." Od tega trenutka sem imel mir. Šele takrat sem občutil, koliko zaupam v Gospoda. Takrat se je vse spremenilo. Moj zapor je postal svoboda. Moja vprašanja so izgubila pomen. Jezus bo odgovoril na vsakega posamezno.

Bratje in sestre, tako je bilo z vsakem od teh duhovnikov, ki so tukaj, ki jih je okoli 400, ki te dni tukaj pričajo s svojim življenjem. Vsi ste se nekoč borili, se znojili. Je tako? No tukaj eni to potrjujejo in se smejejo. Spomnite se, kako je bilo težko, pa tudi, kako je bilo lepo, ko si rekel: "Tukaj sem." Ker si se izročil v roke Tistega, ker si samo tam lahko srečen, to pa je Kristus. To je njegov objem.

Dragi mladi: Sem v Medjugorje smo prišli premagat sebe, premagat sebe, premagat svoje poti, svoje načrte, svoje želje. Tukaj se bije boj za Jezusa! Kako? Z vero, življenjem in ljubeznijo. Jezus ti želi tukaj dati nekaj novega, nov duh, novo srce, novo upanje, novo vero. Glej, on dela vse novo v tebi in v meni. Šele takrat bomo spoznali, kako je lepo in odprli svoja vrata in rekli: "Jezus, ti si moj Bog!"

Dragi prijatelji: Čas v katerem živimo vam več ne šepeta, ampak vpije tiste besede iz Svetega pisma o bogatašu: "Duša, nabrala si si veliko bogastvo, zdaj pa uživaj, jej, pij in spi..." Danes nam ta svet glasno ponuja to, kar je Fenerbach rekel že davno: "Homo homini deus - človek je človeku bog." Dragi bratje in sestre, to je svet, to nam nudi svet. Kaj pa nam ponuja Kristus? "Vzljubi svet!" Ne bomo, dragi prijatelji mi ta svet prezrli, ne zavrgli, ampak bomo od tukaj šli v ta svet in rekli temu svetu: "Jaz moram nekaj narediti!" V takšen svet nas Jezus pošilja, kot jagnjeta med volkove. Moramo se utrditi v veri pred silami zla, ki so nam tako blizu v tem času. Ni vam treba nositi s seboj, kot pravi Jezus - ne torbe, ne palice, ne znanosti, ne tehnike. Vzemite s seboj živo vero in pričajte drugim, da je Bog živo veselje, da je Bog lep in da si ti ustvarjen po njegovi podobi.

Leta 1943 se je na Atlantskem oceanu vžgala Ameriška ladja Morrow Castle. Na tej ladji je bila tudi ena deklica z imenom Marrion Slack. Povedala nam je, kako se je rešila z ladje. Pravi: "Šla sem na krov, videla sem, kako ladja gori in se potaplja. Prvo, kar sem naredila, je bilo to, da sem iz žepa potegnila Rožni venec, Rožni venec, ki ga je posvetil Papež. Pokleknila sem in začela moliti. Kaj se je zgodilo? Tudi ostali iz ladje so pritekli do mene in začeli z menoj skupaj moliti, ke rdruge rešitve ni več bilo. Ni bilo druge rešitve, kot dvigniti svojo glavo in srce k Tistemu, ki je tvoj mornar, da te prime za roke in izvleče, tako, kot je Petra iz morja in ti reče: Ne boj se, jaz te bom izvlekel." Ta deklica Marrion se je rešila. Rešila se je z molitvijo. Toda tukaj ni toliko pomemben čudež rešitve, ampak nekaj drugega: To, da ti in jaz bova Marrion v tem svetu, da vzameš Rožni venec, da v molitvi okoli sebe zbiraš ljudi., da drugi ljudje v tvoji veri spoznajo, da je Bog naš rešitelj, da spoznajo, kako je tvoja vera tudi drugim v uteho in upanje. To je sporočilo tiste hrabre deklice Marrion.

Dragi Jezusovi učenci: Ladja tega sveta se potaplja. Potaplja se v grehu, zablodi, nepoštenju, užitkih vseh vrst. Mi pa smo poklicani rešit svet pred brodolomom z molitvijo in Rožnim vencem, s tisto molitvijo, h kateri nas tukaj kliče Marija: "Molite, molite, molite, otroci! Napolnite z molitvijo svoje srce. Takrat bo nastal mir." Tukaj bi šrad še nekaj povedal, dva Jezusova pogleda na naše življenje: Spomnite se, kako je Jezus preklel smokvo, ki ni prinesla sadu. Prav tako pa je Jezus objel javno grešnico. To nam, draagi bratje in sestre sporoča, kako je Bog ljubezen. Prav tako pa nas opozarja, da bomo pred Bogom odgovarjali za svoja dela. Jezus ti pravi: "Ljubim te. Ni tako velikega greha, ki ti ga nebi mogel odpustiti. Ni take mat pozicije, iz katere, te jez nebi mogel izvleči. Jaz te ljubim zdajle tukaj pred svojim oltarjem. Pravim ti: Pojdi in prinesi sad, prinesi sad!" Ker nas bodo ljudje prepoznali samo po sadovih. Dragi bratje in sestre, to vam govorim tukaj v Medjugorju, kjer so sadovi moč tega kraja, kjer se zbirajo tisti darovi, ki jih Bog tukaj tako milostno daje. Tukaj je nebo blizu.

Dragi bratje in sestre, ne bodo našega sveta in tudi Cerkve rešile razne deklaracije, kanoni, zakoni in prisila. Naš svet in naša Cerkev sta lahko boljša samo po pričevalcih vere, zato bodi tudi ti eden od njih! Ne bomo mi z marketingom in reklamo privedli ljudi na Sveto Mašo. Prav tako ne more noben duhovnik, pa čeprav je še tako dober govornik in sposoben človek, zbrati razpršenih Izraelovih sinov. Ne bo, dokler ne začne tudi sam živeti in pričati.

Na koncu še ena zgodba: Neki duhovnik, ki je bil zaprt v koncentracijskem taborišču, je napisal naslednje: Ljudje umirajo okoli mene. Zaporniki se dušijo od smradu. Lakota je, kruha ni, žejni smo vode. Ves izčrpan je dobil nalogo darovati Sveto Mašo zapornikom, med katerimi je bilo tudi nekaj mojih kolegov - duhovnikov. To zgodbo vam danes ponavljam v celoti. Pravi takole: "Lepo je biti z Jezusom, še lepše je biti z Jezusom, najlepše je biti z Jezusom."
Mi tukaj to potrjujemo, kaj ni tako?

Amen. Aleluja!

Skupaj - ogledi vseh strani: