<<< Mednarodni festival mladih - Medjugorje <<< <<< Nazaj -  seznam predavanj <<<

Zgodovina - opis začetka Marijinih prikazovanj
Dogodki leta 1981

Pripovedujejo vidci Mirjana in Ivan Dragičević in njegov sošolec Iče

Začelo se je 24. junija 1981, ko je okoli 18h nekaj vaških otrok videlo na Crnici  Marijo....

Mirjana Dragičević:
- Ivanka in Ti Mirjana sta prvi od sestih vidcev videli Gospo. Drugi so se vama pridruzili pozneje. Nam lahko poveš, kako se je vse to zgodilo in kaksno je bilo prvo srečanje z Gospo?
Vedno se rada spominjam prvega srečanja z Gospo. Pred tem nikoli nisem slišala za Lurd, za Fatimo ali sploh za Gospejina prikazovanja na zemlji. Mislila sem: Gospa je v nebesih, mi pa k njej molimo. Starši nam v času Jugoslavije o čem takem sploh niso govorili. V tistem času sem s starši živela v Sarajevu. In ko mi je Ivanka tisti dan - bila sem pri stari mami v Medjugorju, -rekla, da je na hribu Gospa, je nisem hotela niti pogledati. Mislila sem, da je to nemogoče, in sem ji zato odgovorila: "Seveda! Gospa nima bolj pametnega dela, pa je prišla k meni in k tebi." Pustila sem jo tam in sem odšla po isti poti nazaj do prvih hiš v vasi. Pa vendar mi je nekaj reklo, naj se vrnem k Ivanki. Našla sem JO na istem mestu, kjer sem jo pustila. In Ivanka se je spet oglasila: "Pa poglej! Prosim te!" Obrnila sem se proti hribu in zagledala ženo v sivkasti obleki in z otrokom v naročju. Ne morem vam povedati, kakšen občutek je bil to. Ne morem reči, da sem občutila srečo, veselje ali strah, ali sem se zavedala, da sem sploh še živa ali pa sem mrtva; sem mar prestrašena. Vse to se je mešalo v moji glavi. Ničesar drugega nisem mogla narediti kot samo gledati.
V tem trenutku je prišel Ivan. Ko je zagledal Gospo, je zbežal domov. Za njim je prišla Vicka, ki je iskala mene in Ivanko. Vse to se je dogajalo zelo hitro. Tudi Vicka je zagledala Gospo in kar takoj pobegnila. Ivanki sem rekla: "Kdo ve, kaj me tu vidimo. Bolje bi bilo, da bi šle domov. Nisem še izrekla tega stavka do konca, že sva bežali domov.

 

Ivan Dragičević:
- Kaj pa se je prvi dan, to je 24.junija 1981 sploh zgodilo?
Natančno vem. Bila je sreda. Vrnil sem se od maše in s fanti odšel na travnik igrat nogomet. Ko smo se vračali domov, smo med potjo srečali Mirjano in Ivanko. Fantje so ju vprašali, kam gresta. Odgovorili sta jim, da gresta na sprehod in pogledat za ovcami. Jaz se v tistem času z dekleti nisem kaj dosti pogovarjal.

Potem smo odšli dalje Bil sem polen in utrujen in sem se želel domov preobleči Potem sva s prijateljem odšla k Ivanki gledat košarko na televiziji Ob polčasu sva odšla na moj dom, da bi neka) pojedla Ko sva se vračala, sva počasi jedla in mimogrede pobrala kako zeleno jabolko Tedaj pa sva iz daljave zaslišala glas, ki je klical mene "Ivan, Ivan, pridi, boš videl Gospo'" Niti pred seboj niti za seboj nisem videl nikogar. Pot je bila nepregledna, polna grmovja, polna trnja Šla sva naprej in pri neki hiši blizu plavega križa sem zaslišal glas, ki je bil vedno bližji Tedaj sem zagledal Vicko, ki je tekla proti nama in vsa prestrašena klicala, naj prideva gledat Gospo. .Nisem vedel, o čem govori Videl pa sem, da se nekaj godi. Vicko sem poznal iz šole in vedel sem, da ima poseben značaj, toda takrat sem jo doživel popolnoma drugače Ko smo šli skupaj z njo do tistega mesta, smo opazili Mirjano in Ivanko, kako klečita in gledata proti hribu. Vicka mi je pokazala v katero smer naj pogledam Ko sem zagledal Gospo kakih 100 m pred seboj, sem se tako prestrašil, da se nisem ozrl na nikogar, ampak sem panično pobegnil domov. Zaprl sem se v sobo in z nikomer nisem govoril Še danes ne morem opisati tistega strahu, ki sem ga takrat doživel.

- Kako ste s tem, kar ste doživeli, prebili prvo noč m kako je bilo naslednje jutro?
Cela noč mi je minila v premišljevanju in pričakovanju, kaj bo jutri. Kaj, če pride v mojo sobo? Kam naj pobegnem?
Naslednji dan so že vsi v vasi vedeli, kaj se je zgodilo. Popoldne se je zbralo veliko ljudi, in ko smo odšli proti hribu, je prišel ambulantni avto in nas otroke odpeljal v Mostar na pogovor k dr. Vujeviču. Jaz sem vstopil prvi. Ko sem prišel iz sobe, ostalih ni bilo več - ponje so prišli starši in jih odpeljali s seboj. Mene pa je peljal domov moj stric, ki je služboval v Čitluku.
Doma pa me je čakala Gospa. Občutil sem njeno bližino. Ves prestrašen in s tresočimi nogami sem pokleknil in sklenil roke v molitvi. Tiho je prišla k meni, mi položila roko na ramo in rekla "Ne boj se! Jaz sem tvoja Mati. Ničesar se ne boj!"
Takrat sem imel jaz prikazanje doma, drugi so bili na Hribu.

 

Iče Šego - sošolec od Marije Pavlović in Ivana Dragičevića:
- Dogodki v prvem letu
"Proti večeru smo se mi otroci igrali na igrišču v Bijakovičih, ko so nam rekli, da se je v zaselku Podbrdo prikazala Božja Mati. Pogovarjali smo se in se šalili na ta račun, ker nismo imeli pojma, da se sploh lahko kjerkoli na svetu zgodi kaj takega. Ko smo se iger in šal naveličali, smo odšli domov spat. Toda ta večer nisem mogel niti zaspati! Spal sem skupaj z bratom in vrtel in vrtel sem se po postelji, a tudi on ni in ni mogel zaspati. Zaspala sva šele v pozni nočni uri.
Zjutraj smo se s prijatelji spet srečali, pa je eden od njih rekel, da danes ponoči ni mogel spat; pa še drugi je povedal isto, pa midva z bratom spet isto - in imeli smo občutek, da se godi nekaj čudnega...
Popoldne tretjega dne pa smo že videli čisto nepoznane ljudi, ki so prihajali peš ali z avtomobili in vsi so šli na Hrib prikazovanj, kot rečemo zdaj temu delu Cmice. In šli smo še mi. In ko smo šli, nismo vedeli kam naj gremo, niti kje je kraj, kjer naj bi se prikazala Gospa. Šli smo kar za ljudmi v hrib in si mislili: kjer bodo obstali oni, bomo obstali tudi mi. Bilo je veliko, veliko ljudi. Mislim, da jih je moralo biti okoli 2000. Gledali smo procesije ljudi, ki so prihajali, videli smo 'otroke', nismo pa mogli videti, kje so obstali, kje so pokleknili, ker smo v gneči obstali predaleč. In ko smo tako nekje obstali in čakali, smo pričakali tudi uro šest in petnajst ali dvajset minut. Slišali smo samo nekoga reči "tišina" in vse je v trenutku utihnilo. Bila je absolutna tišina in se ni slišalo niti muhe. V tem trenutku se je nekdo ob meni - verjetno je stal na kamnu - nerodno opotekel in grdo zakle1. V si so mu takoj odgovorili z "molči! molči!" In bila je spet popolna tišina še kakih deset minut. Potem je nekdo, mislim, da je bil Stipe Šego, hotel vsem nam povedati, kar je rekla Gospa. V si smo bili čisto tiho, da bi slišali. In Gospejino sporočilo je bilo:
"Če boste še prišli, ne preklinjajte ne Boga ne mojega Sina!" Pomislite, to je rekla! A otroci so bili - potem sem videl - od petdeset do šestdeset metrov daleč in ga nikakor niso mogli slišati. In začeli smo premišljevati, kako bi bilo mogoče, da bi otroci slišali to kletev. 'Nema teorije' nam je Ice zatrjeva1. In nadaljeval: A tako je bilo... 'Če še pridete, ne preklinjajte!' Čudno. Kako je to mogoče?! Potem smo se začeli razhajati. Nekateri so ostali na Hribu vso noč in so peli Marijine pesmi ter molili.
Naslednji, to je četrti dan, je bilo gotovo že okoli 15 000 ljudi. Tako se je to širilo z nenormalno hitrostjo. Prihajali so neznani, tuji ljudje, mogoče iz dvajsete vasi od tod ali iz Mostarja. Kaj jih je privlačevalo? A tako je bilo. In šlo je dalje dan za dnem, vedno več in več ljudi. Kaj jih je pritegovalo, kaj jih je vabilo - Bog ve... dokler niso za zadevo izvedele oblasti v Čitluku. Prišli so, gledali, opazovali dokler ni prihrumela policija. Mislili so, da je nek upor, neka vstaja, kot je bilo na Kosovem. In prepovedali so odhajati na Podbrdo in na Križevac (za 2 leti); nestanovalcem Bijakovičev tudi dostop v Medžugorje. Bil je tudi čas, ko so rekli: Toliko in toliko je ura, ne moreš v Medžugorje. Nekatere so zapirali, nekatere vodili 'na pogovor', ki ni bil ravno prijateljski.
Mobilizirali so vse domačine od 15. - 60. leta. Na 'punktih' so stali v treh 'izmenah' in zapirali pot ljudem. Moj oče je bil mobiliziran v 3. izmeni. Ko se je zjutraj vrnil domov, naj bi se samo obmil in odšel na drug 'punkt'. Zato sem odšel jaz. Pa saj veste, kakšen sistem je bil takrat, in nič ni smelo biti prepuščeno slučaju. Mi domačini smo bili kot 'narodna straža'; brez orožja, seveda. Orožje so imeli samo policaji in vojaki (celo brzostrelke).
Glejte, jaz sem bil takrat star 16 let, pa sem dobil poziv, da stražim dostop na Križevac od polnoči do šeste ure zjutraj. Ker sem se upiral, da še hodim v šolo, mi je rekel, da mi ne more pomagati in me mora prijaviti. Raje kot v zapor sem odšel na stražo. Dvakrat pa sem zamenjeval očeta tu pri cerkvi. Tam je bil 'punkt'. Danes tam stojijo taxiji. Bilo pa je blizu neko malo križišče in ljudem se ni moglo prepovedati, da ne bi odhajali na Hrib. Nekateri so prišli na Podbrdo z zadnje strani čez hrib do bližine kraja, kamor je prihajala Gospa.
Ko je oblast videla, da to ni kot na Kosovu, so začeli drugače. Za prvo obletnico je bilo 150-200 specialcev z avtomatskimi puškami ter psi, ki so maširali po področju Medžugorja. Tu je bilo tudi 13 'punktov' (točk), na katerih so bili po trije policisti, oziroma naši ljudje, ki naj bi branili Bog ve kaj.
Za prvo obletnico se je tu izmenjalo okoli 150 000 ljudi in vsi policaji oboroženi in anonimni so samo čakali na kakršenkoli incident - toda čisto zastonj. Vse je minilo mirno, dobro in lepo. Ljudje so hodili po ovinkih in prišli do Hriba prikazovanj.

- Iče, ali si ti, tvoji vrstniki, starsi in ostali vaščani takoj verjeli v resničnost besed tvojih sošolcev?
Prvi večer smo se šalili, kot sem že rekel, kajti v naših možganih ni bilo niti kančka znanja O Lurdu ali Fatimi. Tudi drugi otroci O tem niso nič vedeli. Osem let smo hodi1i skupaj v šolo in k verouku, a se nikoli nismo 0 tem pogovarjali. In ko se je to zgodilo, nismo vedeli ničesar. Le tisto prvo noč nihče ni mogel spati. V nas je bi1 nek nezemski nemir, ki smo ga v življenju prvič in do danes zadnjič doživljali. In ko smo se otroci 0 tem pogovarjali, smo videli da nekaj ni, ni... Potem so sledile redke noči, ki smo jih prespali doma. Nočevali smo z drugimi na Podbrdu vse dokler se ni jeseni začela šola. Naša poletja so vroča in ni bilo problemov in bili smo skriti za skalami. Bile pa so tako imenovane straže, ki jih je policija sestavila iz naših ljudi. Ti so se vedno menjavali. Eni so prihajali, drugi odhajali, dokler policija ni radikalno prepovedala. Vsi smo vedeli, mi otroci, naši starši in sosedje, da je resnica, kar pripovedujejo. Zanimivo je tudi to: vi niste rojeni tu, ne poznate ljudi in ne veste, kako se je vse to odvijalo, toda nam je bilo kot naravnost iz nebes. Na noben način tega niti otroci, niti starši, niti sosedje ne bi mogli zdržati, če bi ne vedeli, da je to nekaj iz nebes. Saj tudi brez Božje pomoči na noben način ne bi mogli zdržati takega pritiska oblasti. Saj je bilo več avtomatskega orožja kot pa nas. V tem je stvar! Če bi me nekdo skušal nagovoriti, da bi šel na nek zastražen hrib za celo noč, bi ga prav gotovo vprašal če je nor. Odkod ta ideja, odkod ta vzdržljivost, če ne od neke višje sile, da smo le šli?

- Ste se z vidci kdaj oziroma kje srčeevali?
O, kje pa! Jaz sem včasih videl otroke, toda do njih je bilo nemogoče priti. Tudi njihovi domači so imeli zaradi njih velike probleme. Niso jih videli niti toliko, da bi se enkrat z njimi v miru pogovorili, kot se starši pogovarjajo s svojimi otroki.
Osem let smo bili sošolci toda pogovarjali se nikoli nismo, ker so se takoj vmešale oblasti in še kako hitro! V prvih dveh mesecih so jih vsak dan vodili k zdravnikom, na psihiatrijo, na spraševanja'. Tudi starši niso vedeli, kje so njihovi otroci. Tako tudi mi nismo mogli nič zvedeti tudi ne od ljudi, ki so prihajali. Vedno je nekdo nekoga spraševal, vedno je nekdo nekaj hotel vedeti in tako se mi otrokom sploh nismo mogli približati.
Kadar se zdaj srečamo, rečemo le nekaj stavkov o zdajšnjem času. Nikoli jih nisem ne jaz, ne kdo od sošolcev kaj spraševal o prikazovanjih. Mi preprosto verjamemo in verujemo. Več nam ni potrebno. Mi živimo tu, mi vemo, kako je bilo, dobro smo občutili Božjo pomoč, ki smo jo takrat še kako potrebovali in dobro vemo, kako so vsi zunanji pritiski propadli. "

Ko se domačini danes pogovarjajo o prvih časih, imenujejo vidce še vedno djeca, to je otroci.


Skupaj - ogledi vseh strani: