Molitvena skupina Totus tuus

>>> Totus tuus tudi v Sloveniji - pridruži se skupnosti >>>
>>> Nemška skupina Totus-tuus >>>

Molitvena skupina Totus tuus - opis
Skupnost je že več kot 10 let priznana od Cerkve. Za svojo nalogo in cilj so si zadali Novo evangelizacijo. Posebno so jim pri srcu mladi, ker so mnogi izmed njih sami imeli nekoč podobne probleme. Skupnost želi odgovarjati na potrebe časa. Jedro skupnosti so skupine družin in mladi, ki so se odločili za evangelizacijo. Potem je še krog prijateljev, kandidatov in TT mladina. Težnja vseh članov je spreobmjenje in trud za svetost lastnega življenja, blagoslovljenega z Božjo milostjo. Počutijo se v srcu katoliške Cerkve in odgovorni svetemu očetu.

Bistvo njihove duhovnosti je "Totus tuus - Ves tvoj". S tem je mišljena popolna izročitev vsakega člana Jezusu po Mariji. Vodilo so jim medjugorska sporočila (Sveto pismo, zakramenti, post, molitev, zlasti molitev rožnega venca zaradi premišljevanja Jezusovega življenja).

Ustanovitelja skupine sta Leon in Birgit Dolenec, ki s svojimi petimi otroki živita v mestu Herne v Porurju, v najbolj industrijskem predelu Nemčije. Njuna osebna molitev je zrasla v zasebno molitveno skupino, ta pa je prerasla v mnoge molitvene skupine, ki vsako leto spremljajo več kot 1.000 mladih v Medžugorje. Prirejajo prave misijonske shode in molitvena srečanja po vsem nemško govorečem prostoru.
 

Pogovor z ustanoviteljem - Leonom Dolencem (iz revije "Mir")
Leon, prosimo te, da bi najprej povedal kaj o sebi. Kako si sploh prišel v Medjugorje in kako si našel vero?
Star sem 35 let in sem bil rojen na Hrvaškem. Sem edini otrok svojih staršev, seveda katoličanov, in moji starši so poskrbeli, da sem prejel vse zakramente. Toda, kot se dandanes pogosto zgodi, sem kmalu po sv. birmi izgubil stik s Cerkvijo. V šoli sem zašel v druščino, kjer so bili edino središče zanimanja denar, ugled (pa kakšen!) in prijateljice. Kmalu je bil na vrsti tudi alkohol. Vedno sem bil oblečen po najnovejši modi, poslušal sem najnovejšo glasbo, pravzaprav sem imel vse, kar si tak fant želi. Takrat sem mislil, da je smisel življenja v teh stvareh.

Z osemnajstimi leti, kmalu po končani šoli, sem spoznal neko nemško dekle in sva se poročila. Živela sva iz vikenda v vikend, iz dopusta v dopust in se opajala na vse mogoče načine. Še vedno nama je bil smisel življenja biti čim bogatejši in čim bolj se zabavati. Jeseni l.1988. pa je moja žena Birgit 'slučajno' dobila v roke knjigo Anne Katharine Emmerich o Jezusovem trpljenju. Ko jo je še brala, je že začela zahajati v cerkev in se je počasi, a vedno bolj zanimala za vero.

Potem je Birgit nekoč od prijateljev izvedela še za Medžugorje in je na vsak način hotela oditi tja. Tako sva s svojo druščino l.1989 odšla na jadransko obalo na dopust. Tam pa me je žena pregovorila, da sva se res za en dan odpeljala v Medžugorje, seveda kot popolna nevemika. Ta kraj sva želela preprosto samo videti. Toda oba sva - srečala živega Boga in Marijo. Dotaknila se je zlasti mene na prav poseben način.

Iz trenutka v trenutek sem v srcu spoznaval, da Bog obstaja, da se Mati Božja tu resnično prikazuje; in še to sem spoznal, da moje življenje teče po popolnoma napačni poti. Po tem dogajanju, ki je trajalo več ur - v Medžugorju sva bila samo en dan -, sem se na lepem odločil, da bom živel po medžugorskih sporočilih. Z ženo sva to po mnogih poizkusih tudi uresničila. Toda začela sva čisto po malem: čisto malo molitve in čisto malo posta. Potem sva vedno več, dodajala, dograjevala.

Ko sva se prvič vmila iz Medžugorja domov v Nemčijo, sva bila polna navdušenja in sva želela vsakomur pripovedovati, da se Mati Božja resnično prikazuje. Kmalu pa sva opazila, da najinih prijateljev to ne zanima in da o tem sploh nočejo nič slišati. To spoznanje naju je kmalu spametovalo.

Zato sva sklenila, da bova pač sama živela po sporočilih, za prijatelje pa se bova postila in molila. Gospa je v nekem sporočilu rekla: »Z molitvijo in s postom se lahko oddaljijo celo vojne", to je: se doseže vse« To sva vzela dobesedno in tudi izvrševala. Ravno s tem pa sva vero, Cerkev in evangelij na novo spoznavala, kajti od vsega tega sva bila popolnoma oddaljena. Preko molitve sva začela spoznavati tudi smisel zakramentov in sva spet počasi našla stik z najino župnijo.

Končno se je tudi v najinem prijateljskem krogu začelo vse zelo spreminjati:
Nekaj najinih znancev ter brat in sestra moje žene so se odpravili v Medžugorje in tudi oni so tam doživeli svoje spreobmjenje. Zato smo zdaj mogli v domačem kraju Herne ustanoviti molitveni krog. Začeli smo moliti z drugimi mladimi ljudmi. Takrat smo želeli narediti še več za mlade, da bi v Nemčiji prav ti spoznali, kar smo spoznali mi. Nismo pa vedeli, kako bi nam to uspelo. Zato smo rekli: »Ljuba Božja Mati, če ti želiš, da bi zate delali in tudi kaj naredili, potem nam to povej! Pokaži nam!« In smo dalje molili, se postili in zaupali, da se nam bo kaj pokazalo. In res se je!

V teh petih, šestih letih skupnih molitev, ko so nekateri odšli, drugi prišli, nekaj jih je ostalo, eden je postal duhovnik, neko dekle redovnica so se nam začeli pridruževati mladi. To je bila posledica naše želje, ki nam jo je po naših molitvah navdihnil Sveti Duh: pomagati čim večim.

Zato dostikrat vidimo v Medžugorju skupino Totus tuus, kako veliko mladih z navdušenjem moli in poje.
Tako je! Nekoč je nekomu v molitveni skupini prišlo na misel, da bi organizirali pot v Medžugorje. In res smo leta 1994 z avtobusom, polnim mladih in mladih-odraslih, prvič odšli v Medžugorje. Ko smo se vmili domov, so nekateri od njih v svojih domačih krajih začeli ustanavljati svoje molitvene skupine. Tako je v Porurju in okolici že kmalu nastal kar velik krog mladih, ki so verovali v Boga in želeli živeti za potrebe Kraljice miru.

To romanje je postalo temeljni kamen za vsa naša naslednja romanja. Takrat smo tudi spoznali nekega duhovnika, ki je skrbel za kaznjence. Povabil nas je, da bi v zaporih sodelovali pri sv. maši, pripovedovali o svojih izkušnjah in peli hvalnice. Kmalu za tem smo začeli tudi z evangelizacijo na cesti. Šli smo od mesta do mesta, iz vojašnice v vojašnico in tam preprosto molili in peli ter se pogovarjali s tistimi, ki jih je to zanimalo, in o čemerkoli so se pač želeli pogovarjati. Hoteli smo pokazati, da so tudi mladi tisti, ki verujejo in v veri najdejo veselje, tisti, ki imajo radi J ezusa, Cerkev in sv. očeta.

Pridruževalo se nam je vedno več mladih, ki so pripeljali še svoje prijatelje in sorodnike. Želeli so jim povedati, kaj so doživeli v Medžugorju - hoteli so evangelizirati.

Vas je vojna na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini kaj ovirala pri vasih načrtih za romanja?
Marca 1994 smo prvič po vojni organizirali romanje. Nekaj mladih se je tedaj odločilo, da bodo še močneje sodelovali pri naši evangelizaciji in redno spremljali romanja v Medžugorje.

Kako pa se je začelo vaše poslanstvo po župnijah?
Na povabilo nekega duhovnika smo prvič poskusili izvesti naše poslanstvo v neki župnijski skupnosti. Potem so ta pričevanja kar sledila drugo drugemu. Posebno tam, odkoder so bili z nami v Medžugorju mladi in so sami želeli, da pridemo tudi v njihovo župnijo. Tako so obiski po župnijah postali naša glavna naloga. Zdaj imamo skoraj vsak konec tedna v kaki župniji predavanja in pogovore. Včasih gremo tudi po šolah.

Poleg tega po vsakem romanju organiziramo dodatno srečanje, da okrepimo svojo vero in molitvene ure za določene namene; na primer za edinost v Cerkvi in podobno.

Tako je skupina Totus tuus preprosto sodelavka nove evangelizacije?
Da. Mladi, ki jih je večina, so najbolj raznovrstnih usmeritev. So dijaki, študentje, delavci, mladi in družine z otroki. Vsi so med tednom normalno zaposleni v svojih poklicih. Rednih sodelavcev je okoli sedemdeset mladih ljudi, ki se menjajo. V najožjem krogu jih je približno trideset, ki praktično sodelujejo vsak konec tedna.

Kako je videti takšen obisk v župniji?
Kadar smo v župniji, pripravimo Sv. mašo s hvalnicami v pesmih. V okviru pridige eden ali dva od naših povesta svoje doživetje srečanja z Bogom. Po Sv. maši so župljani povabljeni v župnijski center na pogovor. Če se strinjajo, jih povabimo še k češčenju sv. Rešnjega Telesa, da bi srečali Boga še v evharističnem češčenju. Z mladimi se najbolj srečujemo pri pesmih, pri hvalnicah; včasih jih pomagamo pripravljati na zakrament sv. birme. Imamo celo krščansko gledališče, ker želimo ljudem prikazati medžugorska sporočila, prikazati na lep, vesel in srečen način, kakršna v resnici so.

In kako gleda Cerkev na vašo aktivnost?
Vedno je bila naša želja, da bi kot skupina delali prav znotraj Cerkve. Zato smo se odločili, da bomo skupino in njeno delo predstavili našemu škofu. Predstavili smo se pri škofu g. H. J. Algermissernu, ki je v naši škofiji pristojen za nova duhovna gibanja. Zelo je bil vesel našega dela, spodbujal nas je, naj ga nadaljujemo, in nam podelil svoj blagoslov. Ta škof je tudi dal zamisel za naše ime Totus Tuus, ker izraža marijansko dimenzijo: živeti medžugorska sporočila in jih prinašati drugim.

Višek desetletne zgodovine naše skupine pa je bilo prav gotovo oktobra 2003 srečanje s sv. očetom Janezom Pavlom II., ko smo kot letno romanje izbrali Rim.

Kako pa se izobražujete za poslanstvo evangelizacije?
To pride iz življenja po sporočilih. Tisti, ki so tu od vsega začetka, imajo gotovo več izkušenj, ki jih pripovedujejo novim članom. Treba je pač skočiti v mrzlo vodo! In napredujemo. Vse paje na popolnoma prostovoljni osnovi. Vsi živijo normalno življenje v svetu. So v službah ali hodijo v šolo ali študirajo.
Vse izhaja iz želje pomagati Kraljici miru, da bi čimveč ljudi spoznalo Božjo ljubezen. Težko nam je gledati ljudi, ki ostajajo nedostopni za medžugorsko sporočilo. Poznajo ga, vedo za Kraljici miru, a ne sprejemajo. To je križ. Mati prihaja že 25 let, oni pa tega nočejo vedeti. Ko hodimo po župnijah, jih je tam vedno nekaj, ki na to čakajo; da nekdo pride in jim o tem spregovori.

Kje pa najdete čas za vse to?
Ne gledamo TV, ne igramo se z računalniki, ne hodimo po nepotrebnem v kavarne in kino, ampak se zavzemamo za Jezusa. Imamo okoli sto sodelavcev in nekaj tisoč ljudi, ki nam pomagajo na različne načine.

Imate kake duhovnike, ki vas spremljajo?
Naša skupina je skupina laikov, vendar nas spremlja in svetuje kar nekaj duhovnikov.

Ali je TT samo v Nemčiji?
Lani smo prvikrat organizirali romanje Hrvatov iz Cakovca v Medžugorje. Zdaj so doma ustanovili molitveno skupino s 30, 40 ljudmi in se srečujejo vsako soboto po večemi sv. maši. Molijo, imajo pogovore o Sv. pismu in pojejo. Za uspeh je potreben čas. Šele pozneje bomo videli, če bodo lahko poslani v evangelizacijo.

Zdaj dobivate povabila iz vse Nemčije. Povsod se vam pri vaših prireditvah pridružujejo skupine mladih. Kaj misliš, odkod ta privlačnost?
Samo Božji milosti se moramo zahvaliti, da se je zaradi gibanja Totus Tuus že veliko premaknilo. Verjamem, da se bo uresničilo vse, kar je Mati Božja v Medžugorju obljubila, če le mi radi radikalno in brez kompromisov sprejmemo njena sporočila ter jih vključujemo v svoje življenje. V začetku mogoče z majhnimi koraki, potem pa vedno več.

Kljub vsej svoji slabotnosti moramo to poskušati. Okoli nas se je znašlo že veliko mladih ljudi, ki v svojem vsakdanjem življenju globoko živijo Marijina sporočila. Zato lahko zaupamo, da Bog deluje po nas.

Povedatijim moramo tudi vso resnico o tem, k čemur nas Marija kliče. Saj sporočila niso nič drugega kot to, kar nas uči Cerkev. S tem, da sami zares živimo po sporočilih, kot primer naj omenim samo rožni venec in post ob kruhu in vodi, doživljamo vedno večji delež veselja, ki nam ga podarjajo nebesa. In to veselje o resničnosti stvari zelo koristi mladim, ki iščejo svojo pot. Zdaj imamo naše skupine tudi v Avstriji, Švici, Holandiji in Luxemburgu.

Kakšne načrte imate še?
Izdali smo prvo zgoščenko v nemščini, ki nosi jasno sporočilo: na naslovnici sta David in Goljat. David meče v Goljata svojih pet kamnov, na katerih je po eno medžugorsko sporočilo; molitev, spoved, Sv. maša, post in Sv. pismo. Kamen, ki se imenuje Sv. maša zadeva Goljata prav v glavo. O tem govoijo tudi pesmi. S to zgoščenko se želimo približati mladim, ki jim je Cerkev daleč.

Kaj je tisto, kar iz Medžugoja vaša skupnost posreduje, kot pravite, predvsem mladim?
Veliko mladih danes nima cilja, ker niso imeli nakazanih možnosti pravih poti. Zato se priklanjajo raznim 'zvezdam' in se skušajo uveljaviti z ekstremnim oblačenjem, s frizurami, pač z izgledom,  z besedami ali z denarjem. Izgubljajo pa prave življenjske vrednoste, ki jih daje samo Bog: čistost, zvestoba ... To poskušamo dati mladim.

Včasih niti ne omenjamo Medžugorja, ampak živimo sporočilo. Vsa medžugorska sporočila so tista, kar uči Cerkev., le da smo mi večino tega zavrgli. V tem smislu tudi papež zavestno ali nezavestno širi medžugorska sporočila. Potrebno je le poznati pravi način, da se srečaš s človekovo notranjostjo.

In kakšen nasvet bi dal tistim, ki v Cerkvi delajo z mladimi?
Mladi iščejo smer. Orientirati se želijo, ker iščejo smisel svojega življenja. Radost in veselje pa, ki nam ju Božja Mati prinaša prek Medžugorja, so sadovi in cilj, ki sijih vsakdo želi za svoje življenje.

Leon, hvala za dolg, zelo zanimiv in zelo spodbuden pogovor!

Skupaj - ogledi vseh strani: