Peš iz Slovenije v Medžugorje na festival

>>> Mojca >>> >>> Veronika >>>

Mojca, Matej in Veronika

13 - Dnevno peš romanje v Medjugorje

Mojca:
"A bi šla zraven? Peš v Medjugorje!" me je nekega petka v juniju vprašal Matej. "0, ne!", je bil takoj moj odgovor. Toda misel 'kaj pa, če bi le šla?' mi ni dala miru. Navdajala me je z veseljem in po šestih dneh je bil moj odgovor pritrdilen.

19. julija 2003 v Bistrici ob Sotli oprtava nahrbtnika in kreneva na pot. Vsak odhaja s svojimi mislimi, s svojimi vzroki... Korak je lahak, v srcih in ustih sta molitev in pesem.
Brežiški župnik nama nudi prvo prenočišče in odličen bezgov sok. Zjutraj ob 4.30 vstaneva. S to uro sva si v naslednjih dneh postali zelo 'domači'. Oboževana od kužkov prispeva do meje.. Še dobro, da je obveljal Matejev predlog, da zajtrkujeva na hrvaški strani. Tam je namreč pekarna s skutino pito in jogurti. Če bo takšno razkošje vsako jutro, se bom nanj brez problemov navadila.
Na poti iz Jastrebarskega prekrije sonce velik oblak, ki nama dolgo dela družbo in senco.
Župnik v Draganičih je malo nezaupljiv, saj so ga že dvakrat oropali, a na travi pred župniščem lahko prespivva. Prinese nama še mrzli breskvi in brisači. Prvič in zadnjič si postavim šotor, saj je Matej pod zvezdami dosti bolje spal kot jaz.
Jura - lastnik novega gostišča v Veljunu, nama sam ponudi travnato ležišče za čez noč in tuš z vodo iz gumijaste cevi. Prosi, naj se ga spomniva v molitvi, saj on zdaj nima časa zanjo. Žal!
Slunj - prvi postanek je v lekami, kjer si kupim nove obliže za žulje. Po treh dneh jih imam že deset, in ostanejo mi 'zvesti' vsedo Medjugorja. Hvaležna sem Matejevi mami za vse napotke in švedsko grenčico, ki sva jo na njeno prigovarjanje komaj vzela s seboj. - saj se predvsem zaradi tega vsako jutro kljub žuljem spet postavim na noge.
Korana pod Plitvicami je skoraj presahnila, in težko pričakovano kopanje je do nadaljnega prestavljeno.
V Korenici v župnišču pustiva nekaj kilogramov prtljage. Skoraj poletim naprej, kajti prihaja, vsaj zame, najlepši del poti - skozi Liko proti Udbini. Ko je korak že težak, pošlje Bog ali vetrič ali oblak, ki prekrije sonce, ali mobi sporočilo od prijatelja, ali pa potrobi mimovozeči avto in kakšna roka pomaha v spodbudo. In vedno dobim nov polet, na ustnice se mi vrne nasmeh in v vetrič dahnem Bogu hvaležen vzklik.
Ko sva v Gračcu se prikaže mož s kozami, po imenu Spasitelj oz. krajše Spase. Kljub prvim besedam: "Lahko prespita na travi, samo da ne bosta kaj ukradla!", nama hitro postane simpatičen. Vode trenutno ni, a nama z veseljem pokaže star vodnjak, kjer se umijeva in se spet počutiva prav kraljevsko. Na poti do tja sem zagledala, kako se od tal dviguje prah - kakih 150 ovac se je mimo naju vračalo domov. Kako lepo! Bilo mi je, kot bi živela v nekem drugem času; morda v Jezusovih časih... Spase nama pokaže nedokončano hišo, ki sameva od vojne naprej in tam mimo prespiva.
Nastane jutro in morda zaradi nenaseljenosti in dolžine najtežji del poti - proti Kninu. Vseeno srečava nekaj zidarjev, ki nama podarijo vodo. Tik pred Kninom pa si spet lahko privoščim mrzel jogurt.
Tema je že, ko pozvoniva pri vratih frančiškanskega samostana. Pot do tja nama je pokazal hrvaški vojak in povedal, da je tudi on prehodil 160 km do Medjugorja in zadnjih 7 km kljub žuljrm pretekel - kakšna vzpodbuda zame!. Pri frančiškanih ne dobiva prenočišča, ampak 300 kun za - hotel!! Po tednu dni spet spim na postelji. Juheeej!
Od 3. ure dalje je z nama nova romarka Veronika, ki je do Knina prispela z vlakom. S seboj je poleg dobre volje prinesla še jabolčno pito, ki je bila dobra kot mana iz nebes.
Nikoli ne bom pozabila poti ob Peručkem jezeru iz Vrlike proti Sinju!
Zjutraj se spet komaj spravim na noge. Bolečine so v podplatih, ramenih, volja mi usiha. Šla bom, dokler bom pač mogla... Potem pa izvem - to noč sta Matejeva starša za nas poromala peš iz Rogaške Slatine na Ptujsko goro. Kakšna ljubezen! Šele zdaj zares dojamem, da je vse milost. Brez molitev in žrtev ljudi, ki nas imajo radi, nikdar ne bi prišla tako daleč. In sredi dneva tako rekoč poletim, hitro hodim in z lahkoto, kot to ne bi bila več jaz.
Največji čudež zame pa je še sledil: ob treh popoldne prispemo v Maljkovo, v še eno od vojne prizadeto vas. Lačni smo, žejni in utrujeni. Kar potrobi za nami majhen rdeč avto. Iz njega izstopita Mirjana in njen mož Neno. Njun triletni sinček se smehlja iz zadnjih sedežev. Prejšnji dan smo na Mirjanin račun v gostišču "Kod Ane" spili sok, ko je izvedela, da gremo v Medjugorje. Odprejo prtljažnik, mrzle hruške, mrzla cocacola in pivo, mleko, štruca kruha se je spremenila v sendviče s salamo - in vse to je bilo za nas. Namenjeni so na morje, a si bodo spotoma že še kaj kupili. Pustijo še številko mobitela, če bi kaj potrebovali. Marija, ali je res vse to res? Tako mlada družina s tako velikim srcem polnim ljubezni in dobrote!
Še veliko dobrih ljudi smo srečali na poti. Z drugim, kot s hvaležnostjo in molitvijo jim ne moremo povrniti.
Po tej poti ostajata v meni predvsem dve spoznanji: ko ti nekdo prekriža pot - ta človek je takrat najpomembnejši! Zato si vzemi zanj čas in mu podari vsaj košček svoje ljubezni. In drugo: Bog me ima nadvse rad! In skrbi zame!
In morda bom poromala še kdaj kam v zahvalo, ker je uslišal mojo prošnjo.

Mojca

Veronika:
Takoj ko sem izvedela, da se Mojca in Matej odpravljata na peš romanje v Medjugorje, se mi je porodila močna želja, da bi tudi jaz peš poromala k nebeški materi Mariji. Vendar sem imela že prej dogovorjene počitniške obveznosti, zato sem željo predala Gospodu z mislijo, da jo morda uresniči prihodnje leto. Toda Gospodova ljubezen do nas je več kot velika. Bog je vse tako uredil, da sem se romarjema lahko pridružila teden dni kasneje, v Kninu, ko sta imela za seboj že dobro polovico poti. Moje romanje se je začelo na dan, ko goduje sv. Jakob; romala sem k svetemu Jakobu - cerkev v Medjugorju je posvečena prav njemu - in romala sem za svojega sinka Jakoba.
Pred potjo si nikakor nisem mogla predstavljati vseh dobrot in milosti, ki nam jih je v izobilju nudil On prav vsak dan. Resnično, pot je bila zame prava avantura. Božje ljubezni, ki smo jo lahko zelo konkretno občutili in okusili.
Prvi dan, ko smo krenili iz Knina proti Sinju, sem imela hud glavobol. Zdelala me je vročina, premalo sem pila in klobuček iz blaga na moji glavi se je izkazal za precej neprimerno pokrivalo, tako da mi je za preostanek popoldneva Matej posodil svoj slamnik, skozi katerega je pihljal vetrič in mi hladil pregreto glavo. Vedela sem, da bom morala slamnik vmiti lastniku in da v bližini ni večjega mesta, kjer bi si ga lahko kupila, zato sem prosila Jezusa, naj nekako uredi in mi priskrbi slamnik, ker ga zelo potrebujem. Drugo jutro je ob cesti ležal popolnoma nov, svetel slamnik. Od veselega presenečenja sem se lahko samo nasmejanih ust zahvalila Jezusu. Tako je dokazal, da nam je svojo skrb in ljubezen izkazoval predvsem po ljudeh, ki so nam dajali vse, kar smo jih prosili, pa tudi tisto česar jih nismo!
Kar me je pritegnilo na tej poti, je bilo dejstvo, da sem bila 24 ur na dan sama s seboj in nisem imela nobene možnosti, da bi se "odklopila". Ni bilo televizije, ne telefona, ne površnih in praznih pogovorov... nič, samo pot, v roki rožni venec in dva romarja ob meni, ki sta mi s svojo vztrajnostjo in veseljem dajala moč in pogum za naprej. Ko je bilo najbolj težko in vroče, sem začela moliti rožni venec in premišljevati trpljenje našega Gospoda, pa so nenadoma moje bolečine in težave, najsi bodo trenutne ali življenjske, postale tako zelo majhne in srce je preplavila samo hvaležnost.
Vsak večer, ko je šel dan h koncu, smo skupaj zmolili rožni venec Božjega usmiljenja z namenom, da bi nam Gospod pripravil prostor, kamor bi položili svoja utrujena telesa. In vsak večer je poskrbel: če je v kraju, kjer smo za tisti dan zaključili našo pot bilo župnišče, smo potrkali na vrata, če pa ne, pa smo prosili pri kaki hiši, če smemo položiti svoje spalne vreče na njihov travnik, in še posebej nam je bilo pomembno, da smo dobili vodo, da smo se lahko umili. Najlepši spomin je gotovo na frančiškane, še posebno na fra Anteja, v Imotskem, kjer je vsak dobil svojo sobo s posteljo in kopalnico, za povrh pa za večerjo še pizzo iz bližnje pizzerije! Zjutraj nas je za zajtrk čakala obložena miza; nam se je kar smejalo in zraven je fra Ante, ki si je vzel za nas čas, z nami poklepetal in nas popeljal po samostanu in okoli njega. To je bila prav gotovo hvaležnost iz spominov na vojno, ko smo Slovenci k njim in potem še naprej v Medjugorje vsak mesec vozili pomoč za begunce. Oni pa so nam nudili zavetje, ko s slovenskim avtobusom nismo smeli v Hercegovino.
Takratje bil v tem samostanu gvardijan fra Vinko. Ampak ker je res, da dober glas seže v deveto vas, (malo samohvale!) je tudi fra Ante od fra Vinka izvedel o nas. Bilo je kar preveč zahvale! Bog ga blagoslovi!
Sicer pa še ena zahvala: tudi lani za Križevo je fra Vinko za 13 naših romarjev (z našim duhovnikom na čelu) poskrbel, kolikor se je najbolj dalo. In vsi so rekli, da je bilo odlično (spet - z našim duhovnikom na čelu). (Ti romarji so imeli samo osebne izkaznice, zato jih niso pustili čez mejo - čeprav so jih prej in tudi pozneje spuščali.) Naslednji večer, ki je bil pravzaprav zadnji, smo v Vitini, v Hercegovini pri frančiškanih smeli prespati v učilnici, za večerjo smo skupaj pod milim nebom jedli pečenega piščanca in lubenico, pili vino, klepetali in je bilo sploh izredno prijetno v njihovi družbi. Bogu hvala za vse te Ijudi, ki so z nami čutili. Njim bo Jezus lahko rekel: "Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli..." (Mt 25,35).
Nihče, ki smo ga prosili česarkoli, nam ni odrekel. Obratno! Dal nam je še več, kar je mogel. Zgodilo se nam je, da smo odložili nahrbtnike in se nanje usedli pred trgovino, v katero smo nameravali po pijačo, in že je bila zunaj prodajalka z dvema litroma pijače ter se hitela pogovarjati z nami in nas spraševati o našem romanju; prav tako je bilo na bencinski postaji, v obcestnih barih... sploh nam niso nič računali, ampak so hoteli, da popijemo in vzamemo še kaj!
Močno mi je ostal v spominu Mate, ki je v nekem kraju pred Imotskim kopal po svojem dvorišču. Ogovoril nas je, povprašal o poti, romanju in rekel: "Ja volim ljudi, koji nose križ. Vi ste oni pravi ljudi!" Pot do Imotskega zame tisti dan ni bila ne dolga ne naporna.
Na romanju postaneš zelo tenkočuten in dojemljiv za majhne, drobne stvari, za nasmehe, spodbude, za oblak, ki za nekaj trenutkov prekrije sonce, da o sestri vodi sploh ne izgubljam besed.
Bogu sem neskončno hvaležna, da sem smela in mogla na tak način poromati h Kraljici miru, neskončno sem mu hvaležna, ker mi je pomnožil zaupanje v svojo previdnost, hvaležna, ker sem znova spoznala, da so naša življenja povsem v njegovih rokah, če se mu le izročimo.
Za zaključek bi rada spodbudila tiste, ki imajo podobno željo: peš poromati v Medjugorje ali pa v kako drugo svetišče. Naj vas ne skrbi, kako in kaj, kajti: "Vse zmorem v njem, ki mi daje moč" (Flp 4,13). Gospod nam daje vse, kar ga prosimo. Edino kar želi od nas je, da se mu damo na voljo! Zahvaljujem se Gospodu na vekomaj!

Veronika

(morebitna vprašanja za te romarje)

Skupaj - ogledi vseh strani: