fra.Dragan Vujevič - duhovnik

fra.Drago Vujevič - napoved
Fra. Drago Vujevič, novomašnik na festivalu mladih v Medžugorju 2001, doma iz okolice Medžugorja, te dni (junij 2004) odhaja za misijonarja v Johannesburg v Južnoafriško republiko. Marsikdo se ga spomni, predvsem po hitrem spovedovanju in zanimivih pridigah. Na festivalu mladih nam je med drugim povedal tudi:

fra.Drago Vujevič- novomašnik v Medjugorju leta 2001
Hvaljen Jezus in Marija!
Na začetku vam bom povedal, kako se boste rešili vročine. Zamislite si hladen, hladen zimski veter in recite: "Aleluja, Jezus, hvala ti za tako lep dan!"
Nekaj vam bom povedal o svojem življenju, ki še nima 30 let. Upam da bom tja do 22h zaključil... Ne bo dolgo trajalo.
Tako, začel bom pri svojem rojstvu, naprej pa preskočil en del. To je bila ena pozna nosečnost. Moja mama je prišla k zdravniku, ker je sumila, da je noseča. On pa je zmajal z glavo in rekel, da bi to utegnil biti karcinom. Potem so se sestali trije zdravniki in ugotovili, da sem to jaz. Potrebni so bili trije, da so to ugotovili. Zato sem že pred svojim rojstvom izgubil zaupanje v znanost. Začel sem verovati samo v to, kar želi Jezus.

Tako, srečno sem se rodil in ni bilo treba tako ravnati z menoj, kot s karcinomom, vzgajali so me, kot enega normalnega otroka. Šel sem v šolo, osnovno šolo sem zaključil tukaj v Ljubuškim, to je sosednji kraj (okoli 12 km od Medžugorja), srednjo šolo sem prav tako zaključil v Ljubuškim. Bil sem odličen učenec. Aplavz! Kot odličen učenec, se nikakor nisem mogel odločiti, v katero šolo bi se vpisal. Vse šole so se mi zdele zelo slabe - mizerne., jaz pa se hotel postati nekaj več. Šel sem na sprejemni izpit in želel sem postati zobozdravnik, želel sem popravljati zobe. Ker sem padel na sprejemnem izpitu, sem se vpisal na kmetijstvo. No dobro bi bilo tudi to... Potem sem šel služit vojaški rok in sklenil, da postanem zobozdravnik. Ponovno sem šel delat sprejemni izpit in ga naredil. Prišel sem na stomatologijo in videl vse te puste zdravnike in bodoče zdravnike in se spomnil, da sem že pred rojstvom prenehal zaupati v znanost... Sploh pa, zobozdravstvo mi ni bilo niti najmanj všeč. Spet sem šel na kmetijsko šolo, toda tam so mi rekli, da moj sprejemni izpit ne velja več, da ga moram ponovno polagati. Ponovno sem naredil sprejemni izpit in začel študirati kmetijstvo. To je že drugi sprejemni in druga fakulteta. Ker so zame bili potrebni trije zdravniki, sem začel verjeti, da bo šele tretja fakulteta tista, ki bo zame... Malo sem začel hoditi k Frančiškanom v Zagrebu, hodil k verouku in začel brati knjige o Frančišku Asiškem in Frančišek mi je bil všeč. Toda Frančišku je bilo lahko, ker mu je vse šlo na roko. V njegovem mestu je bila vojna in on je šel na vojaški pohod. Tam je bil bolan in ranjen in v takšnem položaju se mu je prikazal Bog. Kako se bo le meni prikazal, ko pa mi je lepo v Zagrebu, vse pisano, lepo, lepa luči, polni izložb, jaz pa se samo sprehajam. Razmišljal sem o Frančišku, toda k Frančiškanom nebi nikakor šel. Potem pa se je zgodilo, da so ljudje začeli govoriti o vojni. Vsak po svoje so razlagali, zakaj in kako se je začela vojna, ker vojna je grozna stvar. Jaz pa sem se ustrašil, da ja to ni tista vojna svetega Frančiška, v katero bi jaz moral iti in potem postati Frančiškan. Na Hrvaškem se je začela vojna, jaz pa sem si rekel, dobro, sveti Frančišek je branil svoje mesto. Jaz se bom vrnil in branil svoje mesto, ko se začne vojna v Bosni in Hercegovini.

Ni bilo treba dolgo čakat - in v Bosni in Hercegovini se je začela vojna. Želel sem braniti svoje mesto in se vrnil. Vsi moji kolegi so šli v vojno. Razporedili so me v eno študentsko enoto. Vojna je grozna stvar, jaz pa sem razmišljal samo o tem, kako me bodo ranili, kako se mi bo prikazal Bog in kako bom postal Frančiškan. Teh misli si nisem upal z nikomer deliti - zelo neroden položaj. Ugibal sem tudi o tem, kako razmišljajo moji kolegi, kaj je v njihovih glavah, v tem težkem položaju, v tej vojni. Mislil sem, da nihče ne razmišlja ne o Bogu, ne o veri, ne o Cerkvi in ne o koncu vojne, ker je to ena strašna stvar, podrobnosti o tem vam ne bom govoril. No, potem sem prišel na zadni položaj, takrat nisem vedel, da je to zadnji, to je tam pri Mostarju, en kraj, ki se imenuje Bijelo polje. Bilo je v soboto zvečer, naslednji dan je bila Cvetna nedelja. Razmišljam o tem, če se bo sploh kdo spomnil, da bo naslednji dan Cvetna nedelja, da bo kmalu Velika Noč. Nihče nič ne pravi. Zjutraj sem vstal, kot ponavadi precej utrujen, en moj kolega pa nosi posodo z vodo in pravi: "Danes je Cvetna nedelja, običaj je pri nas, da se na Cvetno nedeljo naberejo rože in se umiješ v teh rožah. Hodil je po enem precej nevarnem terenu, študiral je kmetijstvo, zato se je spoznal na botaniko. Nabral je neke trave, ki lepo dišijo in v tej posodi je naredil neko zmes vode in teh trav. To je potem ponudil vsem nam, da se na Cvetno nedeljo umijemo s tem. To je bil zame znak, da se še nekdo spomni na Cvetno nedeljo in da niso vsi tako obsedeni s to vojno. Te neprijetnosti bo kmalu konec. Kmalu nato so vzpostavili premirje. Jaz pa sem rekel, da nimam več kaj razmišljat, ampak grem k Frančiškanom, grem se prijavit v samostan. To je bila ta moja vojna, ki mogoče ni bila tako težka, kot od Svetega Frančiška, tudi Bog se mi ni prikazal. Mi je pa uspelo v sebi nekaj zlomit, da sem uspel narediti en velik korak iz vsakdanjosti. Uspelo se mi je ustaviti in reči: "Jaz ne želim kmetijstva, ne zobozdravstva, ne želim biti znanstvenik - jaz želim biti Frančiškan in to bom naredil!" To je bil najpomembnejši trenutek. Mislim, da se vsi poklici začnejo z eno trdno odločitvijo in ni treba gledat na okolico, ni treba mislit na to, kaj bodo rekli starši. Treba se je odločiti in iti. Predvsem pa je treba molit. Vsi so mi rekli, da to ni zame, da nisem tak tip, pa leto preizkušnje, noviciat - neprijetna stvar - "ti tega ne boš vzdržal". Zdaj vam lahko rečem, da je leto preizkušnje - noviciat, bilo najlepše leto v mojem življenju. To je leto, v katerem sem se naučil moliti. Zdelo se mi je, da je moja molitev tako zelo, zelo močna, da sem nekoč rekel voditelju: "Ko jaz in Šimo moliva, takrat nastajajo ozonske luknje, ne bova več molila." Zdaj, po sedmih letih pri Frančiškanih mislim, da molitev obogati ozon, ne povzroča ozonskih lukenj, ampak obogati ozon. To mi lahko verjamete. Če ne zaradi drugega, potem molite zaradi ekologije! Ozon bo lepši.

Povedal vam bom še eno zgodbo:
Po noviciatu sem najprej prišel v Medjugorje. Moj poklic ni direktno povezan z Medjugorjem, toda v Medjugorju sem doživel zares lepe stvari. Nekoč pride ena punca, s katero smo bili nekoč pred enimi devetimi ali desetimi meseci skupaj na neki zabavi in me vidi v habitu (habit = redovniška obleka). Ona pride k meni. Pričakujem, da me bo spraševala: "zakaj, kako, kako se je to zgodilo..." Toda ne. Ona me vpraša: "Kaj, a snemajo film o Medjugorju? Le kako ti je uspelo, da si postal statist (igralec)?!" Dobro, toliko o tem. Naslednjič sem prišel v Medjugorje po tretjem letniku Bogoslovja. Mogoče je bil to čas ene krize. V vsakem poklicu pride kdaj do kakšne krize. To bi lahko imenoval tudi krizo identitete, ne vem... Takrat so mi ponudili možnost, da grem v Medjugorje. Tu, v Medjugorju sem živel z brati kot bogoslovec. Pričakoval sem nekaj povsem drugega. Mislil sem, da se se bom kot bogoslovec težko vključil v to okolje, da je preveč posla, da je prenaporno, ni se mi dalo moliti, bilo je poletje, kako bom vse to... Toda to leto sem doživel lepe stvari. Dobro smo sodelovali, delal sem skupaj z brati, niso me postrani gledali, ker sem bil bogoslovec. Niso se bali, da bi naredil kakšno neumnost, kljub temu, da em prihajajo ljudje s celega sveta. Pustili so me, da sem počel, kar sem želel, ravno tako, kot zdaj, pustili so me, da govorim z romarji, sploh se niso bali, da bi naredil kakšno neumnost. Takrat sem vzljubil Medjugorje. Predvsem se je veliko molilo. To mi je veliko pripomoglo, da sem se naučil moliti. V Medjugorju se zares lahko naučiš moliti. Tu je ena velika, velika šola molitve. Ne vem, če boste tudi vi po Medjugorju občutili, da vaša molitev obogati ozon. Toda, če se zares želite naučiti moliti, potem pridite v Medžugorje in naučili se boste. Potem sem prišel spet sem na slovesne zaobljube, spet v Medjugorje, cel diakonat spet v Medjugorje. Iz Medjugorja sem odšel na Humac (okoli 15KM od Medjugorja) samo na novo mašo. Sedaj sem spet tukaj... in vidite, z vami se lepo pogovarjam.
Mislim, da je zdaj konec moje zgodbe. Nisem bil posebno dolg.
Najlepša hvala!

Še enkrat recite: "Aleluja! - Jezus, hvala ti za tako lep dan!"

Skupaj - ogledi vseh strani: