Znanost in vera
odnos in povezave med znanostjo in vero

Vladimir Paar - hrvaški znanstvenik
pogledi znanstvenika na skladnost znanosti in vere
(mednarodni festival mladih - Medžugorje 2010)

Danes vam bom poskusil povedati nekaj zanimivega on enem zelo pomembnem vprašanju: to je o odnosu med znanostjo in vero. Predvsem bi vam to povedal zaradi tega, ker se mi zdi, da mi pogosto nimamo tiste prave informacije. Namesto, da jaz govorim svoje misli, bom začel s citatom dveh zelo pomembnih osebnosti. Ena osebnost je Albert Einstein. Vsi vemo, da je ta največji znanstvenik dvajsetega stoletja. Pa poglejmo, kaj je največji znanstvenik dvajsetega stoletja rekel o povezavi med znanostjo in vero. Na to vas opozarjam zaradi tega, ker doslej tega verjetno še niste slišali. Mislim, da je to velika napaka, ker nimamo priložnosti, da bi to večkrat slišali.

No, citiram velikega Einsteina: On je bil prepričan, da sta znanost in vera komplementarni, da se med seboj dopolnjujeta in sta medsebojno odvisni druga od druge. Znano je, da je to hotel prikazati širokemu krogu ljudi: Znanost brez vere je omejena, a vera brez znanosti je slepa. To so znane Einsteinove besede iz leta 1940 na velikem mednarodnem  kongresu o znanosti, filozofiji in religiji. Nadaljuje: "Verjamem, da vsako nadaljnje razmišljanje o znanosti izhaja iz globoke vere in da znanost brez te globoke vere ne more biti plodna." Dalje: "Znanost in vera sta komplementarni. Kar jaz vidim v naravi, je ena veličastna struktura, ki jo mi lahko le delno in nepopolno razumemo in mora osebo, ki o tem razmišlja, napolniti z globokim občutkom ponižnosti. Znanstvenik, človek znanstvenik ima globok občutek ponižnosti pri spoznavanju znanstvenih dejstev. To so resnični verski občutki." Ponavljam: to govori Albert Einstein. Vidim stvarjenje, toda moja domišljija si ne zna predstavljati stvarnika vsega tega, kar je na svetu. Vidim uro, a si ne znam predstavljati urarja. Človeški razum si ni sposoben zamisliti niti štirih dimenzij. Kako bi si šele ta človek znanstvenik lahko zamislil Boga, pri katerem je lahko 1.000 let samo kot eno leto in 1.000 dimenzij lahko postane ena dimenzija. Vse naše znanje, vse naše znanstveno znanje, ni nič drugega, kot znanje enega otroka - šolarja. Zagotovo mi danes vemo nekoliko več, kot smo vedeli včeraj, toda resničnega bistva in resnične narave vsega stvarstva ne bomo nikoli v popolnosti razumeli. Kadar je odgovor enostaven, tedaj govori Bog. Želim si razumeti, kako je Bog ustvaril svet. Ali res obstajajo nasprotja med vero in znanostjo, o čemer mnogi govorijo? Po mojem razmišljanju ni dvoma, da vsako globlje razmišljanje o tem da negativni odgovor: Ni nasprotij med vero in znanostjo. Jaz mislim, da vsako globlje razmišljanje o znanosti izhaja iz globoke vere. Nadalje Einstein pravi: "Pogosto berem Sv.pismo in berem o Bogu, stvarniku sveta." Nadalje pravi Einstein, da znanstveno raziskovanje temelji na prepričanju, da so vsi dogodki, vključujoč človeško delovanje, posledica naravnih zakonov. Moramo priznati, da je naše poznavanje teh zakonov, samo majhen delček od celote. Tako nas delovanje vseh teh zakonov spret privede do vere. Vsak, ki se resneje ukvarja z znanostjo, se začne zavedat, da naravni zakoni dokazujejo obstoj Duha, neprimerljivo sposobnejšega od človeka. Ko ga primerjamo z našimi skromnimi sposobnostmi, se moramo počutiti ponižne. Zato ukvarjanje z znanostjo privede do vere. Toliko o Albertu Einsteinu in mislim, da smo tukaj našli odgovor na vse dvome, ki se nam pogosto postavljajo o povezavi med znanostjo in vero.

Zdaj vam bo posredoval še nekaj citatov blaženega kardinala Stepinca iz približno istega časa, ko je svoje poglede o povezavi med  vero in znanostjo izjavil Einstein. Alojzij Stepinac pravi: "Znanost ni v nasprotju z vero. Še več: Prava znanost vodi k Bogu. Mogoče vam bodo rekli, da znanost nima opravka z vero, da je znanost proti veri... Pa, ali je v resnici tako? Ne, ni. Kdo je izvor znanja? Ta izvor znanja in znanosti je vsemogočni Bog."

Doslej nisem povedal še nobene svoje misli, citiral sem samo Einsteina in Stepinca. Zdi se mi, da so to tako globoke misli. Tukaj je skrito polno odgovorov na vse mogoče dvome, ki jih mogoče imamo ali imate nekateri. Pa naj bom malo bolj konkreten: Pogosto se govori o stvarjenju sveta. Znanost iz leta 1900 pravi: "Vesolje je večno obstajalo in bo tudi večno obstajalo. V vesolju se odvijajo nekateri procesi, toda vesolje je večno in v vesolju veljajo večni zakoni." To je bilo leta 1900... Tedaj pa Einstein pride v svoji teoriji relativnosti do ene enačbe, ki velja v vesolju. To je poenostavljena enačba, zelo poenostavljena. On rešuje to enačbo in pri tem pride do enega osupljivega rezultata - da rešitev ni stabilna, to je, da iz njegove enačbe ne izhaja neko stabilno in večno vesolje. In kaj je naredil Einstein? Malo je priredil svojo enačbo, dodal noter še nekaj podrobnosti, da je dobil enačbo, ki je potem predvidevala tisto večno in stabilno vesolje, ki ga je takrat opisovala takratna znanost. Tedaj pa se je našel neki matematik - fizik, ki pa je bil Jezuit. Potem, ko je bil Jezuit, je še študiral matematiko in fiziko in postal fizik - matematik. On je posumil v pravilnost tiste Einsteinove enačbe in je še enkrat  reševal tisto enačbo in našel isto (prvo) rešitev - ni večnega vesolja... V vsakem primeru se to vesolje širi ali krči. Kaj je potem s to znanostjo, ki trdi, da obstaja večno vesolje? Jezuit, belgijski Jezuit George Limete je tedaj izdal pogumno znanstveno teorijo, v kateri je rekel, da če se vesolje krči ali če se širi, potem je moralo nekoč nastati iz ene same točke, z eno fantastično eksplozijo. Iz ene same točke je nastalo vse današnje vesolje z vsemi svojimi planeti, zvezdami, galaksijami in tudi z nami - ljudmi... Iz ene točke, v enem trenutku. To je za večino znanosti takrat bila heretična misel, ker je spodkopavala takratno znanstveno prepričanje o večnem vesolju in o večnih naravnih zakonih. Zdaj pa prihaja en Jezuit, ki pravi, da vesolje ni večno, da je nastalo v enem trenutku iz ene točke. Od tedaj se vesolje širi in razvija z eno naravno evolucijo nežive in žive materije. Eden od prvih znanstvenikov, ki ga je napadel, je bi Einsteein. Tedaj pa se je zgodilo nekaj nenavadnega: En ameriški astronom, ki je takrat z novim, močnim teleskopom opazoval oddaljene galaksije, je neizpodbitno dokazal, da se oddaljene galaksije oddaljujejo od nas, kar pomeni, da se vesolje širi. Če pogledamo to galaksijo ali ono galaksijo, vsaka se oddaljuje od nas, karkoli pogledamo, odddaljene zvezde, galaksije, vse se oddaljuje od nas - to pomeni, da se vesolje širi. To je dokaz tega, kar je trdil jezuit Limete, da se vesolje širi. Sedaj lahko gremo z mislimi nazaj vse do ene točke, ko je vse vesolje nastalo z eksplozijo iz ene točke in se še vedno širi. In vidite: Jezuitove ugotovitve so takrat napadali razni znanstveniki, češ, da poskuša vsiliti vero v znanost. Po veri je Bog ustvaril svet v enem trenutku, po takratni znanosti pa je svet (vesolje) obstajalo večno. To je nasprotje znanosti in vere. A zdaj pa poglejmo novejša astronomska opažanja, ki potrjujejo, da je v sporu takratne znanosti in teorije Jezuita Limeta o nastanku sveta, pravilna teorija Jezuita, da je svet (vesolje) nastal v enem trenutku. Porušilo se je vse takratno znanstveno prepričanje. Nekaj desetletij kasneje so našli še en neizpodbiten dokaz, da je vesolje nastalo z eksplozijo iz ene točke pred približno 14 milijard let, kar danes lahko znanstveno ocenimo, je to, da nas iz vesolja iz vseh smeri neprestano obseva neko nenavadno sevanje - mikrovalovno sevanje. Veste, to je tisto sevanje, ki se uporablja v mikrovalovnih pečicah. To so mikrovalovi, ki se uporabljajo tudi za prenos TV signala. To sevanje neprestano prihaja iz vseh smeri vesolja in obseva zemljo in nas na zemlji. Od kje to prihaja? Znanstvenikom je uspelo ugotoviti, da je to od tiste začetne eksplozije, od ustvarjanja prvih atomov. To sevanje je takrat nastalo in hiti po vesolju že 14 milijard let. Pri tem se mu je podaljšala valovna dolžina in to, kar nas zdaj obseva iz vesolja, je vesoljski dokaz, da je svet, vesolje nastalo z eksplozijo iz ene točke pred 14 milijardami let. Sedaj vsi verjamejo v to teorijo Georgea Limeta, da je vesolje nastalo iz ene točke, v enem trenutku, v eni neverjetni eksploziji, ki se imenuje "Veliki pok". To je teorija velikega poka. Ne pozabite, da je teorijo velikega poka odkril nek Jezuit. Ne vemo pa, kako se je on počutil takrat, ko je ugotovil, da je znanstvena resnica to, kar trdi Sveto pismo in ne to kar je trdila takratna znanost. Lahko pa si predstavljamo njegovo navdušenje, ko je ugotovil popolno soglasje vere in znanosti v pogledu stvarjenja sveta. Bog je ustvaril svet v enem trenutku. Lahko nekateri sicer rečejo, da sveta ni ustvaril  v enem trenutku Bog, ampak, da sta vsa snov in energija bili v nekem trenutku skoncentrirani v eni točki in da je iz enega neznanega razloga vse to eksplodiralo in se to širi z eno naravno evolucijo in iz tega so nastali planeti, zvezde, zemlja in življenje na zemlji. V tem primeru nimajo nobene prave razlage za to. Znanost je potem uspela iti še dalje. Raziskovali so, kakšni naravni zakoni so veljali tedaj v zgodnjem vesolju. In veste, kaj je znanost ugotovila? To, da od trenutka nič, od stvarjenja sveta, ko je Bog rekel: "Svet je ustvarjen!", pa do zelo kratkega trenutka 1/1000.000.000.000.000..................... sekunde, niso veljali ti naravni zakoni, ki jih mi poznamo danes. Niso veljali. To je uspelo znanosti dokazat. Toda, kateri so veljali? Nimamo pojma. Kako naj ugotovimo? Naj gremo v časovni stroj in se vrnemo 14 milijard let nazaj? Tudi če bi nam to uspelo, nas bi vse skupaj zmlelo v tisti točki in nebi nikomur mogli povedat, kaj smo tam našli... Ne vemo. Obstaja ena nepremagljiva ovira v znanju, kaj se je dogajalo v trenutku "nič". Znanost dokaj dobro ve, kako so se razvijali atomi, atomska jedra, molekule, zapletene molekule, kamenine, zemlja, sonce, itd... Toda znanost ne ve, kaj se je dogajalo v tistem zelo kratkem času po stvarjenju od trenutka nič do majhnega delčka sekunde. Vidite na tem primeru: Vsakemu se lahko na enostaven način pojasni, kakšna je ta povezava znanosti in vere, kakšna je ta Svetopisemska resnica, da svet ni večen, ampak, da je ustvarjen v enem trenutku, da je to znanstveno dokazano. Dotedanje znanstveno prepričanje, da je svet večen, je bila le zgrešena znanstvena teorija. Tako, da se znanost in Sv.pismo v pogledu na stvarjenje sveta popolnoma soglasna. Vidite, to je primer, kjer je Einstein zgrešil. Rekel je, da je to največja napaka, ki jo je naredil v svojem življenju, ker ni takoj verjel Limetu, ampak ga je napadal. Pa vendar je potem ravno Einstein kasneje postal najbolj goreč privrženec Limetove teorije o nastanku sveta z velikim pokom. To je v povezavi s tistim, ko je Einstein rekel, da mora biti znanstvenik ponižen. Znanstvenik nikoli ne sme biti bahav. Znanstvenik se mora zavedati svojih omejenih sposobnosti, ker je to občutil na svoji koži.

Kasneje so tudi ugotovili, da je tudi čas relativen. Toda, kaj je bilo prej, preden je Bog ustvaril svet? Vidite, zanimivo vprašanje za velikega fizika Einsteina. Ali kakšen fizik ve odgovor na to vprašanje? Pa,  nihče ne ve več, kot od tistega odgovora, ki ga je dal Einstein. Pa veste, kaj je rekel?: "Prej, kot je Bog ustvaril svet, ni bilo časa." #Pa od kje to veste?#, so vprašali Einsteina. Rekel je, da je citiral Sv.Avguština. Tudi Sv.Avguština so vprašali isto vprašanje. Rekel je, da prej ni bilo časa. Šele, ko je Bog ustvaril svet, je istočasno ustvaril tudi čas. Čas pred tem ni obstajal. Potem so ga vprašali, kaj je s tistimi sedmimi dnevi stvarjenja, ki so v Sv.pismu? Odgovoril jim je: "Pa veste za relativnost časa? Govoril sem vam o teoriji relativnosti. Pred menoj je o teoriji relativnosti govoril Sv.Avguštin." Einstein citira Sv.Avguština takole: "Kar se človeku zdi eno leto, je za Boga lahko milijon let in to, kar se Bogu zdi eno leto, je za človeka lahko milijon let, to je relativnost časa. Torej, ta čas je relativen čas. Razlaga Svetega pisma, ki so jo zastopali filozofi je bila metaforična razlaga (v prispodobah). Evolucija, to je nekaj naravnega, kar izhaja iz Sv.pisma.

Zdaj vas bom spomnil še na drugo veliko zmoto. Vsi poznate Darwinovo teorijo evolucije. Ali je Darwinova teorija evolucije v nasprotju z vero? Ni. Pa saj je Sv.pismo je tisto, ki je uvedlo evolucijo - na nek simboličen način. Pa veste, kdo je prvi uvedel teorijo evolucije, to je, da so se živa bitja postopno v 3,5 milijardah let razvijala iz enostavnih oblik v zapletenejše oblike življenja na zemlji? Neki filozof v dvanajstem stoletju, Teodorij iz Šartra v Franciji, blizu Pariza. Tam je bila ena šola, v kateri je on učil teorijo o biološki evoluciji. On je rekel: "Bog je ustvaril naravne zakone. Po teh naravnih zakonih se je potem dogajal ves razvoj materije iz enostavnejših oblik v zapletenejše." Po teh naravnih zakonih se na zemlji dogaja vse in se razvija tudi življenje. Življenje se je razvijalo po Božjih naravnih zakonih. Zelo podobno temu je govoril tudi Papež Janez Pavel II.. Razvoj je šel po naravnih zakonih. A to ima eno past: Mi vidimo, da so si živa bitja podobna, toda ta koda življenja, ki se nahaja v genomu, je sestavljena iz štirih črk, to so štiri skupine atomov. Ta koda vsebuje vse skrivnosti o vseh življenskih procesih v nas, od srca, pljuč, kako razmišljamo, itd,... To velja tudi za vsako bakterijo, kaj se v njenem življenskem procesu dogaja. Ta koda je iz istih črk, le dolžina besedila je različna. To je le dokaz, da je ta Svetopisemska teorija o evoluciji pravilna. Torej, Darwin s svojo teorijo evolucije ni uvedel ničesar novega. Ponavljal je le to, kar so številni teologi že prej razpravljali. To je bilo v 12. stoletju, prav tako so o tem razpravljali v 16. stoletju, 17. stoletju, v okviru teološkega razprave. o tem se je malo vedelo. Obstajajo dokumenti iz obdobja JP II., kjer je to vprašanje povsem jasno opredeljeno. Torej, kje je problem? Problem je v tem, ker znanost ne more razložit, kako je tako fantastična in zapletena koda življenja mogla nastati. Primerjajte nas in naše najbližje sorodnike - šimpanze: mi lahko igramo na klavirju, lahko napišemo eno zgodbo, lahko verujemo, imamo moralne občutke, lahko zgradimo katedralo, šimpanz ničesar od tega ne more. Toda pravijo, da je genski zapis človeka in šimpanza zelo podoben. Kje je torej v tej kodi zapisana ta razlika? Kje? A veste, kako dolgo je to šifrirano besedilo napisano v človeku? Glejte, naše telo je sestavljeno iz milijona milijard celic. Vsaka celica ima v sebi vgrajen genski zapis, to je to šifrirano besedilo, kako naj mi delujemo, živimo, mislimo, itd... Pa veste, kako dolgo je to besedilo? Iz ene celice od telesa vsakega izmed nas, ko se to besedilo prebere - lahko se prebere (te štiri črke se imenujejo A, T, G, C), npr.: attg, cccg, ggta,...... To besedilo ima tri milijarde črk. Torej, dajte mi knjigo, kjer je napisano to besedilo s kodo življenja. Pa veste, koliko je to knjig? To je 1.000 knjig s po 1.000 strani za vsako celico v vašem telesu. Torej 1.000 knjig s po 1.000 strani gostega besedila. Pomnožite to z milijon miljardami celic v vašem telesu. Vsak izmed nas ima milijon milijard krat 1.000 knjig s po 1.000 stranmi življenske kode. Ali si lahko zamislite tako izpopolnjeno življensko kodo, ki omogoča vse procese v našem telesu, ki omogoča naše življenje, naš razum, naše občutke, našo vero? Kdo je napisal to besedilo? Ali je mogoče, da so se atomi vodika, kisika, dušika, ogljika slučajno razporedili tako, da so naredili milijon milijard tisočev knjig s po tisoč stranmi, da to deluje in da mi lahko obstajamo? Kako je to nastalo, ne vemo. Kje je razlika izmed šimpanza in človeka v tej kodi? Nimamo pojma. Pred kratkim smo ugotovili, da je ta razlika v kodi le 1,2 procentna. To je tako majhna razlika v kodi, a tako velika razlika v kognitivnih sposobnostih, duhovnih sposobnostih. Po najnovejših raziskavah ta razlika ni povsod samo 1,2 procenta, ampak ponekod 14 procentov, v nekaterih delih kode celo 70 procentov. Kdo je ustvaril te razlike? Kako so nastale te razlike? Znanost nima odgovora na ta vprašanja. Vprašanje je. če bo sploh kdaj imela odgovor na to vprašanje. Ali se to odvija po istih naravnih zakonih, ki jih je Bog ustvaril in jih mi poznamo, ali po nekih drugih Božjih zakonih, o katerih še nič ne vemo? Ali pa, kar je v teologiji tudi prisotno, da Bog včasih neposredno poseže v dogajanje (to je posebno zagovarjal Isac Newton), in s tem v nekem trenutku omogoča pomembne preskoke v evolucijskih procesih. Mogoče je to tisti zgodovinski trenutek, v katerem je človek dobil svojo zavest, vest, razum, kreativne sposobnosti in svojo vero.

Upam, da sem vam predstavil nekaj zelo pomembnih vprašanj v zvezi s tem problemom.

Skupaj - ogledi vseh strani: