Camino di Assisi - Romanje po poti Sv. Frančiška
(Italijanska romarska pot - potopis 24. junij - 7. julij 2013)

V zadnjih letih sem opravil že nekaj daljših peš romanj, to je 3X španski Camino in 2X Međugorje. Letos bo treba pa nekaj novega. Slišal sem pripovedovati ljudi, da je tudi v Italiji neka romarska pot, pot Sv.Frančiška v Assisi. Pomladi letos sem poiskal vse mogoče informacije o tej poti. To romarsko pot so odprli šele aprila 2011. Naj bi pa ta pot bila precej zahtevna, tako fizično, kot drugače, zaradi številnih vzponov in spustov, saj poteka po gorovju Apenini. Pot naj bi bila zahtevnejša tudi zaradi orientacije, ker je ponekod (še) slabo označena, pa še zaradi samote, ker po večini hodiš po neposeljenih krajih, niti ni veliko romarjev na poti.
Zato sem se v mesecih pred odhodom kar dobro pripravil s hojo po naših hribih in pa poiskal sem razne zemljevide poti in GPS programe od te poti. Vse to mi je še kako prišlo prav na poti. Tudi to romanje se opravil v isti namen, kot prejšnja  romanja v Santiago in Međugorje. Je pa ta pot krajša od predhodnih, dolga je le okoli 315km, prehodi se jo običajno v 12 ali 13 dnevih. Morda bo kdo rekel, da je to malo, a to je hoja po hribih, kjer kilometer take hoje ni isto, kot kilometer na ravnini. Ravnine na poti je zelo malo, le tu in tam kje kakšen kilometer, pa še to le v drugem delu poti.

Romarska pot "Camino di Assisi" je posvečena Sv.Frančišku in delno tudi Sv.Antonu. Poteka po poti, kjer sta hodila ta dva svetnika. Začne se v Dovadoli, nedaleč od Bologne v Severni Italiji in konča v Assisiju, kjer je deloval Sv.Frančišek.
Sv.Frančišek je bil sin bogatega trgovca, ki se je odpovedal premoženju in živel v revščini. Ustanovil je skupnost, ki jo je potrdil Papež in tako ustanovil red Frančiškanov, ki je najbolj razširjen red redovnikov po svetu.

Najprej sem se prijavil na internetni strani od Skupine, ki skrbi za to romarsko pot in po nekaj dneh so mi potrdili datum, ki sem si ga zaželel. Za razliko od ostalih poti, se je treba tu vnaprej prijavit, da imaš potem na poti rezerviran prostor v prenočiščih in ti pripravijo papirje, kajti tu so prenočišča majhna, ker na tej poti ni veliko romarjev.

Pa je prišel čas odhoda...

Ponedeljek, 24. 6. 2013: - (Odhod od doma, vožnja z busom in vlakom v Dovadolo)
Na romanje se odpravim v ponedeljek 24. junija, ker je takrat še delovni in zadnji šolski dan in vozijo še vsi avtobusi, naslednji dan pa je praznik in tako privarčujem en prost dan. Po deževni pomladi se je vreme ustalilo, pa še napoved za naprej je lepa.  Kot običajno, na pot vzamem nahrbtnik in velik klobuk.

Zjutraj se z avtobusom odpeljem preko Cerkna in Tolmina do Nove gorice. To je zame najkrajša pot. Od tam pa peš v italijansko Gorico na železniško postajo. Na nebu se zbirajo temni oblaki, a vreme zdrži. Sicer je napovedan dež, a to naj bi bilo le prehodno za en dan. Po slabi uri hoje pridem na železniško postajo v Gorici. Karte za vlak sem kupoval kar sproti, ker tu vozijo lokalni potniški vlaki kar pogosto. Z vlakom se odpeljem do Benetk, od tu pa v Bologno. Med vožnjo ni posebnosti, razen večjih zamud. Ker pa je časa dovolj, ni problema. Skoraj celo pot dežuje, včasih je kar močan naliv. V Bologni grem na vlak za Ancono in po kakšne pol ure vožnje izstopim v Forli-ju. Tu grem na avtobusno postajo in kakšne dve uri čakam na bus za Dovadolo. Še slaba ura vožnje z busom in pridem v Dovadolo. To je manjše mestece, stisnjeno v ozki dolini med visokimi hribi, na katere bo treba splezati v naslednjih dneh. Vreme se zjasni, napoved za naslednje dni je lepa.

Ura je že 8 zvečer in grem na manjši hrib nad mestom, do cerkve, poleg katere je prenočišče. Zunaj ni nikogar, tudi v župnišču in cerkvi ne. Na vratih je le listek s telefonsko številko. Pokličem in oglasi se en fant, ki je takoj vedel, kdo sem in po kaj sem prišel (prijava vnaprej po internetu!). Počakam 10 minut in z avtom se pripeljeta en fant in punca. Fant je govoril v angleščini, punca ne. Uredili smo papirje, izpolnil sem obrazec, plačal prispevek in dobil spisek prenočišč in zemljevide poti (ki so bili precej slabši od tistih, ki sem jih prej že sam pripravil . Dobim tudi najpomembnejši dokument: "Credenziale del pelegrino", podobno, kot v Španiji. to je knjižica, kjer zbiram žige na poti in mi omogoča bivanje v prenočiščih za romarje in na podlagi katere na cilju dobim potrdilo o opravljenem romanju. Vsak romar ima tudi svojo številko. Jaz imam 197. Torej je v teh dobrih dveh letih pred menoj to pot prehodilo le 196 romarjev... Kot sem pozneje ugotovil, to velja le za celotno pot od Dovadole do Assisija. Krajšo pot, pribljižno dobro polovico od La Verne do Assisija pa prehodi kar precej romarjev.
Fant pove še, da je župnik trenutno odsoten, odpre prenočišče in pokaže prostore. Potem se odpeljeta nazaj. V prenočišču sem sam, torej bom jutri tudi sam na poti.

Potem pokličem v naslednje prenočišče Marzanella in rezerviram prosto mesto. Na tej poti je to potrebno storiti vsak dan, drugače te ponekod zavrnejo, ali pa ni tam nikogar, ki bi ti odprl. Čeprav sem opravil na poti veliko teh klicev, račun za telefon ni bil velik, ker so to lokalni klici. Pripravim še opremo za jutri in večerjo iz nahrbtnika in grem spat.

Torek, 25. 6. 2013 - 1.dan romanja: - (Dovadola - Monte Paolo - Marzanella)
Vstanem ob pol 6h, na pot grem ob 6h. Zunaj je jasno, brez oblačka, na nebu pa sonček. Spustim se v center mesta. Zunaj je že kar precej ljudi, kar je pravo nasprotje s Francijo in Španijo, kjer ob tej uri še vse spi. Je pa res, da je tukaj ura normalna, kot pri nas in ni zamika v času, kot v Franciji in še bolj v Španiji. Trgovine so še zaprte, zato grem naprej, saj imam še za en dan hrane. Nad mestom obnavljajo velik grad. Po cesti grem do začetka mesta. Tu je tabla, ki označuje to romarsko pot. Pot gre tu v gozd in se strmo dviga. Pot je precej zaraščena, takoj se vidi, da po njej ne hodi veliko ljudi. Le vsake nekaj dni kakšen romar...

Vzpon po gozdu je dokaj kratek a strm, traja slabo uro. Na vrhu pridem na cesto, ki pa se še vedno dviga. Malo naprej je ob cesti manjša kapelica, posvečena Sv.Antonu. Oznake na tem delu poti so posvečene Sv.Antonu. Kot sem ugotovil, je prvi del poti bolj posvečen Sv.Antonu, drugi del pa Sv.Frančišku. Pridem do komune, kjer se pot razcepi na dva dela. Grem desno, čeprav se bom moral vrniti nazaj. Kakšen kilometer je poti po ravnini na Monte Paolo. To je gora, kjer je deloval Sv.Anton in tam moram žigosat Credencial, da mi priznajo pot. S ceste po tej kratki ravnini je lep razgled po okolici. V daljavi se vidi Jadransko morje in pa številni vrhovi hribov, posejanih z vinogradi in rumenimi rožami. Lep razgled.

Na mote Paolo pridem do manjše cerkve, ki pa je zaklenjena. Nekdo zunaj kosi travo z motorno kosilnico. To je bil župnik. Na hitro mi žigosa papirje, potem pa takoj nadaljuje z delom. Malo molim pred Cerkvijo in si ogledam slike, potem pa se vrnem nazaj po cesti do komune. tu zavijem desno na gozdno cesto, ki poteka po gorskem grebenu skozi borove, macesnove in listnate gozdove. Pot je precej valovita, stalno neki dvigi in spusti, na splošno pa se še dviga. Veliko je odprtih jas, od kjer je lep razgled na sosednje hribe. Vse naokoli je polno rumenih rož. Sonček kar poštene greje, a zaradi precejšnje višine ni vroče. Za glasbo poskrbijo številni ptički, murni in tiste velike kobilice s svojim "žaganjem", kot v Međugorju. Zrak je nasičen s prijetnim vonjem po rumenih rožah in borovih drevesih. Na cesti ni nobenega avtomobila, nobenega človeka, niti ni nobene hiše ob cesti. Časa je dovolj in zmolim cel Rožni venec (vsi 4-deli), popoldne pa Rožni venec Božjega usmiljenja po namenu romanja, kar potem počnem vsak dan na poti.

Nekaj kasneje pot zapusti cesto in gre po (precej zaraščeni) stezi po gozdu. Malo sem se bal nevarnih živali (kač in medveda), a jih na poti nisem srečal. Bilo je le veliko srn, ki pa niso nevarne, saj ne jedo ljudi . Če bi se tu kaj zgodilo, ti niti telefon nebi pomagal, ker nebi mogel nikogar poklicat, pa še večinoma v hribih na tej poti ni signala.

Nekje v gozdu pridem do razcepa, kjer se pot razdeli na dva dela, levo za Marzanello, desno za San Valentino, ki je na sosednjem hribu. Seveda grem levo za Marzanelo, ker imam tu rezervirano prenočišče. Najprej mimo samotne hiše s kapelico, potem pa po kakšnem kilometru do samotne kmetije, kjer je kmečki turizem. Tu sem danes edini gost. Poleg prenočišča ponujajo še večerjo in zajtrk. Ogledam si vpisno knjigo in vidim, da je po tej poti šlo že kar nekaj Slovencev, sorazmerno veliko v primerjavi z drugimi narodi, če seveda izvzamemo Italijane, ki jih je največ. Vidim, da na tej poti ni vsak dan romarjev, ampak le občasno pride kakšna skupina.
Današnji dan je bil dokaj lahek, razen začetnega vzpona ni bilo večjih vzponov in spustov, vreme je bilo lepo in ne prevroče. Je pa bilo na poti med drugim tudi kar precej asfalta.

Sledi že ustaljeni postopek, kot na vseh ostalih romanjih: pranje cunj, sušenje. Komaj dam sušit cunje, se ulije ploha dežja a gre hitro mimo. Vendar so na nebu posebni oblaki - ovčice, ki lahko (upravičeno) romarju poženejo strah v kosti: slaba napoved za naslednje dni...
Marzanella je samotna kmetija, ki se ukvarja s kmečkim turizmom, hrano večinoma pridelajo sami. Imajo številne živali, med drugim 3 prijazne pse in poleg običajnih še posebne okrasne kokoši s pisanim perjem.
Zvečer dobim dobim okusno in obilno večerjo: riž, krompir z govedino, solata in še dobro vino. Za prilogo dobim še čebulno pico in sadje. Sledi še klic v naslednje prenočišče "Casa Ridola" in rezervacija prostega mesta.
Lahko noč.

Sreda, 26. 6. 2013 - 2.dan romanja: - (Marzanella - vulkan Monte busca - Portico - Premilcuore)
Vstanem ob pol 6h, zajtrk je ob 6h. Dobim več vrst marmelade, maslo, čaj kavo in kruh. Vsega je toliko, da, če bi bilo to vsak dan, bi se vrnil domov precej težji... Ob pol 7h grem na pot. Na nebu so debeli temni oblaki, a je še suho, a precej hladno in vetrovno, kar pa je običajno za to višino. Po kratkem spustu se cesta spet dvigne na goro Monte busca. Na vrhu je manjša vas z gostilno.
Komaj pridem na vrh, se močno ulije dež. Oblečem plašč in grem naprej po cesti. Cesta se začne spuščat v dolino. Še vedno močno dežuje in piha veter. Kmalu na levi v daljavi na travniku opazim ogenj, ki gori kljub dežju in vetru, res nenavadno... Še nekaj ovinkov in pri neki razpadajoči stavbi zavijem levo na ta travnik. Pot je tako blatna, da komaj še dvigam čevlje, tako so težki, ker se je vse prilepilo nanje. Na sredi travnika je s kamenjem obdana luknja v zemlji, iz katere gori večni ogenj. Vendar ta ogenj ni delo človeških rok, ampak prihaja iz pekla. To je vulkan Monte Busca, to je najmanjši vulkanček v Italiji in ni nevaren, saj malo nižje veselo rastejo češnje... Visok je le pol metra. Iz zemlje izhaja plin metan, ki pri odprtini gori. Če bi te zeblo, bi se lahko ob njem še malo pogrel. Potipam kamenje ob vulkančku, ki je seveda vroče. Zdaj lahko komu rečem, da sem že občutil peklenski ogenj...

Odpravim se naprej po cesti navzdol. Nevihta pojenja in počasi neha deževati, a je oblačno. Po dveh urah hoje pridem v manjše mesto Portico ob reki. Prvič na poti najdem odprto trgovino, nakupim hrano in grem dalje, najprej čez star obokan most in pri kapelici na drugi strani zapustim mesto. Na jasi nad mestom se pasejo ovce, v okolici in na sosednjih pobočjih pa so žitna polja. Pot se strmo dvigne po gozdu. Vzpon traja kakšno uro. Predvsem v zgornjem delu je pot precej zaraščena, kar že samo pove o številu romarjev na tej poti. Marsikateri romar bi se bal vzponov, vendar ponavadi vzponi na tej poti niso problem. Težavneje je, ko se vzpon neha. Takrat se običajno začne precej zaraščena slabo prehojena in slabo označena pot s praprotjo, robido in drugimi podobnimi rastlinami, ki jih na strmih pobočjih ni.

Nekaj hoje po grebenu z lepim razgledom in številnimi rumenimi rožami in dobro uro dolg spust do ceste. Na cesti mi ustavi en kombi, v njem je šofer z brado in mi pravi, da se lahko peljem do "Casa Ridole", kjer imam prenočišče. Povem mu, da sem na peš romanju in ponudbo zavrnem. Pozneje sem ugotovil, da je bil to oskrbnik konjev in natakar (mogoče lastnik, kaj pa vem) na tem posestvu. Kmalu pridem v precej razpotegnjeno mesto ob reki - Premilcuore. Ob cesti stoji velika, a zaklenjena Cerkev. Pred odcepom za mesto stoji kip p.Pija. Grem v center, kjer v trgovini kupim hrano in grem dalje.

Še kakšen kilometer hoje in sem na današnjem cilju - Casa Ridola. To je spet kmečki turizem, hiša vsa obraščena z bršljanom. Spominja me na nek podoben kraj nekje drugje , kjer sem pred dobrimi 6-imi leti dobil navdih in vzpodbudo za vsa ta daljša peš romanja, ki sem jih opravil v teh letih... Ko opravim formalnosti, me napotijo v stavbo nekaj nižje dol ob reki. Sledi umivanje in vsakodnevno pranje cunj.
Današnji dan je bil tudi precej lahek, razen tistega dežja zjutraj. Hodil sem večinoma po gozdu, bilo je tudi kar nekaj asfalta, tako, kot včeraj. Med ptički sem slišal tudi kukavico in na poti srečal nenavadno veliko srn.

Pozno popoldne si še ogledam tamkajšnje konje in grem na sprehod do mesta in nazaj. Tam si ogledam znamenitosti, kot so grad, center mesta, in kupim nekaj sadja za jutri.
Zvečer grem na večerjo v gostilno obraščeno z bršljanom - to spada k romarskemu paketu ponudbe. Dobim pasto - makarone in pečeno svinjsko meso. Ni tako dobro, kot je bilo včeraj, a je meso vsaj dobro zapečeno in ne napol surovo, kot so ga dajali v Španiji... A količina hrane je tu manjša...
Zvečer se odpravim spat. Spet sem edini romar v prenočišču.

Četrtek, 27. 6. 2013 - 3.dan romanja: - (Premilcuore - Cornolio)
Vstanem ob pol 7h, kajti zajtrk je šele ob pol 8h. Spet grem v bršljanasto hišo, kjer dobim zajtrk: kruh, marmelada, maslo in velika skodelica kapučina. Hrana je bila bolj skopo odmerjena. Hitro pojem in grem na pot. Zunaj je oblačno in dokaj hladno. Po ravnini grem mimo konjske ograde, pa začne nekdo nekaj vpiti za menoj. Pogledam in vidim, da je gostilničar, ki nekaj maha. Vrnem se, potem pa mi pokaže, da sem zašel, da bi moral iti po stezi ob reki...

Spustim sem do reke in grem po stezi ob reki Raabi navzgor. Kakšne pol ure hodim po stezi ob reki in pridem do nekega starega mosta, grem čez in... na drugi strani nobenih oznak. Spet se moram vrnit nazaj na drugo stran reke... Tam vidim majhno zeleno puščico, katero sem prej spregledal. Zelena puščica na zelenem grmovju... Še nekaj slabo prehojene goščave in začne se močan vzpon. Ponekod se pot dviga nad kotom 60 stopinj in za nekoga, ki nebi imel nič kondicije, bi taka pot pomenila kar velik napor. V slabi uri se dvigneš kar za 600 višinskih metrov.
Najprej je listnat gozd, potem pa smrekov gozd. Kar iznenada se sredi gozda pojavi prazna zapuščena hiša, ki je nekoč verjetno bila kmetija, kajti spodaj je ostanek hleva. Deluje kot nekakšno strašilo sredi gozda. Kmalu pridem na vrh, na zapuščeno gozdno cesto. Ta gozd se imenuje Foreste Casentinesi (pragozd), saj ga nihče ne vzdržuje, nikjer ne srečam nikogar, ne človeka, ne živali.

Sledi dobra ura hoje po zapuščeni gozdni cesti, skoraj po ravnini. Na nebu sveti sonček, a ker sem visoko, ni vroče. Čeprav je jasno, danes sonček nima tiste ostrine, kot ponavadi, sveti nekako rumenkasto, kot bi ga gledal skozi sončna očala. Iz izkušenj vem, da je to slab znak za vreme jutri in v prihodnjih dneh: v zraku je več vlage, ki nekako oslabi ostrino sončne svetlobe. Pozneje se izkaže, da sem kar prav ugotovil...

Pot spet  poteka po gorskem grebenu. Sledi dobro uro dolg spust. Nekje na pol poti je osamljena hiša in ob njej ribnik. Še malo in pridem na cesto. Odpre se lep razgled v daljavo in na sosednje hribe. Vse naokrog je polno rumenih rož in borovih dreves, ki dajejo zraku prijeten vonj.

Cesta se po nekaj zavojih spusti v gorsko vas Cornolio, ki ima, čeprav je majhna, kar dve cerkvi. Tu je moj današnji cilj. Ker je še zgodaj, ura je komaj 13, me mika, da bi pot nadaljeval do jutrišnjega cilja. A ker je jutri najzahtevnejši del poti na celem Caminu, opustim to misel. Najprej grem do trgovine, toda na žalost je ta zaprta, ker jo ob 13 zaprejo, odprta je samo dopoldne.
Grem do prenočišča, a tam ni nikogar. Včeraj sem pozabil poklicat... Zato grem naprej do drugega prenočišča, ki je nekoliko dražje. Če me ne bodo sprejeli, bom pač šel naprej. Tu je bil prostor in še večerjo lahko dobim zraven. Popoldne se sprehajam naokoli, ogledam vas, grem v Cerkev, a Sv.Maše danes ni, ker ima tukaj župnik več župnij in je danes maša drugje. Doslej na poti še nisem imel priložnosti, da bi se udeležil Sv.Maše.
Zvečer grem na večerjo. Dobim fižolovo enolončnico, pasta - makarone, kuhan fižol s paradižnikom in papriko. Pijača tu ne spada zraven in bi jo moral doplačat.

Današnji dan je bil najlažji od vseh, prehodil sem samo 21km, pot pa ne preveč zahtevna. K sreči sem šel na pot šele ob pol 8h zjutraj, kajti, če bi še ob 6h, kot običajno, bi zagotovo šel naprej... in bilo bi hudo, zelo hudo...
Je pa hoja po italijanskih hribih precej enolična. Vsak dan se ponavlja eno in isto. Pokrajina je precej podobna naši in hribi so podobni našim. Zjutraj je običajno vzpon, potem hoja po gorskem grebenu in na koncu spust do neke vasi ali manjšega mesta.
Prve tri dni romanja je za menoj. Pot doslej ni bila preveč naporna, bilo je bolj za ogrevanje. Jutri pa naj bi se začelo bolj zares. Najprej me čaka vzpon za dobrih 1.000 višinskih metrov čez prelaz in pa še bolj nenaseljen del pokrajine.

Pozno popoldne se razdivja nevihta z vetrom, dežjem in strelami. Najhuje pa je v smeri tistih vrhov, kamor sem nekako nameraval danes še iti. Če bi šel, bi me to ujelo ravno na najvišjih vrhovih, na prelazu čez Apenine. Tako pa bom hodil tam jutri, upam, da bo do takrat ponehalo. In je, po slabi uri se delno zjasni.

Petek, 28. 6. 2013 - 4.dan romanja: - (Cornolio - prelaz čez Apenine - Camaldoli)
Vstanem ob 6h. Zunaj dežuje. Sicer ni naliva ali nevihte, toda dež vztraja. Počakam, da odpro trgovino, nekaj pojem, oblečem plašč in grem na pot. Najprej rahel spust, potem pa odcep v gozd in dolg močan dvig po zaraščeni in blatni poti... NE... V takem vremenu, pa še z dežnim plaščem, ki ovira hlajenje in se zapleta v vsak grm, to ni mogoče...
Zato se odločim, da grem naprej kar po cesti, saj na njej skoraj ni prometa, mogoče vsake pol ure en avto. Bo kakšnih 5 kilometrov dlje, ampak primernejše za hojo.

Cesta se v zavojih vzpenja v hrib. Po kakšni uri pridem v gosto meglo, ki me potem spremlja skoraj cel dan. Piha hladen veter, a ker hodim in imam plašč, ni zeblo, prej obratno.
Po 16 km enoličnega vzpona po cesti, kjer zaradi megle in dežja ni bilo nobenega razgleda, pridem do prelaza "Passo de la Cala" Tam neki delavci nalagajo les na kamione. Od tu dalje moram iti levo, po stezi na gorskem grebenu, kajti cesta gre v drugo smer - na zahod proti Firencam, jaz pa moram na jug. Steza je kljub dežju dokaj suha, saj tu prevladuje kamenje in listje, tako k sreči ni blata. Tu je še bolj hladno, zato moram obleči še dodatne cunje.

Pot se še vedno dviga, dež pa še kar vztraja, prav tako gosta megla. Pred seboj zaslišim neke ljudi, ki nekaj govorijo. Kmalu dohitim skupino "romarjev", dva moška in en otrok. Pravijo da niso romarji, ampak domačini iz Cornolia, ki so šli malo v hribe in gredo peš od Cornolia do Camaldolija. Ker so precej počasnejši od mene, grem dalje. Kmalu sem na najvišji točki "Poglio Cali", na grebenu, od koder naj bi bil lep razgled, a se zaradi megle ni videlo nikamor. V kotanjah po gozdu so še ostanki snega, ki še ni skopnel od zadnje zime, torej je tu komaj kaj stopinj nad ničlo. Ne morem si zamisliti, kako bi bilo, če bi včeraj šel dalje... Poleg tega, bi me tu ujela še nevihta...

Pot se začne spuščat, najprej počasi, potem zmeraj bolj strmo. Ob poti najdem svežo podrto smreko, ki je vsa razmesarjena, deblo je prelomljeno po skoraj celo dolžini, vrh pa odlomljen. Verjetno je včeraj med nevihto vanjo udarila strela.

Po dveh urah spusta pridem do dolgega kamnitega zidu in manjšega parka na desni. Ravno tu nekje se megla konča, dež pa počasi v presledkih preneha. Še malo naprej in vidim čudo: za to ogrado je kar pravo malo mesto raznih stavb: samostan Camaldoli.
Od tu dalje je še kakšen kilometer ali malo več spusta po cesti do vasice Camaldoli. Ob cesti so številni potoki in mini slapovi. Vas Camaldoli šteje le nekaj hiš, še en manjši samostan, hotel in trgovino. V trgovini kupim hrano in grem dalje do prenočišča, ki je kakšnega pol kilometra višje na vzpetini. Pozvonim in sprejmeta me prijazna upravnika prenočišča - starejši moški in mlajša ženska.

Najprej operem cunje, očistim čevlje, kot običajno. Pozno popoldne se delno zjasni, a je še zmeraj hladno, kar pa je za te kraje normalno, saj smo še vedno nad 1.000m višine. Razkažeta mi okolico, predvsem pa od 300 do 500 let star kostanj, ki raste v gozdu zadaj.

To prenočišče je eno najboljših od vseh. Poceni, pa še večerjo in zajtrk dobim. Tudi tu sem bil edini od romarjev.
Zvečer vsi trije skupaj večerjamo pri veliki mizi. Tukaj kuhajo še na tradicionalen način - na štedilniku na drva. Za večerjo pripravita: pasta - makarone, pečeno meso, mešano solato in sadje, zraven pa še veliko vina. Vsega je bilo dovolj in bilo je okusno. Le vino ni tako, kot je v Španiji..., bolj je podobno našemu, ki je preveč kislo in ni sladko.
Povedala sta mi še, da sta onadva upravnika te romarske poti in romarskih prenočišč, ki skrbita za hrano, rezervacije in onadva sta mi odgovorila na mojo prijavo takrat... Nisem pa mogel ugotovit, pa tudi spraševal nisem: ali sta to mož in žena, ali pa oče in hčerka. Skoraj bi si upal trdit, da je verjetnejša druga možnost... - predvsem zato, ker sta se tako lepo razumela med seboj

Današnji dan je bil doslej najzahtevnejši od vseh, seveda najbolj zaradi dežja, pa velik vzpon in dolga pot. Sem pa danes prečkal vrh Apeninov iz vzhodne strani na zahodno stran te gorske verige, ki se vleče čez celo Italijo in deli ta polotok po sredini. Apeninsko gorovje je sestavljeno iz apnenca, podobno, kot hribi in gore v naši Sloveniji, v nasprotju s Španskimi gorami, ki so iz granita in kremena.

Sobota, 29. 6. 2013 - 5.dan romanja: - (Camaldoli - Badia Prataglia - Rimbochi - Biforco)
Vstanem ob pol 6h, ob 6h je zajtrk: kruh, maslo, marmelada, sadje, kava. Takoj po zajtrku grem na pot, ki se najprej spusti v center vasi in tako nato dvigne po gozdni stezi. Hojo ovirajo številna podrta drevesa, predvsem smreke. Je pravi pragozd, ki ga nihče ne vzdržuje. Ko smreka odsluži svojemu namenu, se sama podre in zgnije...

Po kakšni uri vzpona pridem na vrh, tu pa sledi hoja po napol zaraščeni stezi po goščavi (praprot, visoka trava, itd, kar sem najbolj sovražil, ker nikoli ne veš, kaj se skriva tam). Pot je precej valovita - manjši vzponi in spusti s številnimi odcepi in križišči. Na vseh odcepih so markacije, ponekod kar v več smeri hkrati, potem pa se znajdi...

Ko nekaj časa hodim navzdol, se mi zdi, da položaj sonca na nebu ni pravi, kajti moral bi ga imeti spredaj, pa mi sveti v hrbet. Vklopim GPS  in opazim, da sem krepko zašel, za dober kilometer... Odslej sem imel GPS na vedno prižgan. Bolje, poslušat včasih tisto nadležno piskanje, če greš nekaj korakov po svoje, kot pa, se vračat nazaj... Vrnem se nazaj do nekega križišča stez in res je bila tam neka majhna zelena puščica, ki je kazala v drugo smer. Ugotovil sem, da je največja nevarnost na tem Asiškem Caminu ta, da boš zašel... Pa še oznake in smerokazi niso preveč posrečeni: niso na celi poti enaki, ampak so ponekod rdeče-beli trakovi, ponekod rumene puščice, drugje zelene puščice raznih oblik. Predvsem pri zelenih je ta problem, da jih v zelenem gozdu hitro spregledaš. Ugotovil sem, da GPS na tej poti ni le neka igračka, ampak skoraj nujna zadeva, s katero si lahko veliko pomagam. Program za to pot je odlično narejen in odslej sem se orientiral samo še po tem, smerokazov niti nisem več gledal. Pa še v mestih me je privedel naravnost pred vrata prenočišč...

Končno se pot spusti v dolino v nekoliko večjo vas Badia Prataglia. Tam v trgovini kupim hrano in jem na klopci ob cesti. Ravno takrat se pripeljeta mimo oskrbnika prenočišča, pri katerih sem bil zadnjo noč. Ustavita se, me pozdravita in gresta dalje po nakupih.

Po malici sledi vzpon na hrib, pa še en spust do neke kapelice, pa spet dvig in končno močnejši spust v manjšo vasico Rimbochi. Zadnjih 200 metrov je naklon poti nad 70 stopinj in dobesedno skoraj padeš v vas. Že takoj se vidi, da je vas skoraj zapuščena - zunaj ni ljudi, ni trgovine, gostilna pa je zaprta "za nedoločen čas".
Na križišču je tabla, da je do Camaldolija samo 22km, jez pa sem hodil že skoraj cel dan. Na tej poti je marsikje tako, da romarska pot poteka daleč naokoli po hribu, čeprav je razdalja med kraji po cesti v dolini občutno krajša, ponekod pa je obratno...

Po široki cesti se pot spet vzpenja do 2 kilometra oddaljene hribovske vasice Biforco. Prva stvar, ki sem jo opazil, je ta, da je vsepovsod polno češenj. Domačini v vasi takoj opazijo, da sem tujec - romar. Nekdo pokliče neko žensko, ki je že na videz precej drugačna od ostalih domačink: svetla pegasta koža, svetli lasje, po česar sklepam, da je priseljenka iz severnejših delov Evrope. Pozneje sem ugotovil, da je to upravnica prenočišča, trgovka in gostilničarka, vse v enem. Odvede me do prenočišča, ki je na vrhu vasi, ob Cerkvi in odklene. Tu ima prenočišče tudi kuhinjo.

Po umivanju in pranju cunj si malo ogledam vas. Vse je tako, kot bi se preselil v zgodovino. Vas je zgrajena večinoma iz kamna, po cestah vozi veliko trikolesnih motorjev.
Proti večeru se vaščani začno zbirat v stavbi poleg prenočišča. Sicer ni nobenih oznak, a je to gostilna in trgovina obenem. Stari zavaljeni dedci posedajo pred to stavbo, pijejo vino ali pivo in nekaj blebetajo med seboj.

Za večerjo si v trgovini kupim makarone in paradižnikovo omako in skuham pasto. Ker je jutri nedelja, nabavim še nekaj več zaloge hrane.

Danes je bil spet spodoben romarski dan: celodnevna hoja, trije vzponi in pa lepo vreme
Jutri, v nedeljo me pa čaka nekaj posebnega: vzpon na Sveto goro - La Verna, kjer je Sv.Frančišek dobil stigme, tam bom imel prvič doslej možnost udeležbe pri Sv.Maši. Temu pa sledi še dolg spust iz hribov v ravnino...

Nedelja, 30. 6. 2013 - 6.dan romanja: - (Biforco - La Verna - Caprese Michelangelo)
Vstanem ob pol 6h, odhod ob pol 7h. Zunaj je dokaj hladno, na nebu pa sveti zadnji krajec lune, kar je ponavadi dobro znamenje za lepo vreme (v obdobju dopoldanske lune je vreme ponavadi lepše). V daljavi vidim zeleno goro z ravnim, odrezanim vrhom - La Verna, kamor se bo treba povzpeti. To je "sveta gora", kjer sta delovala Sv.Anton in Sv.Frančišek in slednji je na njej dobil stigme - rane po rokah in nogah, podobno kot jih je imel Jezus o žebljev pri križanju.

Spustim se nazaj v dolino v vas Rimbochi. Če bi bilo vreme res slabo, obstaja možnost hoje po cesti, a je pot do La Verne precej daljša, kar 18 kilometrov. Ker je na nebu sonček, grem po običajni romarski stezi, po gozdu.
Najprej široka makadamska cesta se spremeni v gozdno stezo, ki se kar močno vzpenja. A najhujše šele pride, ko sem skoraj na vrhu - velike in globoke jame z blatom, vse naokoli pa zaraščeno z robido in gostim grmovjem. Nekako se prebijem naokoli skozi to goščavo, ki mi vzame kar nekaj časa. Če nebi imel pohodnih palic, ne vem, kako bi prišel skozi... Je pa to bil edini primer, ko sem jih uporabljal. Končno pridem na jaso.
Ves presenečen ugotovim, da sem podoben Sv.Frančišku - tudi jaz sem tukaj dobil stigme in to po sprednjih in po zadnjih tačkah. Robida naredi ta svoje... Saj ni tako grozno, ampak, ker se meni kri nekoliko počasneje suši, je bilo videti to kar pristno. A to bo le začasno.

Na jasi ob manjšem jezeru se pase čreda belih konj. Še malo vzpona po gozdu in pridem do velike in visoke, z mahom poraščene skale, na njej pa je samostan. To je La Verna. Po tlakovani poti se povzpnem na vrh. Za obzidjem je kar pravo malo mestece raznih stavb, ki se držijo skupaj, nad vsemi pa kraljuje cerkveni stolp. Vse povsod je polno raznih turistov.
Najprej poiščem romski urad, ki je zraven restavracije "Foresterija" v osrčju samostana, kjer dam žigosat Credencial (žig od tukaj je nujen, brez njega ti na koncu ne priznajo poti). Komaj opravim formalnosti, se v Cerkvi začne Sv.Maša. Pa še nedelja je. Bog je poskrbel, da sem v nedeljo lahko šel k Sv.Maši. Prišel sem ravno ob pravem času, ne, da bi prej vedel za urnik. To je bila moja prva priložnost za udeležbo pri Sv.Maši doslej na tem romanju, odslej jo bom imel skoraj vsak dan. Po zaključku si ogledam še znamenitosti, hodnik, freske, križ in se razgledam po daljni okolici.

V La Verni se začne tudi lažja verzija Camina di Assisi, to je te romarske poti, ki jo hodim. Pot je skoraj pol krajša - okoli 180km, predvsem pa lažja, ker ni večjih vzponov, obširnih gozdov in samote. Od tu dalje gre po poti kar precej romarjev, vendar ti niso zajeti v statistiko na začetku poti (nimajo svoje številke). Ti romarji imajo prva dva dni drugo pot in se zato z nami še ne srečujejo. Namesto preko Caprese Michelangela gredo v Pieve San Stefano, malo pred  Sansepolcrom pa se poti združijo.

Spustim se do vasi Chiusi de la Verna, kjer v gostilni pojem pico in pivo. Trgovina je danes zaprta, ker je nedelja. Pot bi lahko nadaljeval po cesti, a ker je še dovolj časa in ni prevroče, grem raje čez hribe. Sledi spet malo večji vzpon. Na neki jasi me prehiti skupina motoristov, ki trenirajo gorsko vožnjo. Od tu je lep razgled nazaj na La Verno, v drugi smeri pa v daljavi že vidim jezero, kamor bom šel jutri... Še en malo daljši vzpon in sem na vrhu. Tu je jasa, na kateri je križ in kapelica Sv.Frančiška. Vse naokrog je polno ljudi in avtomobilov. Imajo neko ohcet ali piknik...

Od tu dalje sledi dooolg spust po cesti s številnimi zavoji. Nekje srečam večjo skupino skavtov v modrih srajcah, ki gredo peš v obratni smeri. Spuščam se že kar tri ure, a pot gre samo še dol in dol. Le od kje toliko višine? Zdaj "vračam" tisto, kar sem sem pridobil v višini prve dni romanja... Zapuščam gorski svet in  prihajam v dolino, ki je precej bolj naseljena.
Na višini 700 metrov je manjša vas Fragaigolo. Od tu dalje navzdol začne temperatura s spuščanjem strmo naraščat. Torej zapuščam pokrajino mraza in prihajam v pokrajino vročine.

V dolini je manjša vas Lama, od tu pa še dober kilometer vzpona na greben, kjer leži vas Caprese Michelangelo. Tam je bil rojen znani italijanski slikar Michelangelo, ki je poslikal številne Cerkve povsod po svetu. Na križišču stoji njegov spomenik. Še kakšen kilometer hoje do konca vasi, kjer je ob cerkvici prenočišče. Po telefonu pokličem oskrbnico in pripelje se z avtom in odpre. Ura je že osem zvečer. Pravi mi, da se je šele v zadnjem času uveljavila navada, da romarji prehodijo pot od Biforca do Capresa v enem dnevu, kar ni najbolj v redu,  včasih pa so vmes prespali še v La Verni in so imeli več časa za razne dejavnosti.

Ker je tako pozno, ni bilo več časa za nobene druge dejavnosti, le operem cunje, pojem večerjo iz nahrbtnika in grem spat. Danes je bil kar naporen dan, predvsem zaradi dolge poti in dveh daljših vzponov. Sem pa ravno na polovici romarske poti. Tu se zaključuje gorski svet, od tu dalje bo pot potekala bolj "po ravnini", če smemo temu tako reči, kajti vzponi ne bodo več presegali 500m višinske razlike. Bo pa pokrajina bolj naseljena, pot pa bolj podobna španskemu Caminu.

Ponedeljek, 1. 7. 2013 - 7.dan romanja: - (Caprese Michelangelo - Sansepolcro)
Vstanem ob pol 6h, odhod ob pol 7h. Že zjutraj je toplo, ni več tistega jutranjega mraza, kot prejšnje dni. Vračam se skozi celo vas nazaj do križišča, kjer je kip slikarja. Vmes si v trgovini kupim hrano. Malo sem moral še počakat, da so ob 7h odprli.

Od tu dalje se pot po cesti spušča spet navzdol in čez most, pa spet manjši vzpon na hrib, od koder je lep razgled po okolici. Sledi spet dolg spust. Nekje na sredi poti je spet neka hiša, vsa obraščena z bršljanom. Le kam se bom še spustil, saj že drugi dan hodim samo navzdol.

Končno pridem do jezera, preko katerega je most. Grem čez in kar nekaj časa hodim po cesti nad jezerom. Jezero ni naravno, ampak je na koncu elektrarna z velikim jezom. Malo naprej zavijem levo, najprej po stezi, potem pa je kar nekaj ur hoje po ravnini, po ozki makadamski cesti med polji pšenice, tobaka, pese, sončnic in drugih pridelkov.

Tu srečam nekega romarja, ki je že kar precej opečen od sonca. Skupaj hodiva do predmestja Sansepolcra. Pove mi, da je peš prišel iz Nizozemske in je na poti že 82 dni, šel pa bo do Rima. Bil je poročen, ima dve hčerki, a se je potem ločil. Zdaj ima punco, ki je zaposlena in ga finančno podpira , sam pa je že 2 leti brezposeln in si zato lahko privošči to romanje, prihodnje leto pa si bo poiskal zaposlitev. Šel je peš preko Nemčije, ker je tam veliko poceni hostlov in preko Avstrije do Trenta v Italiji in Bolonje do tukaj. Pove mi še, da izkoristi ta prosti čas za romanja: šel je že peš iz Nizozemske v Santiago in naprej v Fatimo, prehodil eno romarsko pot v Angliji in na Poljskem. Mene je kar sram, ker sem v primerjavi z njim še pravi začetnik...
Skupaj greva do Santa Fiore, kjer grem jaz v trgovino po hrano, on pa bo ostal v Sansepolcru en dan, zdaj pa se gre na kopališče k reki kopat.

Santa Fiora je predmestje Sansepolcra, saj se vse drži skupaj. Zgodaj popoldne pridem v Sansepolcro. to je veliko mesto z več gradovi, cerkvami, itd. Po mestu se orientiram z GPS-om. Privede me dobesedno pred vrata prenočišča. To je v gradu, ki ima zraven cerkev. Danes sem torej graščak, le hrana ni takšna, ampak si jo bom moral sam pripravit... Operem cunje, potem pa hitro na ogled mesta.

Sansepolcro je prvo pravo, večje mesto na moji romarski poti in je polno turistov. Nekoč naj bi se tu rodil neki pomemben človek, a ne vem kdo, zgodovina me ne zanima, sem jo že v šoli imel preveč... Cene so tukaj v trgovinah precej turistične - visoke. Na poti je bil zame to edini kraj, do katerega sem dobil nek odpor: gost promet, gneča turistov, polno azijcev, črncev, ljudje nenormalno hitijo sem in tja... Priložnosti za obisk Sv.Maše ni bilo.

Zvečer pride v prenočišče še en italijanski par - fant in punca, fant ima obrito glavo, je ves potetoviran in nosi črno srajco s prav "zanimivimi" simboli, verjetno je član določenega političnega gibanja. Vendar sta bila prijetna družba na poti, s katerima sem se srečeval skoraj vsak dan. Povesta mi, da sta domačina, doma iz okolice Bologne in sta začela z romanjem včeraj na La Verni, fant se me še spominja, pravi, da me je tam videl.

Današnji dan se je precej razlikoval od vseh ostalih. Namesto hribov hoja po ravnini, namesto mraza vročina, namesto samote gneča ljudi... Drugače pa pot ni bila naporna, čeprav sem hodil večinoma po asfaltu.

Torek, 2. 7. 2013 - 8.dan romanja: - (Sansepolcro - Citta di Castello)
Vstanem ob pol 6h, odhod ob 6h. Iz mesta se vzpenjam po asfaltni cesti spet v hribe. To so na tej romarski poti kar dobro uredili - zjutraj, ko je še hladno, je večji vzpon, potem hoja po hribih in na zaključku dneva spust do naselja s prenočiščem.

Današnja pot je še posebej zanimiva: lahko bi šel do cilja po ravni cesti, ki se le rahlo spušča in pot bi bila celo krajša od 20km, toda čez hribe je pa kar 30km, pa še vzponi so. To bi prišlo v poštev le v slučaju slabega vremena, toda, ker na nebu sije sonček, je normalno, da je prava pot tista čez hribe.

Skoraj ves vzpon poteka po asfalti cesti. Vmes se ustavim v kapelici Monte Casale, kjer žigosam credencial. Malo naprej je nek zapuščen frančiškanski samostan. Od tu dalje, do vrha je steza po redkem listnatem gozdu s starimi, mogočnimi drevesi in številne jase. To je še zadnji večji vzpon nad 500 višinskih metrov na tem romanju. Sledi dolga hoja po grebenu z lepim razgledom po okolici. Iz daljave v dolini se sliši pridušen zvok prometa in industrije, tukaj pa je tak lep mir... Ob poti je tu in tam kakšna osamljena ruševina stare hiše ali cerkve. V zraku je lep vonj po rumenih rožah, ki jih je povsod vse polno. Je ravno prav toplo za hojo.

Na drugi strani hriba pa spust v dolino do ceste in po njej do mesta. Ko pogledam na zemljevid, ugotovim, da sem samo nekaj kilometrov stran od kraja, kjer sem zjutraj začel vzpon... Naredil sem skoraj krožno pot čez goro, za kar sem porabil celo dopoldne. Tako je pač tukaj določena ta pot. Sicer sem pa to vedel že prej... Vse ima nek svoj pomen in bistvo tega današnjega vzpona je obisk kapelice, kjer je nekoč deloval Sv.Frančišek.

Tu, v dolini je zelo vroče, mislim, da nekje okoli 35C. Hodim po malo prometni cesti skozi manjše vasi med polji tobaka. Na cesti pred seboj večkrat vidim velike luže vode, ki pa potem, ko pridem bližje, skrivnostno izginejo in ostane le suh, vroč asfalt... To je neke vrste privid, ki nastane v sončni pripeki in hujši vročini (običajno nad 30C) in se asfalt močno segreje, nekaj cm nad asfaltom pa nastane plast močno segretega zraka, ki je redkejši od tistega hladnejšega višje. Ko pride sončna svetloba do te plasti, se lomi in odbije, podobno, kot na vodni gladini. Ta pojav je mogoče ponekod opaziti pri enakih pogojih še pri vožnji z avtomobilom na ravni, predvsem pa rahlo izbočeni cesti.

Po nekajurni hoji pridem do večjega mesta Citta di Castello, kjer poiščem prenočišče. Tudi tu je treba upravitelja poklicat in moram čakat kar pol ure, da pride. Danes sem spet sam tukaj. Italijanski romarski par (kot sta mi povedala včeraj) imata na tem delu poti, nekoliko drugačno smer, zato se danes ne bomo srečali. Opravim vsakodnevne obveznosti, pranje cunj, nakupi. V prenočišču je prav poseben način razsvetljave, na stropu je množica majhnih lučk, podobno kot na božičnem drevesu.

Pozno popoldne grem k Sv.Maši, ki je v samostanu Sv.Klare, le dobrih 200 m od prenočišča. Ob vhodu je kip Sv.Klare, ki leži v grobu.
Sv.Maša je na odprtem notranjem dvorišču samostana. Imel sem kaj videti. To ni bila neka običajna (dolgočasna) Sv.Maša, ampak so igrali s kitarami, ploskali, plesali v krogu, podobno, kot se dogaja poleti na festivalu v Međugorju, kamor grem čez par tednov po vrnitvi domov...

Po zaključku grem še v picerijo "Don Pedro" na eno pico, saj že dolgo nisem pojedel nič toplega. Čeprav sem bil danes spet v mestu, mi je to mesto pustilo dober vtis: ozke ulice skoraj brez prometa, dokaj umirjen tempo življenja, ni nadležnih turistov  in ljudi drugih ras.

Sreda, 3. 7. 2013 - 9.dan romanja: - (Citta di Castello - Pietralunga)
Vstanem ob 4h, odhod ob 5h. Danes je pot nekoliko daljša, to je 35km in ima 5 vzponov, od tega je eden večji. Mesto še spi, razen policajev, ki so že v križišču. Zunaj se je ravno začelo daniti. Pot se kar vleče skozi mesto, saj moram naredit velik ovinek mimo železniške postaje, da pridem čez progo.

Iz mesta grem po asfaltni cesti, ki se dvigne na hrib in se kar nekaj časa nadaljuje po planoti sem in tja, gor in dol. Ob cesti je tu in tam parkiran kakšen avto, po stezah pa je kar precej praznih lovskih nabojev, pa še nekajkrat sem srečal lovce s puškami in psi. Nič nenavadnega, ker je tukaj veliko srn.

Končno se pot spusti v dolino do ceste in reke, potem pa se začne večji vzpon po makadamski cesti na planoto, po kateri hodim kar tri ure gor in dol, sem in tja. Tu in tam je kakšna ruševina, kakšna kmetija, pa številne jase z rumenimi rožami. Gozd je redek in listnat. Na nebu se pojavi zastrašujoče znamenje - oblaki "ovčice", kar napoveduje slabše vreme.

Ko se pot začne spuščat, je na levi strani na rahli vzpetini napol opuščen samostan "Pieve di Saddi". Tu je še Cerkvica in prenočišče za romarje. Pred cerkvico se v travi valjajo trije romarji - debeli starejši dedci, ki pravijo, da čakajo na kosilo, potem pa gredo dalje. Vabijo me, naj počakam na kosilo in se jim pridružim na poti. Pa kaj še... Pravijo, da so Italijani, romanje so pa začeli v Citta di Castello. V Cerkvico grem malo molit, ogledam si še podzemno grobnico, ker naj bi bil tu pokopan neki svetnik, kip nad grobom je podoben rimskemu stotniku Longinu (mogoče je tu pokopan). Ob vhodu v cerkev je lep kip Marije iz Međugorja.
Napolnim steklenico z vodo in grem dalje. Ravno ob mojem odhodu pa prideta tja še dva romarja - fant in punca, ki sem jih srečal pred dvema dnevoma.

Še nekaj ur hoje po gozdovih in končno se spustim na cesto, od tu pa spet dvig in hoja po asfaltni cesti do Pietralunge. Malo pred mestom se cesta spusti v dolino in takoj nato dvigne na hrib - mesto leži na sosednjem hribu, preko doline. Meni ti stalni dvigi n spusti niso delali nobenih težav, že zato ne, ker imam malo kilogramov, za kakšnega debelejšega pa je to velik napor.

Center Pietralunge je zgrajen na vzpetini v srednjeveški obliki, do centra se povzpnem po ozki tlakovani stezi in stopnicah. Tu me dohiti italijanski par in skupaj poiščemo prenočišče. Najprej se je bilo treba javit v farovžu, kjer je strog župnik preveril, če smo se prej prijavili. Pravi, da pri njemu ni izjem in pravila je treba spoštovati. Ker je bilo vse v redu, je nas vodil v nekajdest metrov oddaljeno garažo, predelano v večjo sobo s pogradi in sanitarijami.

Ogledam si mesto, in nakupim hrano, kajti tu je večji trgovski center, podoben našemu Mercatorju. Zvečer grem še k Sv.Maši in po telefonu rezerviram prenočišče v Gubbiu. Od tam mi župnik Marco pošlje po SMS-u dolgo navodilo, kako priti do tega župnijskega centra. Malo pred večerom pridejo še ostali romarji, ki sem jih srečal prej na poti, ki potem do poznega večera popivajo v gostilni. Zvečer in ponoči je bilo v prenočišču in zunaj veliko nadležnih komarjev.

Četrtek, 4. 7. 2013 - 10.dan romanja: - (Pietralunga - Gubbio)
Vstanem ob 4h, a nisem prvi. Italijanski par je že skoraj pripravljen na odhod... Romanje sta vzela resno in se strogo držita reda, kar pa pri Italijanih na Španskem Caminu ni bilo ravno v navadi. Ta dva sta glede tega izjema. Se pa to že vidi po barvi njihove kože, da sta veliko zunaj v naravi, na soncu. Ob pol petih grem na pot, ostali romarji še trdno spijo. Zunaj je še noč. Ponoči je deževalo, zdaj pa še samo rahlo rosi,  to pa kmalu preneha, dopoldne pa se zjasni.

Grem po glavni ulici, ki se iz mesta spusti v dolino. Pridem do križišča, kjer bi moral iti levo po stezah skozi gozdove, a grem raje del poti po cesti, saj z dreves povsod še kaplja in je vse mokro in verjetno tudi blatno. Je pa zato pot nekoliko daljša in še cesta se vzpne na planoto, medtem, ko običajna romarska pot gre po dolini. To pa je danes tudi prednost, saj je v dolini megla. Cesta ni prometna, le vsake četrt ure pelje mimo kakšen avto. Ob cesti je tu in tam kakšna osamljena kmetija in čreda krav na paši.

Po nekaj urah hoje, se cesta spusti do križišča z neko zelo prometno cesto, po kateri hodim 3 kilometre do vasi Mocaiana. Dovolj, da sem spoznal vse lastnosti italijanskih voznikov... - prehitra vožnja, predvsem v naseljih, nevarno prehitevanje, itd... To se dogaja tudi pri nas, a tu je tega še precej več, vožnja skozi naselja s hitrostjo 80km/h je v Italiji povsem običajna stvar, čeprav je omejitev 50, kot pri nas.

V Mocaiani grem v trgovino in dalje po stranski cesti skozi manjšo vas Loreto, potem pa po ravnini med polji in skozi predmestja vse do Gubbia. Malo pred mestom gradijo novo cesto, zato bodo verjetno v prihodnosti smer te romarske poti tu nekoliko premaknili. Tokrat se je še dalo iti preko gradbišča mimo ramp.

Gubbio je veliko mesto - največje na celi tej romarski poti. Tu je Sv.Frančišek ukrotil podivjanega volka, ki je pobijal ovce. Z njim se je tako zmenil, da ne bo več ubijal ovc, ljudje pa bodo morali poskrbeti za njegovo hrano, da ne bo lačen.

V Gubiju grem do centra mesta. Tu pa je kaj za videt: nad mestom kraljuje gora z golim, s travo poraščenim vrhom, ki me spominja na Blegoš v Poljanski dolini. V samem mestu je več lepih gradov velikimi stolpi, na gori nad njim samostan in pa še posebna mestna zanimivost - manjša arena sredi travnika. Tudi Gubbio ima areno, a je ta že zelo poškodovana, samo še malo zunanjega obzidja stoji.

Pot nadaljujem do župnije "Madonna del Prato", kjer je med drugim še romarsko prenočišče. Čeprav je to prenočišče v romarskem vodniku, ki sem ga prejel na začetku romanja označeno, kot eno od slabših, to še zdaleč ne drži. To je v resnici dom duhovnih vaj za mlade in župnišče te župnije, vse v enem. Zgradba je nova, vse je lepo urejeno, lahko uporabljamo  kuhinjo, ki ponuja osnovne pripomočke za kuhanje: posodo, olje, kis, sol, sladkor.

Sprejme me prijazen župnik Marco. Najprej moram izpolnit list papirja - obrazec, kjer je med drugim treba označit namen, motiv romanja. Medtem pride sem še italijanski par in nekaj drugih romarjev. Župnik nam pove, da pripravljajo ta večer večjo župnijsko slavje s pojedino in smo nanjo vabljeni tudi romarji - torej za hrano nam ni treba skrbeti. Zvečer grem še k Sv.Maši, ki jo ima ta župnik v 200m oddaljeni župnijski cerkvi. Tam sem bil edini od romarjev... Ko se vrnem v prenočišče, na mizi ogledujem izpolnjene prijavne obrazce ostalih romarjev od več dni za nazaj. Danes sem bil edini od romarjev, ki je označil "verski motiv", ostali so označili "kulturnega" ali "športno-rekreativnega". Za prejšnje dneve je bilo podobno: le tu in tam kdo označi verski motiv. No, pa saj se je videlo z udeležbo romarjev pri Sv.Maši...

Zvečer skupina ljudi opremlja manjšo dvorano ob župnišču z mizami in stoli, zunaj pa na žaru pečejo meso. Ljudje se začnejo zbirat in začne se zabava. Župnik povabi med drugim tudi nas romarje k mizi. Nekaj glasbe, potem pa se začne pojedina: pasta-makaroni, njoki, pašteta, sir, solate, pečeno meso in vino... Vendar se ne zadržujem predolgo v noč, kajti jutri me čaka naporen dan. Tu ponoči ni bilo komarjev.

Petek, 5. 7. 2013 - 11.dan romanja: - (Gubbio - Valfabbrica)
Vstanem ob 4h, na pot grem ob pol 5h. Oba Italijana sta me z odhodom spet prehitela za pol ure, ostali romarji še trdno spijo. Tako zgoden odhod je skoraj nujen zaradi hude vročine čez dan in lahko takrat kje vmes večkrat malo počivaš ali upočasniš hojo.

Iz mesta odhajam po tri kilometre popolnoma ravni ulici vse do mostu "Ponte di Assi". Na nebu sveti ozek lunin srp. Po kakšni uri hoje po cesti obdani s polji žita se začne vzpon. Sledi hoja po hriboviti pokrajini s številnimi jasami in kmetijami in pašniki na njih. Pri eni hiši vidim parkiranega "Fička", to je starodobni avtomobil, italijanske verzije. Kar nekajkrat srečam lovce s psi in puškami. Končno pridem do samostana "San Pietro", ki ima vhodna vrata poslikana s freskami, kjer je klopca in tam malo počivam in malicam. Ko se pripravljam na odhod dalje, prideta tja še oba Italijana (fant in punca). Le kje sem jih prehitel, ko pa sta šla na pot pol ure pred menoj??? Verjetno sta kje zašla in sta se morala vračat, kajti polno je nekih slabo in dvomljivo označenih križišč stez in poti. S seboj pa sta imela le tiste papirje, ki jih jima dali na startu...

Jaz grem dalje, onadva pa malo počivata. Spuščam se po poti in pridem do smerokaza, ki me usmerja desno, GPS pa mi kaže pot naravnost. Kaj zdaj? Sledim raje smerokazu in grem desno. Po pol kilometra poti po gozdu pridem do podrtega drevesa in plazu ob potoku. Pot naprej ni prehodna, saj je vse naokoli zaraščeno z goščavo in zalito z blatom in vodo. Edina prosta smer je povratek nazaj... Torej je to tako že dalj časa in so tisti, ki so pisali program za GPS to vedeli. Vrnem se nazaj in po poti in stezi navzdol do močvirja, oz. blatne ceste, pravzaprav je ta cesta samo zravnana z buldožerjem, brez nasutja peska. To je sicer ravnina, obdana z močvirjem in visokim grmovjem. Zaradi sonca, velike vlage in odsotnosti vetra mi postane krepko vroče. Hojo otežujejo še številne luže in blato, ki je vsepovsod in se prijemlje za čevlje, da so težki, kot iz svinca

Ugotovim, da nekoliko višje gre cesta, čez 1 kilometer pa naj bi od tu tja vodila ena steza. Po tej stezi grem strmo navzgor na asfaltno cesto in po njej dalje. Pot bo zato precej daljša, saj gre zgoraj, daleč naokoli tega močvirja in jezera. Na cesti ni nobenega prometa. To se vidi že iz same ceste, ker je slabo vzdrževana. Ponekod daleč proti sredini ceste rastejo veje obcestnega grmovja. V nekem trenutku kakšnih 15m pred menoj cesto prečka dolga kača svetlozelene barve. Ne vem, za katero vrsto naj bi šlo, ker take nisem še nikjer videl. Malo naprej se na pašniku nad cesto pase čreda krav. To pa so radovedne živali, vedno me povsod, ko jih kje srečam, gledajo, kot bi videle neko prikazen... Spodaj v dolini je jezero, kot pa je videti je še sveže, saj iz vode gledajo krošnje potopljenih dreves.

Ko prečkam neki most, pridem do manjše vasi, kjer bi bilo treba zaviti levo, v dolino. Ugotovil pa sem, da je do Valfabbrice mogoče lažje priti po stezah čez hrib. Ker je zelo vroče, sem rajši izbral to možnost, ker bo lažje in hladneje. Sledi vzpon po gozdu do vrha, kjer stoji lesen Križ. Malo nižje je vas, kjer spet v nasprotju s smerokazi zavijem desno in po razmeroma kratki in lahki poti po cesti pridem v dolino. Na sosednjem hribu je mesto Valfabbrica, nedaleč stran pa gradbišče, kjer gradijo avtocesto. Iz doline je do Valfabbrice samo še kakšen kilometer.

V mestu grem do prenočišča, ki je ob Cerkvi. Operem cunje, grem v trgovino, se najem, počivam, pišem tole zgodbo... Šele po uri in pol prideta sem Italijana, precej izčrpana. Ni jima bilo jasno, kako, da sem že tu . V prenočišču mi povedo, da imamo zvečer vsi romarji skupno večerjo.

Popoldne si ogledam mesto, njene dve Cerkvi in druge znamenitosti. Proti večeru, ob 18h grem v bližnjo Cerkev  k Sv.Maši. Ura je že 18:15, a župnika še od nikjer. Nekdo ga hoče poklicat po telefonu, a neuspešno. Ljudje nekaj časa molijo, potem pa se razidejo, Cerkev pa zaklenejo...

Do večera pride v prenočišče še nekaj romarjev, zvečer pa nam pripravijo skupno večerjo na vrtu zadaj za prenočiščem. Za večerjo dobimo: pečen riž s paradižnikom, mešano solato  z olivami, dveh vrst salama, pečeno kurje meso, pečen krompir, pečene bučke, pecivo, vino, žganje, in poseben gost limonin liker iz čistega alkohola z veliko sladkorja, ohlajen na -20C... Sliši se neverjetno, toda bilo je resnično. Italijani imajo dobro kuhinjo... Pravo nasprotje so  od Francozov in Špancev, ki ti marsikje ponudijo na pol prismojeno in napol surovo meso Hrane je bilo toliko, da smo jo pojedli komaj polovico.

Po večerji Italijana zanimajo moji papirji in zemljevidi, ker imata onadva precej težav z iskanjem prave smeri na romanju in sta že večkrat zašla. Pokažem njima svoje zemljevide, ki sem jih dobil, pa še tiste, ki sem jih prej sam pripravil, pa GPS. Onadva pa mi pokažeta papirje, ki sta jih dobila na La Verni, kjer sta začela romanje. Takoj smo ugotovili, zakaj meni gre pot tako dobro od nog...

Današnji dan je bi eden od najnapornejših, predvsem zaradi hude vročine, vlage in pa zahtevne navigacije, fizično pa nekje povprečno zahteven. Pot do Valfabbrice čez hrib, namesto po dolini ob jezeru je bila zame dobra odločitev, saj sem se s tem izognil najhujši vročini in vlagi, po dolžini pa sta si poti nekako enakovredni.

Tu je bilo ponoči spet veliko komarjev, da si zjutraj kar precej opikan, še posebno zato, ker so v bljižini jezera in ker se zaradi vročine ne moreš zaviti v spalno vrečo. Jutri pa me že čaka prihod na cilj: Assisi...

Sobota, 6. 7. 2013 - 12.dan romanja: - (Valfabbrica - Assisi)
Vstanem ob pol 7h, ob 7h pa dobimo v prenočišču zajtrk, potem pa veselo na pot. Danes se ne mudi, saj je do cilja le 20 kilometrov. Italijana gresta na pot kakšnih 15 minut pred menoj. Spet imam na izbiro: najprej hoja po ravnini v dolini in potem dvig čez prelaz, ali pa najprej dvig po cesti in hoja po grebenu do kraja, kjer se poti združita. Izberem drugo možnost, ker je bolje prehodit vzpon, ko še ni vroče.

Po asfaltni cesti se dvigam do prelaza. Spet srečam nekaj lovcev. Sledi hoja po planoti, posejani z vinogradi in posameznimi kmetijami. Kmalu v daljavi zagledam večje mesto, levo pa hrib, na katerem je grad in desno spodaj mogočna Cerkev: ASSISI!!!

Pot se spusti v dolino, takoj zatem spet rahlo dvigne in med polji trte do križišča, kjer je spomenik od p.Pija. Tu pridem na cesto, desno so na parkirišču avtobusi in večje število turistov, ki so se pripeljali sem. Sledi še ovinek čez most in zadnji kilometer vzpona do nekakšnih mestnih vrat in že sem na jasi sredi mesta, kjer je iz žive meje (obrezanega okrasnega grmovja) narejen frančiškov Križ in napis "Pax". Zadaj pa stoji mogočna Cerkev Sv.Frančiška. Prišel sem na cilj...

Najprej grem v zgornji del Cerkve, si jo ogledam in pregledam urnik Sv.Maš in drugih dejavnosti v Assisiju.
Grem do prenočišča "Casa Emavs", to je frančiškanski samostan, ki ga upravljajo redovnice. Tu  odložim svojo opremo, se umijem in preoblečem, potem pa takoj nazaj spet v Cerkev, ki jo raziščem do vsakega kotička in grem še na grob Sv.Frančiška. Popoldne si ogledam še ostale Cerkve v Assisiju: Sv.Marija in Sv.Klara. V mestu srečam Italijanski par, s katerim sem se pogosto srečeval na poti. Povesta mi, da onadva gresta domov že danes zvečer.

V Cerkvi Sv.Klare se udeležim Sv.Maše in obiščem grob te svetnice. Takoj zatem grem nazaj do Cerkve Sv.Frančiška, kjer je molitev ob njegovem grobu. Potem zapustim Assisi in grem peš v dobre pol ure hoje oddaljeno mestece "Santa Maria degli Angeli", kjer je cerkev Sv.Marije in je v resnici tam živel Sv.Frančišek. Posebnost te Cerkve je Cerkev v Cerkvi. Najprej je tu stala majhna Cerkvica, ki se imenuje "Porciunkola", potem pa so okoli nje zgradili ogromno baziliko. Zdaj v tej cerkvi stoji ta mala cerkvica spredaj namesto oltarja.

Vsako soboto (imam srečo, da je danes ravno sobota) je tu zvečer molitev Rožnega venca, ki ji sledi procesija, podobna, kot v Lurdu. Tudi tu se med procesijo hodi s svečkami po velikem dvorišču in poje Lurško pesem. Ker pa je dvorišče manjše od lurškega, se hodi v cik-cak smeri. Po procesiji je še molitev, obisk male Cerkvice in osebna molitev v njej, potem pa se vrnem nazaj v Assisi. Ura je že polnoč, ko grem spat.

Nedelja, 7. 7. 2013: - (Assisi)
Zjutraj grem k Sv.Maši v Cerkev Sv.Frančiška, potem pa še v pol ure hoje oddaljeno Santa Maria degli Angeli. Čez dan kupujem spominke, grem na Romski urad po potrdilo o opravljenem romanju, pišem kartice in pripravljam prtljago za jutrišnji odhod domov. Popoldne grem še k Sv.Maši v Cerkev Sv.Klare in obiščem njen grob, zvečer pa še zadnjič obiščem grob Sv.Frančiška.

Zvečer ob 20:45 se zbere manjša skupina romarjev na travniku pred Cerkvijo Sv.Frančiška, kjer (neuradno) poteka podoben obred, kot lani v Finisteri - čakamo sončni zahod. Neki menih poje lepo pesmico, medtem pa sonček zahaja v lepi temnordeči barvi z obilno zarjo.

Ponedeljek, 8. 7. 2013: - (Odhod domov)
Vstanem ob pol 6h, ob 6h pa odhod. Grem mimo Cerkve Sv.Frančiška in po cesti do Santa Maria degli Angeli, kjer je železniška postaja. Lokalni vlak do Terontole odpelje ob 7h. Tam se presedem na vlak za Firence. Tu moram čakat kakšno uro in pol za hitri vlak za Benetke (Venezia). Od tu pa z vlakom v Trst in iz Trsta z vlakom do Gorice... Iz Gorice grem peš v Novo Gorico na avtobusno postajo in z avtobusom do Tolmina, Cerkna  in domov. Doma sem okoli 23h..............

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

Med romanjem sem poskrbel tudi za duhovno hrano: zjutraj pred odhodom obudim namen romanja, čez dan, med hojo po gorskih grebenih molim Rožni venec (vsi štirje deli), popoldne pa Rožni venec Božjega usmiljenja. K Sv.Maši sem šel tam, kjer je bila priložnost, to pa je bilo šele v drugem delu poti.
Vreme mi je bilo dokaj naklonjeno. Imel sem samo en deževen in meglen dan in nekaj kratkotrajnih neviht. Med potjo sem  pridno fotografiral vse te naravne lepote in nastalo je okoli 500 slik.

Če primerjam to letošnje romanje s predhodnimi, bi ga po težavnosti uvrstil nekje vmes me španski Camino in Međugorje. Romanje v Assisi je napornejše od španskega Camina, a lažje od Međugorja. Pot je zahtevna zaradi dokaj slabih oznak in smerokazov, kar pa bodo v prihodnje še izboljšali. Ta romarska pot bila ustanovljena že aprila 2011, a je še vedno malo romarjev. Zadnje leto se na tej poti povečuje predvsem število romarjev iz Slovenije (to sem videl v vpisnih knjigah). V primerjavi s španskim Caminom, je ta romarska pot občutno cenejša in potrebuješ manj prostega časa. Enostavno in poceni je mogoče z vlakom v enem dnevu priti iz Slovenije do štarta v Dovadolo in se vrniti iz Assisija domov. Na poti so urejena prenočišča, odpirajo se še nova prenočišča, kjer jih doslej ni bilo.

Hoja po Asiškem Caminu se precej razlikuje od španskega Camina in od Međugorja. Tu cele dneve hodiš po samotnih hribih, veliko je vzponov in spustov, zato potrebuješ vsaj nekaj fizične podlage v taki hoji. Za hrano je dobro poskrbljeno: v nekaterih prenočiščih dobiš večerjo in zajtrk, drugje so na razpolago trgovine. Italijanska hrana je odlična .

Ta romarska pot se priporoča predvsem za tiste, ki si želijo samote, miru in hojo po neokrnjeni naravi. Ni pa za tiste, ki si želijo družbe, ki bi na poti radi spoznali nove ljudi...

Hvala Jezusu in Mariji, ker sta me povabila na to romanje!
Povabim pa še vse druge romarje na to lepo romanje.
L.p.

(morebitna vprašanja za tega romarja)

Skupaj - ogledi vseh strani: